Tanja Polanc
TANJA POLANC
1. Začela bova seveda na začetku. Otroštvo se je zgodilo na Lokvah, na povsem zahodnem delu Trnovske planote. Kakšen otrok je bila Tanja – živahen, stikljiv; domnevam, da kar naprej v stiku z naravo.
Prihajam z Lokvi na zahodnem delu Trnovskega gozda. Delček svojega otroštva sem preživela še malo bolj zahodno; na Vratih v Čepovanski dolini, od koder prihaja moja mama. Zgodnja otroška leta in vse počitnice sem namreč prebila na Vratih. Tako rada sem bila tam na tisti navdihujoči domačiji med živalmi in strmimi senožetmi, ki se jih tedaj kosili še na roke. In pozimi na topli krušni peči. Bila sem precej zadržan otrok. Od nekdaj pa mi je gozd povsem domač. Le par korakov od rojstne hiše na Lokvah in že sem bila v njem. Vanj sem zahajala že kot otrok s svojim nonotom, ki je v gozdu tudi delal. Kasneje mi je gozd postal prva igralnica in nato prva učilnica. Rada sem raziskovala nove in nove kotičke. Vedno me je vabil globlje, med visoke bukve in tja gor skozi Koprivnco na vrh Črnega vrha, s katerega se vidijo Julijske Alpe na severu, če pa se samo obrneš, vidiš svetlikajoče se morje v daljavi. Spodaj je med Trnovski gozd in Banjšice vijugasto ujeta Čepovanska dolina. Na koncu le-te so Vrata. Torej, ko sem imela malo domotožja po tako imenovanem drugem domu, sem ga s te točke videla in ga čutila precej blizu. Mislim, da sta me ta dva kraja v otroštvu zelo zaznamovala in me povsem povezala z naravo.
2. Odraščanje je prineslo tudi hlepenje po izobrazbi – kakšno je bilo prizadevanje za potešitev vedoželjnosti. Kaj ste dokončali?
V osnovno šolo sem začela hoditi na Trnovo. To je bila mala podružnična šola, kjer smo se vsi poznali. Na tako imenovano višjo stopnjo pa je bilo treba v Solkan. Priznam, ta prestop ni bil enostaven. Iz šole z 20-imi učenci sem prišla na šolo z 800 učenci. Kar velika sprememba. Pa še ura vožnje zjutraj in popoldan nazaj domov. To pa še ni bilo najtežje. Kot tako imenovan »gorjan«, v takrat ne prav prijaznem pomenu, si prišel med »meščane«. Vedno so na nas gledali drugače. Šolanje sem nadaljevala na srednji ekonomski šoli, nato pa sem zaključila Visoko turistično šolo v Portorožu. Ekonomija in turizem; nič kaj meni pisano na kožo, a v tistih časih je bilo to popularno. Verjetno bi bilo bolje, da bi študirala kar gozdarstvo, kar je bila sicer moja želja. A tej želji nisem sledila, saj je bila ženska v gozdarstvu v času mojega študija nekaj redkega.
3. Seveda, narava je vsekakor Vaša neljubša knjiga, pa vendar; da se lotiš resnejšega pisanja, si moraš nabrati tudi besedni zaklad, kaj prebrati. Kaj najraje berete, oziroma, kaj vas je najbolj povleklo.
Hm, nisem čisto tipična bralka. Ure slovenščine mi niso bile najbolj ljube. Pa tudi prosti spisi mi niso najbolj ležali. Pisanje sem vzljubila kasneje, ko sem začela pisati o temah, ki so mi bile blizu. Berem literaturo, v kateri je narava postavljena v ospredje. Pa tudi alpinistični romani so mi zanimivi.
V šolskih letih sem najraje brala basni in Bevka. Na naši kmetiji na Vratih so namreč posneli film Pestrna po istoimenskem literarnem delu Franceta Bevka. To dejstvo še danes pušča v meni delček težko opisljivega občutka. Kot otrok sem se igrala tam (točno tam!), kjer je v filmu skrite kotičke odkrivala tudi Bevkova Nežka.
4. To ste že večkrat povedali, da so zgodbe nastajale ob rasti obeh sinov. Vendar je ustvarjalni proces bil v vas najbrž že mnogo prej. Kdaj ste v sebi odkrili zmožnost in možnost pripovedovanja.
Mislim, da je bil prav to prelomni trenutek za začetek pisanja. Ker smo vse kraje z otrokoma tudi prehodili, sem jih poskusila tudi v zapisih čimbolj verodostojno in podrobno opisati.
Moja sinova sta te kraje dobro poznala, in ker si otroci vsako podrobnost dobro zapomnijo, so postali zapisi ključni, sicer sta me otroka na nedoslednosti ali spremembe v pripovedovanju hitro opomnila. Tako je denimo lahko medved nesel lisici koš z medom mimo javorja vedno po isti poti. Mogoče je bil ta nežni pristop pripovedovanja mojima otrokoma ključnega pomena, da sem stopila v svet pisanja.
5. Ko so začeli nastajati prvi zapisi, varno shranjeni, po starem bi rekli, da v predalu, danes rečemo v računalniku ali morda na zunanjem nosilcu zapisa; no, kakorkoli, nastajali so. Vse do zrele stvaritve povezane v knjigi »Basni iz Trnovskega gozda«. In zdaj vprašanje: Kaj Vas je pahnilo v zahtevno literarno produkcijo – Basni. Zakaj prav basni in ne samo preprosto pravljice. Občutek imam, da ste hoteli povezati svet otrok s podučljivostjo tudi odraslih, kajti basni so neneazdnje podučljiva literatura. Da bi bralci razumeli, kaj je pravzaprav basen, je na mestu, da tu podamo kratko razlago:
Basen je duhovita kratka zgodba, ki z ironijo in izraženim naukom opozarja na napake ljudi. Basen je lahko zapisana v verzih ali v prozi. Tiste, ki so zapisane v obliki poezije, imajo določen ritem, pogosto pa vsebujejo tudi rimo. Basen sodi pod didaktično književno vrsto, v kateri nastopajo poosebljene živali s človeškimi lastnostmi, na koncu zgodbe pa navadno sledi moralni nauk. Pisane so lahko v vezani ali nevezani besedi.
Izvor imena
Izraz izhaja iz staroslovanske besede bajati, ki pomeni pripovedovati.
Značilnosti basni
Pisane so lahko v vezani ali nevezani besedi. Nauk je izražen na začetku, koncu ali ga razberemo iz zgodbe. Živali, ki nastopajo v njej, poosebljajo kakšno značilnejšo in pogostejšo značajsko lastnost (npr. lisica zvitost, lev mogočnost, sraka kradljivost, zajec plašnost). Pogosto na duhovit način, z uporabo ironije in satire, kritizira človeške napake. Podlaga basni je alegorija.
Razvoj basni
Basni izvirajo iz Orienta. V grški literaturi je osvobojeni suženj Ezop pisal basni tako, da je posnemal indijska in grška besedila. Pozneje jih je Fedrus prepesnil v latinščino. Basni so v 18. stoletju, v času razsvetljenstva, postale priljubljena književna vrsta, s katero so avtorji želeli poučevati in izobraževati bralce.
Pomembni basnopisci
Primer
Ezop: Lisica in grozdje
Lisico je mučila lakota, zato se je odpravila v bližnji vinograd. Bila je pozna jesen in lisici so se cedile sline ob pogledu na veje, ki so se šibile pod težkimi grozdi. Toda njeno veselje ni dolgo trajalo, kajti grozdi so bili previsoko in lisica jih ni dosegla. Nekajkrat se je vzpela na zadnje noge, toda naposled je morala priznati poraz. Odpravila se je iz vinograda in si govorila: »Naj grozdje obere, kdor ga hoče. Zame je preveč zeleno in kislo. Tudi če mi ga prinesejo na pladnju, se ga ne dotaknem.«
Nauk: Lahko je zaničevati, česar ni mogoče pridobiti.
Basen na Slovenskem
Na Slovenskem je prvi začel pisati basni Valentin Vodnik. Napisal je basni Sraka in mlade in Nemški in kranjski konj. Ustvaril je naše prve umetne basni v vezani besedi. Največ jih je zapisal Anton Martin Slomšek že pred več kot 100 leti. Vodila ga je želja, da bi s primeri in zgledi iz živalskega sveta, poučno in vzgojno vplival na bralca. Kasneje so mu sledili tudi drugi:
Znan slovenski basnopisec je tudi Slavko Pregl, ki je leta 1978 pri Cankarjevi založbi izdal delo z naslovom Basni.
Primer
A. M. Slomšek: Sraka in pavje perje
Sraka si je nabrala pavjega perja, ki se je svetilo ko čisto zlato, kadar posije sonce nanj. Ročno se je z njim ozaljšala in našopirila. Tako nalepotičena se bahato vrne med srake, svoje tovarišice, toda jih vsa napihnjena niti ne pogleda. Zaničljivo pusti svoj sračji stan in se prevzetna vrine v tovarišijo pavov. Pavi pa kmalu prepoznajo na sraki svoje perje, jo tujki populijo in jo na pol golo napodijo, od koder se je pritepla. Vsa osramočena in okljuvana se privleče med svoje sestre srake, a tudi srake jo začne poditi, kljuvati in nagajati. Tako je sirota zgubila še svoje perje in se nazadnje od vseh zavržena nikamor ni mogla zateči.
Ne kiti se s tujim perjem!
6. Knjiga je torej nastajala postopoma, potem pa še ilustracije. Združili ste pripovedni talent z upodabljajočo umetnostjo. Tak produkcijski način zahteva posebno opazovalsko spretnost in seveda likovno ozaveščenost. Na predstavitvi knjige v Lavričevi knjižnici, ste pojasnili, da ste hoteli ustvariti ilustracije, ki bi verodostojno ponazarjale gozdne prebivalce. Vas je morda mikalo, da bi se preizkusili tudi v slikarskem mediju?
Če v šolskih letih nisem bila otrok, ki bi oboževal pisanje, pa mi je risanje od nekdaj blizu. Vsi moji zvezki so bili po robovih porisani. Mislim, da je bil medved glavni protagonist. Rada sem na lovu in opazujem živali v vseh njihovih življenjskih okoljih. Vsaka žival ima svoj čar. Včasih v pogovorih z drugimi opažam, da nekateri osnovnih živali sploh ne prepoznajo več. Prav to me je vodilo, da si knjigo, čeprav sem »amaterska« umetnica ilustriram sama. Potrebovala sem sicer veliko vzpodbude, vaje in vztrajnosti, da sem prišla do končnega izdelka. Slikanje na platno pa mislim, da ni zame. Rada pa imam fotografijo. Seveda tako, ki nastane v naravi.
7. Ostaniva še malo pri vaši knjigi, ki je že doživela tudi ponatis. Kakšen občutek je bil, ko ste dobili v roke prve izvode iz tiskarne. Ste jo ovohali, listali, se navduševali … Znano je, da knjiga gradi avtorja, verjetno je tudi vas dograjevala.
Ja, prvi vtisi so bili vsekakor zanimivi, posebni. Ko sem jo prvič držala v roki, sem samo strmela vanjo in si mislila, da mi je uspelo nekaj, v kar sem verjela. To je dober občutek. Mislim, da se na začetku sploh še nisem zavedala, kakšno knjigo mi je uspelo izdati. Odziv ljudi je presegel pričakovanja; knjigo so lepo sprejeli, tako da mi je zaloga kar kopnela. Le dobrih 5 mesecev po izidu, tik pred Božičem, je knjiga že doživela ponatis. Jaz se seveda malo pošalim, da je to »gorjanski bestseller« ???? To že mora biti nek pokazatelj, da je knjiga v redu. Tudi predstavitve na šolah, kjer so tretješolci knjige dobili v dar, so bile posebno doživetje. Čeprav se naziva pisateljica ob začetnih predstavitvah, kar nisem mogla navaditi. V spominu mi je ostala tudi predstavitev na OŠ Danila Lokarja v Ajdovščini, kjer je 70 otrok stalo v vrsti z mojo knjigo v roki in me prosilo, če jim jo lahko podpišem. Ta občutek sprejetosti je bil neprecenljiv. Sedaj pa, po skoraj letu dni, moram priznati, da me je knjiga zgradila in vedno znova me presenečajo odzivi in nova vrata, ki jih odpira.
8. Zagotovo vam je knjiga odprla nove možnosti za kreativne zmožnosti. So načrti že za naslednjo – bodo tudi tokrat basni. Morda jih bo tokrat natrosila kakšna druga žival in ne več orel, ki kraljevsko jadra nad Trnovskim gozdom. In prav ta orel je tako zelo dobro pripomogel h kompoziciji zgodb. Ste se dolgo ukvarjali s samo kompozicijo; s sistemom zgodb, katera bo prava in katera bo zadnja?
Na samem začetku res nisem vedela, kako zgodbe postaviti v neko celoto. Najprej dolge potem kratke ali najprej lažje potem težje. Zdela se je prava zmešnjava ???? Sledilo je vprašanje, katera žival bi bila zmožna tega podviga, da bi basni lahko povezala. Na srečo v naših krajih še živi planinski orel, ki je sposoben to območje preleteti in z ostrim očesom opazovati dogajanje pod seboj. Basni sem preko njegovega leta povezala v smeri vzhod-zahod in tako zaobjela celotno območje Trnovskega gozda. Vmes pa je na nekaterih postajah planinski orel s posebnimi vložki razkril še določene posebnosti ali zanimivosti tega območja.
9. Zagotovo ste ciljali tudi na odraslo populacijo – se morda motim?
Priznam, da mi je zelo zanimivo dejstvo, da je to knjiga praktično za vse generacije. Sprejeli so jo tako otroci kot odrasli. Zanimivo se je pogovarjati z različnimi sogovorniki in spoznati njihov pogled na basni. Otroci seveda še stopajo v ta svet. Odrasli pa skozi lastna spoznanja in izkušnje komentirajo moje pripovedi. Lahko rečem, da mi je uspelo z eno knjigo »pokriti« več generacij.
10. Svet gozda je vaš svet, poln šepetanja, včasih krikov, včasih pa neizmernega miru. In tukaj preideva na področje, ki je pri nas še vedno nekakšen tabu – ženska – lovka. Ozaveščeni že vemo, da je lov več kot le pokanje in lovljenje; bi nam razložili, kaj vas je navdušilo, da ste se oblekli v lovsko opravo in se naučili streljanja.
Najprej moraš imeti naravo rad, ali bolje rečeno: v njej se moraš počutiti kot doma. Lepote, ki ti jih gozdno življenje lahko podari, so posebne in namenjene tistim, kateri so naravo pripravljeni opazovati in ji prisluhniti. Ni lepšega občutka, kot se znajti med tropom gamsov, prisluhniti glasnemu jelenjemu ruku jeseni in/ali laježu srnjaka spomladi, opazovati lisico, ki lovi sredi senožeti, ali prelet tihe sove …
Ženska v lovu pa je res še vedno recimo tabu tema. Sama sicer nisem odraščala v lovski družini. Moj mož pa je lovec, zato sem prve korake opravila v tem svetu prav z njim. Letos je natanko 20 let, od kar sem postala članica LD Trnovski gozd. Kar okrogel jubilej bi rekla. Stopiti v svet močnih moških egov je včasih zapleteno, a sama se prav gotovo nisem vpisala v lov zaradi tekmovanja s komerkoli. Lovka sem postala čisto zase. Mislim, da sem se na tej poti veliko naučila in prehodila ogromno stečin. Predvsem pa tega, da je lov veliko več. Ko ti po žilah steče zelena kri, kot rečemo, začneš odkrivati naravo čisto na novo in čisto v vseh tistih odtenkih, ki jo bogatijo. In takrat lahko mirno rečeš, da na lovu uživaš.
11. Kako vi vidite stanje Trnovskega gozda danes. Se vam zdi, da je kar nekako preveč travmatiziran z vsemi oblikami pohodništva, rinjenja z močnimi štirikolesniki, z motorji, s terenskimi vozili, in seveda gospodarsko izkoriščanje.
Vsekakor je območje preveč oblegano. Predvsem bi izpostavila dejstvo, da se splošna kultura obiskovalcev – tako domačih kot tujih – z leti slabša. To je opazno predvsem v poletnih mesecih, kjer niti zaščiteno območje ni več tako, kot bi moralo biti. Da o mirnih conah ne govorimo. Mislim, da sodobna družba danes sploh ne zna več ceniti narave, ampak ji je narava tako rekoč le čas nedeljske rekreacije.
12. V nekem intervjuju ste priznali, da ste navdušeni nad gamsi. Zakaj prav gamsi?
Gamsi so posebni prebivalci našega območja. Ne vem, če bi našla odgovor, zakaj so mi tako všeč. Mogoče pa sem bila v prejšnjem življenju prav gams. ????Občudujem njihovo eleganco, spretnost, način življenja. Pa tudi življenjski prostor, ki jim je namenjen, je dokaj poseben, še posebej tisti tam na severni strani, kjer se Trnovski gozd čez Govce prepadno spusti v dolino Trebuše.
13. Ker je Trnovski gozd zasežen in slabo vodnat, menite, da je to področje zadosti dobro urejeno – je zadostno število napajališč?
Razen kaluž, praktično druge vode ni. Zato so le-te zelo pomembne. Teren je kraški. Tako pač je. Lovci se vsako leto trudimo, da jih očistimo in ohranimo čim več. Problem pa nastane v res vročih in sušnih dneh.
14. Poznam tudi notranjske gozdove – tam imajo pregovor: ne boj se medveda, boj se klopa. Zagotovo je klop zelo razširjen tudi že v Trnovskem gozdu. Kakšne izkušnje imate s tem in kaj bi svetovali pohodnikom, tudi v zvezi z obnašanjem, če res srečajo medveda.
Začniva pri medvedu. Z njim imam že veliko srečanj. Takih in drugačnih, v glavnem pa mirnih. Medved je zver in jo moramo kot tako tudi obravnavati. Meni so srečanja mogoče že prišla nekoliko v navado, tako da so moje reakcije ob srečanjih gotovo drugačne od tistih, ki bi ga morebiti srečali prvič, zato nekih konkretnih nasvetov na tem mestu ne bi dajala. Mogoče samo to, da ste dovolj glasni. Drugače pa naj se pohodniki držijo označenih poti in ne zahajajo prav v vse kotičke, saj je potrebno življenjski prostor medveda tudi spoštovati. V gozdu si namreč pri njem doma, ne pa on pri tebi.
Klopi pa so druga zadeva. Majhni in resnično nevarni. Pri klopih so priporočila bolj splošna, predvsem preventiva in ustrezna zaščita. Kot pri medvedu tako tudi pri klopih priporočam, da se pohodniki držijo ustaljenih poti.
15. Za konec: Ker vas zna gozd nagovoriti, ste izbrali basen za objavo – kdaj je nastala?
Izbrala sem kar eno izmed mojih najljubših živali – gamsa, ki se nam predstavi v basni Dobro živi, komur je malo zadosti.
Nastala je nekega pomladnega dne, ko sem sedela na Stanovem robu, kjer so gamsi doma, in opazovala mogočnost Govcev pod seboj. Iz doline Trebuše je že nežno zelenelo drevje, na sivi skali pa so prek prepadov pod menoj kukali rumeni avriklji, kot bi gledali, kaj se dogaja tam spodaj v Trebuši.
In seveda hvala za pripravljenost, da ste odgovarjali na obširna vprašanja.