Rob poletja

Svetloba se je tkala v prt neke iluzije, da sva si bila dodeljena: dodeljeni smo si, si rekla, enkrat pred kino dvorano, kjer je smeh krepil sobotno popoldne in sva mislila na poljube v temi, ko bodo vlažna cmokanja utihnila v mavrici magije kino dvorane. Takrat še nisem vedel, da v tebi spi prezgodnja smrt in tiktaka z uro na cerkvenem zvoniku. Govorila sva o Španiji, o vročini, o klimatiziranih avtobusih, ki vozijo sanje v rjavo pokrajino pomarančevcev, bikov in oljk. In tam nekje je bil hotel, kjer si izgubila ravnotežje, ker si pila vse do jutra – ­morda pa si že takrat začutila v sebi zmaja, ki hoče veletok smrti iz steklenic. In vonj tvojega krila je nosil s seboj tiste poletne vročine v vašem mestu, kjer so vrtnice zaznamovale ironijo, da je mladost usihala v betonskih spalnih silosih in so onkraj meje cvetele drugačne iluzije. Z roko sem ti segal v dolge lase, da bi ujel tisto svilo nežnosti, da bi se ti odprl, da bi … Koliko vsega sva trosila po ulicah, se ljubila na mestnem avtobusu, v dvigalu, na fakulteti v toaleti med odmorom … In potem, kar nenadoma, si skočila v moder avto in se obljubila vaditelju teles. Saj vem, tole je zdaj že replika vseh ljubezni od Babiloncev naprej … Nekdaj je spet danes; po višji voljivi smo v svojih norostih. In ko takole srkam mrzlo limonado; zdi se mi, da si spet tu, v tej lenobni kavarni, kjer so se zamenjali natakarji in so jo temeljito prenovili. Za trenutek si snamem očala, si pomanem oči, prisrknem kavo – le malo je je še ostalo: tu res kuhajo dobro, močno. Joj, tista jutra, ko so leteli beli opilki topolov, ko sva sedela prav tu, se držala za roki, momljala o vrnitvi v Ljubljano, o vožnji s čolnom po Ljubljanici: vem, zdaj vem, takrat si mi hotela dopovedati, da je ljubezen tudi skupno doživljanje, da je darovanje dveh za enega. Ja, preprosta matematična enačba: dva je enako ena. Nisem verjel v te fraze, ki si jih pobirala med študijem psihologije, in si hotela urejati ljudi. Ne, ne, morda sem v tebi videl angela, ki hodi po travah in sanja molitev ptic na robu barja. Prav tu sva sedela, tu … Mlad natakar se ti je nasmihal, ti pa si mirno kadila in mi dopovedovala, da je ironično pričakovati, da bi bila zmerna v strahu pred odtujitvijo. In spomnim se, da je tam mimo šla tvoja sošolka: njen fant je bil takrat v vojski. Prisedla je. menili smo se, da bo šla na obisk, da bo to in ono. Vedelo se ji je, da v njej gori čakanje, da jo pregreva: njene nemirne ustnice so molile; v njenih očeh se je spočenjal mrak težek uročitve čakanja. Spila je kavo, vzdignila razgreto telo in odzibala strast med vrvež na ulici. Midva pa sva potem izbirala lokal, kjer bi pojedla pico. In sva jo, pa veliko sva pila. Zdelo se mi je tako noro, da bom prvič prespal v vaši družinski hiši. Vsi tvoji so bili na morju, le stara mama je bila doma. In pozno sva prišla pijana domov. Presenečen sme gledal mestno četrt, kjer so se bahale bele hiše: dišalo je po prestižu in bolestni urejenosti. Zdelo se mi je, da sem padel v neko televizijsko nadaljevanko. V veži sva postala. Iz spodnje sobe na desni se je slišalo žensko smrčanje; delovalo je groteskno. Hotel sem se zasmejati; na robu krohota sem bil, pa si mi čez usta položila roko; jo zatiščala, da sem do bolečino čutil vročo kožo in vonjal: ne vem, morda parfum, morda samo silno zgnetenost piva in poletne noči.  Tisto ljubljenje … Nič, bolj mečkanje, brez krikov, brez zverinskosti, če prav … In še se spomnim, da si imela na obrazu sij lune, ki je tisto noč izpirala ulice z belim posmehom. Ja, spomnim se, ko sva se ustavila v parku, da bi ti pokadila še eno cigareto. Gledal sem stare topole in tiste mogočne veje, zgoraj pa zloščenino lune, malo rdečkaste – vroča noč je zehala in čakala, da jo izplakne avgustovski dan. In zjutraj, oh … Naga sva ležala na zmečkanih rjuhah. Gledal sme te: taka, s tistim bogatim trikotnikom med nogama, z vonjem po sušečih sokovih sle, z lasmi na blazini in odkrito levo uho – simpatičen spanec trudne levinje, ki žre ostanke poznega mladeniča, preplašeno sitega zoreče ljubezni. Tudi ti si malo smrčala, čisto malo; lahko bi celo rekel, da si imela drnjohce podobne mačjemu predenju. Pustil sem te, se splazil, pobral spodnjice, kratke hlače in prepojeno majico. Vzdignil sem jo in jo povonjal: smrdela je po predelanem pivu, po gnetenju poletja, po stari koži samca, ki brezglavo rine v tunel očaranosti razploda. Tu se je valjala s tistim … ne, ne ni bil pravi čas, da bi se veselil, da sme bil še eden v vrsti, ki je smel v njeno sobo, ko so šli starši na morje in sestra tudi. Ko sem prišel iz kopalnice, je na vrhu stopnic stala starka v beli spalni srajci, skoraj prozorni … videl sme njeno napolnjeno telo, njene povesnjene prsi, njene trudne boke;  in v roki je držala protezo; malo se ji je tresla – za trenutek se mi je zdelo, da se mi neka usta smejejo.

»Kaj pa vi. Kdo ste pa vi?« me je vprašala s hripavim glasom. Videlo se je, da jo obvladuje strah, da je nesrečno radovedna.

»Jan sem, fant od Mirele,« to se je slišalo tako plehko, tako izprano, da sem skoraj zardel. Starka je mlela z ustnicami, še kar drhtela in mahala s tisto protezo in me gledala z miloščino sivega pogleda, ki te primrzne v drob časa in si sinhroniziran z nekim travmatizmom.

»Fant!? Od Mirele? Nov moški? Aha … Pa Mirela, še spi, kaj?« je po težkem premolku rekla in se nekoliko zamaknila, da bi pogledala na desno v Mirelimno sobo.

»Ja, najbrž še spi,« sem bil prizanesljiv in naščeperjen, zaloten samec v posvečeni hiši premožnih, ki imajo dovoljenje, da izbirajo in zametujejo partnerje svojih hčerk – poznal sem te zgodbe iz našega Ljubljanskega predmestja.

»No, naj pride dol. Nekaj sem zašuštrala s to protezo, ne vem … Žuli me … Mogoče sem spet narobe kaj naredila. Ona zna, dobro sede, če jo da ona noter, spretna je,« se je starka le nasmehnila in priprla vrata – ne vem sicer, zakaj, saj sem Mirelo že videl golo … Mogoče ji je bilo nerodno, ker … Saj ne vem, kaj je zares bilo, vem pa, da je šla čisto počasi dol in pazila na protezo. Ko sem šel v sobo, je Mirela le dopustila budnosti, dajo pokliče v avgustovski dan, pregret, tih in vonljiv po postani ljubezni. Oprto okno je dopuščalo, da je suh veter nosil vonj po pokošeni travi – nekdo je očitno zjutraj kosil vrt. In dišalo je tudi po drugačnih časih, da, da … Jamrala je, da ji bo razneslo glavo, da sva pretiravala, da … In vprašala je, če je Tonina spet strašila s protezo. Pa sem samo prikimal in opletal z rokama, ker nisem vedel, kaj naj, kaj se zdaj spodobi. Zadrega je v meni rastla kot pena v kozarcu, ko prehitro točiš pivo. In potem je začela sitnariti, da bi lahko skuhal kavo, da … V tuji hiši se ne znajdem. Da bi ji kuhal kavo, ne, ne. Če bi bila v moji garsonjeri, potem ja, tukaj pa … Moderna kuhinja, vse se sveti, vse je tako prestižno, samo srca so porcelanasta, se zdi. In spodaj je Tonina navila radio, neka italijanska postaja je kričala, dobesedno kričala. In kar naprej tiste kričeče reklame. Pa se je Mirela prevalila, se vzdignila in šla pod tuš. Njena poletna barva … Samo tam, kjer so bile kopalke, je bila koža bela, tako zelo bela, da je spominjala na marmor. Sesedel sem se v fotelj v razkošni dnevni sobi. Trenutki so se gostili z rastočo vročino. Sama je skuhala kavo in jo postregla tudi meni. Vedel sem, da so taka jutra po ljubljenju, po pitju – kakor da bi življenje izgubilo kolesa in se je voz ustavil v nekem močvirju, kjer so besede mrtve mlake med šoto … Njen obraz je bil poln zveste mladosti; v očeh pa so se ji kopičile sanje o zmožnostih, ki bi se dorekle s pravim moškim – vse to je samo vaja, je preizkušanje, koliko jih lahko še zapelješ, ne da bi si pri tem obtolkla porcelanasto srce. Pojedla sva sendvič, pila mineralno vodo in potem me je pospremila na avtobusno postajo. Spotoma mi je govorila, da mora ostati doma, dokler se njeni ne vrnejo, ker da je zadolžena za Tonino: mora skrbeti za njena zdravila, za mačko, za kosila, za … Vem, večeri so njeni, noči so njene. Retorično sem se vprašal, kaj počnejo vrtnice v vročini – venejo, umirajo, ali pa samo prikimujejo takim jutrom. In potem sem šel …

Zdaj je maj. Razmišljam, če bi še nekaj naročil in se očaral s to toploto, ki tako blago lomi melanholijo in me jemlje v osončje brezbrižja. Še vedno so tam topoli, niso jih še posekali, čeprav … še malo pa bo snežilo, vsa tista bela semena, ki potujejo z mlačnim vetrom. In pred lokalom, prav tem, je enkrat mlada natakarica počepnila in prižgala naberek teh semen. Ljubko je počepnila, se sklonila naprej, da sem lahko videl bogato, ponosno oprsje pod belo bluzo. Popravila si je lase za ušesa in prižgala. Plamen je hitro použil nesojeno ploditev. Morda je bila tista gesta, gesta neke drugačne mladosti, ki je požigala iluzije s strastjo: ta se danes skriva v brezštevilnih ekranih. Digitalno sonce in digitalne solze; vse je tam v navideznem svetu brez senc. In kar naenkrat me prime, da bi šel do glasbene trgovine in končno spet kupil utrgano struno – igrati na kitaro, jemati tišini veljavo, doma, v garsonjeri; tiho bi  molil s strunami, izvabljal zvoke; kot takrat, da … Na robu nekega drugega poletja, ko sem sedel na planoti in zadaj za hišo igral; in solze so padale na okvir kitare – meda so še tiste bele sledi in prah … Strune … Melodije … kratek čas naš bend, garaža, plesi, nekaj nastopov, potem … Spomini obležijo v cvetličnem koritu, kjer je nekaj rumenih in rdečih rož. In spet me obišče Mirjam … Njene zelene oči kričijo skozi noč, ko sem s taksijem iskal sanje. Potem sva se našla pri prijateljici; tja je prišla z nekim novim, kaj vem … Zdaj razumem, da je nagon višji od romantične ljubezni, takrat pa … Takrat je bil nagon samo lepa obleka za vsa čustva: pa je v resnici drugače – čustva so nagonu odveč. Gospa natakar, je imel navado reči Srečo, ko sva potem drugo jutro sedela v malem bistroju in pila drag uvožen konjak, pregrešno drag. Iz neke objestnosti, sva si dala na kovinsko polico konjak in dva kozarčka – gospa natakar, ha … lastnica tistega bistroja, že skoraj v predmestju, kjer se hrepenenja utrudijo in so ulice simetrija nekega urbanista, ki je dobro obvladal geometrijo povprečnega hotenja. In sva pila. menila sva se o Marxu, o nadležni demokratični prenovi stare meščanske iluzije, da je imeti več kot samo biti. Zaupal mi je, da se je vpisal v neko stranko, menda desno, ja … In da mu je zanimivo, kaj mu dodelj8ujejo; lahko nosi svinčnike, kape, transparente, organizira piknik, funkcije pa … Na robu poletja je proti koncu skoraj ihtel, ker je hotel biti več kot je zmogel. In potem je prišla na vrsto Mojca. Saj, tista njegova Mojca … Usmiljena svetopisemska Marija. Tako sem jo jaz videl. Njen obraz je bil res nekaj svetniškega, ampak njen nagon je bil razkošje. In to ga je spodsekalo, ker ni imel zmožnosti, za njene možnosti. Ljubčkala se je z mnogimi, on pa je verjel, da je sreča v njenem naročju samo njegova, da je samo on doma v njeni … In konjak je izhlapel, ostale so zatikljive besede, kot da bi poslušal star magnetofon. Saj res, magnetofoni in glasba in soba, kjer ni bilo zadosti omar, jogiji na tleh, slušalke, trakovi, kitare, flavta in vonj starih nogavic. Naš Sime … Kitarist … Tam smo komponirali, preposlušali, dodajali, se sprli … Tisto jutro, ko je Sime prijel trak s posnetki, vzel škarje in rezal in rezal, da so rjavi kosmiči nastiljali kavne skodelice. Zaslutili smo, da je v nas več kot smo sposobni, pa ne znamo to definirati. Zvečer smo spet začeli z vajami; vse od začetka, nov koncept, trši zvok, bas linja bolj globoka, tam sem jaz garal … In Mija, mini krilo, vijolice v očeh. potem smo zvedeli, da si je že dvakrat rezala žile, ker jo je oče pretepel in ji odvzel denar za študij. Ja, te naše male zgodbe v mestu, kjer so zeleni mestni avtobusi in je grajski hrib stražar nočnih nomadov. Kolikokrat sva šla s Tomom tja gor; včasih s steklenico, včasih pa kar tako: rekel sem mu nori kemik – sanjal je molekule in si domišljal, da bo odkril ne vem kaj. In sva hodila v sparjenih nočeh – in spet na robu poletja, da. Nosila sva pogovore na grajski hrib, da sva lahko zviška gledala na milijarde luči – na trenutke se je zdelo, da se je vesolje usedlo in počiva; da so pod nama migetave zvezde, ki so pravzaprav naelektrene duše prednikov, morda še rimskih aristokratov in pijanih bojevnikov – ah, Emona. In v eni taki noči, sva tam gor srečala Karin, ki je s seboj pripeljala bradatega filozofa, tako lahkotno zateženega, da bi ga človek posedel v balon in ga vozil nad praznimi polji. Govoril je o neki realnosti, ki da je to samo navidezna, da je svet iluzija, da je noč samo prehod, da je sistem politike samo konvencija o sobivanju, da je človek po poreklu sicer žival, ampak da ima božji pečat in da imajo vsa srca serijsko številko – noro! Ne vem, kje ga je našla, vem pa, da smo dočakali junijsko jutro skoraj že v prepiru, ker je tip trdil, da je tudi samomor velika odlika, da je to pravzaprav  najvišja volja, ko resnično zagospodariš nad svojim življenjem. Tomo mu je rekel, da mu z lahkoto preskrbi ciankalij, če ima tako voljo, da bi se ukinil. Pa je nekaj ugovarjal, da njega osrečuje ta misel, da ve za možnost, da ima v sebi tudi to zmožnost samoukinitve. Karin pa, melanholična marjetica, ki je nosila polno torbico tablet, je molče slonela ob njem, stezala lepi nogi in verjetno pozabljala, da je spol ogrozil njen, sicer oster razum, in da je mladost pozabila v ordinacijah psihiatrov, nekja mesecev tudi v  bolnici. Najbrž so ji dopovedali, da je angel, ki mora biti hranjen s kemijo, z galaktično snovjo, ki jo pridelujejo in izdelajo čarovniki v  belih kombinezonih, zastraženi in posvečeni v kemijo možganov. Z jutrom smo bili odplaknjeni nazaj v mesto – Karin se je za nekaj časa odselila v Amsterdam, Filozof se je še vozil s kolesom in trosil demokratične svoboščine po lokalih, dokler mu ni umrla mama, ki ga je vzdrževala – potem se je obril, se zresnil se še bolj zakadi in … Osmrtnica je povedala, da nas je zapustil dragi brat … Ja, imel je vplivno sestrico, da, da … Politika ti da moč, da si sveča v temi lagodnosti in povprečnosti … Da da … Kaj mi je danes, da  gonim te filme v prazni kinodvorani v moji glavi. Koliko filmov imajo naši možgani. Cel dan imam še, da sem spet lahko v tem mestu, kjer so topoli sejalci snega na robu poletja, kjer vrtnice čuvajo plemiške preostanke in so mladi ljudje otelefonjeni, na videz srečni, začarani v ekrane – kot povsod. Lepo je rekel moj prijatelj fotoreporter. Ti, a veš, da je Evropa eno isto sranje. Poglej mesta: nakupovalna središča, krožišča, univerze, policijske postaje, stadioni, šole, bolnišnice, parkirišča, prometni kaos, hitenja in bogataške četrti … Uniforma hlastave duše, menda je tako rekel, da … Maj, maj v zareberju, kjer je novo vzhičenje srca. Lahko bi šel do Soče. Že dolgo nisem videl tiste barve, ki mi je vedno pomenila sintezo kristalov planinke studenčnice in jok mrtvih na  soški fronti. Včasih sem meditiral na njenih bregovih, ko sem tja nosil knjige in čakal na Mirjam, da je prinesla vonj rože, ki izbira metulja. Zdelo se mi je, takrat, v razcvetu nore mladosti, da so črna krila metulja nekaj izjemnega – imeti črna krila in biti Ikarus v mladi državi, ki potrebuje posebne efekte, da se pripne v aristokracijo političnih odličnosti in ji dajo elite vozovnico v namišljen raj. Kaj imamo danes, to pomlad, kaj … ? In si naročim še enkrat, tokrat pomarančni sok in tortico, če prav mi dopovedujejo, da sladkor … in te fore … zdaj ne bom mislil na to; če telo nekj hoče, daj mu! In Mirela na drugi strani mize: zajemala je sladoled, se kremžila, se delala, da … Tiste dni mi je šla zelo na živce – kar naprej bi nekam šla, enkrat v London, pa Benetke, jaz pa … Jaz sem drevo, rad se ukoreninim in sem tam, da čutim veter, da odmetujem listje, da sme senca za popotnike. Tako težke so bile tiste njene beseda; napovedovale so jesensko ploho, ko bodo mrtve muhe padale v juho upanja, da sva samo še dva v enem, ki razpada v mnoge. Bilo je očarljivi gledati njene zamahe las, njeno prižiganje bog ve katere cigarete in njeno sanjanja mrtvih embriov, ki so plavali nekje na obzorju in stezali samo nakazane ročice; mrtvilo je bilo v njenih počasnih sesljanjih dima in ustnici, tolikokrat na … Pohotnost je mlad žrebec, ki dirja čez mlado rž snobovske mladosti in se napaja ob živahni studenčnici presežka zagonske življenjske energije. Navadno sva potem odnesla svoji telesi v sence parka; tam sva počakala, da me vzame hladen trebuh avtobusa in me rodi na ljubljanski avtobusni postaji. Potem je pel mobitel in besede, besede, besede – njeno porcelanasto srce je zvenelo, kot da nanj igrajo Kitjački z žličkami. Zvečer pa spet kitara, preigravanje naših komadov, ki niso nikoli zaživeli – drug čas, pozna desetletja socializma – zdaj imamo svobodo. Sime se je odselil, saj ne vem kam, drugi kitarist je lani umrl, bobnar je ostal nekje v umobolnici, klaviatura – mojster je bil lani na operaciji srca in okreva, živi v Trbovljah, menda je drugič poročen – ostal je samo kolut trku. Vse sem digitaliziral, vse je v računalniku. Tam so milijarde življenj, so strta upanja, so vizije, so pomije časa. Če tamle ne gre Tomo? Pa je, on je, glej no. Že od lani ga nisem videl. Zdaj je prvo leto v pokoju. ha …

»O, kaj pa ti tu,« me začudeno vpraša, na hitro odrine stol in se prisede.

»Reka nostalgije me je prislonila na breg vašega mesta. Ti si zdaj na Dolenjskem, kaj?«

»Ja, ja sem, ja. Ma, sem prišel sem malo na pokopališče. Saj veš mama mi je umrla in …« zamolkne.

»Vem, vem,« pokimam, ker sem vse svoje že pokopal.

»Ti, veš, na pokopališču, in gledam in gledam, pa vidim grob, kjer je pokopana Mirela …«

»Njen grob,« sem splašeno začuden.

»Ja, čisto blizu moje mame, samo dve vrsti naprej. Kar tako sem se sprehodil in se tam ustavil, njena fotka …« zamolkne.

»Fotka?«

»Ja,«

»Aha, ja. ne, ne zanima me, res ne. Saj veš, bil je rob poletja in  … potem sem šel živet drugam, življenje se je spremenilo, kitara je utihnila, lune so postale krotke.

»Ja, ja, vem rob poletja, vem. Pa, zdaj si v redu, mislim zdravje in to?« me iskreno vpraša.

»Štiri tablete zjutraj tri zvečer, pa je mir. Vesolje me še ni vzelo, Bog hoče, da še iščem in najdevam, samo nje ne več; nje, ki ima fotografijo na nagrobniku.«

Dolgo sva še obujala spomine, tudi tistega, kako sva na nekem drugem robu poletja  kradla solato po vrtovih in jo v razprtem dežniku nesla  skozi noč in doma skuhala deset jajc in … Kakšne prijazne norosti so bile. Odšel je. Ostal je  vroč rob poletja in tam pod gozdom – kako že rečejo, čakaj, čakaj – Stara gora, ja – pa sploh ni gora, samo malo večji hribček. Tam je spomenik z njeno fotografijo – pa menda ne takšno; duplikat imam doma, v leseni škatli p’poleg rutke, ki mi jo je dala in zaročni prstan … Ostal je samo rob poletja.