Sol na jeziku

Gledam mali oblak, ki se ziblje; zdi se, da je to lebdenje dokaj čudno. Fizika gibanja … Tako lebdenje in počasi se zamika, nekam tja, kjer se spajata morje in nebo. To so samo naši pogledi, bog ve, kakšna je zares stvarnost; tista, ki ni samo materija in je odraz neke druge vednosti. Ja, ja, ležati na plaži … Čeprav tole ni prava plaža, samo neko kamenje z otočki peska in nobene prave sence, če ne štejem starega drevesa figovca, ki je med skalami in mi daje prijetno senco. Namenoma sem si izbral ta kraj, da bi imel mir. Sem ne zahajajo, ker … Ja, najbrž tudi zato ne, ker se tu ni komu razkazovati. Telo, svetišče užitka, prestiža, kaj vem. Slabo skrbim za telo, tanke noge, malo trebuščka, nobenih pravih mišic: če pa sem … Tak dan, pomislim. Avgust, svetloba v avgustu … Ja, tista knjiga … Še med študijem sem  nekaj slišal o njej, pa bi jo moral prebrati, ker je že ravno dopust. Svetovali so mi, da si zares oddahnem … Na ta otok hodim že, ja, že trideset let. To pa zato, ker ni turistično nastlan. Oddaljen je štiri ure z ladjico do celine … nekaj čez tristo domačinov, eden je kmet, ima trte, ovce – dober sir naredi, res … Dve gostilni, mala trgovina, nekaj ribičev in neka vrtnarija – tisto ima gospa, ki se je sem preselila iz celine … Malo tujcev pride na ta otok, zelo malo, ker ni turistično razvpit; le en manjši hotel. Zaman bi pričakoval večerne zabave. Tiho je bilo sinoči, še v kantini niso peli … V soboto pa so, malo italijansko, malo tako … po njihovo, patetika … Za moj okus je to pregorelost moškosti … In zajtrk, spet margarina namesto masla: baje je dobra za srce; ja, pa ja. Ne smem, če prav … Zmorem še veliko … Tolažba … In tisti oblak, menda prvi v teh dneh od petka, danes je pa ponedeljek … Pred leti sem tu doživel nevihto, takrat še z Anito … treskalo je, majalo borovce, pinije, figovce, oleandre in vodovje je umivalo prah. Anita pa je ždela na postelji in se bala. Zaman sem jo ogrinjal s telesom in ji dopovedoval, da je to pač normalno, da so to julijske prehodne nevihte, ki se valijo iz juga proti severu, včasih obratno … In popoldan sva potem šla na celino … Ni prenesla otoka, če prav imam tu kupljeno malo kamnito hišico, ki ima zbiralnik vode pod ploščo v kuhinji; zanimivo, kapnica … Tiste ne uporabljam več. Dam napolniti moderno cisterno vkopano v skalo. V maju pripeljejo vodo. Zame zadostuje, za prehrano; za umivanje in sanitarije je pa dobra tudi tista izpod kuhinje. No, nekaj sem vložil v tole. Gospodar je v šestdesetih letih prejšnjega stoletja šel v svet, njegovi potomci, samo dva sinova pa sta hišico potem prodala. In zdaj sem tu, pod staro figo, varno spravljen pred očmi. Nad mano vleče veter, danes blag; le toliko, da slišim, kako šelestijo listi in kako se mrmranje polega med skale. Na vzhodni strani otoka je posodobljen pomol, malo naprej pa urejena plaža. No ja, kakšni petdeset turistov je v malem hotelu, to ja … Tja ne hodim, me ne zanima. Da bi si pohotno ogledoval mladost, ki se cvre; ne, hvala. V mali gostilni mi zadostuje opoldanski obrok, navadno so špageti, morska hrana, mineštre, riž – krompirja skorajda ni, ker ga ne nabavljajo … Dobro, to potem lahko nadomestim doma. Internet dela … Zgoraj imam prenosnik, saj … še vedno moram pregledovati nekaj poslovne korespondence , javikend pesnik in diplomiran teolog in sociolog; včasih pa tudi šofer avtobusa … Ah, ta tlaka, še letos, potem … Potem bom siv golob v parku in bom ogledoval ljudi, ki sklonjeni brskajo po mobilnih telefonih. Nov tip človeka, sklonjenih glav, priklenjenih na te naprave. Kdo zares vlada svetu. Sam sem mejno odvisen od tega, če prav, vsako jutro: kava, internet, novice, odgovarjanja na sporočila, kakšna polemika, kot tista o sodobnem slovenskem romanu, saj … Zjutraj me pokliče Sabina; še vedno je vsa vneta za urejanje papirjev, členov pogodb, poslovni triki … Njen svet ni moj svet. In najina svetova sta pred desetletjem trčila v orbiti izgubljenosti v tistem poletju … Mar naj kar takole ždim. Nič branja si nisem prinesel sem dol, če prav imam zgoraj svojo malo duševno lekarno – branje pač. Avgust, da avgust … Pred leti sem se s kolesom vozil med polji in gledal oblake. Rad sem vonjal pregreto zemljo, poslušal veter v koruzi; posebna melodija je to – niti ni šelestenje, prej bi rekel, da je hrapavo česanje skladiščene energije; ker koruza je skladišče energije, nedvomno. Južna Amerika je preživela ob tej rastlini; z njo si je gradila čudovite civilizacije, ki so se razsule ob trku z drugo civilizacijo. In zanimivo, koliko dobre literature je dala južna Amerika. Ja, ko sem legal na pregreto zemljo in gledal nebo, se mi je zdelo, da se tudi sam polnim z energijo. In v ostalih žitih je drugačna pesem: pšenica drugače poje, oves ima svoj šelest, ječmen tudi … pesem kruha, tako bi lahko rekel za veter v pšenici, ko je še zelena, ko se vanjo vgnetejo valovi vetra … Da, takrat ima drugačno melodijo, da … In trave, trave spet drugače pojejo. Razmišljal sem celo, da bi izdal zbirko teh zvokov skupaj s pesniško zbirko. Poskusil sem snemati kar s telefonom, ampak je bila kvaliteta zvokov revna. Marko ima glasbeni studio in sva to preposlušala. Rekel mi je, da bi si lahko omislil kvalitetno snemalno napravo, da se zdaj dobi, da … Mogoče, mogoče, vse je mogoče, dokler je še mogoče. Ah, filozofija. Pravijo, da bo danes zmerno, da ne bo vročine. Včasih mi je tudi vročina dobrodošla; tista posebna pobitost, ko ždim na postelji in dremam in gledam, kako se sence na steni spreminjajo. Stara polkna ne spuščajo svetlobe v sobo. Tiho je, sence krožijo jaz pa si tam oddihujem in sanjam pokrajino med stegni … vse to je mimo, Andrej. Ah, spomini: moj oče je imel  motor s prikolico in me je vozil. Zamolčal sem mu, da me je zeblo, ko sva motovilila skozi sence in iskala jaso za ogretje in oddih. Najine majske vožnje … In vedno si je požvižgaval neko popevko, katero že … Pozabil sem, če prav v sebi še nosim tisto melodijo. Ja, zagotovo je bil zaljubljen ob tisti pesmi. Kar naprej se je zaljubljal, škandali, morda za to … Rad je imel te napete skrivnosti … Na skrivaj se je shajal z eno damo iz Monflacona, da, da … Inženir, gospod Renato. Še študent sem bil in sem ju videl … Kavarna, roka, popravljanje las, nasmehi, prepleteni nogi … On me ni videl; tisto me je … Ja, šokiralo me je. Navadno ni hodil v tisti lokal, ni ga maral. Stanovali smo v malem mestu … Njegov oče je tudi bil strasten, se pravi, moj dedek, Te zgodbe … Tisto v kavarni, ja. In prav zdaj se morem tega spominjati, prav zdaj, ko je pesek tako lepo ogret in me daje prijetna lenivost, vsaj taka kot po orgazmu. Porgazmična utrujenost, ki je sladka. Vonj orgazma. Ali orgazem diši … Na nek način zagotovo … Znoj ljubezni, vse je mimo. Z mojo, nič več. Ona noče nič več telesnega … Strah jo je: kaj pa če gagne na meni, to bo … Prepričan sem, da tako razmišlja. Tisti mali incident, napad panike … Vse bolj sem dognano prepričan, da so bila kriva cepiva, strdki in to … Tomaso, on, biokemik, odstavljen docent na medicinski fakulteti, on je vedel, za kaj se gre, javno pa to ni smel govoriti, in so ga … Odžagali so ga. On mi je razlagal, kaj bodo naredila cepiva – biokemik, saj. Nisem pretiraval z delom, nisem se gnal; vse je bilo gladko in … In potem bolnica in to … Zdaj pa samota, otoček in mir, mir … Na drugem koncu je nek nemški lekarnar, s katerim se včasih kaj pogovoriva. Mož jih ima že skoraj sedemdeset, no, jaz sem šest let mlajši, on pa … Ima v najemu hišo; ni je kupil, in malo jahtico … Z njim je priležnica, gospodična Melany, najbrž umetniško ime, baje Poljakinja. Meni ni všeč, zlagana je in hladna, mislim, hladna … V očeh ima nevaren sij izžemanja, taka je … Govori, da je tudi sama študirala književnost, da je tudi že napisala knjigo kratke proze, samo da še ni našla založnika, da pa ji bo Rainer na jesen pomagal najti sponzorja in da delo prevaja njena prijateljica v nemščino, da … Sanja, sanja, punca sanja. No, punca, ženska pri dobrih vitalnih petintridesetih letih. Da bo farsa še večja, je ona potomka poljskih Židov, ki so na srečo preživeli; njeni stari starši, mama … Zdaj pa razumi to Evropo. Leto 2025. Židje, Palestinci … ne, ne, bolje, da ne razmišljam teh stvari: na dopustu sem, še dve leti službe, potem bom zimo preživljal tu na otoku. Celo zimo tu … Pred tremi leti, ne štirimi, čas korone, sem bil tu dva meseca … Kuril sem star štedilnik, gledal plamen in … Ja, zlahka bi se privadil tej samoti, ki bi skozme tekla kot olje pozabe. Zapreš naoknice in poslušaš, kako burja udarja, kako se valovi jezijo na kamne, kako v borovcih hrumi, kako se sliši oddaljeno trobljenje težkih tovornih ladji, kako se potem nenadoma vse spremeni v gosto, težko tišino, ki ti stiska zaprsje in te dela samotnega. Tiste dolge ure samote, ko gmota tišine pritiska nate in te tlači, da ne moreš brati, razmišljati, pisati … Res, razprave o Kafki, ne, nisem še prebral. Na otoku že vedo, da sem požeruh knjig, samotni bralec, nikoli v pesku pod figo, pozno v noč  v kamniti hiši pa, pa na mali betonski ploščadi … Pa … To poletje naj bi jo … Ne bo se izšlo, ne. Ne, stran s tem, stran, pesek, morje, oblaček …

Nenadoma se mi zazdi, da čisto blizu nekdo vesla; slišim tlesk vesel; tisti značilni tlesk, ko veslo zareže v tkivo morja – tako delajo amaterji, pomislim. Stari ribiči znajo skorajda neslišno zarezati z lesenim veslom, ločim to. In tole, zdaj malo po enajsti dopoldan, ko se vročina gosti in dela obroče okrog čela … Odprem oči in vidi mladenko v modrem plastičnem čolničku in v strupeno oranžnih dvodelnih kopalkah, pa rdečih las. Kaj pa ta, ta prikazen v mojem mini zalivčku. Samo kakšnih dvajset metrov je še do sem. Manevrira, seveda: tok ji nagaja. Voda se obrača, vrtinci, ker se tam mimo valijo gmote morskega toka. Vse to so mi domačini razložili. Tale pa … In potem zavije proti meni. Nesramno, nesramno. No ja, saj to ni moja privatna plaža, to že … Moja hišica je petdeset metrov nad temi skalami, ozka steza pelje dol. In tale peščeni zalivček nekako spada k njej. Lastnik hiše je imel tem zavetju svojo ribiško kramo. Še ko sem hišo kupil, sta tu bila dva razpadajoča čolna, nekaj preperelih mrež, vesla in druga krama. Vse sem dal odstraniti. Zdaj pa ta dama; kaj hoče? In veter spet mrši morje, jugo, saj … Napoved je že taka, da se bo krepil. Kaj hudiča počne tu, sama s tem smešnim čolničkom. Če prav vidim ima na čolnu tudi potapljaško opremo pa motor zadaj: zakaj potem vesla? Pa sama, oh no!? In če že bo kaj rekla, bo v angleščini, o tem sem prepričan. Ploskanje vesel ne odneha, še glasnejše je. Veter pa že dela vrtince in ji razmetava bujne rdečkaste lase. Ustavi se, spne si jih z močno elastiko. Ne vidim tako daleč, morda pa je vrv, kaj veš … In zdaj, zdaj rine sem … Ja, draga dama, tole je privatno. Omislil si bom tablo in to tudi napisal. Vsi domačini vedo, da je ta peščena kotanja na nek način moja plaža. Levo in desno so samo skale, malo naprej je še nekaj takih lukenj, polnih peska in ostankov morske trave, ki jo morje izpljune. In glej jo, še malo, še malo … Zdaj se je moder kljun zaril v pesek, dama pa:

»Oprostite, si smem za trenutek oddahniti. Do pomola je še petsto metrov, najmanj. Obšla sem otok. A lahko stopim na kopno?« v medli angleščini reče in vstane. Taki boki, prsi … Zagorela, skoraj zažgana, očitno je veliko na vodi, v vodi … In oči, zdaj jih vidim, zelene … Zver, ženska zver, kakšen stas … Pa je nekaj očeta v meni, je, tega večnega snubca …»Seveda, kar izvolite,« sem prizanesljivo vljuden.

Zadihano skoči iz čolna, vzame vrv in jo spretno navije okrog kamna, ki je že staremu ribiču služil za privez; pripravna okroglina, skorajda falične oblike.

»Močan tok je danes. In ta veter, naporno za čolnarjenje, če nisi tega pretirano vajen. Ne maram motornih čolnov in to … No, motor imam, za vsak primer, rada veslam. Rada imam tišino in veter, samo tale tok je zdaj močan. In napovedi so, da se bo še krepil. Pričakovala sem, da bo šele popoldan močnejši, pa me je že ujelo. Precenila sem napoved,«  žubori iz nje.

»Ja, ko takole vleče jugo, se morje zaganja z njim in se dela močan tok, ja. No, kar oddahnite si. Jaz bom počasi šel gor pa na kosilo. Hišico imam tam zgoraj. Po tisti ozki stezi med skalami, pa nekaj kamnitih stopnic in sem gor. Vi ste pa najbrž v hotelu, kaj?« nadrdram, da bi razbil zagato, ki se mi je nakopičila, da sem postal v trenutku razdražljiv.

»Ja, komaj tri dni, od petka. Ukvarjam se s potapljanjem. Tukaj je čudovita voda, čistost. Sicer sem doštudirala biologijo in delam doktorat iz morske biologije, zasledujem neke posebne male ribice, ki se držijo teh otokov. Morska biologinja postajam,« je še kar drobila v robotski angleščini – tudi moja ni najboljša; rekel bi, da je nekako zaprašena.

»Aha, ribice. Veste, glede biologije sem popoln laik. Riba na krožniku je riba in to je to,« se ji nasmehnem in si popravim očala, ki mi ribajo nos.

»Ja, niste edini. No, ljudje znajo naročiti okusno ribo, to že, več pa ne. Sistem v morju je precej zapleten in še zmeraj ne vemo vsega,« je skoraj bahava.

»Oh, koliko tega še ne vemo. Če smem biti radoveden, najbrž ste tujka, kaj?«

»Na nek način, da. Prihajam iz Ljubljane. Mojca mi je ime,« se ljubko nasmehne, na tisti očarljivi način, ki moškemu sporoča, da je že udomačila strah in da se ima v popolni oblasti.

»Mojca iz Ljubljane, glej no,« rečem v šolski slovenščini.

To jo čudi, ihtavo si popravi rdečkast rep las in še malo zategne vrv.

»Ste tudi vi Slovenec?« se vijugavo in zibaje čudi.

» Ja, cel in ves,« se ji nasmehnem in hkrati pomislim: koliko takih obrazov je že plulo mimo mene: vse tiste študentke, leta in leta so prihajale na avtobus … Pa kratka krila, dekolteji, pa … Jaz pa stoik … Zvest svoji zdaj že nekaj let pokojni ženi …

»Lepo,« je rekla in vzela iz male črne torbe plastenko z vodo.

»Taka je ta stvar. Tu sem kupil pred desetletji to hišico, zdaj vdovec. Sicer sem še v službi, vodja prevozniškega podjetja. Nekaj let sem bil šofer avtobusa. Po potrebi sem tudi pesnik …« se zasmejem. Po predahu pa rečem: »Imama pa to obsedenost, da zbiram in nabiram knjige in ogromno berem, nikoli pa tu, pod figo.«

»Profesionalni bralec torej,« se nasmehne, se zasuče in se usede, kakšen meter od mene v pesek. Te sloke noge, ta, ta … Oh, sladka pozaba … me spreletava lastovka pozabljene strasti.

»Ja, vljudno bo, če se vam predstavim. Sem Andrej.«

»No, jaz sem pa Mojca iz Ljubljane,« reče v veter, ki se zaganja v naju. »Sama sem v gimnaziji veliko več brala, zdaj, zdaj lovim ribice, mislim jih preučujem, podvodna fotografija in to. No, dober roman me še vedno zna prepričati, malo še spremljam to. Hodim na knjižni sejem, grem na Rožnik, ko podeljujejo nagrado za najboljši roman in to. Moj oče je  tudi strasten zbiralec knjig, ker je profesor slovenščine in to bo to. Polna hiša knjig je. Oče je šel lani v pokoj, zdaj bo šele vlačil knjige, zdaj,« se razdano nasmehne in spet nagne plastenko. Gledam, kako se ji dolg vrat napenja, kako ji utripa pod požirki vode. Očitno je bila že malo dehidrirana.

»Aha, lepo. Veste, knjiga je, tako pravijo, v izumiranju. Ne vem, če res. Nekaj nas je še, ki jih znamo ceniti in jih obožujemo. Zdaj se najbrž čudite, da nimam ob sebi nobene. Taka klasika, kaj: morje, senca, knjiga. Ne, berem samo zgoraj v hišici, tu dol prihajam v mir,« sem robno patetičen.

»In zdaj sem ga jaz uničila, kaj?« se Mojca frfotavo nasmehne.

»Mogoče ste ga pa oplemenitili,« sem viteško prizanesljiv.

»To se sliši kot kompliment,« se Mojca zasmeje.

»Ne, niste podrli mojega miru, ker imam tak red, da malo pred dvanajsto grem gor v hišo, se uredim in potem grem na kosilo v gostišče, Kod Duje – tam nas je nekaj takih, ki tja hodimo že leta. Nič posebnega, skoraj domača kosila, brez pretiranih pogrinjkov; preprosto, starinsko, okusno: mineštre, ribe, riž in testenine, pa zelenjava in otoško vino pa ovčji sir, tudi kozji iz sosednjega otoka, da. Ja, pa prave olive, otoške, pa še druge reči. Včeraj sem jedel domač zavitek s figami: božansko, vam rečem, božansko. Preprosto kosilo, mineštra, brancin in potem še to pecivo. Slišal pa sem, da imajo v hotelu kar dobro kuhinjo, tudi po naročilu, predvsem pa odlično pripravljajo ribe in špagete, da,« sem nenavadno zgovoren.

»Ja, ja kuhinja je ok. Sama sem vegetarijanka. Vem, mislijo, da se grem to iz usmiljenja do živali. Ne, ne, čisto tako, ker vem, kakšni procesi se dogajajo, če poješ preveč mesa. Vegetarijanka, ki sicer je ribe,« se spet zasmeje in pokaže svojo razkošno mlado moč samice, ki naskakuje možnost oboževanosti.

»Vegetarijanstvo. Veste, videl sem že veliko bledih mladenk, ki so se šle te modne prehranske muhe, ja. Neka nova askeza, nekaj takega. Evropski človek je po genski zasnovi vsejedec, tako je že tisočletja, vse drugo so pač teorije. Jaz sem zmeren mesojedec, rad pa imam dober zrezek, kdaj pa kdaj, svinjina, pršut, suha salama, klobasa, vse zmerno, se razume,« se odvijam.

»No, zmernost, to  že, samo … Ja, na nek način bo res, genske osnove prehrane, to že, ja. Jaz to prakticiram že od petnajstega leta, pa mi odgovarja. Moji doma so vsi vsejedci. Mama včasih potegne z mano, pa nama pripravi kaj takega, zelenjavnega. Sem pa dosti tu na morju, razumljivo, pač morska biologija,« se odvija iz nje. Gledam jo. Ta koža, te mišice. Si jo kar predstavljam, kako je vsa jeguljasta v vodi, ta morska sirena.

»No, ko sva že pri hrani, počasi se bom odpravil gor. Kruljenje veste,« sem dobrikav.

»Ja, ja, se opravičujem še enkrat, ker sem vdrla v vaš svet gospod Andrej. Bi bilo narobe, če bi urico, dve, tu poležala. Zdaj je tak čas, da s podvodno fotografijo ne bo nič. Veste vpadni kot sonca in to. Na kosilo hodim šele okrog dveh, ko je jedilnica že skoraj pospravljena. Imajo tak red, da do treh popoldan strežejo, potem pa nič več, kar se kosila tiče, ja,« je ganljivo razlagalska.

»Vi kar odležite, pa, no, zaščita; v senco pod staro figo se denite,« sem očetovski.

»Ja, ja, razumem. Pa dober tek,« še reče, ko se skušam atletsko vzdigniti. Nehote delam nanjo vtis, pač starajoči samec, če bi bil debel, bi bil star nasedli mrož …

»No, upam, da še kdaj priveslate mimo, da se bova lahko več pomenila o morskem življu tod okrog, ker sem res popoln laik,« sem priponudljiv.

»Če ne bo moteče, pa pridem,« je rekla in strastno prikimala. Na obrazu ima svobodo sonca, v očeh iskrivost in tolažilno bistrino, ki daje duši oddih in hkrati vabilo v sousojenost, nikdar napovedano.

***

Zajemam res dobro paradižnikovo juho po toskansko – tako pravi gospodinja. Okusna, ravno prav začinjena in gor plavajo krušne kocke popečene na maslu. Pri sosednji mizi se mrmraje pritožuje Rainer, da je vroča, da se mora ohladiti. Vidim ga, kako vesla z žlico po krožniku in se spakuje. Nečimrn starec z, no, zanj z mladenko. Melany dela drobne srkljaje, se šobi in mežikavo pogleduje na stran, kjer jesta včeraj prispela Šveda: on je možat, pravi severnjaški tip, svetlolas, žena pa, nizka, črnolasa, malce čokata: par srednjih let. Tiho jesta, le tu in tam on kaj reče: njegov raskavi glas izdaja strastnega kadilca. Rainer le začne jesti. Slišim ga, kako hiti razlagati, da je v Ameriki jedel take juhe kar iz konzerve, ko je tam potoval z motorjem. Razlaga partnerki, da so prečili Ameriko, jedli kakor kdaj in kje, da pa se dobi v konzervah veliko tega. In so pogrevali kar ob cesti in … Baharija, pomislim, starčevska baharija … Bivši motorist, saj … Koliko jih je vsako leto pri nas v Trentinu in na prelazih; neke kultne ceste, kaj vem … Tale juha, mmm. In rdeča … kot lasje tiste, tiste … Glej no, misli mi uhajajo na tisti trikotniček … Oh no … Kaj bo glavna jed? O, riba in riž, tokrat pečena na žaru, zelenjava, no … In sladica, panecota, tudi prav. Je prav zanimivo, koliko italijanskih besed tukaj vpletajo. No, otok je v smeri Italije oddaljen nekaj ur plovbe. Slišal sem, da je bivša država, se pravi Jugoslavija, tu imela neko vojaško bazo, da so ponoči sem vozili neko robo, menda ponarejene cigarete, nekaj takega, kaj vem. Stari Marinko zna o tem govoriti. Včasih se ustavi gor ob moji hiši, ko gre med kamnitim zidom do svojega malega vinograda. Pravi leksikon otoka je. Nekaj čez osemdeset jih ima, pa gre vsako jutro v vinograd. Kar je težjih del, opravi sin; Marinko hodi tja, da tam posluša, kako raste trta, da, prav tako je rekel. In on pravi: i kamen zapiva, kad je duša puna sunca. No, zdaj pa ribica, mmm, česen, domače začimbe, in riž z blago paradižnikovo polivko in grahom. Počasi naredim dva požirka temnega težkega vina in potem pripijem vodo – to vozijo iz celine. Rainer spet bogato razlaga, da je jedel tudi surove ribe že, da je to na Japonskem normalno. Melany mu ugovarja, da je surova hrana pač surova, da pa bi poskusila tisti japonski suši. Obljubi ji, da jo v Berlinu pelje v neko restavracijo, kjer se to dobi. In cmokaje je ribo, glasno jo hvali, riž pa odriva, ne tekne mu najbolj. Melany pa je počasi, po hrčkasto. Od kod mi pa zdaj ta zamisel, hrčkasto!? Ja, imeli smo hrčka, pokojna moja Lorela … Na vsak način ga je hotela. In tista kletka, rumena in svetleče kovinsko ogrodje, pa kolo, smešno: kolo je bilo notri, tam je telovadil snežno bel hrček, dokler ni nekega dne obležal na hrbtu. In neko noč ga je pozabila zapreti. V dnevni sobi sem pustil hlače, da bi jih zjutraj oblekel, pa je bila pod kolenom luknja. Hrček jih je načel in si cunjice vlekel v svoj brlog. Pa sem moral poiskati druge; tiste pa še niso bile zlikane, cela reč … Skoraj bi zamudil v službo. Lorela … rak … Samo štiri poletja je bila tu: zadnje … Takrat je že imela tistega, tistega slinastega Viktorja … Sodelavec … Dala mi je vedeti, da … Tisto poletje: čemernost, metanje brisač, plavutk, maske, bežanje … Ko je ponoči vstajala, da bi šla ven, da bi na dolgo telefonarila svojemu Vittoriju. Mislila je, da ne slišim, pa sem, sem … To je bilo, ja leta 2013, avgust, kot ta … In potem, ločitev; in kmalu potem, bolnica, in … O, sladica še, ja … Rainer cmoka, kaj? Cmoka, pa kako; nor je na te sladke reči. Zadnjič je pojedel štiri omlete. Kot farmacevt bi moral vedeti, kaj in kako. No ja, poznam jih te tiče, potem pa vzamejo določene tablete in stvari nekako uravnavajo. Bi bilo pa zanimivo, če bi se malo bolj spoznali, da bi imel kdaj pa kdaj spodobnega sogovornika, ker avgust bo še dolg. Nekaj vljudnosti si že rečemo, ko čakamo, da nam gospodinja postreže. Toliko mi je le povedal, da hodita sem že drugo leto, da pa sta bila lani tu v juliju. In letos, da bosta do sredine avgusta, potem pa še malo v Grčijo, ko pride mimo njegov brat z jahto. In potem – čudež, kod da bi ta debelušast lekarnar bral moje misli, pa reče:

»Gospod Andrej, bi se nam pridružili pri kavi. Prisedite vendar k nama, da se malo pomenimo, ne,« je robato prijazen. Na obrazu ima tisto prijaznost, ki je kar standardna za take lekarnarje. Bele obrvi in mala bela bradica, to samo poudarja njegov spočiti šarm. Gladkega obraza je, pod očmi sicer ima nagubke, na čelu močne brazde, roki pa sta mesnati in močni, belkasto kosmati. V sivih očeh pa je neka odločnost, ki kovinsko izseva dobrodušno požrtvovalnost; neka severnjaška ihta, ki je najbrž nuja, da se preživi tudi tam, kjer je led gnojilo in so mrzli vetrovi ogrinjalo.

»Z veseljem se vama pridružim. Imam pa samo en pogoj, kavo in vse, kar bo še sledilo, plačam jaz!« sem po mediteransko zahteven.

»No, no, okrog tega ne bomo delali zadreg, ne. Kar prisedite,« je blago zahteven Rainer. Pred dnevi smo se že predstavili, to je mimo.

Naročili smo kavo, espreso, Melany z mlekom, pa še konjak zraven za naju – sicer je to nek ponaredek, ampak za vzbujanje popoldanske lenivosti bo kar dober. Lahko bi naročila domače žganje, lozovačo, pa se mi zdi nekako preveč prežgana, zagatno ostra.

»Pravite, da ste tu že desetletje in več. Veste, na internetu sem našel to destinacijo in sem si mislil, da bi tu res našel mir. Pa je, vam rečem, raj. Mir, mir. Tisti hotelček sploh ni moteč, tja hodijo bolj mirni gostje. Sicer pa domačini, sami ostareli, tako kot gor pri nas. Nemčija je stara, vam povem. No, je pa to dobro za naš posel,« se Rainer zasmeje in si pritegne merico slabega konjaka.

»Ja, si predstavljam. Vsi mi imamo kakšne tabletke. Jaz imam tri, ne, čakajte, štiri zjutraj in tri zvečer. Mali napad tahikardije sem imel predlani, pa sem prepričan, da je bil posledica cepiv,« načenjam pomenek. Melany zasveti z očmi iz blagega mraka, ki ga čarajo stare zavese. Njen obraz je poln Poljske melanholije, tiste pristne mehkobe, za katero ne veš, ali pomeni usmiljenje ali jok.

»Cepiva, da, da. Strdki … Ne boste verjeli, jaz se nisem cepil, ne. Ker imam privatno lekarno, ni nihče od mene zahteval, da to naredim. Seveda, zakonodaja mi je to nalagala. Pač tisto obdobje je delala farmacevtka, ki jo imam zaposleno, in to je to. Ne, ujel sem nekaj študij, poznam veliko ljudi v medicini, veliko strokovnjakov; in nekaj nas je bilo takih, ki se nismo cepili. Danes si zato čestitam,« možato pribije Rainer in nekoliko zavrti konjak v neprimernem kozarcu.

»Polemik je veliko na to temo. Pri nas, saj veste, pri nas je bilo res hudo. In veliko ljudi smo izgubili, nekaj zaradi bolezni, nekaj pa tudi zaradi cepiv. O tem se ne piše. Vi, kot farmacevt pa veste, da se vsako cepivo razvija postopno, to je bilo narejeno na juriš. Znanost je postopek, je čas,« skušam ugajati s pomenkom.

»Ja, ja čas, čas je denar, to. Vem, zelo dobro vem, kako se razvijajo nova cepiva. Nekaj časa sem delal v veliki farmacevtski firmi, v raziskovalnem oddelku, pa … Ja, bom odkrit, želel sem si na svoje, ker tam je režim. No, pa tudi tradicija; jaz sem peti rod v družinski lekarni. Veste, zdravila se tako hitro razvijajo, da težko dohajam vse novo, zelo težko: na sploh je ta čas, čas hitenja. Obožujem čas, ko so ljudje še v miru čakali na vlak, na avtobus, pili kavo, jedli žemljice z maslom, prebrali časopis; danes pa, saj veste, na telefonu je vse. Spotoma se informiraš, kavo spiješ ob avtomatu. Naš čas je izumrl,« je bil Rainer skorajda bledo patetičen. Melany je le dvignila obraz in dopustila močnejši svetlobi, ki je ušla skozi zavese, da ji obarva zagorela lica v neko bronasto masko dominante kraljice kratkih poletnih noči.

»Ja, ja, hitenje. In ta nova umetna inteligenca, to vam je štos, to. Vidite, svet se spreminja v elektronske možgane. Bog jih posoja,« sem pretirano razvnet. Konjak pač.

»Tole, z umetno inteligenco, tole, veste, ja … Ja, v naši branži je pa koristna. Prej pridejo raziskovalci do rezultatov, obdelava podatkov je hitrejša, kombinacije možnih součinkov so prej dognane. Ja, stvar je koristna. In seveda informacijske baze o učinkovinah, oh, tisto. Veste, včasih, pred desetletji, so obstajale škatle s karticami, kjer so bili opisi zdravil in učinkovin, zdaj samo odtipkaš in dobiš vse. In tudi za vas je to na nek način koristno, sploh pa, ker obvladate angleščino in nemščino; koliko knjig je že na medmrežju. Cele knjižnice lahko neseš kar v žepu, če prav, pri nas doma, v naši stari vili imamo zavidljivo staro družinsko knjižnico. Sestra jo je uredila. Tam se najdejo primerki, ki imajo svojo zgodovinsko vrednost, tudi nove dokupujemo, če prav sem jaz bolj len bralec; le nekaj romanov na leto. Še raje pa segam po novelah, to ja. Pesnikov, no nekaj sem jih prebral, enega Grka pa večkrat, nobelovca. Še vedno pa rad grem na kakšen sejem starin in kupim posebne izvode starih knjig – najde se, najde; in to vi dobro veste, saj ste mi že razlagali, kako ste obredli veliko antikvariatov.« prikimuje Rainer in namigne natakarju, naj prinese še dve čaši konjaka.

»Ja, knjig je še veliko. Odmetujejo jih. Moderne hiše in stanovanja niso namenjena knjigam, nikakor ne. Mladi ljudje pa sploh, ne briga jih to,« sem skeptičen in hkrati zaskrbljen: Naroča konjak, to … Pa ja ne bom spet dopustil, da me prime tista razposajena pijanost in … Še ta kozarček, potem …

»Ja, tale moja golobičica, ta pa tudi ljubi knjige, veste. No, saj je to študirala in doštudirala. Spoznala sva se na sejmu, kjer sem imel svojo stojnico kot privatni lekarnar. Sam izdelujem sirupe za boljše izkašljevanje in za želodčne težave, za boljšo prebavo. Čisto zasebna receptura, ki je last družine. In na sosednji stojnici je delala kot hostesa, pa sva se zapletla. Tako to gre,« se baha Rainer in ponuja masko velikega osvajalca.

»Ja, knjige,« stišano reče Melany. »V Berlin sem prišla na doktorski študij moderne evropske proze in scenaristke. Mika me, da bi pisala filmske scenarije. Tehnično že vem, kako to gre, samo praktično je pa to trdo delo. Ideja je eno, realizacija pa drugo,« se Melany razgreva. V očeh ji je opaziti neko naprezljivo prizadevanje, da bi bila slišana in upoštevana.

»Aha, zanimivo. Ja, veste, jaz zbiram knjige in veliko berem, tudi klasike. Velikani so, to že lahko rečem. Od kod vi izhajate?« sem se pozanimal. Vidim, da je Rainer nekoliko našobljen. Očitno mu ni prav, da se zdaj pogovarjava z damo.

»Krakov, od tam, pa ne iz mesta, s čistega podeželja, s kmetije,« se Melany zasmeje in namigne natakarju, da bi tudi ona konjak.

»Iz kmetije!? Kako to mislite,?« sem malo zmeden.

»Ja, preprosto, moji so kmetje. Šla sem študirat v Krakov, potem pa naprej, Berlin, tam sem veliko delala, študirala, diplomirala, naredila doktorat iz scenaristke. Do zdaj sem napisala kakšnih sedem, osem scenarijev. Samo en film so posneli, pa še tisti je finančno propadel. Bedasta zgodba o ženski, ki si plača splavitev in si najde ljubico … No, bolj drama, ki pa, vsaj tako se zdi, bo našla pot na neko manjšo televizijo, ko jo bodo predelali v več sekvenc – mini nadaljevanka o sodobni ženski, ki se ji zgodi neplanirana zanositev. Sodobne teme pač,« reče in prime prinesen kozarček konjaka.

»Ja, ja, videl sem tisti film. Moj prijatelj ima zasebno malo kinodvorano, ker ima distribucijo filmov. Ja, on pravi, dobra zgodba, samo tehnično slabo narejen film. Veste, Berlin, Berlin je filmsko mesto. Pri nas vedo, kaj je dober film. In kinodvorane še vedno živijo, če prav, saj veste, zdaj je vse na internetu, vse,« se je vmešal Rainer.

»No, na filmske scenarije se ne spoznam, na dramaturške tekste tudi ne. Jaz sem bolj za prozo, poezijo, tu sem bolj doma. Filme rad pogledam, to ja. Dobra zgodba me še zmeraj povleče. Na tehnično plat filma se pa ne spoznam: film in fotografija, to mi ni bilo nikoli blizu. Zdaj se vse slika s telefonom; jaz malo, zelo malo, ker sem neroden,« se zrahljano zasmejem, da bi družbi olajšal zategnjeno držanje.

»Ja, estetika je lahko tudi samo v besedi,« reče Melany. Belim si glavo, kašno je njeno pravo ime. Ne bom nevljuden, ne bom spraševal, ne.

»Saj, saj, estetika,« prikimuje Rainer. Veste, razmišljala sva, ker ste že sami povedali, ko smo se seznanjali, da ste poznavalec dobre literature, dober bralec. No, Melany skuša biti tudi pisateljica. In jaz bi vložil denar za natis njene zbirke kratke proze, pa sva premišljala, če bi, no, če bi si vi vzeli čas in prebrali kakšno njeno zgodbo,« je Rainer poslovno resen.

Aha, tu tiči zajec, tu. Zato povabilo k mizi. Diplomatsko, ni kaj.

»Ja, no … Če me bo potegnilo, sem pripravljen prebrati celoto,« sem medlo vljuden.

Melany krhko pojasni: »Poslala sem že na nekaj založb, vendar, saj veste, nimam imena. Objavila sem že v dveh literarnih revijah. Tudi v poljščini sem poskušala, pa sem naletela na zid. Ena sama revija mi je objavila, lani marca, mislim v Krakovu, druge pa ne, tam pri nas.«

»Kje pa imate to svojo pisarijo?« sem nestrpno radoveden.

»S seboj imam USB ključe, v torbici. Na več ključkov sem razmnožila. Lahko Vam enega dam, ni ga treba vračati,« je hladno resna in v očeh se ji vžiga prizadevanje, da bi vrgla svoje stiske v svet.

»No, potem pa prosim,« sem ponosno spravljiv. Rainer se živčno preseda, pokašljuje in goji pristno tekmovalno nejevoljo, misleč, da mu na nek način speljujem nevarno  pumo.

Dama seže v rjavo, ne ravno veliko torbico, obešeno čez stol in zašari med stvarmi. Potem privzdigne kovinsko moder ključek, ga položi na mizo in ga porine proti meni rekoč:

»Tako, tu je. Prosila bi, če mi mnenje napišete na elektronski naslov, ki ga najdete na koncu zgodbe. Hvaležna bi Vam bila, res,« je kontrolirano vljudna.

»Ne bo takoj, veste. S seboj imam še nekaj službenega dela, poslovni načrti, take reči. No, večeri so dolgi, brez skrbi, bom prebral,« jo potolažim in ji vajeno dam pogled, ki ponuja neko zaupljivost.

»No, saj bova še cel teden tukaj,« je Rainer zresnjen – pozna se mu, da mu je konjak nalil v oči neko vibracijo ostre prepričljivosti.

»Se bom potrudil, zdaj pa, oprostita, bi vaju zapustil. Nisem več vajen alkohola, pa tudi, gospod lekarnar najbrž ve, da so kombinacije alkohola in zdravil, no, milo rečeno, čudne,« sem bil izmikav.

»Kaj pa jemljete?« me spoštljivo in rutinirano vpraša.

Naštejem mu. Mršči bele obrvi, premišlja in reče:

»Še vedno ste v varnem območju. Pretiravati res ne kaže, ker smo konec koncev na otoku, kjer je hitra intervencija nemogoča. Kar ste do zdaj spili, nima nobenega resnega učinka. Priznam: ta, zdravila, razen ene učinkovine, rahlo sodelujejo z alkoholom, ampak v pozitivnem smislu; njihov učinek je večji. Oprezni morate biti predvsem pri tistem za redčenje krvi, tam je velika količina alkohola lahko nerodna. Nočem vas strašiti, ker so klinično dokazali, koliko promil je zares usodnih, poznam te raziskave. Tudi sam jemljem nekaj podobnega, leta pač,« se nasmehne Rainer.

»No, želim vama lep popoldan, sam se bom zdaj počasi odpravil gor v svojo kamnito trdnjavo. Ni daleč, dobrih tristo metrov, po na pol kamniti stezi: na levi je senca, star nasad oljk za zidom in nekaj stopnic. Prijetno razmigavanje. Vidva imata bližje, takoj za vogalom, kaj?« sem že malce nestrpen.

»Ja, ja, deset stopnic, pa po ozki cesti in sva v raju,« se Rainer zasmeje. Vzdignem se, dam ključek v naprsni žep srajce s kratkimi rokavi – tak pač prihajam na kosilo, urejen, spodoben …

Mrak sobe me tolaži. Gledam rebraste sence na steni in si globoko oddihujem. Na mizici pri postelji je odprt prenosni računalnik in zgodbe so tam. Ta Melaniy – Malka Zbinowrova – njeno pravo ime. Kaj piše, moderen stil, fascinirati hoče. Na hitro sem preletel, ampak tista: Sol na jeziku, tista mi je udarila v možgane. Ko si oddahnem, jo bom še enkrat prebral. Je pa zanimivo – prav zdaj videvam Lojzeta, strica Lojzeta, upokojenega profesorja slavista, brata  moje mame; naš stric Lojze. Zbira stare izraze, zanima se za Rezijo, za stare slovenske izraze v Italiji. In on me je opozarjal na neke izraze, ki jih Slovenci uporabljajo, pa mu niso povsem jasni. Pred dnevi sva razpravljala o izrazu, ki ga Italijani nimajo: klobasati. Dobro, klobase poznajo tudi v Italiji, ne ravno kranjskih, pa vendar. No, klobasati, sinonim za neko brezzvezno govorjenje. Ampak, zakaj klobasati. Mar so klobase nekaj slabega? Ne bi rekel. Slovenci jih obožujejo. In zakaj potem klobasati. In ta punca v nekaterih zgodbah klobasa, glej no. Naš stric Lojze sestavlja tak slovar, teh nenavadnih prispodobnosti: ja, še  jih ima; priskutnež recimo – kot  da je skuta nekaj slabega … Ti pade sekira v med … Imeti krompir … Oh, koliko jih ima; vseh se niti ne da dobesedno prevajati – poskusil sem, pa … Še bom poskušal, na jesen, z umetno inteligenco; zdaj, zdaj, počitnice so, samota … In Tista Mojca … Če bi jo povabil na kavo? Kaj si nor, star kozel, daj no. Ni spodobno, ni. No, če bo prišla v teh dneh mimo, jo pa bom. Njen oče je tudi slavist, morda pozna našega Lojzeta. Ne bom kalkuliral, zdaj nič več … Oh sladko spati cel dan, za večerjo pa dva paradižnika in beli sir, svež, pa … Tale konjak, oh … Kar mehča me. Nič, še enkrat preberem tisto zgodbo, potem bom najbrž le zaspal. Vstanem, si zasučem prenosni računalnik, naravnam velikost pisave in berem:

Sol na jeziku

Lepota dneva se je ujela na stekla novega avtomobila, ko sem drsela mimo nove soseske. Vedela sem, da je za mano obdobje, ko so risanke prerasle v divje kriminalne zgodbe in bom nemela v zaprašenosti te ogromne civilizacije. Berlinske ulice in parki in jezerca … Saksofoni so sinoči odčarali v meni melanholijo domačih žit in troblje krav za ogrado – od nekod sem videla prihajati očeta. Saj ne vem natančno, kaj je govoril kravam, vem pa, da si je očital, da  je oženil Židinjo, to vem. Te preklete besede je vedno znova metal nad krompirjeve njive, ko se je mama, učiteljica v vaški šoli, sklanjala nad svoje rože in molila, da bi se nebo obrnilo in razmetalo zvezde v nov red. Danes se odpravljam na morje, v Francijo, za nekaj dni. Z menoj bo šel Johanes, čudak … Sanja, da bo režiral spektakel, kjer bodo letela trupla in bo angel pokončevalec imel sodobno orožje. Nič ni bolj trapastega kot verjetje, da je moč nadljudi že dana, samo odkleniti se mora. Sanja neko slavo, ta plavooki povprečen ljubimec, ampak dober svetovalec pri graditvi scenarija. Njegove dlani so zibelka otožne nežnosti, njegova strast je tehnološka – saj ne vem, kaj to zares pomeni, vendar … Jok njegovih misli – kako sem to skovala; lahko bi bila otožna podeželska pesnica, ki je prinesla v to veliko mesto trepetajoče srce divje fazanke. Saj fazani v jutru … Videla sem jih na koncu naših njiv, ko je zarja vstajala in je planila izza jelš in brez. Naši travniki, naše njive, vse dol do širokega potoka in lesen mostič, na katerem sem velikokrat skrivaj kadila uvožene cigarete, še kot smrklja. Johanes me je čakal, točen je tako prekleto, čisto po nemško točen.

Obala ponuja vetrovno zavetje za bleda telesa, ki drhtijo; ni bilo še pretirano vroče, samo malo manj kot trideset stopinj, voda pa le nekaj nad dvajset. Johanes je imel črne kopalke, nabrekle … Poljubljala sva se v zavetju starega čolna in si dopovedovala, da bova velika, slavna … veter je odnašal najin šepet. Njegove roke so me opletale … Šel je v vodo, da bi mu vsaj malo uplahnila trdlina … Vedela sem, da bo hotel vse, ne samo poljubov. Čakala sva, da se bližnji kopalci malo odmaknejo, okrog dvanajstih se je plaža praznila. In ko je prišel iz valov, je imel v ustih slano vodo in jo v slapu izpljunil. Le zakaj to, tako obnašanje, otročje, otročje, sem takrat pomislila. Legel je k meni: in se je začelo, vedela sem … Sol na jeziku, nenadoma je bila na jeziku sol … Popoldan se je končal v kavarni, še prej sva šla na pico. In  neki dan sem ga videla v studiu, kjer je pripravljal neko montažo, da se zaupljivo sklanja k neki novi nameščenki, pravi Nemki, z dolgimi svetlimi lasmi … Nista me videla, niti slišala … Jaz sem ga razločno slišala, da ji je rekel, da je bil samo malo na morju v Francij, da pa zdaj končno dela montažo kratkega filma, da … Drdral je, drdral … Ko me je končno zagledal, se je v njegovih očeh razburkal Atlantik in nosil mrtve ribe najine ljubezni. Ne bom več hodila v njegovo moderno sosesko, kjer so urejeni parki in steklene stene, ne … Noben vodomet ne bo več šumel v mojih sanjah. Začel mi je pojasnjevati, da je to samo asistentka montažerjev, da … Poznala sem ga, trofejo za trofejo je zbiral in si domišljal, da je porno zvezda. Zaupal mi je, da je enkrat že nastopil v porno filmu za dober honorar, da … Zaprla sem vrata in stekla v malo knjižnico, kjer sem pilila scenarij v tej veliki filmski hiši, tam so delali tuje sanje. Prišel je za mano, na njem je bil nov parfum … Dišal je po novi samici …

Zvečer sem dolgo sedela na balkonu v predmestju. Tam daleč so se zibale stare lipe, nek drevored, kaj vem … In vonjala sem zavoj marihuane, si zvila pošten zadetek … V mislih sem videla konje ob potoku, ki teptajo zarje, ki nosijo lune na hrbtih, ki divje letijo skozi jutranje megle, tokrat rumene … Včasih vidim filmske prizore, ne znam jih dobro zapisati … Johanes, Johanes, vitez pruski … In jaz potomka Židov, no, oče je čisti Poljak. In zvečer, ko sem osmojena legala, je spet brnel telefon, Johanes. Vabil me je v nov klub, kjer bodo igrali nek alternativni jezz, tokrat tipi iz Argentine … Ni me izvabil, ne. Ostal mi je okus soli na jeziku, ker sem vedela, da bo tam tudi tista nova asistentka – taka je bila njegova taktika: povabil je več deklet, da se je počutil predmet bojevanja. Ne ne dragi moj, ostala bo samo solza na blazini in okus soli na jeziku.

      Eruptivno napisano, mali zastoj v ljubezenskem dogajanju, avtobiografija – v uvodu piše, v uvodu teh zgodb, da gre pravzaprav za Berlinske avtorefleksije. No ja, zagotovo se bo knjiga prijela, samo … Druge zgodbe, uf … Nekaj je res utrganih. Sol na jeziku, saj …

*

Sreda je. Sedim na skali, zgodaj je še. Poslušam rahlo jezno morje. Štejem valove, ki imajo nek ritem, lahko bi ga celo izmeril. Sekvenca, sekvenca, pomislim. In zdi se mi, da je to jutro drugačno, več vetra, južnega, tistega zoprnega, ki nosi v sebi neko otožno sporočilnost, da je vse tako zelo izbrušeno in nagnjeno v minevanje. Ponoči sem spet prebiral tiste Berlinske refleksije: droga, beg, filmi, zgodba, sanje Johanes, ki je Poljakinji dopovedal, da je vendar na pol Židinja. Saj ne bi verjel, če … Kaj se gredo. Ostanki so v glavah, v genih … Tudi fašizem, tudi … Poznam jih. Še celo dijaki so bili: napeti mladci, ki so bili prepričane, da zgodovina laže, da bo spet prišel čas za poveličevanje črne srajce – to mi je pravil Bogo, profesor na liceju v Trstu: pri Lojzetu, tisti piknik … In so celo peli neko pesem, ki je bila sicer v španščini, neka » kamiča nera«, zelo spevna pesem, pa … O, še zažvižgati bi jo znal, samo … In sinoči, Mojca. Bil sem skoraj do petih pod figo in sem, izjemoma bral, tokrat enega slovenskega avtorja, Pavle Zidar … Lojze mi ga je priporočal, ker da imam nenavaden jezik, ker … Ja, pozanimal sem se za tega avtorja, pa … Saj ne vem, meni je preveč zmedeno, nametano pisanje; se pozna, da mu je bilo pisanje tlaka, da je trpel, ko je pisal, se pozna. Lep opus je imel … In ti pride Mojca, se usede, diši po morju. Kazala mi je nekaj podvodnih posnetkov, se sklanjala čisto k meni: njeni lasje so me žgečkali, njena sapa se je plazila po moji koži. Ja, vznemirjala me je, celo, zelo vznemirjala, da sem komaj zadrževal nevarno vzburjenje v sebi. Ta Mojca … Ja, tisti posnetki … Spravila jih je nekaj na pameten telefon, da jih razpošilja prijateljicam in prijateljem. Pregledovala sva jih, se nevarno bližinila … Povedala mi je, da jutri odhaja, da gre na drugo lokacijo, da ima lasten čoln, s katerim se premika med otoki … Morska sirena … Nevaren sij ima v očeh, nevaren. Prosila me je, če ji dam elektronski naslov, da bi ga posredovala očetu, ker ga zanima književnost in bi imela o čem spregovoriti. Pa sem ji ga dal, tistega tretjega, manjkrat uporabljenega, saj … In Melany … Sinoči je ni bilo tam dol v njunem zalivčku … Rainer je sam sedel na skalah, na nekakšnem zasilnem pomolu. Mislil sem, da meditira, pa sem ga pustil samega, potem pa … Ko me je zagledal, me je povabil v mali bife. On je pil pivo, neko iz privatne pivovarne, kaj vem … Jaz sem srkal limonado. In mi je tožil, da je kar izginila, da je bila prejšnji dan na pomolu neka manjša Danska jahtica, kjer je bil krmar Poljak, da … Pustila mu je sporočilo, da … In od takrat je telefon tiho, na mejle ne odgovarja … Nič nisem komentiral; mislil sem si pa: seveda, kaj si pa mislil, da bo kar občepela s tabo. Denar, da, to jo je zanimalo, denar za realizacijo svojih umetniških prizadevanj, samo zato je šlo. In je pil, pil, se odklepal. Zaupal mi je, da ima v Berlinu bolno ženo, kolki … Da ima dve hčerki, že poročeni, da … Mala bifejska drama. In za konec si je naročil Tekilo, kozarec obrobljen s soljo in limono – zakaj to? Pravi, da mu ugaja okus soli na jeziku. Saj sol na jeziku, kot v tisti zgodbi. Meni je okus morske vode ogaben. Dolg in vroč avgust bo še. Ima sploh še smisel, da bi napisal mnenje tej, tej, Melany … Ne vem, če sem obljubil, potem … Ostala mi je samo še ena zgodba, da jo še enkrat kvalitetno preberem. Zgodbe bom preposlal Lojzetu, on je študiral tudi primerjalno književnost … Kaj bo Rainer danes počel … Nekaj je govoril, da se bo odpravil na celino, kjer je pustil avto, da … Vozli življenja in usod. Ampak sinoči je pa res bil težak … Šlo je celo tako daleč, da je omenjal Judovsko kri, da … Mlada mu je ušla, naj se zaveda svoje biološke starosti. Meni bodo ostale knjige, da, da in mogoče malo soli na jeziku. Plavat grem.