Psihiater

List, barve obledelega starega papirja, visi na zaslonu nasproti mene. Strmiva. Čakam, me z utripajočo črtico pri strani izziva!? Obotavljam se, nimam ti česa zaupati, res ne. Nič takega se mi ne dogaja, da bi bilo vredno zapisati. Zakaj sva potem tu, domače naloge nimaš, službene zadeve precej  hitreje procesiraš. Torej? Zakaj si me priklicala, če ni nič. Primernejša bi bila televizija, se ti ne zdi? Trznem z miško in puščico usmerim na X; prav ima! Čakaj, čakaj, odnehala boš, tiste sanje … Kaj ti veš o mojih sanjah! Niso more, prijetne pa tudi ne; če se lahko izrazim drugače, čistilna akcija so, v tvojem žargonu bi lahko rekla, da so revizijske. Si zdaj moj psihiater ali kaj, sem sarkastična. Trudim se, takšen pač sem. Tipkaj ali premlevaj, vseeno, tudi misli ti berem. Kaj so po tvojem pomenili od umazanije črni podplati, otekli prsti, ko si se na belih rjuhah zbudila polega fanta, ki te je hotel ustreliti? Utrujena sem bila, od hoje, dolga pot je to bila, in bosa sem bila. Zmedlo te je sočutje, ki ga je fant izkazal, je tako? Opravi že s to vestjo. In kaj je imel pri tem njegov oče, ki se je tako zaščitniško vedel do tebe, v sanjah seveda. Mogoče bi morala vanje vključiti tudi svojo mamo. Utihneva … Jedrnat, sporočilen kratek film si mi predvajala: nenavadna družina, verjetno se sprašuješ, kako si se ti znašla tam. Dal ti bom namig, pomisli na svojo družino. Čutiš svetlikanje, vem, da ga, ne zapiraj vrat temu spoznanju … Tako mlada sem bila, premlada … Naša družina, disfunkcionalna. Pa kaj sem vedela, kaj je to – harmonija. Samo slutnja, da to ni vse, kar obstaja. To slepo zaupanje, ne strah – to ne, starši vedo najbolje. In potem zavedanje. Čim prej proč, čim prej! … Nisem gledala, kam grem. No, odgovorila si si na vprašanje, zakaj?Sedaj pa se dokoplji do odgovora, ki te tako zelo skrbi; tvoja naslednja odločitev. Je bila prava? Pogum, punca, pogum! Skušala sem preživeti, samo to. Nikomur nisem želela slabega … pa vseeno … je mama sploh doumela, kakšen je njen sin. Mislim, da da. Vedeti je morala že prej, dosti prej, samo priznati si ni hotela. In kaj bi lahko spremenila? Nekatere mame so take. Ne moja, moja ne, zašepetam. Saj ni sama kriva, jo opravičujem. Ne strinjam se s tabo, celo zelo ti bom ugovarjal; ljubezen nič ne stane. Lahko bi presekala ta gordijski vozel, lahko bi. Si pomislila na to, da je bila na nek način sebična? Kako to misliš? Pomembno je bilo samo to, kaj se je njej zgodilo, njena nesreča v življenju, njeno nezadovoljstvo in krivična usoda. In kje v tej zgodbi je otrok? Imela je priložnost kot ti pred desetimi leti. Ni je izkoristila, ker ni bila udobna. Pustiva zdaj mame. Je bila tvoja odločitev pravilna? … Molčim, meljem. Moj elektronski psihiater pa potrpežljivo utripa na koncu vrstice.