Strah in strahci
Ko se je rodila, je babica vzdihnila: »Kakor škržatek je drobcena!« Pa je detece takoj protestiralo ob taki izjavi. Oglasilo se je s tako predirljivim krikom, kakor ga premorejo kvečjemu nekajmesečni krepki dojenčki.
»Poglej jo,« se je zasmejala babica, »dere pa se za tri!« In od takrat se je, kakor se na deželi rado zgodi, punčke, ki so jo krstili za Tino, prijelo ime škržatek.
Bila je poseben otrok. Tako živahna, da se je domačim kar vrtelo. Prevrtala je vse kotičke in na vrtu razgrebla krtine, da so polagoma krti in voluharji začeli dvomiti, ali se v njih vrt sploh še splača hoditi.
Tina je nenehno raziskovala in se čudila. Rada je imela mleko in komaj čakala, da se je zvečer prikazala aluminijasta kanta v rokah starejšega brata. Potem je mama slovesno dvignila pokrov in Tini je zadišalo slastno in dobro. Mama je v latvico nalila nekaj peneče, še tople dobrote, in punčka je potopila žejna usta v belo sladkost in ni nehala prej, dokler ni zagledala dna latvice in so se nad češnjevimi ustnicami zarisali beli penasti brki.
Nekega dne pa je mama ugotovila, da je Tina dovolj velika in mora sama po mleko. »Sama?« je široko razširila oči. »Oh, saj se ne moreš zgubiti! Naravnost po stezi in čez most. Saj znaš!«
»Kaj pa Strah?« Tega ni izrekla na glas. Tina ni nikoli priznala, da ima svoje velike in male strahove; tisti mali so bili strahci in ničkaj hudi: nenadni kriki sove, čudne sence, sumljivo šelestenje, ki je spominjalo na drsenje kače po listju …
Toda obstajal je tudi veliki Strah. Ta je bil samo eden in je nastopil poredko. Kar objel jo je, včasih celo sredi belega dne, sesedel se je vanjo, da je drobno srce silovito vztrepetalo. Strahce je Tina pregnala tako, da je zelo glasno in čisto nič ubrano prepevala.
»Kaj se pa dereš?« jo je ob takih trenutkih začudeno spraševal brat. Vsi so vedeli, da ima punčka prelep glasek in kakor mimogrede pobere melodijo kake pesmi. Niso pa razumeli, da se lepo zapete pesmi strahci ne bojijo, tisti veliki Strah pa sploh ne. Tega je pregnala ena sama moč: objem njene babice. Ta je včasih zamišljeno zrla v otroka in videla v široko razprtih temnih očeh stvari, za katerih drugi niso niti slutili.
Tina je tisti večer sklenila, da bo grdo kričala vso pot do oddaljene sosede. Še hvala Bogu, da ob samotni poti ni bilo hiš, saj bi ljudje mislili, da se je otroku zmešalo. Toda strahci so kar zbežali. Kar dobro je šlo. Strmela je naravnost predse (tako vsaj ne vidiš, kaj te spremlja na levi ali desni) in se prav tako drla kakor sosedov stric, ko si ga je naložil preveč pod kapo in je v večernih urah kolovratil mimo njihovega doma.
Ko je zagledala luč v hlevu si je oddahnila. Planila je skozi odprta vrata in pretirano na glas zavpila: »Bog daj, dober večer!«
»Kaj pa tako vpiješ, kakor bi Zlodej za teboj lomastil? Saj sem skoraj golido spustila!« jo je pokarala soseda.
Samo še tega se je manjkalo! Še Zlodeja je morala teta imenovati! Previdno se je ozrla skozi vrata. Le kak meter svetlega trikotnika, potem pa sama črnina. Zdelo se ji je, da postaja iz trenutka v trenutek bolj gosta, jezna in nerazumljiva, skratka bolj grozna.
Tina je sicer tako rada čepela ob teti in opazovala, kako so močni prsti stiskali zdaj ta zdaj drugi sesek in vsakokrat se je v modro golido pocedil dragocen curek bele tekočine, dokler niso postajali curki vse tanjši in tanjši, in ko so postajali skoraj nevidni, je teta s krpo obrisala vime in rekla: »Svet križ Božji,« in golido postavila na star sod, kravi pa vrgla otep sena z vedno enakimi besedami, »na, ker si bila tako pridna!«
Tega dne pa se je Tini zelo mudilo. Nič užitka ob prelivanju v posode, nič občudovanja tetine čudežne roke, ki nikoli ne polije niti kaplje, samo računanje: Koliko je pravzaprav dolg trikotnik brljave svetlobe, ki uide iz zidanih prostorov v temno neznanost? Do kje se sliši rožljanje verig in lajanje tetinega psa …?
»Danes si čudno tiha, škržatek! Vzemi z mize moštenko, ko si tako pridna, da si prišla sama!« Moštenka, najbolj slastna poletna hruška, je bila dar, o katerem so otroci sanjali. Toda tistega večera jo je komaj začutila v dlani. Hitro je »zalahkonočkala«, zgrabila kanto in zbežala v noč.
Pazila je na kanto. »Oh, da bi vsaj kaj ne razlila!«
Tekla je previdno, kakor kaka divja zverca. Nekaj, da bi se ne zapletla v kako korenino ali spotaknila v kotanjasti cesti, nekaj pa tudi, da bi ne prestrašila dremajočega Straha. Sicer pa, če jo zdaj preseneti, mu bo najprej ponudila muškatko, potem mleko. Ne, ne bo se dala kar tako, je premišljevala s tesnobo v srcu …
Na ovinku je stala temna senca. Že je odprla usteca, da bi divje zakričala pa jo je senca prehitela: »Pridi škržatek, čakam te!«
Raskava babičina roka je privila drobna ramena k sebi. »O moja nona!« se je tesno oklenila roke.
»Te je bilo strah? Drugič me pokliči, ti zajčica!« Z bratom sta se najbolje razumela, ker so jo sestrice vedno preveč porabile za takšne in drugačne potrebe. Toda, da bi mu priznala?
»Nee!« je Tina vse preveč glasno zatrdila in globoko požrla…
Sedaj je Tina stara. Toda strahci so še vedno z njo: da bi se vnuček prekucnil, ali pa samo udaril, da bi se snahe ne razumele, da bi njenim se pridnim sinovom kaj zgodilo in Bog ne daj, da bi kjerkoli na svetu spet izbruhnila vojna.
Tisti veliki Strah pa je kar občepel v srcu. Pravzaprav je ves svet v vojni. Med tem, ko se pobožno spominja svežega penečega mleka, posluša, kako se vnučki kujajo, ker jim mama ni prinesla pravega jogurta. Nihče več ne opazi, kako božansko lepa je preproga cvetočega regrata krog hiše in kako izredno dobra je še voda iz domače pipe. Strah jo je, ker nima več tistih drobnih strahcev, ampak se je vse izrodilo v en sam ogromen STRAH.
»Zbudi se, zbudi se, mala zajčica!« Ne, ni pokojni brat, ki jo posmehljivo nagovarja tam nekje iz vesolja. Je le njen zvesti prijatelj, črni kos, ki jo takole, neskončno ubrano, pozdravi z ogromne akacije onkraj poti, vsako jutro. Nekega dne se je prikazal na samem pragu njenega malega doma. Pa se je skrbno ozrla naokrog, da ugotovi, če je sama in zaokrožila stara usta v žvižg in malce pokramljala, v tem, vsem razumljivem jeziku, s črnim prijaznim obiskovalcem.
Verjeli ali ne, razumel je.
Še bolj čudno pa je, da je razumel tudi veliki Strah in za nekaj ur kar zbežal iz njenega srca.