Solze za Tilna

Bele medvejke venejo, drobni plamenčki trepetajo. Pesem se zaganja pod oboke, odbija se od stebrov in lega  nizko nad glave:
Ko prideš sodit z ognjem in mečem …
Svet je spačen, postavljen na glavo. Obrazi so razpotegnjeni, telesa nizko pri tleh. Trave polegajo čisto brez reda. Med resje se zaganjajo čebele, ljudje strmijo v nebo.
Bela, podolgovata se ziblje pred njimi. Z nje odletavajo angelci, v soncu otresajo krila in se znova vračajo nanjo.
Pesem spiralasto narašča, se v velikih kolobarjih spet spušča, dokler je ne zagrne mrmrajoči val zdrava Marija.

O, kako milo jih je prosila, da ga sprejmejo!
»Ni mogoče, gospa, nimate potrjene kartice, žal, taki so predpisi.« Izza okenca brezizrazno strmi vanjo.
»Visoko vročino ima, že ves teden pokašljuje, prosim, pomagajte!«
»Sem vam že povedala, gospa, brez potrjene kartice ne bo nič«.
»O bog, kaj naj storim?«
»Ne vem, pojdite na socialno.«
Zadaj za njo se že drenjajo drugi. Izrivajo jo iz vrste, mahajo s papirji, kažejo izvide, govorijo drug čez drugega.
Solze stečejo, ulijejo se po upadlem licu kot dva potočka, kapljajo na pološčena tla. Vsa se trese, malega stiska k sebi in ne more verjeti.
»Gospa, rotim vas kot boga, usmilite se!«
»Naslednji!« že kliče in steguje roko.
Opoteče se na hodnik, na pol živa od stiske in obupa.

Ženski glasovi poprimejo z blagoslovljena med ženami, vračajo se nazaj kot sad tvojega telesa in se po kratkem predahu stišajo v zaključni amen.
Sprevod se pomika, nad njim potujejo oblaki, tresejo se rože na vozičku, beli pesek škriplje pod nogami. Sonce je razbeljeno, na razpelu, ki ga nosi ministrant, sedi metulj.
Na levi se ga oklepajo otroci, z desnico podpira ženo. Zapira oči, glavo drži kvišku, da solze polzijo v grlo.

                                                     
»Gospod, ur ne sprejemamo v zastavljalnico. Nimajo nobene cene, saj razumete.«
»Ampak denar nujno potrebujem …«
»Verjamem, gospod, saj vam verjamem, ampak tako pač je.« Pri zadnjih besedah pogleda stran, kot da mu je nerodno.
On pa še vedno stoji tam, neodločen, izgubljen. Noge se že obračajo, telo pa še vztraja, roke mrzlično gnetejo hlačni rob.
Skozi možgane pa že poleti misel. Kje bo dobil denar? Kaj bo žena dala v lonec? Otroci so lačni. Denar od dokladov  in podpore je že zdavnaj pošel, kup neplačanih položnic je vse večji. Mame tudi ne more kar naprej prositi za denar, saj ga reva tudi sama nima.
»Kam smo prišli, kam smo prišli?« vrta v njegovi notranjosti. Bolečina je vse hujša, razžira mu drobovje, žge srce …

Prišli so do nizkega križa ob zevajoči jami. Zaustavljajo se. Znova se križajo, usta se oblikujejo za sveta Marija … Plamen večne luči čudno zaniha.
Čez bližnje strehe se poženejo ptice. Široko zamahujejo s krili, da se sliši švistenje zraka, ko iz visokih lin udarijo zvonovi.

Vso noč je prebedela pri njem. Mu na čelo polagala mrzle obkladke.
Proti jutru se je čudno vzpel, kakor da bi ga prijel krč.
»Mami,« slabotno zajoka, »bom umrl?«
Ledeni mraz jo stisne krog srca.
»Tilen, sinko moj, ne boš, ne! Zdravnik bo prišel, očka je šel ponj,« jeclja. »Dal ti bo injekcijo, vse bo še dobro, videl boš.«
»Mami, zebe me,« zatarna in se ves strese.
»O bog, kaj naj storim,« zahlipa. Zavija ga v deke in pritiska na prsi. Radiatorji v stanovanju so že nekaj časa priprti, na komunali so zagrozili, da jih bodo odklopili, če ne plačajo.
Skozi okna se priplazi prva svetloba, za jutranjimi meglicami se skriva sonce.
Tilen se oglasi, ne da bi odprl oči:
»Bo posijal sonček, mami, ali bo?«
 V prsih mu čudno zagrgra, v obraz  postane ves rdeč, potem se umiri. Blažen smehljaj mu otrpne na obrazu.
»Ne!« zarjove kot žival. » Ne, prosim te, ne! O Bog, kaj sem ti storila?«
 Privija ga k sebi in ljubkuje po mokrih laseh.
V sobo pritečejo bratci in sestrice. V nedolžnih očeh se jim razrašča groza, razpostavijo se okoli, božajo mamo in Tilna in ihtijo.
Zunaj nekdo preskakuje stopnice, da odmeva  po vsem bloku.

V imenu Očeta in Sina in Svetega Duha …  legajo besede, ena zraven druge. Prši žegnana voda, donijo zvonovi, se vijejo venci. V beli ladjici potuje Tilen daleč, daleč …
Najsi si je še tako prizadevala, zbirala zadnje atome moči, zdaj ne more več!  Ne more več! Vse moči so ji pošle. Čeprav jo skuša mož zgrabiti z obema rokama, zdrsi ob njem, sesede se kot prazna vreča, potegne ga za seboj na kupček ilovice. Nanju se v joku zrušijo otroci.
Sonce zakrije teman oblak.

Glasovanje

Za oddajanje glasov morate biti prijavljeni.

Prijava na E-novice

Arhiv