Puška

Jutro je vlažno. Megla se  ovija okoli hiš in se zgoraj nad zvonikom raztaplja v žarkih prvega sonca.
Modri opel z vso hitrostjo zavije na sredo ulice in se zaustavi. Podobno stori drug avto na zahodni strani.
»Umaknite se, ljudje,«  kriče policisti in usmerjajo ljudi na prostor za zadnjimi hišami.
Mlada policistka s prikupno čepico in dolgimi, spuščenimi lasmi odpira vrata trgovin.
»Sprazniti moramo ulico. Takoj se umaknite v kritje. Blago, ki ga še niste plačali, pustite tu. Kasneje se boste vrnili ponj!«
»Bog, so teroristi?« sprašuje starejša ženica in se grabi za srce. Čudno poskakuje ob mladem trgovcu, ki jo spremlja do vrat.
»Brez panike, ljudje,« pomirja policistka.
Mlada mamica potiska voziček, v katerem spi njen nadebudnež. Zataknil se je pri kovinskih vratih trgovine in zdaj ne ve, naj dvigne otroka in zbeži z njim v naročju ali naj reši tudi voziček.
Zbirajo se radovedni ljudje. Gledajo v okna in si nekaj kažejo. Se ni tam zgoraj nekaj premaknilo?
Naslednji hip se okence odpre.
»Vse bom spustio v luft,« se dere možak srednjih let. »Vse so mi vzeli, a stana ne dam!«
Čisto na koncu je z živci. Roke se mu tresejo, ko si sega v lase. S treskom zapre okno in spusti zavese.
»Ta bo res nekaj naredil,« šepne soseda. »Boste videli! Vse je izgubil. Šiht, ženo in otroke, zdaj ga pa še lastnica meče iz stanovanja.«
»Beži, beži,« pravi druga. »Ne zagovarjaj južnakov. Ne ljubi se jim delat. Še danes bi imel šiht, če ne bi bil kar naprej na bolniški …«
Pripeljejo se gasilci z zavijajočo sireno. Avto pustijo sredi ceste, z njega dvignejo  avtomatsko lestev, ki seže skoraj do prvih oken.
»Odbi, niti centimetra više!« zavpije skozi okno in ga naglo spet zapre.
Pripelje se komandir policijske postaje, policisti se razporejajo po bližnjih strehah.
K sebi pokliče policistko.
»Julijana, moraš ga pomiriti. Treba je pridobiti čas. Tip se mi zdi nevaren. Izgleda, da mu je čisto vseeno …«
»Gospod komandir, ne bi poklicali policijskega psihologa, ta se zna pogovarjati s takimi?«
»Ni časa, Julijana, vsak trenutek lahko prižge vžigalico! Ti poskusi!«
»Jaz, komandir? Mene še moj Robi ne posluša!«
»Julijana, mudi se!«
»Poskusim lahko, uspeha pa ne bo. Vem.«
V roke ji dajo megafon.
»Gospod Silković,« zakliče in gleda v okna.
»Kakšen gospod! Budala sem, obična budala,« vpije navzdol. »Dober sem  bil, dok sem mogel delati. Zdaj pa Sile, stanuj pod smreko. Sve sam izgubio, kaj imam od života!«
Glas se mu vedno bolj lomi. Hudi živčni pretresi so ga dotolkli. Izgleda, kot da bo vsak čas zajokal.
Nenadoma spet oživi.
»Boste vi pamtili Silka, ovu budalu! Ni mrvice ne bo ostalo od ove kuče i od mene!«
»Silković,« začne Julijana sočutno. »Vem, da vam je težko, veliko ste pretrpeli. Pomislite  na svoje otroke, pa na ženo!«
»Ženu, da ženu,« odgovarja že z jokavim glasom. »Ženu, koju sam voleo bolj ko svoj život, pa moju decu, za njih bi dao sve!«
»Pojdite po njo in otroke,« šepne Julijana proti komandirju in se že naslednji hip spet obrača k Silku. »Če bi se žena vrnila, če bi dobili službo, ne bi več grozili?«
»A kje da stanujem?« je priletelo vanjo kot bumerang. »Pod savskim mostom?«
Zakaj ga mučijo z lepimi spomini, ki se nikoli ne vrnejo, se sprašuje. Gleda v bližnji hrib, v vitke smreke, ki se pnejo nad njim, pogleduje v umazano nebo. Tam jo vidi, njo, svojo Ančko!
Visok sneg gazi z bližnjih vrhov, belo predivo se ji drži v laseh, ko hiti v fabriko. In kako prikupno se smeje!
Vsako jutro, ko pripravlja kante, jo draži:
»Zakaj Ančka doma ne spančka?«
»Ja, ti boš pa namesto mene na šiht hodil,« mu smeje odgovarja.
»Pa hodio bi jaz za tebe, seveda bi hodio, če bi ti meni dala svoje srce!«
Od smeha kar vrisne, da iskrice zapršijo na vse strani:
»Kaj bom pa jaz brez njega?«
»Pa imela boš mojega!«
Vzela sta se na pomlad. Ni več hodila v hribe, brat ji je pripeljal staro posteljo z visokim vzglavjem. Omaro, štedilnik in mizo pa sta si kupila na obroke.
Ko sta na krov stare hiše sedli še štorklji – ena za drugo – je bil pa sploh v devetih nebesih!
»Gospod  Silko,« ga Julijana vrača nazaj, v ta pusti čas, v ta mrki dan, kjer megla liže hiše in se besede lovijo med stenami.
Na obrobju ulice je vse več ljudi. Z odprtimi usti strmijo in čakajo.
»Gospod  Silko,« znova začne Julijana. »Glejte, vaša otroka sta prišla. Manca in Denis. Bi govorili z njima?«
Nekdo ju potiska v ospredje. Kot plašni taščici se stiskata k mami in brišeta rdeče oči.
»Očka,« zajoka Manca. »Očka, pridi dol.«
Osem let ima in vsa se trese. V ponošenem plašču, izpod katerega   kuka razvlečena oblekica, se izgubljajo drobne nožice.
Denisa so same oči. Pletena kapa mu sedi na ušesih, iz nosu se mu vleče svečka, ko upogiba vrat.
»O, deco moja!« zahlipa. Solze mu spolzijo iz oči, kapljajo na okensko polico, da si jih ne more sproti otirati.
Kako mu krvavi srce, ko ju vidi. Tako uboga in nemočna. Tako prestrašena!
Ko je šla firma v stečaj, je na kolenih prosil kadrovskega. Karkoli naj mu dajo, vse bo delal. Ni ga sram, vsega je navajen, samo da bo zaslužil za kruh.
»Misliš, da smo socialna?« se mu je režal v obraz. »Tu imaš delavsko, javi se na borzo, tako kot vsi drugi.«
Kako obupni dnevi so sledili! Ko je kljuvalo in tiščalo v prsih, ko so se v glavi vrstile čudne slike in je pomagala samo še steklenica.
»Sile, življenje si nam uničil!« je zajecljala Ančka. Tiščala si je robec na oči in se dušila v solzah. »Pa sem te rotila. Prosila sem te kot boga, da se ju usmiliš, najinih otrok, pa me nisi poslušal. Kar naprej si se nacejal.«
»Ančka, zmeraj sem vas volio, a nisam mogao, nisam mogao,« je hlipal.
Odlepil se je od okna, opotekel se je nekam v notranjost, policisti na strehah so se dvignili.
»Vidiš, to je za mog …«
V okenskem okvirju se prikaže puška, za njo njegova glava.
»Pazi!« zavpije komandir. »Oborožen je …«
Vrsta strelov zaštropota po steni, da se dvigne prah, da padajo okruški ometa, da se zavrti po zraku kot ladijski vijak, se na pločniku odbije in poskoči visoko v zrak. Puška iz plastike!
Zgoraj zagrgra, zamaje se kot izruvano drevo in končno zdrsne kot vreča pšenice pod okensko polico.
Otroka v grozi krikneta.
Začnejo klicati rešilca in se z nosili poženejo v notranjost.
Julijana obsedi v policijskem avtomobilu in brezizrazno strmi predse.
Ljudje se odpravljajo domov.
Trg se vse bolj prazni.