Strah v meni

Še jo vidim, maha mi v pozdrav. Na pomolu se je poslovila od mene in zdaj se poslavlja od naju, tako kot je njena roka vedno težja in utrujena, globlje se spoznanje zariva v srci obeh – šest mesecev me ne bo videla, šest mesecev je ne bom mogel objeti, pol leta je ne bom čutil ob sebi. Njena podoba v vstajajočem jutru se izgublja med pršenjem valov, tako daleč je, da ne razločim več ali mi še maha, a v srcu vem, da vztraja, da želi sebi in meni zatrditi, da me bo čakala. Dlan se mi samodejno dvigne in nohte zasadi v prsi, ki me čudno ščemijo.

Ne smem si dovoliti bolečine. Sprejel sem odločitev. Odšel sem, odšel, da bi nama lahko priskrbel dostojno življenje, da ne bi več prosjačila za podaljšanje pogodbe s stanodajalcem, da bi lahko kot ostali pari pohajkovala po Bergnu in si dovolila vsaj malo, še tisto nedolžno razsipnost, ki sva jo do sedaj le opazovala pri drugih. Revščino sva podedovala od staršev, a nikjer ne piše, da se je morava oklepati. Ne! Zato sem odšel in zdaj skupaj z ostalimi plujem na naftno ploščad; na delo in pošten zaslužek. Tudi ti si hotela delati, bolj trdo in dlje delati. Nisi pustila, da bi sam prevzel vse breme. Hmm. Vsak na svojem koncu se bova borila za naju, garala za prihodnost. Tako daleč drug od drugega in hkrati z mislijo še nikoli tako bližje. Uspelo nama bo. Dlani se mi spustijo na mrzlo kovinsko ograjo, s katere se barva že vztrajno lušči. Močneje stisnem in z dlanmi obrišem od pršenja vode vlažno površino. Vonj po soli prodre vame še močneje.

»Hej! Novinec, sem nisi prišel občudovat valov! Mogoče si res podpisal za službo na ploščadi, a delo se začne tukaj! Spravi se sem.«

»Razumem, prihajam.«

Naslednjih nekaj dni je minilo v tem duhu; nestrpna nerganja in ostri ukazi, ki smo jih vsi brez pomislekov izpolnili. Opazil sem, da je na vse nas novince legla tišina. Pričakovanje in cilj sta zapolnila naše misli do te mere, da je zmanjkalo idej za pogovor. A, za to bo še čas.

Spoznal sem, da se nanjo spomnim šele takrat, ko se izmučen uležem v posteljo in skušam zaspati kljub zibanju ladijskega trupa. Takrat jo zagledam pred sabo, sedi poleg mene in me ne zapusti dokler ne zaspim.

Grozljiv trušč me iztrga iz spanca. Na obrazu cimra, prej spečega na postelji poleg mene, ki ga je zvok prav tako predramil, se je zrcalila presenečenost in zmedenost, kot na mojem. V naslednjem trenutku sva se oba hitela oblačiti in hkrati že zapuščala sobo in sledila zvokom po hodniku.

Pa ni bil samo zvok, ladja se je neenakomerno spuščala in dvigala in naju vztrajno prevračala. Ko sva le dospela do glavnih vrat za palubo in sva po zvokih in prizoru, razvidnem skozi zamazano okence v vratih, dojela resnost položaja, se je moja roka na poti proti kljuki za hip vstavila. Čutil sem, kako se moje široko razprte oči obračajo proti novincu poleg mene in iščejo oporo, kako hočejo, da on prevzame odgovornost. Kriki pomešani z rjovenjem morja so  me zdramili in zgrabil sem za kljuko.

Vstopila sva na … bojišče: hrup je bil nepredstavljiv, voda se je dvigala nad ladjo in neusmiljeno udrihala po njej. Kričanje mornarjev je bilo ne razberljivo, kot mravlje pred napadom na mravljišče so se razbežani po vseh koncih trudili prevzeti nadzor nad plovilom. »Saj bo zdržala, ne? Kajne, da bo?!« Ozrl sem se proti spačenemu obrazu poleg sebe, ki je že popolnoma premočen, tako kot jaz, skušal iz mene iztisniti potrdilo. Slana voda mu je lepila oči skupaj in polnila suha usta. Brez besed in najmanjšega pojma, kaj na storim sem opotekaje stekel proti najbližjemu mornarju, ki se je trudil pritrditi nekakšno vrv, ki mu je vztrajno polzela med prsti in ga vlekla za sabo po razmočeni palubi. Poprijel sem za zanjo in sledil mornarjevim gibom, dokler se vrv ni varno pritrdila. Nekaj je zakričal med bučanje vode in me prijel za ramo. Sledil sem mu.

Do tega trenutka ni bilo časa za to, a ko sem sedaj sledil rumenemu jopiču pred sabo, ko sem dojel prostranstvo vode okrog nas, njen bes in našo nemoč, brezimnost in nesmiselnost tega boja. V hrbtenici sem začutil slabost in tesnobo, ki sta, kot da bi topili moje kosti, vlekli voljo do življenja iz mojega telesa.

V resnici me ni bilo strah ne nevihte, ne morja, ne strel in grmenja. Nemoč je ubijala mojo voljo, strah pred tem, da je ne bom več videl, slutnja, da ne bom zapustil te plavajoče krste, da bom postal žrtev bogov morja, da bom ostal nepomembno truplo, ki ga bodo raztrgali morski psi, da bom potonil na najglobje dno in postal zapuščina prihodnjim rodovom raziskovalcev globokih modrin. Srce je udarjalo ob moj prsni koš, sleči in odvreči sem hotel premočena oblačila in ga z lastnimi pestmi ustaviti in zadržati, preden bi se mi iztrgalo iz prsi. Želodec se mi je krčil v nerazložljive oblike vsakič, ko sem se znova pobral iz spolzkih tal, a me je sunek spet podrl na tla. Zaman je bilo, zaman! Želel sem si življenja, a prinesel sem si smrt. Lovil sem zrak v pljuča, med usta pa je prišla voda in me silila k bolečemu kašlju. Hotel sem nadzor nad prihodnostjo, ki sem jo zdaj izgubljal. Ni več v moji moči, ni več v mojih rokah, prepuščen usodi in usmiljenju nečesa, nekoga sem bruhal na svoje dlani. Solze so privrele na dan in se sprale z dežjem. Kot, da ni nič je voda sprala ostanke s palube, a slabost je ostala. Tema se je kot ocean dvigala nad me in me požirala v nič. Tla so izginjala pod mano. Stresali so me krči, prstov nisem več čutil, držal sem za jopič in skušal nadzorovati bitje srca za katerega me je bilo na smrt strah , da se bo ustavilo, da se bo vdalo!

Takrat sem jo videl, sprva meglen obris. Pomel sem si oči, ki so me pekle od soli in skušal razločiti podobo. Stala je tam, sredi palube – povsod okrog nje kričanje mornarjev, nad njo udrihajo za pest debele kaplje, noge ji močijo valovi, a ona vztraja tam! Gleda me in vidi samo mene, ne nevihte. Ne žalost, ne skrb ji ne kvarita lepega obraza, samo … pričakovanje?! Bom prelomil obljubo … bom stal tu. Tako živo sem jo videl pred sabo, stegnil sem dlani proti njej in ona je z zaupanjem stegnila svojo. Ped za ped sem se plazil proti njej – moji prihodnosti, upanju. Krike na pomoč sem preslišal, kot pijani obupanec sem pred sabo videl le njeno belo dlan. Tako blizu, skoraj sem jo dosegel … dotaknil sem se s prsti njenih. Nasmehnila se je in pokimala.

Ostal sem sam – izginila je. Z oslabelimi nogami sem stežka vstal in poiskal najbližjega poleg sebe, da bi mu pomagal na noge.