Šepetanja juter

Suha jutra

Trepet molitve

se je zgnetel

v staro krilo,

polno prahu molka,

ki je tako zavozlal grla,

da so opletla kito dneva.

Ti pa si šla

čez izbrite trave

mrmraje v jok,

v težo

dorečenosti,

trpke usojenosti,

da si

nevesta

slabo obritega sonca,

ki seje sulice

spokojne utrujenosti.

Hči travnikov si bila,

ki je žela poletja,

žejna poljubov,

žejna očetov,

močnih,

tihih,

nikoli prav mrtvih,

romajočih v vroče sanje

preklete zemlje

ki je bruhala kobilice,

razpasle čez suha jutra.  

Angeli v šipi

Ko so svedri lune

navrtali čas čela,

si verovala v pokrajino metuljev,

kjer je roža srca

dehteča po značaju

brezčasnosti.

Z mrzlimi ustnicami,

si nosila molitev

v mrak hodnika,

speljanega

v zimsko trdnjavo napuha,

kjer so gospodarji vetra

mrmraje peli

o zmrzali

v zibeli

mrtvega otroka.

Na šipi je bil angel

orošen z daljno pomladjo,

ko si tekla za metuljem usode

in si uvidela,

da je svet

igrača za odrasle.

Angel v šipi,

ti je našepetal usodo,

polno trpkega vina,

kletve in upogibanja.

Oči poletja

Cvrčanje sonca

v skalah vzdihov,

je premerilo

ograde srca,

ki je donelo

v vodnjaku

zamrle mladosti.

Konji

so popasli sence,

da je ostala

samo razgreta zemlja

njene kože,

dihajoče poljube,

razseljene z metulji

mokrih kril vzdihov.

Oči poletja

so pile vino,

in iskale

zvesto smer neba,

da bi se našli

vitezi pozabe

onkraj vzglavja,

kjer sanje

puščajo odtis

črnila noči.

Oči poletja

so molile

v svetlobi

prhkih dni,

ko je vročina

oblepila žulje duše.

Trudne stopinje

Mrmranje trav

je brnelo v nemoč

v sinjino izžetega neba,

ko si stopala

z opletavo hojo

na pot poletja,

raztegnjenega

v plitve molitve,

ki jih kamni niso slišali.

Vozel v grlu

je rahljal glas,

proseč zvezdo,

naj posveti

v nemo srce usode,

ki te je posodila

planoti,

polni kletve

in mrzlih pogledov,

izbrušenih od burje,

tuleče

skozi trpljenje

molčečih otrok

skal,

gozda,

in teme jam.

Šla si,

da bi dopolnila dan

z drobtino kruha,

izmoljenega

od nevidnega boga,

ki ti je pridržal obraz,

da nisi izjokala

utrujenih valov srca.

Trudne stopinje

so odmevale v dopoldan,

ko si se prismejala čez trave

z barvo tolažbe.

Dim juter

V orehovi lupini

so sanje

mlade ženske

sprhnele

v pajčevino obljub.

Roke so umile nebo,

oprale zarjo

vrženo

v tiranovo oko,

motreče

prazno steklenico dneva.

In kriki ptičev

so nosili dan zablode

v grme leske in bezga,

kjer so se razobešale

prepirljive bližine usod.

Ona pa stopa

po pobočju jutra

in ima v laseh

dim vseh prikritih juter,

ko je zaman molila

v kotu obupa,

da bi prejela mazilo

za trde sklepe,

izrabljene v trpljenju

tiranskih zahtev,

da je več kot žena,

da je stroj,

da je jok in smeh,

da je ljubezen in greh,

da je posmeh,

da je gora molčanja,

da je darovalka spoznanja,

da je samo to,

za kar so jo kronali.

In je šla

skozi dime juter

v metuljev let

in slišala šepet deklet,

da je vonj pepela

čisto njen.