Stetoskop

Sedim na svojem fotelju in čakam na oddaje, ki jih zmeraj gledam. Navadil sem se, da sem sam. Držim se bolj zase, nikogar ne sekiram in jih ne opravljam.

Pa spet ne bo miru, kaj? Ne danes, ne nikoli! Venomer poslušam loputanje, šumenje, drsanje, korake … Nekoga pred vrati … Pa samo mir bi rad!! Tu se pa vsi vtikajo vame in vse hočejo vedeti! Da potem opravljajo, kakšen da sem. Kar slišim jih, kako pravijo, da sem čuden. Čudaški.

»Čudaški! Jaz!« se malo pomenim sam s sabo. Včasih se je treba.

Moj fotelj! Stopim proti njemu. Usedel se bom in si oddahnil. Lepo je tako začeti jutro – brez vsake sile! Saj sem zadosti delal! Si pa ja zaslužim! Ob pol petih sem vstajal, ja! Skoraj štirideset let! Danes pa okoli pol sedmih – ravno prav – potem se porihtam, skuham zajtrk, pojem … Moraš poskrbeti zase. Da živiš kot človek.

»Če to znaš, koga še rabiš? A?« se sprašujem. Samo v miru naj me pustijo, vse bom sam.

Časopis me razgrnjen čaka na mizici. Zdaj imam čas. Tja do …

Nekaj me zmoti … Pa kaj že spet? Nimam prisluhov, ne … Nekdo hodi po stopnišču! Zdaj pa bolj potiho! Barabe! Samo, da jih ne bi slišal! Vem, vem! Da ste tukaj! Ne boste me, ne! Nič ne boste slišali, prav nič!

V svojih mehkih copatih mi ni težko neslišno iti do svojega naslanjača. Usedem se in tiho obračam strani.

Pralni stroj pa že pere in tudi kruh se taja. Čez čas vstanem in grem pogledat.

»Kmalu bo! Samo še malo!« potipam kruh. Na štedilniku pa prav nalahno brbota golaž.

»A je problem skuhati en golaž? Pa ja!« si rečem, zadovoljen. Kako diši!

Križanko bom rešil … Že pri tretji besedi zazvoni telefon. Najbrž je hčerka. Majda. Morda je njen mož.

»Oj, živjo! Kako si?« zmeraj sprašuje. Nikoli nič novega. Verjetno jo bolj zanima, če mislim še dolgo ostati tu. Visoko najemnino plačuje … Pa pol tako lepo ni tam, kot tukaj!

»Kako sem, kako sem!!« mi kar pokrov dviguje! Blagor meni, a! Če ne bi vedel, kaj jih matra!

Imam tudi dva prijatelja, ki včasih pokličeta in preverita, če sem še živ. Dobesedno. Lojze in Drejc. Poznamo se že dolgo. Včasih se srečamo v parku, ampak prav veliko se pa ne pogovarjamo. Lojze je bil vedno bolj tih. Drejc je pa precej bolan in je neprestano utrujen in govori veliko manj kot včasih. Ej Drejc, Drejc!

Najraje sem pa doma. Toda …

Od nekdaj vem, da sosedje nadzorujejo vse, kar se okoli njih dogaja. Če sem na stopnišču, je gotovo nekdo v predsobi enega ali drugega soseda. Če sem pa v stanovanju, na drugi strani stene tudi nekdo posluša. Če grem ven, bi sosede lahko povedale uro in smer. Brez težav. Oja! Vem, da je vse res! Zadnje čase … je vse skupaj še bolj čudno: če takoj, ko odložim telefon, odprem vhodna vrata, je nekdo zunaj. Brez izjeme. Ali je Anica na levi ali pa Vladka na desni. Ali pa Aničin mož. Vladka je vdova. Eden ali drugi ali tretji … ravno gre noter, kot da je pravkar prišel domov. Ja! In jaz sem z lune padel!

Saj je logično, da je v bloku drugače kot v hiši! Ampak tu pri nas … tu nenehno poslušaš, kako nekdo hodi po stopnicah. Mislijo, da sem gluh – bolj ali manj – ampak vsaj tu mi pa res nič ne fali! Vse slišim in vem kdo hodi zunaj. Bolj ali manj. Ja! Pa poslušat hodijo k vratom. Saj jih vidim! Vsakič, ko odprem!

Ko sem na bolšji tržnici videl stetoskop, sem vedel: tole je zame. Točno to potrebujem! Moram reči, da se bolje obnese, kot sem mislil. Presenetljivo dobro! Če ga prislonim na steno, razumem skoraj vse, kar se pogovarjajo na drugi strani. Res je odličen. In stene so precej tanke.

Vem, kaj se dogaja! Kar na ramenih počiva moja pripravica in takoj jo uporabim. Križanka bo že počakala. Žlehtnobe! Slišim vas, slišim!

»Popoldne bo šel. Saj gre vedno popoldne!« nekam sitno pravi Anica, Oskar pa zagodrnja: »Kaj me briga! Tako ali tako noče, da bi šli skupaj!«

Res sem Majdi rekel, da grem kasneje do parka. Ampak sam. Čudno bi bilo, če bi se kar naenkrat hodil sprehajat skupaj s sosedi. Pa samo Majdi sem povedal. Ona pa tudi ni z nobenim od tukaj govorila. Sem vedel!

Ona pa kar drgne: »Ampak mene skrbi …« potem pa še stavka ne konča! Ga pa njen mož: »Dosti je že star, pusti ga!« Včasih je tale Oskar kar pameten. Oooo, pa ne zmeraj! Kaj si vztrajal prejšnji dan, da morata priti na obisk? A si normalen? Ne vem, zakaj bi prišla! Jaz nikoli ne hodim kofetkat, klepetat pa opravljat k sosedom, samo tega mi še manjka! Sem si kar oddahnil, ko ju potem ni bilo. Sem bil pa celo popoldne malo živčen.

»Kaj si moral tisto reči zadnjič?« vpije nanj. No, tega pa ne razumem prav. A smo se kdaj pogovarjali? Kregali? Nazadnje sem jih srečal v sredo … živjo – živjo, pa smo šli vsak po svoje.

Me prav zanima, če se tudi v sina tako vtikata. Zadnjič je Anica Vladki razlagala, kako sta bila pri njem in kako snaha sploh ne vzgaja otrok. Po hiši pa menda še prahu ne pobriše. Še dobro, da nista res prišla mimo!! Meni že ne bo inšpekcije delala!

Zadnjič so v neki oddaji pokazali, kako te lahko ogoljufajo in okradejo že, če dobijo v roke tvoje papirje. Pa ni treba, da je kakšen zelo pomemben in uraden papir. Na-ka! … dovolj je kakšen račun! Položnice in podobno! Tvoj naslov dobijo, pa številko tvojega bančnega računa, pa je! Okradejo te do golega.

»Ne boš ti tukaj firbcala, baba zmešana!« povem še na glas in mi kar malo odleže.

Že Brane je zadnjič gledal tam po omari. Rekel je, da lahko popravi predal, tisti, ki se komaj še drži skupaj. A on da bi popravljal! Ne verjamem! Vsega bi pregledal, to je! Dokumente imam notri. Račune, pa garancijske liste, pa izpisek iz zemljiške knjige. Ja ja, kdo ve, kaj ga zanima! Predal lahko sam popravim. Ni treba, da ga zet! On bi najbrž vse prebrskal …

» … če je kje kakšen testament! To!« se mi je misel kar na glas zaključila. Brane bo pa že moral počakati.

Časa je dovolj … bom najprej cunje obesil, pa potem pojedel kosilo. Kruh je v redu. Golaž je kuhan. Ura bo vsak čas ena. Bom kar v dnevni sobi. Poročila bom gledal zraven. Ali pa ne. Saj samo lažejo in nas imajo za norca. Za neumne nas imajo! Vsak dan! Ne ne, gledal jih bom. Seveda. Malo pa že moraš vedeti, kaj se dogaja okoli tebe.

»A res slišim Vladko?« se mi zdi čudno. Saj ne bi bilo, ampak to je s ta druge strani. Od Anice sem. Ja, na obisk je šla. Le kaj naklepajo?  

»Sta že slišala?« ju sprašuje prav vzhičeno.

»Ne vem!« Kdo ne ve? Oskar? »Marsikaj sem že slišal …« On, ja.

»Ven bo moral! In to kmalu!« Vladko bi pa brez stetoskopa slišal. Kar zmrazi me … Nikamor ne grem! Kdo mi lahko kaj takega ukaže?

»Ven? Zakaj pa?« je Anica vsa na trnih … to mora izvedeti, takoj in vse in …

»Menda je nekaj stvari uničil, pa kradel sosedom …« je še kar vpila … od kod ji to?

Roke se mi tresejo. Kdo si to izmišljuje? Kdaj sem kar koli … uničil? Vzel?

»A si prepričana? Mislim, saj vem, ampak kar tako te tudi ven ne vržejo …« Anica kar melje melje … goflja hudobna! Jooj, kako uživa!

»No, saj ni zaradi tega. Pravijo, da je stanovanje na hipoteko kupil, pa ne plačuje … «

»A potem bo banka ali kaj … mislim … ga izselila?« Anica hoče stvarem priti do dna, razčistiti vse, kar se o stvari da vedeti, da ne ostane nič nejasnega.

»Saj se že nekaj časa ukvarjajo z njim, zdaj je prodano. Mora ven. Takoj.« poroča vsa vsevedna.

V prsih me speče. To je … to je … to gre čez vse meje! A so res tako zlobni?!? Kako so … kako so mogli kaj takega spraviti skupaj? Nikoli nisem nikomur nič slabega storil. Pa saj to ni mogoče! Stanovanje sem odplačal, kot sem načrtoval. Že pred tremi leti je bilo odplačano.

»Do zadnjega!« vzkliknem, da se kar ustrašim. Že naslednji trenutek me prešine: »Pa če so me okoli prinesli?«

Majda? Tisti njen? Če so mi kaj pobrali in drugače zapisali? Zavem se, da so usta suha od sape, ki se ji z vso silo mudi ven in noter, pa imam še kar občutek, da je ni dovolj. Sede na tleh ob steni poslušam razbijanje srca .. pa če vedo, da poslušam? Morda pa nalašč lažejo, da bom slišal … Saj je znano, da imam slabo srce!

Majdo bom poklical. Naj mi pojasni, kako je lahko prišlo tako daleč! In kdaj. Naj uredi! Joj. Naj naredi, da bo prav! Kakor ve in zna!

Majda se ne oglasi. Tudi petič ne. Pokličem Braneta. Nikogar ni. Če sta onadva tole zakuhala, se mi ne bosta javila, seveda ne. Pa če sta res pobrala denar? Če ne plačaš hipoteke, gre stanovanje na dražbo. Ne ne, tega ne bi naredila. Ali bi?

Danes ne grem nikamor! Želodec mi nekaj nagaja. Pa zdi se mi, da imam vročino. Nisem čisto ta pravi. Majda mora priti. Moja Majda! Saj ne bi tega naredila, ona že ne.

Kar tu na kavču bom počakal. Mogoče pa danes pride. Tako lepo je, ko pride na obisk.

Majda!