Šum pomladnega vetra

Diši, kako diši ta zemlja, potegne dolg vdih skozi nosnici, da okusi bogat vonj prvih brazd, ki jih zaorjejo v prst, še vlažno od stopljene zmrzali. Zamiži sredi kolovoza med njivami, spusti nabirke misli, ki so se ji med tednom kopičile v glavi, se ji usedale na ramena in zrinile v želodec, da jo je tiščalo v preponi. Niso to neke usodne zadeve, ampak … Preveč je, prehitro gre … Stopi v lužo in zamaže hlačnico trenirke, v stopalu jo zamrzli. Na, bi pa gledala kod hodiš, si pove, čisto mirno, samo ugotovitev. Telo se ji na nek način raztelesi, od nje je ostala samo lupina iz obleke, pritrjena na tla z adidaskami. Ta občutek jo preseneti. Kot da se je prestavila v drugo dimenzijo, bolečine v hrbtu, prislužene z leti prisilne drže pa pustila v prejšnjem svetu. Zavije s poti na urejen prostor ob reki. Uhajnska plaža, ji rečejo domačini. Reka Vipava se tu razširi in mestoma poglobi v tolmune, primerne za kopanje. V tem času pa tam ni nikogar. Usede se na klopco ob drevesu in se prepusti utripanju življenja. Opazuje strelice sončnih žarkov, ki z odbijanjem od živahnega vodnega toka ustvarjajo zanimiv svetlobni mozaik. Prinese ga do brega, kjer se z mehkim plivkanjem razlije čez prod in ponikne. Ta ritmičnost jo pomirja. Šum pomladnega vetra gladi nastajajoče brstje in prinaša oglašanje ptic. Kot orkester, ki s počasnim začetkom dodaja tempo in raznolikost glasbil, narava ustvarja svojo glasbo, samo prisluhniti ji moraš znati. Zamiži, in misli na?… Na nič, prav nič. To ni mogoče, potem si mrtev! In kako mislim na nič, če potem mislim, da sem mrtva. Se to sploh da? se glasno zasmeje tej filozofiji. Pa to, da ne delaš nič. To dvojno zanikanje ne in nič, to me res zanima. Po moje, da ne delaš nič, pomeni, da delaš nekaj. Kje so zdaj ti Platoni, Plutoni, sem naj pridejo, da se malo pomenimo o teh stvareh …

»Kaj vas torej bega, ne prav preveč mlada dama? Oksimoroni, paradoksi, paralelni svet ali pač nekaj drugega? se oglasi iz prepletenega robidovja.

Ozrem se v smeri glasu in opazim podobo. »Nekam bledi ste, ne preveč pogumni gospod tam v robidi,« vrnem nagovor. »Pazite prosim, da se ta kredavost ne raztopi, ko že stojite tako v bližini vode. To bi bilo škoda, ponudili ste se razkriti nekaj vesoljnih skrivnosti, meni, povprečni vednici.«

»Ni me strah; samo iz obzira do vas se nisem razkril,« se iz grmovja izmota moški s figovim listom spredaj.

»To naj bi mene šokiralo?« se zakrohotam. »V službi vsak dan čez okno gledam v celo vrsto vaših sorodnikov. Togi so, tako kot vi, samo – vi govorite. Nekateri so celo, no … brez … hlačk vašega dizajnerskega tipa.«

»Oddaljila sva se od teme, zaradi katere sem se potrudil zapustiti svoje eterično okolje: biti, vas torej muči, ali ne biti.«      

»Razočarana sem nad vami, gospod, to Shakespearovo dilemo sem že prežvečila. V srednji šoli, pa še nekajkrat po njej. Imate kakšno svojo.«

»Mmmmmm.«

»Se mi je zdelo, kritizirati, kako in kar drugi mislijo, je lahko. Ideje, vaše? Je kakšna? Ni?« In da veste, sram naj vas bo, ženske so se morale pri vas maskirati v moške, če so želele javno nastopati. Eden najboljših pesnikov je bila pravzaprav pesnica. Kaj pravite na to?« ga izzivam.

Kamnita postava se zdaj maje.

»Imam odgovor na to, seveda ga imam. Pri vas se pa moški v ženske devajo. In s tem mislim, ne samo oblačijo!« vreščavo poudari.

»Res je, mogoče pa ne marajo biti moški, kdo za vraga ve. Ženske smo vsekakor na višji duhovni ravni od nasprotnega spola. In pametnejše tudi!« ihtavo pribijem in dodam, »poglejte si samo Adama, kako je revše nasedlo.«

»To se je zgodilo po naši dobi, ne mešajte vseh er.«

»Ja seveda, najprej ste bili vi, potem pa je Bog ustvaril Zemljo. Kako ste morali biti osamljeni,« sem cinična. »Vaša logika je majava,« zaključim.

»Vam je Bog dodelil predlog jezik, gospa, z vami se ni moč resno pogovarjati,« zdaj že vidno načet popušča bledi filozof. Nagne se vstran in se zvrne v peščen zalivček. Voda odnaša belo sled raztopljenih podplatov in načenja figov list.

»Gospod, nisem tako mislila, res vam nisem hotela nič hudega, samo pogovor, samo to,« ječim in poskušam med dlani zajeti razpadajoči torzo.

Ponovno me daje glavobol, neznosna lahkost bivanja se je preobrnila v mantro vajenega vsakdana. Prekleto, nogavice imam mokre in kaj so to zlivali, da tako smrdi!?

Jolanda Lesnik