Svetovni dan poezije
ORNAMENTI POLJUBOV
Mrtva zemlja diha med prsti,
ki mrežijo jutra
v nova spoznanja.
Angeli ptic zoblje zrnje ljubezni
brezvestno razmetane
v nihaje svetlob,
tako čudežnih,
da je dih nepotreben
in se vreteno dneva nagne
nad brezno nemoči.
Njena koža
je čudežni prt
na katerem so postreženi
vroči poljubi
zakvašeni s sočutjem.
In za poobedek tih vzdih
v steno ničvrednih dnevov.
V muzeju življenja
sem našel nove ornamente poljubov
varujejo jih črni krokarji, znanilci minevanja,
ah, ta sladka venevanja
MESO SVETLOBE
Mejnik zvezd so nedorečeni
z jezikom zla;
z jezikom ljubezni, že morda,
a večnostna igre neba,
je skladna z umevanjem do dna.
Precejena sva ljubica,
precejena skozi nihaje svetlob
še iz tistih dob,
ko je imel Bog zajtrk v starem oljčniku
in je napasel čebele
na cvetju domislic postaranih filozofov,
ki so razumeli svet
in so bedeli ob prazni lupini teles.
Meso svetlobe so nama stregli ljubica,
ko sva se udejanjila v zrcalu prapodob
In sva se odljubila za žepne večnosti,
da bi ljubila samotne strasti,
ki so poselile pokrajino najinih teles.
Meso luči sva še sama postala;
razstlana sva po neki novi civilizaciji.
RDEČI POLJUBI
Preproste dotike si razdeliva
in se ne sprašujeva,
čemu bo veter
v oleandrih
onkraj ograde,
kjer ovce mirno pasejo nebo,
premodro za domišljijo.
Hrzajoča zarja
vstaja v bokih jutra
in ti dišiš po mahu.
Usta si pritisnila
na sonce,
ki je nežilo dolino,
razlito v pokrajino bodočnosti.
Z rdečimi poljubi
mi obrišeš čelo,
z očmi,
posrkaš luč v zaprsju.
Zapriva jutra
v rdeče poljube,
da bova večne zarje.
OBLJUBE
Mar te je luna rodila,
da si tako bleda,
da si svetla v frnikoli dneva.
Ne jemlji si vode
iz čaše zablode,
ne jej smaragda
iz puščave
betonskih depresij.
Mar si obljuba
vetrovom,
ki nosijo pomlad
v moje nozdrvi.
Stopinja si v snegu
in samotna jablana na bregu,
ki ponuja prve cvetove
za čebelje bogove.
Najraje bi legel
na tvoje zelene preproge
in čričkal
in sanjal
in lajal na luno,
ki te je rodila
v novo obljubo.
PREPROSTO
Zven večera
se razobeša
nad lice nje,
ki išče zavetje
v zarobju časov.
Najini srci
ubirata ritem
v mraku vrtnic.
Jaz sem breztežen
v njenem objemu
in žejen
jutranje rose,
ko njene noge bose
zaplešejo
čez preprogo dneva.
Preprosto
se zajemava,
preprosto
se zvečeriva
in sva zenica neba.
Preprosta solza
odčara dih ljubezni.
Preprosto,
tako preprosto dihava
iste sape
z eno samo usodo.
PERNATO OBČUTJE
Na temenu obiskovalke
sem videl pajka poljuba.
Slinaste stopinje
sva pustila v duplinah
in skale so žarele med dlanmi.
Ogorki sonca
so opekli jezik,
ki je molil k resnici breznebja.
Noči so se odplaknile
in ostale so skodele
neke grenčice,
ki namnoži nove poljube.
Vse je bilo že začeto,
ko sem iz vesel polizal mah jezera,
tako zelenega,
tako nobenega,
tako davnega
izsanjanega,
brezšumno gladkega;
brez ptic,
brez vodnih kodrov vetra.
In potem
sem nesel v dvorane darovanj
pernato občutje
lahkotnega ničja.