Termika

Bolnišnica, ponoči. Zame je bil to poseben trenutek, tako drugačen in nenavaden. Čutil sem, popolnoma ozaveščen z vsemi čuti, kako vrtinec hladnega zraka iz klimatske naprave potuje navzdol proti tlom bolnišnične sobe in ustvarja tisto – običajno težje ali nasploh nezaznavno – mešanje zraka. Zaradi njega postajam vedno bolj in bolj lahkoten, elegantno, prav peresno lahek. Začutim, da me telo bremeni in kakor oklep duši, da bom svobodnejši, če samo malo zajadram iz telesa, zato se z valovi izpodrinjenega toplega in posledično lažjega, dvigajočega se  zraka; kar na lepem  se uspem dvigniti tudi sam. Dvigam se daleč nad  operacijsko dvorano, da s ptičje perspektive vidim vso dogajanje kot na dlani.

Na sivem EKG zaslonu teče ravna vodoravna črta, dve bolniški sestri se panično sklanjata nad moje ubogo, mlahavo telo in me živčno oživljata. »Še en elektrošok, samo še enega«, kriči prva. Srčni kirurg v pripravljenosti nekaj mečka in obstane, kot da še nekaj tuhta in išče rešitev. »Transplantacija«, zavpije. V zraku je čutiti nervozo. Vzdušje v dvorani postane napeto in utesnjeno. Sam sem neobremenjen, lahkoten kot metulj, naelektreno vzdušje mi ne ustreza, zato se na valu toplega zraka iz operacijske sobe prestavim kar na hodnik.

Tam je, da, da, ona je, to je ona, glej jo, glej, sedi na hodniku, samo na videz nebogljeno in rahlo skrušeno, samo na videz. V resnici pa je vesela, iz dna srca srečna. Samo čaka. Ker se pač za ženo spodobi počakati na uradne rezultate o tem, kako elegantno je postala vdova. Vmes gleda v mobilnik kot v ogledalo, verjetno spet ogleduje samo sebe. Niti sanja se ji ne, da jo gledam… Ne ve, da jo vidim…

Hijacinta prekriža okorele in od sedenja togotne noge. Telo, polno adrenalina, zna spretno in zvito voditi, da je ne bi izdalo, kajti vsi lahko lažemo o čemerkoli, vendar če nismo spretni igralci, nas bo telo slej ko prej izdalo. Telo samo po sebi ne zna lagati, če mu tega sami ne zaukažemo. Vedno se ima pod kontrolo na način, da deluje umirjeno, danes pač skrušeno, žalostno in potrto. Pa četudi v njej vre. Vre od sle po bogatem življenju, ki jo čaka. Preračunljivka, ki zna pretehtati in oceniti riziko. Lasten riziko.

Vedno je znala vse še tako neprijetne, obupne in neugodne okoliščine spretno obrniti izključno v lastno korist in sebi v prid. Sprva me je še ta njena lastnost privlačila, zgolj na začetku, preden sem jo uspel dodobra spoznati. A ko so do izraza prišle tudi njene druge nič kaj preveč hvalevredne lastnosti kot so pohlep, častihlepje in spletkarstvo, me je kot človekoljuba in dobrotnika začela odbijati. V krajšem, nekaj letnem zakonu kaj hitro ugotoviš, da je človek te vrste lahko nadvse poguben za sočloveka. Drugega mi ni preostalo. Čez noč sem se ji začel izmikati, zavaroval sem svoje premoženje. Počasi sem dojemal, da je ta pridobitniška strupena ženska tako uničujoča zame in prepozno ugotovil, da me nikoli ni ljubila, zanimal jo je samo in le moj denar. Če bi me ljubila, bi še zdaj bil v svojem telesu in živ ob njej. Ko mi je začela napletati o oporoki, sem z naslednjim jutrom načrtoval vložitev zahteve za razvezo. Pa bi jo vložil, če bi le dočakal jutro… Le zakaj se nisem v mesto odpravil že zvečer in ostal tam kar čez noč…

Hijacinta se rahlo pači in ogleduje v zaslonu mobilnika kot to delajo najstnice. Joj, a se vidi, da so mi umetne solze razmazale make up? Mimogrede si z učeno diskretno kretnjo za centimeter zniža top; naj se vidi razkošje umetnega dekolteja, saj ni bil poceni. Ja, no, saj mi ga je plačal on, no, ko je še bil voljan plačevati. Še bolj bi ga mogla scuzati. Še za Teslo. Pogleduje proti operacijski. Kaj delajo tako dolgo? Če je mrtev, je mrtev. Pika. Amen. Zakaj ga oživljajo in kaj, povrhu še operirajo? Ne mislim tu sedeti in čakati celo noč. Aleluja. Kaj pa, če bo preživel? Spreleti jo srh po od solarija in fitnesa napeti koži. Dobi kurjo polt. Vedno je bil trdoživ, kljub vsem težavam s srcem. Joj, zakaj sem bila nespametna, da mu namesto trojne doze nisem dala kar štirikratnega odmerka tablet za oslabitev srca??? Zdaj bi vsaj bila bolj mirna in bolj sigurna. Tako pa sem v stalnem krču in čakanju… že vso noč se vleče. Lahko je še marsikaj. Ni še konec. Kaj, če preživi?! Potem ga imam na grbi!!! Ne jaz osebno, ampak moj račun! Saj je dobrodelnež vse svoje imetje, razen deleža, ki pripada meni, razdal v dobrodelne namene… Kdo sploh še daje danes v dobrodelne namene?! Bedaki. Samo bedaki. Naivneži. Upam, da se bo vse dobro izteklo – seveda zame. To bi bil najslabši scenarij, da bi mi ustanova za nego nepokretnega in na pol mrtvega moža – starca, vzela ves denar, ki mi pripada po njem. Potem ne bi profitirala ampak res ničesar. Ne, ne, tega si ne smem dovoliti… Samo naj odide. Kar na gre čimprej. Naj umre!!!

Zato sem zdaj točno tam, kjer je najbolje zame, torej daleč daleč proč od nje. Pa vendar njej še vedno dovolj blizu… Ne bom se poslavljal, ne, ne, to ni v moji navadi, saj sem prepričan, da se bova kmalu spet videla… Že kmalu… Zdaj pa zajadram topel zrak, ki me ponese še malo naokrog v lahkotno popolnost…

Iz operacijske sobe na hodnik z nerodnimi koraki stopi kirurg in se ji počasi približuje. »Vse smo storili, kar je bilo v naši moči, gospa«, skrušeno naznani in zapre ramena, pobesi pogled in ji poda dlan.
Hijacinta zajame zrak, da bo načrtovano planila v jok, kot to stori ženska naricalka, ki jo za denar najamejo, da objokuje pokojnika brez svojcev.

Na poti iz bolnišnice si Hiacinta globoko oddahne, saj ji ni treba več ničesar hliniti. »Končno bom ves denar, ki ga ni razdal in pripada samo meni, lahko zapravila le zase. Vuh, na to sem čakala vsa ta leta. Pa gremo lepo po vrstnem redu, po spisku: nabavila si bom nove silikonske joške, juhu, najnovejše ameriške tehnologije, izšel je nov model Tesle, zato rabim nov avto, prenovila bom vikend na morju, saj že pet let imam isto opremo, preostali znesek pa bom naložila na banko za obresti, od katerih bom živela, in to ne slabo živela. Tako dobro se mi še v življenju ni godilo…«

Napoči veliki in dolgo pričakovani dan, ko se z najnovejšim modelom Tesle Hiacinta odpravi na fensi prvo vožnjo proti morju. Ko prižge vgrajeno moderno navigacijsko napravo, jo na poti začne usmerjati glas pokojnega moža – ko ga zasliši med vožnjo, se zdrzne in jo tako zmede, da v afektu strahu in groze nehote zapelje na pas za tovornjake. Tovornjak zmelje novo Teslo z njo vred. Ima srečo, da preživi, čeprav zaradi iznakaženosti povsem nerazpoznavna še veliko časa po tem. Za popravilo obraza in brazgotin po celem telesu ter zdravljenja zmečkane kože je komaj čez leto dni ustrezno znala poskrbeti estetska klinika iz Amerike. V Evropi tovrstnih posegov še ne opravljajo. Za stroške operacije je Hiacinta prodala vikend na morju s pet let staro opremo vred in polovico po možu pridobljenega denarja, ki ga je hranila na banki za obresti. Zaradi nezmožnosti bivanja sama ima še danes osebno pomočnico, ki jo plačuje z drugo polovico po možu pridobljenega denarja z banke.

Ko se ji zaradi vseh operacij poslabša še splošno zdravstveno stanje, nekega večera leži vsa oslabela na bolniški postelji in začuti, kako mrzel zrak izpodriva toplega; topel zrak se dviga nad njeno posteljo, hladen zrak pa kot ledeni mož zaobjame njene premražene ude. V vrtincu mrzlega zračnega vala, ki ga čuti prihajati od spodaj, jo spreleti in zazebe do kosti…  Zdelo se je, kot da je prikovana na ledeno bolniško posteljo.

Lepo je, če se zavedamo, da je sosledje dogodkov, ki se nam dogajajo, uresničevanje nekega višjega načrta, ki smo ga zagotovo in vendarle kdaj že imeli priložnost soustvarjati.