Skodelica pomladi

Recimo, da ti bo uspelo. Že zdaj se nasmihaš, kot da imaš v zavestju neko načrtno spogledljivo energijo in si zjasnjena s pomladnim dihom čez zaspane travnike, ki trobentajo v rumenem molu in dodajajo bele note, pa čeprav je zdaj šele marec … mrzli vetrovi bodo še vlekli, tega se zavedaš, ko zazehaš in si zateguješ bundo, da ti v nedrja ne bi segala mrzla dlan nepoklicanega. In te vidim, kako sediš na praznem peronu, žvečiš žvečilni gumi, rahljaš čeljusti in utrujeno umivaš umazana tla s pogledom. Tam blizu smetnjaka se sprehaja golob, bolj taclja kot se sprehaja in išče preostanke preživetvene energije. Gledaš in gledaš tisto golobje pokimavanje. Nenadoma si zaželiš, da bi spet kadila, tudi marihuano – vonljiv dim bi ti naredil odprto noč za priročne poljube in za ustalitev v iluziji, da je življenje vredno življenja. Zazehaš, primeš žvečilni gumi, si ga ogleduješ; ostanki sline se svetijo zaradi poševne luči, ki s svojim močnim snopom trga dolgočasen peron – čudi te, da stožec beline raste in se rasteza po peronu, vse do starega kioska, ki je že leta zaprt in ne daje tolažbe. Spomniš se, da si v dijaških letih tam enkrat ponoči dobila pijačo, sendvič; s prijatelji si bila, nazdravljali ste: eden je imel rojstni dan, menda Boštjan, ti zazveni v glavi. Zgodnja devetdeseta, ko ste tiščali tolarske bankovce v žepih in je neka druga glasba pojila noč z nemirom. Zdaj pa si se odločila, da boš odpotovala v Lizbono, do njega, ki … In videvaš njegovo sivo gosto brado, videvaš njegov filozofski mir v očeh. Spominjaš se paradižnikov na leseni deski, lepo narezanih, pa kupček soli, sir, ribe na hitro pečene in močno rdeče vino. Na kamnitih stopnicah se je pasla mesečina in razlivala mlačno mleko tiste noči, ko si spoznala, da je to pravzaprav bivši menih, ki je prestopil v noro življenje mesta, sicer filozof in pisec reklamnih sporočil, menda po očetu Španec … Obljubljal ti je solidno preživljanje tesnobnih dni, ker si bila na sveže ločena, zaradi nje, ki je mlajša od tebe in se zna večkrat ponuditi. Pod brezami si začutila melanholični veter in neke trzaje v begajočem srcu, od njega, do sina, pa spet k njemu. Preštela si leta: 45 jih je bilo v tisti Belokranjski pomladi, ki je dišala po opranih belih tunikah in si jokala v reko; ta je nosila jutra vzdihov nekam v notranjost dežele. Stala si tam, videl sem te, v ponošenih kavbojkah, z ovratno ruto in drhteča v aprilu, ko je razvedrenost ubijala iluzijo, da je prehod časa le naključje. Stala si tam in v sebi gnetla gnev, ker si bila nenadoma odstavljena; nič več privzdignjena, samo še hranilka sina, ki je zaspano preigraval računalniške igre in hodil v službo – hvala bogu, vsaj to, si si takrat šepetala. Soparo mladosti je posrkala vročina ubijajočih let v pisarni, ko se ti je računalniški ekran zažrl v vse nevrone in ti ubijal smisel za lepoto, za spontano doživljanje življenja. Obroki marihuane so ti naredili zložnejšo pot do gub in do bolečega križa, do trzajev na licih, da si zmogla nasmehe za šefico, za direktorja, dokler … Naključje je hotelo, da si šla v neko molitveno skupino, tam pa je bil tudi Portugalec – Miguel, gostujoči verski svetovalec, poln prepričanja, da je vera edino zdravilo, za norost časa. Robovi so se zožili v njegovih zelenih očeh; na njegovih ustnicah je spal metulj pozabljenih poljubov. In zvečer sta se sprehajala po parku blizu starega samostana, ki je dihal mir in odvzetost svetu. Razlagal ti je, kako se je mučil za zidovi nekega samostana, se selil po mnogih, dokler ni nekega jutra zagledal v sebi nekoga drugega – tisto jutro da se je zadnjič bril – od takrat da nosi brado in težo šestdesetih let. Pila sta belo lahko vino, dišalo je že po izpranem poletju, po utrujeni zemlji, ki je izdihovala rodnost in spokoj, ko si pod njo. Govoril ti je o Lizboni, o stari vili, ki jo je podedoval po stricu, nekdanjem uspešnem trgovcu brez potomstva, in o veliki knjižnici, pa o psu, ki ga je moral oddati v varstvo, pameten volčjak. Našel da ga je tega mladička na potepanju po hribih, nekdo ga je najbrž pripeljal z avtom in ga pustil v gozdu med hrasti … Verjetno jih je bilo več, pa je samo ta preživel … In ti je razlagal, kako si je preko interneta poiskal vse o vzgoji psa in se je lotil vzgajanja. Zdaj, da je strašno poslušljiv in ubogljiv. Kot nekdanji menih, da rad ponuja molitvene in meditativne prakse, da gostuje, da … Noč se je tanjšala in sta končala v zavetju senc in vonja po razkošni stari lipi, ki vaju je skrila; znala je molčati o mečkanju, o poljubu, o rosi sline na njegovi bradi, o vonju, o vročini, ki je iz vajinih teles izpuhtevala v noč. Zjutraj je šel s smešno črno potovalko do železniške postaje, ti pa si sedla v svojega starega Tvinga in se odpeljala v molčeče stanovanje, kjer te je čakalo pismo iz sodišča, da je ločitev le še formalnost, da je postopek zaključen, da si spet svobodna golobica v kletki mesta. O, vem, črke so ti plesale, tresla se ti je roka in sin ti je popoldan rekel: Mami kul, zdaj si free. In še preden se ti je drhtenje dobro umirilo, ti je v žepu zapel telefon, tudi zavibriral je, ker si imela vključeno vibracijo. Klical te je Miguel in ti povedal, da je že na Vlaku, da bo v Italiji prestopil, da bo šele v torek doma v Lizboni. In še ti je govoril, da letala ne mara, da je vlak vedno lepo meditativno potovanje, da je to rešitev za njegov strah, da … Besede so obvisele v stanovanju, polnem sinovih majic in nogavic, ki so čakale na pranje … Ta moj sin, 22 let je star, pa … Sledile so tišine, dolge … moreče, dokler se ni na računalniku izpisal elektronski naslov – le kje je našel tvojega, menda med prijavami za molitveno skupino, tako bo najbrž … Poznal je vodstvo samostana in so mu zaupali, gotovo … Dolgo pisanje, o vročini v Lizboni, o težavah s psom, ki mu vročina ne naredi dobrega, o lepih lunah, o mirni ribiški vasici, kamor gre ob koncu avgusta na dopust, o … In še o nočeh, ko se mu plazi na prepotene rjuhe. Vabil jo je … Onemelo je iskala sidrišče za ponorelo barko vznemirjenja. Služba, odpoved, sin … Kaj bo z njim, sam si bo kuhal, pral, ne, ne, ne … In nekje je zdaj odmevalo: ja, ja, ja, ja … Ne čakaj na maj … Zimske stihije so jo priklepale na računalnik in na dolga elektronska dopisovanja. Potem sta prešla na gledanje preko interneta. Smešen je bil, ko si je česal brado, pes pa mu je ljubosumno tiščal smrček na bedro. Razlagal ji je, da je dobil konkretno naročilo za celostno reklamno akcijo, za scenarij videoprodukcije, za uskladitev vseh reklamnih gesel, ki bodo natisnjena na plakatih in podobno … Oglaševali naj bi novo linijo zdrave prehrane, predvsem ribjih konzerv in zelenjave, novo podjetje … Omega tri, vitamini, beljakovine … Dodajanje b1 vitamina za srčne bolnike, boj proti holesterolu in …  Pisal ji je o mrtvih srcih Evrope, ki umira v blišču in jo bodo poselile potentne rase. Bog je ustvaril pogoje za vsa ljudstva, a bo dal prednost tistim, ki ga bodo žareče ljubila, če tudi ga bodo drugače imenovala … Bog, molitev, nedeljske maše, vonj po kadilu, svetloba skozi okna in … To sem prinesla s seboj od tam dol, kjer smo bili še na pol kmečki, kjer so breze, kjer so rdečkaste njive in diši pogača. Pa naše vino, naš oče … Vedno ga je okušal cmokaje, tleskaje z jezikom, stari oče pa ne; on ga je spil na dušek in tlesknil kozarec na mizo. Pa pajčevina v kleti … Vem, spominjaš se tega, da si enkrat dolgo gledala tisto simetrijo in se čudila. Križ lesenega okna, v kotu pa skoraj čez dve oknici velika svilena pajčevina, pajka pa nikjer. Mama te je poslala po novo vino, ker ste imeli obisk, stric iz Ljubljane. Ti pa si strmela in strmela v popolnost, ki je nisi razumela. In vonj tistega aprila, ko si prvič okušala vino s prijateljico pri njih doma … Potem pa noro opletanje med cvetočimi hruškami, padanje v travo in kar naprej lulanje, počepanje in smeh. In si se prevrnila in padla in … prva pijanost … Miguel bo moja zadnja … In v zimi si se odločila; zdaj bom šla … Kakšni dolgi pogovori, ko je zunaj, v Ljubljanski zimski mrakobi čas obtičal in se lepil na tuje obraze, drseče skozi meglo luči, skozi ubijajoči blišč. Odpoved si napisala in čakala, da se ti odpovedni rok izteče. Kolegica v pisarni te je vprašala: Monika, od čega boš pa živela? In si ji rekla, da bog zna nahraniti svoje ptice. Potem se je po oddelku razširila govorica, da si versko blazna, da si za na servis … Miguel pa ni odnehal. Predlagal ti je, da bi brala knjigo o usodi mladega dekleta, ki so ji branili profesorja, ona pa ni odnehala. Ampak oče dekleta je vztrajal, da se mora ta zveza končati. Ugrabili so tistega profesorja in ga v neki kliniki operirali, odstranili so mu moda … Mar ni tega že nekje slišala: stoletja nazaj podobna zgodba; Helioza … Abelart … Filozof, ki se zaljubi v svojo učenko, potem pa se vmeša stric in da Abelarta kastrirati, oba gresta v samostan in potem si dopisujeta dolga pisma … To sem slišala, ja. Mimica mi je govorila to zgodbo, ona veliko bere, nesojena profesorica … Vem, da si se čudila tisti zgodbi iz 12 stoletja, o vem … Noč te bo pokorila in boš sledilka še zadnjemu gonu po hotni ženski, ki nese cvetje ljubezni na Atlantsko obalo. In ko bo vonj mesečine močnejši, od vonja zgroženosti, da si zapustila sina, boš svetloba v temnih prostorih zgrešenih upanj. Pajčevino mladosti si že zdavnaj raztrgala in se ti je obešala na trudne oči, ko si sedela na blagajni v veleblagovnici, potem si dobila službo v pisarni, saj si dokončala študij ekonomije, nisi pa diplomirala, ker, ker je prišel on s kitaro. In prav zdaj razmišljaš, kako sta se nekajkrat skupaj peljala z vlakom do Črnomlja. In on je objemal kitaro, ki se je vedno bleščala, le strune so bile nekam temne, vsaj tiste debelejše; on pa, on pa je imel močne črne lase, nakodrane in mogočne, skorajda cankarjanske brke. In eno nedeljo sta le spregovorila, ko sta se vračala v Ljubljano, takrat je bil brez kitare. Povedal ti je, da igra v manjšem ansamblu, da ga zanima bolj resna glasba, da … Študira da gradbeništvo, da … Besede so se spletle, izmenjala sta telefonski številki in … Študentsko naselje, kava, ocvrta jajca in … Devica nisi bila več, ne … Potem se je ljubezen naselila v galope mladosti in sta pila sozvočje mesa. Bili so vroči meseci divje strasti, spotikanja na sprehodu in pijane melodije na zabavah, kjer je igral. Tako lep je bil v beli srajci, tako močan. Nekaj nemirnega je bilo v njem. Iskal je potrditev svoje moške veljave, svoje inženirske prepričanosti, da je tudi srce matematična definicija. In potem sta si najela stanovanje, ti si zanosila, opustila študij in … Ne, nocoj ni čas za te spomine, ker v strašni daljavi udarja Atlantik in tolče drugačne ritme kot pa Jadransko morje v Piranu in Portorožu, pa v Splitu … Nametuješ spomine, živčna si, ker si prišla prezgodaj, 12 marec 2025.  Sreda. V soboto bom V Lizboni, tak je načrt. Najprej Trst, potem Torino, potem Barcelona, Madrid … Potovanje v nič … Mrak je vse gostejši. Tista stožčasta luč je močan reflektor težke lokomotive, ki je pripravljena, da potegne tovorno kompozicijo. Zaslišiš tuleč zvok, ko se začne premikati. In potem šteješ vagone, veliko kontejnerjev je; vseh barv so, še največ je rdečih z belimi napisi. Premikajo se počasi, kot da so uzakonjena lenoba. In v trušč ti udarjajo slike njegovih brkov in jutra, ko ti je povedal, da, da bo šel z Ines na morje v Grčijo. Sinu je bilo takrat 15 let … Deset let sem sama, mislim … Brez partnerja, samo naključja, vzdrževalec v podjetju in še dva druga … On pa z Ines na morje. Vzel je stvari iz skupnega stanovanja, natlačil je športne torbe, nahrbtnik, vzel smuči iz kleti in vse naložil v črnega terenca in odnesel svojo slo k Ines, nekam v malo vas tam pod Šmarno goro. In se je vračal … Imela sem ga zadosti, zahtevala sem ločitev in jo dobila … Ali bom tokrat šla zadosti daleč, da se bom odtujila sama sebi!? Ne vem, ne vem, je kričalo v tebi. Vzameš telefon in gledaš nekaj slik … On s kitaro, v beli srajci … In on, fotografiran v zrcalu kopalnice, ko se je vestno bril, le brke si je puščal, take, zašiljene. Lepo jih je negoval, to pa … Rekel je, da so to njegove antene z vesoljsko upravo. Ni bil ravno veren, samo fantaziral je o neki supersili, ki ureja in odreja vse, prav vse. Ima dobro službo, vodi manjše gradbeno podjetje, nese mu … Glasba pa … Jaz sem zanj izpeta melodija … Tista Ines pa, razvajenka, tista bi pa … Briga me. Mene čaka Atlantik in vdani pes in on, z mogočno brado. Če se prav spomnim, je moj oče nekaj časa nosil brado: da, da, da. In dedek, dedek je imel sivo, da … Ob nedeljah se je kremžil pred zrcalom in si jo pristrigel; skrbel je, da je bila pravilno oblikovana. Bradaonje, tako smo rekli … Letos ne bom videla naših češenj in hrušk v cvetju, letos ne … In njiva za krompir in vrt. Še zmeraj se sklanjata naša dva k rdečkasti zemlji, bolj rjavi, no … Še zmeraj … Stesni te. Najraje bi se vzdignila, pograbila kovček na kolesih in šla nazaj v mesto po dolgi ulici in na mestni avtobus pa skoraj do predmestja, kjer je novo blokovsko stanovanje, kjer je sin … Sam bo, sam … Zakaj si pa kakšne babe ne najde. Eno soboto sem to omenila, pa je rekel: mami ne teži … Za zdaj me to ne zanima, mi je čisto kul. Saj gre s prijatelji ven, kaj jaz vem, kakšna je ta družba, nič ne vem, kakšne fore imajo zdaj, prav nič. Imel je eno, tista … melanholično bitje, ki ni prav vedelo, čemu je živa. Kar sedela je tam in me gledala z nekim strahom v očeh. Zdela se mi je kot, kaj pa vem, kot ujeta srna v snegu … Izkazalo se je, da je psihiatričen primer … Pa tista druga, bolj robavsasta, odločna … Najbrž je bilo to krivo, da se je je naveličal … Tista bi ga dresirala, bi … Glasba, ja, to ga vleče, to ima po njem. Igra na klaviature, včasih kaj malega komponira s pomočjo računalnika, ampak tisti zvoki: meni se zdi, da so to kriki žejne duše. Dvomim, da zna dati ljubezen ženski; tog je, še vedno na nek način zadržan in sramežljiv. Taki so, na medmrežju si upajo vse, potem pa … Vidim te, grizeš si ustnici in te žre, ker ga zapuščaš za nekaj mesecev, tako si rekla. Tvoja španščina … Sama si se jo učila, ker ti je ta jezik pel … Portugalščina pa!? Sicer Miguel odlično obvlada angleščino, malo tudi italijanščino, nemščine pa ne mara. Pravi, da je to jezik krika, da je to kričanje iz obupa. Dolga pisanja, da, da, kimaš in si jezna, ker si prišla tričetrt ure prezgodaj. Večerni vlak za Trst, potem nočni za Torino in tako naprej … Vse ti je sin splaniral, on je hiter pri nabiranju informacij na internetu, malo si pomaga z umetno inteligenco in je. Jedel bo pri teti, sestra njega … Sara, Sara, zdi se mi, da ga cuka, da jo mož vara, da … Obe deklici pa … Kaj si delamo, kaj si delamo, te opeče. Zamižiš in vidiš metulje v zaočju. Lepi so in razigrani. Nasmehneš se, ko se spomniš, da primerjajo zaljubljenost z metuljčki v trebuhu. Pa ja … Ko sem dihala ob Miguelu, se mi je zdelo, da se vame priliva moč Atlantika, divji valovi … Kako je že dal ime psu, čakaj … A mi nagaja spomin, a bom dementna kot naša stara mama, že pokojna, že leta … Ona ni nič več vedela, nič … Demenca … Ja, zdaj vem, Rindo, ja, Rindo … Čudno ime, bog vedi, kje ga je našel. To me zdaj ne moti, on in pes in brada … Nagovarjal me je, da bi raje šla z letalom. Ne, ne, letal ne maram, samo dvakrat, ne; trikrat sem letela, pa … Joj, če ne bi imela s seboj lexsaurina, najbrž ne bi zdržala. In sem si rekla, nikoli več, ne: na letalo ne! Vlak pa, vlak imam v krvi. Vlak v Belo krajino in nazaj.

In ko boš enkrat tam, ko boš v stari vili ob malem smešnem parku, ki ima na sredini mali vodomet, in so stare platane, pa na robu plutovec, ko boš tam, ko boš v prvem jutru, ko se bodo razgrnile zavese in … Doboro vem, kaj v tebi vre. Skrbi te za sina, to vem. Na ta način, draga moja, mu ne boš nikoli dovolila odrasti, ne. Pripet bo nate in ti nanj, da bosta sicer dve celici istega organizma. Delaš se močno, vidim te, šobiš se. Mala sprememba. Po peronu gre moški s črnim kovčkom na kolesih z vencem sivih las, v razpetem plašču in nesramno diši. Usede se na sosednjo klop in težko zavzdihne. Nabeza cigareto, prekriža nogi in vzdihuje. Pogleda na mobitel, si nekaj kima, malo brska in lagodno kadi. Cigareto podrži med mesnatimi ustnicami, ob strani mu uhaja dim. Zdaj lahko vidiš pod šibko neonsko lučjo, da ima močan podbradek, ki mu malo zaniha, kadar se zasesa v cigareto. Potem dvigne obraz in razlije pogled tudi proti tebi. Otožne oči te vsrkavajo. Na njem visi vprašanje, kam gre tale, takole na večer … Valentinovo bo … Srca bodo letela skozi oblake lažnih sreč … Ti boš pa trepetala pred vrati drugačnega življenja in si želela varnega objema, bolj kot lažnih rož in čokoladnih src. Pogledaš na uro. Še dvajset minut, oh, se ti izlebdi vzdih. Gospod v tvoji bližini, dvigne telefon in nekam kliče. Slišiš, da začne govoriti v sočni italijanščini, ki jo sicer razumeš, a izgovorjava ti ne gre … Toliko si le ujela, da se vrača z vlakom, ker je avto moral pustiti v mehanični delavnici … V Torino gre, tudi on … Kaj naj, kaj naj, ti medlo zapoje v zaprsju, kjer se gosti očitanje, da pa ne bi smela sina kar tako prepustiti. Madona sem čudna, sin – partner- sin – partner. Občasno gre k očetu. Ines ga jemlje kot frenda, saj je skoraj njegovih let: no, pet let je starejša od njega. Ja, moj brkati Janko, mi je zabrusil: I stari vuk traži mlado jagnje, ja. Kaj sem jaz potem? Staro jagnje, žrtveno jagnje …!? Pomolčiš, se šobiš in gledaš, če se bo spet pojavil golob. Mrak se spreminja v temino, vlak odpelje ob 18 in 45 minut, še malo, še malo. Vzameš telefon in bereš njegova elektronska pisma, spravljala si jih. Tista jesenska, ko je bil tri tedne v septembru v mestu Nazare, kjer da so pozimi ogromni valovi, da jih hodijo občudovat … V  septembru pa da se da še kopati, da ve za odseke plaže, kjer je voda še zadosti topla in … Sicer da je raje v hotelskem kompleksu, kjer imajo ogrevano morsko vodo … In je pisal:

Draga moja Marija, vidiš tvoje ime je že samo po sebi sakralno, si Marija. Včasih sem zbiral kipce, doma jih imam čez sto. Kamorkoli sem potoval, povsod sem kupil kakšen kipec Marije. In zdaj stojijo doma v mojem velikem kabinetu in se prašijo. Dokler nisem spoznal tebe, je bilo tudi moje srce zaprašeno; v njem se je skrival pajek, ki je pletel pajčevino, v katero sem skušal ujeti veter z Atlantika, pa si se ujela ti Marija. Ves drhtim, ko pomišljam, da te bom kmalu, morda še to zimo ogrel in te objel. Včeraj sem dolgo sedel na pomolu in klepetal z ostarelima Američanoma, njej je že osemdeset let, možu pa triinosemdeset pa malo še potujeta. On je po rodu Francoz, ona pa je Mehičanka. Ja, govorili smo o starih svetovih, o Evropi, ki je izgubila zagon. Izkazalo se je, da je gospod profesor zgodovine in ga zanimajo zgodovinski kraji, pa sta se malo ustavila tudi tukaj, za nekaj dni. Tukaj je res veliko kulinarike, zabave, vse do oktobra. Vidiš, in sem jima omenjal, da sem bil v Sredozemlju, tudi v Sloveniji. Gospod je vedel, kje je to, saj je žena njihovega predsednika od tam. In sem se moral nasmehniti, ko sem se spomnil, da sem tam dobil v objem jaz tebe, jaz … Noč bo dolga, verjemi. Veliko berem, to že veš, a zadnje čase mi ritem srca igra zate, igra poskočne melodije. Sanjam, da bi ti bila z mano na tej plaži in bi ti postregel z malinovim sladoledom – tu imajo odličnega. Sama si mi govorila in pisala, da si rada privoščiš sladoled, ko je vroče. In ko si v zagonu zaljubljenosti je vroče, kar naprej. Zdaj sem v hotelski sobi, za svojim prenosnikom in ti to pišem. Sedim samo v spodnjicah. Mudilo se mi je, da strnem dan, da ti ga takole na daljavo darujem, ker ima življenje zdaj smisel v tebi zame in sem cel darovan samo zate. Vse moje Marije me ne morejo utolažiti, zagotovo ne. Omenjala si, da bi na pomlad pa lahko prišla. Kakšna bo ta zima za naju. Tu so zime znosne, vem pa, menihi so mi povedali, da so pri vas zime turobne, mrzle; no, zadnja leta niti ne. Ti ne veš, kako bo to čakanje dolgo, predolgo za moje že malce utrujeno srce. Gledam tvojo fotografijo, tisto, saj veš, ko si bila še mladenka v narodni noši pod brezami. Razlagala si mi, da si doma iz južne pokrajine, ki ji rečejo Bela krajina. Ti ne veš, kako si želim, da bi šel s teboj v tisto tvoje mladeniško carstvo. Veliko je načrtov, veliko je hrepenenj v meni. Zdi se mi, da sem iz sebe privzdignil mladeniča, ki se je podil po Lizbonskih parkih in okušal dekleta, potem, potem sem se zaprl v samostan, da bi pozabil na Henrito … To zgodbo sem ti že povedal in ni vljudno, da te večkrat spominjam na to, kaj. Vem, pri vas je že globoka noč, tu pa … Ko boš zjutraj to prebirala, si boš najbrž mislila: otožen starec, ki jadra brez jader. Ne, draga Marija, dala si mi nov vzgon, ti si zdaj veter v mojih jadrih. V srcu je vihar, v glavi je melodija tvojih ustnic, na hrbtu čutim tvoje tople roke. Srce nima domovine, srce si jo naredi, tako to vidim. Med nama je strašna daljava, si mi vseeno blizu. Gledam te, čutim te, diham te. Bog je ustvaril zmožnosti, da so nam dane možnosti. Zadnjič si mi napisala, da si šla po dolgem času k maši dol v vaši vasi, da si doživljala nek drugi čas. Da, draga moja, v cerkvah je neka brezčasnost, ki je blizu večnosti. Ne bi rad bil preveč zapleten; takole ti bom rekel. Molitev je obliž, samo obliž, je pa tudi pot do zbližanja z večnim. Jaz molim vsak večer za najino zbližanje. In verjamem v moč molitve. Vem, kaj te odteguje, da ne greš na pot – sin. Predobro se tega zavedam, da je tekmovanje za tvojo pozornost z njim odveč, da je to naravna vez, ki je ne zmore pretrgati niti Bog. Verjemi, draga Marija, da pride čas, ko se mora mati posloviti od svojega zaroda; mora mu dati krila, da poleti – tako je v naravi stvari. Ne bi rad, da se to sliši kot neko očitanje, ker vem, da si plemenita mati, vredna spoštovanja in občudovanja. Verjemi, veliko mater poznam v svoji okolici, ki so samohranilke, pa so dostikrat razuzdano brezbrižne. Ti pa se uklanjaš in se daruješ. Še je čas, da nisi povsem razdana, da si vredna sebe v sebi. Glej, jaz ti ponujam oddih, ponujam ti drugačno svetlobo, ki se odbija od Atlantika. Popoldan sem šel daleč naokrog peš. Gledal sem mlade pare, gledal sem iluzije … In moram ti priznati, da sem začutil v sebi mrak bližajoče starosti. Vprašal sem se, če imam sploh pravico, da se sklanjam nadte in te poljubljam; po drugi strani pa, skozme govori nek ogenj, ki mi je darovan. Toliko za nocoj draga Marija. Naj ti poljub odtaja srce, vredno hrepenenja in vdane ljubezni.

Ko prebereš, posmrkaš. Nekaj solz si je našlo pot v nosnici, nekaj pa na lica in na ekran telefona, kjer so polzele navzdol do dlani. Kakšna pisma ta tip piše, te obide. Jaz, sin, on, Janko … Nenadoma se ti zdi, da vsi zaplešejo po peronu; Janko tolče na boben, za njim skače dolgolasa Ines, na koncu je sin z rdečim šalom in v usnjeni jakni, pa v rdečih supergah – festival mrtve prihodnosti, ki je pogreta sedanjost. Vlak prihaja, luči se razlivajo … O, vidim te: s potno roko grabiš ročaje male potovalke, kjer imaš sendviče, sokove in vitaminske tablete, pa tiste za živce, robčke, higienske pripomočke in vso drugo šaro. Ko si jo namestiš na levo ramo, pograbiš še rjav kovček na kolesih in greš proti siku odpirajočih se vrat – mednarodni vlak …

 Natanko sem vedel, kako bo, ko boš šla skozi noč. Gledala boš sebe v šipi, gledala boš noč, ki melje v tebi in ti jemlje pogum, da bi šla na naslednjo postajo. Teža dni se ti lepi, zdaj te vidim. Sediš in tiščiš glavo na naslonjalo in za trenutek zamižiš. Premišljaš: sin bo vstal, sam si bo pripravil zajtrk, kavo, rogljiček, tisti iz vrečk, sladkasta stvar, umetna … Jaz jih ne maram, a sem jih nekaj vzela s seboj, da bodo pri roki, če … Ja, rada si rečem, da mi je padel sladkor, ja. Za zdaj nimam s tem težav, mama jih je imela, pa ne hudo … Zdaj ima zdravila, malo diete in je … In letos bo moja Bela krajina brez mene, trinajsti marec, noč, do jutra bom že na drugem vlaku, še malo pa bo Trst, potem prestopanje. In sin bo šel v službo, sam, z avtobusom, ker … Zmoti te mlada ženska, ki si v kupeju nenadoma upa prižgati mobitel, da je slišati glasbo. Divje žveči žvečilni gumi, poka, kima z glavo ob tistih kričavih zvokih. Tebi se zdi, da je čarovnica … Divje skodrane lase ima in tako zelo bled obraz, pa prsti, polni prstanov in neke trakce ima navite okrog suhih zapestji, šminka pa, razmazana, obrvi pa močne.  Zavedaš se, da ne znaš zadosti italijanščine, da bi ji rekla, naj neha s tem truščem … Ja, saj, saj, si kimaš in se spet gledaš v šipo … Tvoji naravni svetli lasje se svetijo, tvoj obraz je zdaj podoben luni, ki pluje po ribniku vznemirjanja. Vlak leti čez Kras, zunaj je mesečina, ki tiplje po gmajnah razmazanih v akvarel.

V Trstu si nemočna. Gledaš odhode in prestopanja za Torino, tam bo spet treba čakati … In če bi … Sesedeš se na prosto klop, brskaš po telefonu, pregleduješ natančno načrtovano pot, ki ti jo je preskrbel sin … Torino … Daleč je še in čakala bom nekaj ur … Noro … Vztrajala sem, da grem že zjutraj, pa … Kar nisem mogla, da bi počakala Sina, da pride iz službe in … Slovo, objem … Nisem začutila olajšanja v njem ne. Videla sem ga, da je užaloščen, da ga zapuščam, videla … Poznam njegov obraz, poznam lesk črnih užaloščenih oči: pušča si brke … Take je imel tudi … Pa spet on, on, ki je medil moje srce in mi ga razbil … Moje srce je star porcelan v koščkih … Joj, Lizbona, Miguel in pes … Mi je res tega treba!? Ljubi Kristus, mi vsaj ti znaš povedati, kaj naj zares naredim. Še je čas, da se obrnem, čeprav bom morala celo noč presedeti tu … Šele zjutraj okrog devetih gre vlak nazaj v Ljubljano. Lahko pa bi poklicala, Milivojo, ona stanuje v Kopru in bi … Sredi noči je pa res ne bom klicala, čeprav vem, da bi … Njen mož je na ladji, sama je, sina sta že oženjena … Milivoja, sošolka s fakultete … Koliko sva ga srali, ah … Ko pride v Ljubljano, takrat so dolgi pogovori … Zdaj dela v malem podjetju, vodja financ … Zna to, obvlada … Mož pa, še nekaj mesecev, še zadnja plovba, ladijski oficir trgovske mornarice … Milivoja … Joj, najbrž bi se mi smejala, če bi vedela, kam sem se odpravila. Lizbona, Lizbona … Pa bom res sedla na vlak za Torino?

Moreča preja te ovija. Vidim te, presedaš, si popravljaš lahek plašč, mrazi te. Hodiš sem in tja in ne veš, kam bi s svojo togoto, ker si se dala zvleči v ta odmik. Občasno pogledaš na telefon, ga spet zatlačiš v žep, pa pomisliš, če bi vsaj kadila spet.  Dobro vem, da se boš do jutra že odločila, da ne greš v Torino. Preračunavaš, da boš za kosilo že doma, da boš poklicala sina, da boš pripravila ribe in krompir z blitvo … Hlad vleče iz morja in vse je nekam moreče stišano, ti pa skrčena v hladu pomladi, ki je prišla tako nenadno. Brni ti v glavi. V veliki čakalnici je še nekaj dremavih ljudi, dva črnca, kitajta z otrokom, še nekaj mladeži, ki se smeji ob telefonih v rokah, z nahrbtniki so. Ne, ne, ne, kriči v tebi, ne. Šla bom nazaj, šla bom nazaj … Ne bom klicala Milivoje, ne … Počakala bom na jutranji vlak in šla nazaj v Ljubljano … Kako naj mu to povem. On bi me takoj poklical nazaj, vem … Njegova zgodba, saj … nekako zavzdihneš v sebi. Koliko večernih pomenkov sva imela, kako se mi je razkrival. Najprej deset let menih, študij, filozofija, teologija in potem, potem delo z dijaki, potem reklamna agencija, pisanje scenarijev, gesel … Pa njegova dolga pisma. Lahko bi še katero prebrala, na telefonu so, vsaj dvajset. To mi je sin organiziral; slabo se znajdem s temi prenosi, računalnik – telefon, sin pa to obvlada. Mogoče bi pa res … Samo povedati mu bom pa morala, to pa … Da bi mu zdajle napisala, nekaj čez polnoč, ne že deset čez eno, tam je eno uro razlike, se pravi polnoč. On je nočni ptič … prebira do dveh zjutraj, vsak večer, vstaja pa okrog osmih, potem pa zajtrk, psa na sprehod in potem dela kar pač dela. Kosilo ob dveh popoldan, večerje si pripravlja sam … Nič, napišem. Zgneteš se v kot in smrkaš. Počasi tipkaš: Dragi Miguel. Noč je, sem na postaji v Trstu. Žal nimam poguma, da bi nadaljevala, ne morem, žal, ne morem naprej. Strah me je te poti in te zveze so grozne. Dva dni bi rabila, da pridem do tebe. Pa ni samo to, ne morem, če razumeš, ne morem. Dvakrat prebereš in pritisneš pošlji.

Ne traja dolgo in se ti melodija v žepu vzdiguje. Oklevaš, naj odgovorim … Moram, moram biti poštena …

»Alo, Marija,« te drami močni moški nočni glas, poln pričakovanja in sle.

»Ja, Miguel,« tresoče rečeš.

»Kaj zdaj pomeni to pisanje?« je moški nestrpen.

»To, kar si prebral. Ne morem naprej. Težko ti to razložim, a ne morem. Mislila sem, da sem močnejša, pa …« se strahoma izliva iz tebe.

»Ej, Marija, ljubezen je močnejša od vsega, le verjemi,« je napeljeval.

»Ja, Miguel, ja, samo jaz, jaz sem prešibka tudi za ljubezen,« si že malo cmerava.

»Ah, Marija … Marija … Glej, tu bi si lahko odpočila, imela bi koristne počitnice, vozil bi te na izlete. Ponujam ti tovarištvo, če nisva ustvarjena za pravo ljubezen,« možakar reče s tisto prepričanostjo, ki jo zmore izkušnja in vroča želja.

»Ne, Miguel, ne morem, res. Vem, da to težko razumeš. In vem, da boš spet rekel, da se kar ne morem odtrgati od sina, vem. Ti tega ne razumeš, ker, ker nisi oče,« le iztiščiš iz sebe.

»Vsega še ne veš Marija,« je prepričevalen.

»Zdaj to niti ni pomembno. Hotela sem te samo obvestiti, da ne morem naprej. Sam veš, da so zveze obupne, da je tako potovanje utrujajoče. Ti si drugačen, ti z lahkoto sedeš na letalo, jaz pa ne morem, ne morem … In strah me je, strah, da ko bi bila enkrat tam, da bi bila nenadoma vsa druga, taka, ki ti morda ne bi bila več všeč. Nisem več mladenka, Miguel,« v tebi kriči. Vroča melasa se pretaka skozte: na licih dobivaš rdeča otoka, čutiš vročino na čelu, v podpazdušju se ti rosi nemir.

»Marija, saj sva si obljubila, da …« moški zamolkne.

»Vem, ni pošteno od mene, da sem ti vzbujala taka pričakovanja. Pokorila se bom. Če bi zmogla, bi šla tudi jaz v samostan, ampak jaz imam sina. Tako to je. Imava drug drugega in sva preveč navezana. Saj vem, pridigal si mi to, narediti moškega iz sina, da. Zavedam se tega, samo, ne vem. Zdaj veš, dragi Miguel, zdaj veš. Ne morem, res ne morem. Sedim tu v čakalnici v Trstu, noč, mraz, vem, noro, Oprosti no, če moreš,« si že na robu trzljajev joka.

»Slutnja, draga Marija, slutnja … Ko sem preučeval vozne rede, sem si rekel, tole je pa zapleteno, samo, da se kje ne zatakne. Pripravljal sem scenarij, da te pridem z avtom iskat vsaj v Madrid … Samo zdaj …« zavzdihne moški.

»Ne, Miguel, ne … Šla bom zjutraj nazaj v Ljubljano. Zlomilo me je. Zdaj sem izpadla pri tebi kot neka šolarka, ki se igra ljubezen,« že zajočeš in se skriješ za steber.

»Oh, Marija, Bog je ljubezen, tako sva pač čutila takrat, samo daljave so neka božja previdnost. Ja, če si se tako zares odločila, potem mi ne preostane drugega kot da spoštujem to tvojo odločitev, če prav ta noč ne bo noč. Bom odkrit, pripravljal sem cel program, kam vse bova šla, kaj ti hočem pokazati, v Compostelo bi šla, v Lurd, da … Zdaj bodo to le sanje, budne sanje,« skuša biti moški pokončen in neranljiv, čeprav je v njegovem glasu lebdenje pepela razočaranja.

»Hvala, da si se bil pripravljen toliko žrtvovati zame. Na nek način nisem tega vredna, dragi Miguel, ne … Glej, če še kdaj prideš v Mediteran, se bova pa lahko srečala, za zdaj pa …« v tebi poskakuje trzanje in zatiščano jočeš. Pustiš solzam, da katarzično kapljajo in ti lezejo pod rokav leve roke.

»Ja, to poletje je bilo rezervirano zate. Ne bom v tistih koncih, ne. Mogoče naslednje, do takrat bova imela dolgo zimo …« je moški očitno potlačen; glas se mu je spremenil; postal je siv in težak, zmaličen …

»Oh, Miguel, tebi družbe ne manjka. Sam si mi pisal, da ohranjaš veliko stikov, da imaš zaupnico, sestro Silvijo, nuno v nekem samostanu tam pri vas, da je diplomirana psihologinja in filozofinja, da imata veliko debato … Tako si mi pisal. Ti si intelektualec, jaz pa sem uradnica, navadna uradnica, ki se razume na pisarniško delo, in to je to. Razumeš, strah me je vsega, te poti in bivanja tam …« te še kar premetava in trzaš.

»Marija, so presežne stvari, ki jih ne razumemo. Ampak dobro, če si se zares odločila, da ne prideš, bom to tvojo odločitev spoštoval. Vedi pa, da si pri meni tudi malo doma, tega ne skrivam … Težko bo to poletje, vem … Ja no, nič … Počakaj na jutranji vlak in se srečno vrni domov. Najbrž nima smisla, da bi te prepričeval,« se moški počasi vdaja v melanholično spoznanje, da je bil prepoznan kot nepotreben …

»Ja, res … Mislim, ni prav, da ti takole ponoči to sporočam, a ne morem drugače, res ne. Hvala, ker me vsaj malo razumeš,« zaječiš in komaj ustavljaš konja joka, ki galopira skozi pomladno noč in tolče s kopiti po sivem tlaku noči.

»Razumem, saj … In sin, seveda. Od vsega začetka sem se zavedal, da ne morem tekmovati z njim,« je moški postajal ujedljiv.

»Miguel, ne gre za tekmovanje, ne gre …« zahlipaš.

»Ne, ne ljubezen ni športna disciplina, seveda ne … No, draga Marija, srečno pot in ja, če si boš premislila, sem ti pripravljen kupiti letalsko vozovnico, vsaj do Madrida, tja lahko pridem z avtom. Samo sporoči …«

»Ne, Miguel, ne … Ostala bova prijatelja, to že, kaj več pa …«

»Hočeš reči, da je najina …« je moški brneč in nepotešljivo napet.

»Ne, Miguel, ne, to ni ljubezen, ne … Mogoče je, v neki obliki, samo, poglej, jaz sem tu, ti si tam. Mi imamo pregovor, daleč od oči, daleč od srca …« te še kar zvija in te pljuva v noč. Kitajka te začudeno gleda, ko te vidi tako sključeno nad telefon in trzavo.

»Ja, resničen pregovor, resničen … Samo so stvari, ki jih razume samo srce … Nič, takole, hvala, ker si mi do časa sporočila, da ne bom gorel v pričakovanju. Veš, nakupil sem veliko stvari. Za tvoj prihod sem mislil napraviti posebno sadno mešanico s smetano, vseh vrst sadja; poimenujem jo skodelico pomladi. Škoda, pes ne je tega, zame bo preveč. No, da te ne bom še naprej mučil. Za oba je hudo, ne joči Marija, ne joči. Tvoje srce najbolje ve, kam mu je leteti …« moški reče z nežnim basom.

»Miguel, saj mi je hudo res, pa …« dolg jok izbriše besede. Nekaj še rečeš o bližini, ki je ni, o samoti, ki bo prišla ob večerih, ko si bosta  na nek način blizu preko videopovezave …

Še nekaj vljudnosti tleskne med vama, potem ti ostanejo sledi solz na mobitelu in hlad v rokavu, pod pazduhami pa ti vre, za čelom pa vreščijo besede: Zakaj, zakaj, zakaj, sem sploh privolila. Nisem na svetu zato, da bi druge delala nesrečne.

 Vedel sem, od vsega začetka sem vedel, kako bo. Malo pred drugo uro popoldan si doma. Počivaš. Pol štirih pride sin s polno vrečko sadja: banane, jabolka, celo jagode je nekje našel. Odloži na pult in te gleda, bledo, izjokano; sediš ob kuhinjski mizi, pred tabo je telefon.

»Ja mami, kaj pa ti!? A nisi na poti v Lizbono?« je sin radostno začuden.

»Kot vidiš, ne,« si hladno odrezava.

»Ja kul. Evo, veliko sadja sem prinesel. Veš, kaj bova? V veliko skledo ga bova narezala, pa v skodelice, pa smetano gor, tako kot včasih, a. In veš, kaj bova rekla? Rekla bova, da je to skodelica pomladi,« sin reče in se ti nasmehne na tisti način, ki v tebi odpre zapornice pred jezom ljubezni do njega, do edinega … Skodelica pomladi, skodelica pomladi, skodelica pomladi, ti za čelom odzvanja …