Spokojni večer

Topla, a trda skala mi nudi oporo in naslon. Poleg mene se med skalami plazi neka  rastlina, odebeljena, očitno je nekje v začetku maja bujno cvetela. Občutek imam, da če ji prelomim en piramidast list, bo vse steklo iz njega. Sočno in bogato, a hkrati raste v skalah, torej tudi ugnano in vajeno razpenjenih viharjev. Slano ljuba rastlina torej, bohoti se na posušenih listih, odmrlih delih sebe. Neverjetno je lepa, daje mi občutek moči in da je taka samo zaradi tega, ker ve, da mora vztrajati in se boriti.

Pod skalo nežno butajo valovi in bobnič mi polnijo omamni zvoki prelivajoče vode, ki se včasih speni, včasih pa le zvonko udari ob kamen. Pravijo, da voda ne diši. Meni diši. Diši nekaj, mogoče veter, ki nežno poboža in da vedeti, da je.

Smeh nekje v ozadju, malo poudarjen s prisilo, a srečen. V daljavi brenči motor sloke jadrnice, ki polzi kot po olju nekam, da bi si našla zavetje za počitek pred nevihto, ki jo napovedujejo. Smejem se in čudim, ene prihajajo, a druge polzijo ven iz pristana, na odprto morje, v mrak.

Ribiči na obali mečejo svoje trnke in čakajo na tisti vznemirljiv občutek, da se je nekaj ujelo, da vleče. Nad mano sinji galeb, sam, osamljen neslišno leti k nekemu cilju.

Spokojno je. Nekako se je umiril tudi moj um, ki je besnel ponoči in mi kradel minute namenjene obnavljanju in polnjenju mojih energijskih zalog.

V starem kamnitem svetilniku nad mano so zakurili. Dim se vali iz preveč pravljične in neresnične bajtice, prav take, ki se mi prikazuje v mojih sanjah za pobeg pred resničnostjo.

Ogenj, kar vidim ga, kako pohotno požira in liže les na ognjišču. Širi se tisti skoraj že pozabljeni vonj po dimu, ko je zakurila moja nona. Vedno je dala rinke stran, papir, pa vejice, pa veje in prižgala. Zaprasketalo je in bilo je opojno popolno, če ne bi tistega nasmeha v kotičku ustnic pretrgal jezen in vsemogoč krik, da se kuri odspodaj, da se ne kadi. Nona me je sam tiho pogledala, bili sva zaveznici.

Kamen pod mano ni iz enega kosa, zlepljen je iz mnogih, z lepilom ognjenega vulkana. Tako kot mi nismo samo ena celota. Zakomplicirano nas sestavlja pepel mnogih preživetih življenj in življenjskih modrosti iz davnine. Strašno smo posebni in zlepljeni skupaj nevidno trdno.

Prane je veliko, čutim jo, napolnila me bo in mi dala moč za nove napade, ponižanja, dvome in pomagala mi bo nekako preživeti.

Gledam oblake in poskušam razbrati oblike, ki mi jih rišejo na nebu. Mogoče me spominjajo na vodomca, ko stisne krila in prereže vodo, da pride do plena.

Nižje pod temi koprenastimi oblaki, ki dajejo slutiti na milijone mavric v sebi, nedoločljivih barv, pozdravljajo sonce, ki zahaja. Tam so še eni oblaki, temni, držijo se po skupinah, niso elegantni kot vodomci, štorasti so, čudno razcapani kot bi hoteli svetle zapackati s svojo sivino.

Kdo mi narekuje te vrstice.

Če dolgo, dovolj dolgo sediš in se prepustiš, da greš tja, kamor pač gre vse skupaj, lahko doživiš rdeče oblake, s temnimi jezerci vmes, v posmeh temnim spodaj. Ti govorijo in se delajo pomembne, hočejo narediti vtis, da bi se jih v kotu zavozlanih energetskih ovojev bali. Zakaj bi se jih bali? Naj govorijo in se kažejo, kdo so. Že ponoči, zjutraj jih bo odpihnilo. Poiskati je treba srečo v sebi in jim privoščiti to temno ničvrednost.