Silvestrski antagonizem
Da se s preostalimi meseci uravnovesi bleščavost decembrskega lučkanja, da se v zadnjem hipu leta osvetli še bolečino ne-praznujočih, da se nekaj novega vžge, ko se nekaj starega ugasne … sledi silvestrski izpah od cukrastih figur:
Ugašam
pod udarci divje šibkosti;
ugašam
ves razgaljen melodije duše;
vidno ugašam
vso četvorko sanj telesne plesni …
razglašam: ugašam, ugašam.
Ob bombažnem polju služnosti
ugašamo;
srce čudes izpira tok realnosti,
da ugašamo;
ker ni več iskre, ni več igre …
ugašamo, ugašamo, ugašamo.
Nasajeni s korenino rutiniranih cipres
ugašamo,
v tresljaje vlage, v pljusk zalitih pljuč,
se ugašajo
poslednji hlasti lakote duha.
Ugašamo, ugašam in ugašaš ti,
kot človek,
stvarnik
in idejnik,
dirigent življenja,
bit četverih stanj.
Lacrimae rim,
poromajo, porimajo
v formiranje miru …
Njegova volja
se dogaja.
Ugašamo luči.
Repriza rojstva
se razgrinja v
oder novega
življenja.
Za dušo: Begunje, 31. december 2024