Pozabljena dolina

Ornament svetlobe se tke na stekleni steni in daje vtis, da se je tokrat sončna energija podpisala z vsemi pisavami, ki jih premore. Zakaj sem tu? se je Tomo vprašal in strgal po konzervi, da bi v sebi utišal procese prebave in hotenja po dodatni energiji. In še enkrat si ogledal stekleno steno, ki je zajemala ugašajočo luč. Le kdo je zares postavil to smešno kočo? Pa tu?  Dve uri hoda od zadnjih hiš. Niti ni prave ceste, samo nekakšen kolovoz, nekdaj najbrž gozdna cesta. No ja, z dobrim terencem bi jo zmogel, ampak … Prekleta konzerva … Spet bom dobil drisko. Menda so obloge na stenah, neka kemikalija, ki ni ravno prijazna do prebavil. Konzervirana hrana … Nič novega, civilizacija pač. Slišal sem govorice, da naj bi se tu zbirala neka sekta, pred leti, pa … Kaj vse se sliši po vaških gostilnah, kaj vse. Vem pa, da je v teh krajih nekoč res bival tisti tip, z belimi, no skoraj belimi lasmi in dolgo sivo brado. Sebi je pravil prerok, pisal pesmi, eseje, kaj vem. Govorilo se je, da je dokončal študij filozofije, da je … Ljudska kadrovska služba – vse ve. Ja, vem, ime mu je Adi – menda zato, ker je celo življenje nosil samo športne copate, ki se začnejo s to začetnico. Spoznala sva se na avtobusnem postajališču, ko sem se vračal s pohoda: to je že davno. Potem sva se videvala na centru za socialno delo. Takrat mi je govoril, da je distanca nuja, če hočeš iz sebe narediti sebe. In spomnim se tudi, da sva govorila o teh krajih, kjer je sredi gozda veliko temnih dolin, globač, pa malo studencev, ampak so. Včasih si najdejo pot tam, kjer je ne pričakuješ. In pod to kočo je izvirek, slišim droben curek vode. Mogoče so zato postavili tu to kočo z nenavadno stekleno steno, obrnjeno na zahod. Tudi visoko je že tu glede na ostale gričke. Ta dolinica se kar zaje v hrib. No, na vzhodu je potem strmo pobočje, na severu pa prepad, ampak do tja je kakšnih tristo metrov blagega vzpona. Dolina teče v smeri zahod – vzhod. Levo in desno so blagi hribčki, vmes pa dolinice, na severu studenčki, na jugu pa nič: gmajne, vrtače, jame, divje, divje. Čakaj, saj imam višinomer – aha, 602 metra. Nasičen z mesom in starim kruhom je zaprl oči, da bi vsaj malo odpočil duha in nogi. V mišicah je čutil zbadanje; na trenutke se mu je zdelo, da so se mravljinci razselili in da iščejo nova gnezdišča. Ja, spreminjanje sladkorjev, delo mišic, tkivni spomin in ta sranja … Čez trideset kilometrov sem prehodil danes, pa kakšnih … Čez Mrzli greben, v Jarčjo Dolino, pa na Volčjo reber in zdaj sem v teh dolinah. Vedel sem, da je tu nekje ta nenavadna koča, nekdaj last Adija, ker je njegov oče kupil trideset hektarjev gozda; odprodajali so lastniki iz zaselkov na tej severni strani, ker so skoraj vsi odseljeni – prazno je prazno. Naša sosednja občina Zabukovje, saj. Koča je na zemljevidu teh področji, pa … Kakšna bo noč tu? In kaj je še sploh ostalo. Pa kar tako vstopiš? No ja, vrata so rez slaba, ključavnica dobra, ampak zatič: pahneš, les se odlomi – nekdo je že bil pred mano, les je odlomljen – vrata so bila samo zapahnjena; najbrž lovci. Pa se malo razglejmo. Aha, pogradi, ognjišče, masivna miza, osem stolov in še štirje pri manjši mizi pod oknom. Na desni manjša soba, samo en pograd, omara in miza s predali; prava pisarniška miza. Ja, zakaj pa to, v tej divjini!? Kdo ve, morda so tam še kakšni zapiski, ker Adi ne mara računalnika … Pravili so, da si vse zapisuje v beležke, da pa tudi še fotografira po starem, samo črnobele fotografije.  Čuden april je letos, čuden. Bilo je že skoraj dvajset stopinj, zdaj pa spet vleče in kaže na hladen dež, in bo umil noč. Spalna vreča, hm … In špiritni gorilnik za večerni čaj; mogoče si bom skuhal še instant paradižnikovo juho – to sem si namenil za jutri, ker bom prečil vse te doline do nove gozdne ceste, ki pelje nazaj v civilizacijo. Poglejmo, kaj je v predalih. Aha, zvezki: črn, moder, vijoličast, rumen … Kaj to piše, kaj? Ni ravno čitljivo, pa … Naslov: Seznam osveščenih. Osem jih je, torej kolikor je stolov. Rumen zvezek: Gostje, podpisi, telefonske številke … O hudiča … Tu sredi ničesar tak arhiv. Zakaj jih ni pobral, zažgal, kaj vem … Pred kovidom so baje še hodili sem, potem pa nič več. On ne more, tako pravijo, da je bolan, da je samo še v stanovanju in bere. Kosilo mu dostavijo, živi od socialne podpore … Samo radio da posluša, televizija, računalnik, ne, ne. Črn zvezek – Meditacija, pogovori z njim. Ampak to je debel špeh; to ni zvezek kar tako. Glej no, in enkrat je uporabljal vijoličasto črnilo, drugič črno; je morda to vezano na teme – bo že res. Glej, tu pa je pisava urejena, čista, lepo berljiva – očitno je zbrano pisal. Kaj pa vijoličast: aha, tu je pisal filozofske eseje – po teh je bil znan, da … Menda mu jih je sestrična spravljala v računalnik. Anica, profesorica slovenistike, na gimnaziji dela: en letnik za mano je bila na gimnaziji; lepa, rjavi dolgi lasje in zelene oči. Poročena je in ima tri otroke, ne čakaj, ne. Samo dva, da. A ni tudi nekaj objavljal; ja menda, ne vem. Jaz sem bolj gozdovnik, knjige me ne brigajo, le gozd, živali, zrak, svoboda. In če bi vse skupaj stlačil v nahrbtnik in mu nesel – tri ure hoje je do mesta, če bi šel peš. Dvomim, da so pešačili. Tale gozdna vlaka je bila potegnjena sem gor po tej dolini do izvirčka, kjer je zdaj ta koča, ko je njegov oče sekal tod okrog in prodajal drva, potem so jo celo popravili in se je dalo s terencem do te koče, ki ima še ime: Vila tišina. Saj ni strmo, le vleče se. Zakaj, prekleto, je na zahodni strani cela stena steklena, sicer dvojno steklo, pa vendar … In kako so sem spravili steklo? No, saj so lesene letvice, nekakšno mega okno … Ampak te letvice, v obliki velikega križa … Kit se lušči … In vrata, zdaj kar odprta, čakaj … Tam je bila kuhinja, štedilnik na drva in kuhalnik na plin, nekaj posode; glej no, še celo kis, olje, sol, začimbe, goba za pomivanje, pomivalno korito, omarice na steni, pa kredenca, posode, krožniki, pribor, vse prašno, konzerve, o … Pelati, grah, fižol, vse s pretečenim rokom. In napolitanke, oh no … Tako skrivnostno odmaknjena. Na podstrešju, kaj je zgoraj. Tu se gre, aha … Potegneš in se ti nanizajo stopnice – domiselno. Pa poglejmo … Pajčevine, star pisalni stroj, mizica, vojaški plašč, slika maršala … Petrolejke, sveče, skrinja, star lonec, ropotija in vrvi: zakaj toliko vrvi in vozli, o … Kaj so delali s temi vozli … Kot da bi … Pa menda si niso izdelovali zank za obešanje, menda ne!? No, Adi je bil kar nekaj časa v Nemčiji, pristanišče … žerjavist, in jadranje se je šel, kar desetletje in več, to vem, saj mi je o tem sam govoril v lanskem maju, ko je čakal na Centru za socialno delo – ja, ja, jaz socialni delavec, ah … Kolegica je bila odsotna, pa sem se ustavil na hodniku. Slišim ga, spomnim se. Veste, hudič je, delaš, pa ne delaš in potem te mama država vzame v naročje in ti reče: sinko, ne jokaj! Za kruh bo, drugega ne rabiš več. Ja mi, bivši potepuhi in mornarji, kaj, se je robato zasmejal in si pogladil štrenasto brado. Podaljševal je podporo … In takrat sem od kolegice zvedel, da je to tisti, ki poletje preživi v gozdu v neki koči, ki jo je sam postavil na svoji parceli, ker jo je podedoval po očetu; ta je pokupil toliko gozda, najemal gozdarje in prodajal drva in hlode; mali podjetnik, prej pa gradbeni tehnik – žal že tudi pokojni. No ja, koliko pa jih ima Adi, čakaj, ja, če sem si prav zapomnil letnico rojstva, potem, zdaj smo aprila 2024, potem jih ima 70 let, torej rojen 1954, deset let starejši od mene. Vsi so vedeli, da je neke vrste gozdnik … Celo naše malo mesto je govorilo o njem. Kadar se je prikazal s starim terencem, v vojaških hlačah in obvezne adidaske, atrakcija je bil … In je nosil gobe, zelišča, včasih je kaj prodal. Lovci so ga sumili, da pleni divjad, tudi policijo so poslali, pa … Se spomnim tega, ker je komandir na glas komentiral v gostilni, da ga bodo že zasačili, da najbrž dobro skriva orožje in da je edini, ki zares pozna tiste odročne grape in doline, da … Če si samosvoj, je problem … Glej no, tam so še šlemi bivše armade, pa še nekaj škornjev, pa pasovi, kosi uniform, stare odeje, polomljena miza, krplji, stare Elanove smuči, še tiste vojaške, bele, z rdečo zvezdo. Menda se je včasih tudi pozimi odpravil sem gor. Pravili so, da se gredo neko sekto, da … Kaj vse ima povedati moralna komisija v malem mestu, ki je preživelo usodo demokratizacije in divje privatizacije. Šara, sama šara, je Tomo premišljal, se grizljal v spodnjo ustnico in ovohaval ta postani zrak, ki je dišal po starinah, po prepereli tkanini in po gozdu. Stopil je do manjšega okna in gledal, kako rdečkasta svetloba pada na kupček cunj, za njimi pa je bil spet siv šlem z rdečo zvezdo. Zakaj je vlačil na kup te stvari, te ostanke nekdanje armade. Zanimiv tale Adi, zanimiv. Ne vem, mogoče bi pa le moral do njega, samo … Za to kočo vedo tisti, ki so spodaj vpisani … Dvomim, da kdo še pride sem, dvomim. Sodnik, zobozdravnica, pediatrinja, še en pravnik, strojni inženir, učiteljica glasbenega pouka: sama elita, in skrivnostna farmacevtka; tudi njeno ime sem zasledil. Najbrž so bili samo to samo gostje, občasni gostje – posvečeni so samo rimske številke – skrivnostno. Ona je naredila samomor, taka je domneva, pač, izginila je: to je bilo, ja, v prvem letu kovida, v tisti gluhi zimi. Ampak zakaj tiste vrvi in vozli, zakaj. Posvečeni … Nič, dol grem, se je odločil in previdno sestopil. Zapahnil je škripavo loputo in pustil prahu, da se odvrtinči. Svetloba je počasi zamirala. Opazil je, da je nad mizo čisto prava svetilka, pa še več luči. Ampak hudiča … Od kod elektrika … Aha, tale vrata na desno, čakaj, ja … Še en prostor, kot nekakšna shramba, police, nekaj vložene zelenjave, fižol, koruzni zdrob, sol … Kaj pa tole, aha … Še ena vrata, glej no, generator, bencinski generator. Ja, zdaj mi je pa jasno. Niso bile samo sveče in petrolej, ne. Občasno so si svetili z elektriko. Oh, kakšna poletna rezidenca, je pomislil in se šobil. Saj bi človek še postal gozdni romantik, no … Tole bi pa bilo nekaj, če bi se obnovilo. In sem bi pripeljal srednješolsko mularijo na nekakšne duhovne vaje, brez mobitelov, samo gozd in samoorganizacija – vidiš, to je ideja. Še nekaj let in bo penzija … ga je stesnilo. Ritenski se je umaknil nazaj v glavni prostor. Če bi za mizo sedela Mira … ga je obšlo. Mira … Zapletena v alkohol, tablete in bančne račune. Pa sem ji govoril: odnehaj, odnehaj. Ne, ne, ona je … Mira, ga je stesnilo, da se je kar usedel. Tule bi, tule bi … Nič ne bi, zdaj ne več, Mija bo … Mija je petnajst let, gimnazija na jesen … Madona jo premetava … Mira pa … Potuho ji daje, kupuje jo … Ne razume, Mija ne razume, zakaj sva se ločila, ker … Njeno pitje, varanje s sodelavci in … In zdaj punci govori, kako naj bo zapeljiva, kako naj … Nič ne morem, čeprav sem v taki službi. Zakoni, zakoni, mnenja … Hčerka je ostala z njo … Saj se dobiva, vsak drugi vikend se dobiva in … Zato bežim v te gozdove, zato … Saj sem že prej, pa … Težko sem sodnici ugovarjal, da sem socialni delavec, da vem, kako bi poskrbel za mladoletno hčer, da … Pa mi je rekla, naj se kar zavedam dejstva, da se odloča striktno za najboljšo opcijo za otroka – in če punca želi biti z mamo, mora sodišče upoštevati željo najstnice – edini pogoj je bil, da je šla Mira na zdravljenje … Tisti trije meseci … Punca je bila v našem starem stanovanju, kjer sem obtičal … Oh, špageti, pogovori, čokolada – koliko čokolade je pojedla. Segrevala si jo je v pečici in … S tem je tešila željo po mami … Dan razveze … Šel sem v bife in se ga po dolgem času napil … Zmeren pivec, le tu in tam pivo za sprostitev, ampak … Zdaj Mira živi v stanovanju njene pokojne stare mame v predmestju, v polovici hiše, pa še vrt si je omislila. Pije ne več, tablete pa … Kriva je psihiatrinja, ker jo kemijsko vodi; ne z besedo, samo s kemijo. Prekleto sranje … je jezno pomislil. Preveril je signal mobilnega telefona. Pričakoval je, da ga bo zvečer poklicala Mija, ker … Me sploh pogreša!? Oči, rabim keš za … To je najpogostejši stavek. Kar naprej nekaj, zdaj to, zdaj ono … Saj Mira dobro služi, finančni kontrolor v firmi, hja … Enkrat več kot jaz, zdaj najbrž še več, ima plačo. Nimaš kaj, jaz sem javni uslužbenec. Če bi obe bili tukaj … ga je razgrebalo, ko je nemočno sedel za prašno mizo in gledal, kako svetloba dokončno ugaša za grebenom. Zamižal je in slišal cvrljanje vode pod kočo. Šele zdaj je opazil loputo na vzhodni strani v kotu. Kam se pa tam gre? se je vprašal. Odrinil je nahrbtnik in se napotil k loputi. Obroč je bil zatlačen v les. Počasi ga je le izbezal in dvignil lesen pokrov, ki je imel železen obod. Kovinska lestev je vodila v črno skrivnost, kjer je bilo slišati vodo. A, to je to, si je rekel in posvetil dol s telefonom. Seveda, malo zajetje kar pod hišo in cev, glej no, cev, ja seveda. Mala električna črpalka za potrebe v kuhinji in v kopalni niši. Pa splakovanje stranišča v greznično betonsko jamo, od tam pa široka cev v zemljo, stran od vode – vse premišljeno … Svoj izvir, kakšno razkošje. In redki so na tej strani, redki izvirčki, še manj jih je na južni strani tega hribovja – tam jih sploh ni. Tu pa so, se najdejo. Zdaj sem pa dobil idejo. Najel bom to kočo, vložil nekaj, dal popraviti kolovoz – poznam strojnika, ki bi to naredil … Gozdna uprava najbrž ne bi komplicirala … Menda je Adi imel celo uradno registrirano to brunarico, tako je rekla kolegica, ki je imela njegov primer. Vedno je rekla: On čudak v adidaskah, ki živi v brunarici za Jarčjo Dolino. Že nekaj časa sem načrtoval obisk teh odmaknjenosti. Če računam, da je kolovoza približno šest kilometrov, krepka ura hoje, po gozdnih cestah pa je skoraj  dvajset kilometrov do mesta; vmes je samo en manjši zaselek, Mohorovo, kakšnih šestnajst hiš, potem pa spust v dolino po novi cesti. Prava divjina, divje divja. Nič, čaj si pripravim, konzervirano meso sem pojedel, pa … Kaj pa tisti zvezki, tisti črn. Kako bi pa bral, če nimam nobene luči. Ne bo šlo, nocoj ne. Ni pa etično, da bi ga kar vzel. Že to, da sem zdaj v tuji hiši, že to … Jaz, socialni delavec pa etika … Kdaj je tu kdo sploh bil. Lovci morda … Pa še ti, preveč je oddaljeno od glavne gozdne žile, tale kolovoz … In na severni strani je prepadna stena, kakšnih osemdeset metrov, do dna, kjer je malo večji studenec, že kar potok, ki si je urezal majhen kanjon in se na zahodu pridruži drugim pritokom, tam pa se vodovje zareže na vzhod in se rine vse dol do reke. Če takole pogledam, je od vzhoda do zahoda kakšnih trideset kilometrov divjine, le z nekaj studenci in en močnejši potok – naselja pa nobenega, razen na južni strani Mohorovo. Divjad, hm … Medvedi, volk, ris … Veliko srnjadi, jeleni, lisice … Košute, tudi ja, kanje, baje tudi orlovski par … Ja, ja, raj za ljubitelje narave. Še dobro, da ni bogatega omrežja cest, da so samo opuščene gozdne vlake, če ne … Tako naj ostaja. Nič, v ponedeljek bom poiskal tega Adija, in mu svetoval, da najamem to brunarico, lahko za obdobje desetih let – vložil bi nekaj namesto najemnine in bi jo vzdrževal. To je ideja, ga je privzdignilo.

Na pogradu, kjer je bilo še nekaj starih podlog, si je razgrnil spalno vrečo. Potem je šel ven na vogal in odtočil. Dolgo je gledal zvezde – mesec je bil povsem razgaljen in je nemo plul nad gozdno tišino. Čisto tanko se je oglasil studenček, nekje globoko v dolini je slišal rahel pok veje – morda medved … Pa ga ni bilo strah. Preveril je temperaturo – moderen mobilni telefon je zmogel tudi to – pet stopinj, samo pet stopinj – hladna noč bo, je ugotavljal. Saj je šele začetek aprila. Tu zgoraj ozeleni okrog prvega maja, včasih malo prej, pa tudi še kasneje, vem. Poznam to hribovje, samo v tej dolini, ki se končuje tule zgoraj, sem bil pa malokrat. Celo zimo sem fantaziral, kako moram najti to kočo, da vidim, kje je poletja preživljal Adi. No, vsega ni zapravil, kupil si je garsonjero, drugo, drugo je pa šlo. Pokojnine ne dobi, ker ima premalo delavnih let – samo tista leta, ko je delal nekje zunaj. Menda              v Nemčiji v nekem pristanišču. Tudi po nemških zakonih mu nič ne pripada. Kolegica mi je razlagala, da revež ne more v penzijo in da ga bomo imeli na plačilni listi … Prihrankov ni več, avto je star, on bolan … Ja, ja, tako se zaplete življenje. Starostna pokojnina, ta bo, ja … Ah, v gozdu sem, k vragu še služba. V ponedeljek imam sestanek z žensko, ker ji je mož začel odprodajati stvari, droga … Kakšna zgodba. Najprej je izginil nakit, potem njen mobitel, pa hiša, ki sta jo skupaj gradila, je zdaj v stagnaciji, dolgovi … Tip se je začel drogirati na veliko. Ni privolil v poravnalni pogovor, v mediacijo, ne. Beži, taji, ona pa v jok, ker ne ve kam s hčerko. Doma je nočejo, on pa postaja nasilen, kadar nima droge; to je pa že skoraj vsak drugi dan. Policija, nič … Samo, kar zares morejo, kar dopušča zakon. Sranje … In moram prav zdaj to premišljati v tej gluhoti. Koliko zgodb v tridesetih letih, kar sem na Centru, koliko usod, koliko laži, izmikanja, varanja … In ti pride tip z motorjem, vrednim, hja … In kriči, da mu je država dolžna dati to pa to – nič, varnostnik ga je pospremil ven – takrat smo ga še imeli. Tranzicijski naval, firme so ugašale, brezposelnih veliko … Mi pa strelovod za vse te ponižane in razžaljene. Sam sem si kriv, kaj pa sem šel v to – lahko bi bil gozdarski inženir, to sem hotel, pa, matematika, matematika, samo dvojka v gimnaziji, toliko, da sem zlezel, nič več. Ni mi šla, zato sem vzel kar nekaj, nekam pač sem se vpisal. Malo nas je bilo, mislim moških v tistem letniku, same punce. In potem sem se naposlušal zafrkancij, da to sploh ni študij, da je to samo neka pripravljalnica za profesionalnega poslušalca in za birokrata. Saj res, zadnje čase imam toliko opravka s papirji: vloge, preverjanje, reševanje – birokratski aparat za izvrševanje pravic, ki jih daje država … Pa me ni poklicala Mija … Zdaj je že pol desetih, najbrž igra igrice, mogoče pa … Ne, dvomim, da je zunaj. Povedal sem Miri, da obstaja institut zanemarjanja vzgoje, da bo kazensko odgovorna, če bo Mija zašla v drogo, da bom vestno nadziral … Pravico imam … Skrotovičen od tega premišljanja se je sesedel na pograd in globoko vzdihnil. Nič, pokličem jo, zdaj ob pol desetih, pa kaj.

»Ja, oči, kaj pa ti? Se ti je odpulilo?« je Mija zažvrgolela na tisti sproščeni mladeniški način.

»Menda še ne. Ti, a si doma?« jo je vprašal.

»Valda. Matka teži, saj veš. Ona pa je šla, menda na Otočec s firmo ali kaj. Pride okrog pol noči. Saj se mi je malo prej javila, nadzor in te fore. In ti?« je vprašala z nekoliko melanholičnim glasom.

»Jaz, jaz sem šel malo v gozd. Prespal bom v neki opuščeni koči. Jutri pa bom nadaljeval pot do Zabukovja, tam pa bom šel na vlak in nazaj domov. Enkrat popoldan bom doma, tako računam,« je hitel pojasnjevati.

»Prespal v gozdu, ej!? Ti si res odpulen, majke mi. Mislim, gozd, noč, te fore …« je bila melanholično zaskrbljena.

»Ah, saj ne bo prvič. Saj sem ti že govoril o svojih gozdovniških podvigih. Razmišljam, da bi kar najel to kočo. Mogoče bi pa poleti lahko kdaj prišla z mano, za kakšen dan, ko bo cesta usposobljena. Za zdaj se da samo peš, je kar hoje. Veš, ta koča je last gospoda Adija, belolasega in bradatega, ki včasih sedi pred kavarno, kamor hodite na sladoled?« se je razgovoril.

»A, oni tip v adidaskah in vojaških hlačah, pa z brado, ja. Pa vrečke ima pri nogah, ja. Sem ga že skenirala ja. A to je ta tip, ki je kao neki gozdovnik in to. Veš da v istem bloku stanuje Tea, moja frendica. Ona je pa lahko šla ven, tipa že ima,« je na glas rekla, da je kar zahreščalo.

»Mi zdaj malo očitaš, da te držimo na kratko, kaj. Poslušaj, o tem se bova pomenila v soboto, prav. Vse pride na vrsto, vse. Zdaj lepo končaj šolo, potem pa vse drugo. Mladi ste neučakani. Ne bom lagal, tudi sam sem bil neučakan, to že vse veš: pri trinajstih sem prvič ušel od doma in kadil in pil in te fore. Ti si lani bila pijana, kadila si, pa to. Nič ti zdaj ne očitam, razumem razvojne faze, samo hočem reči, da je postopno vstopanje v življenje manj boleče, kot pa zaletavo skakanje. Kaj pa matematika?« je bil resen in zadrgnjen.

»Matka, ne bom je spravila na štirico, ne. Prfoksa me jebe, razumeš … In ne bom šla na gimnazijo, pa če oba popenita. Ne bom šla. Nisem piflarka. Mat se že nekako strinja, da bom šla v Ljubljano na srednjo farmacevtsko, kjer imajo oddelek za kozmetičarke – to hočem,« je trmasto rekla.

»Že to, da veš, kaj hočeš, je napredek. No, se bova o vsem pogovorila, velja. In si najbrž spet sredi hude igre, a?« je medlo vprašal.

»Sem ja, smo kar klapa, mislim tu v tej igri. Kaj pa naj, a?« je bila zajedljiva.

»Poslušaj, preveč rineš v te stvari! Preveč je preveč!«

»Ma ne mi še ti zdej težit. Mat mi včasih kar zablokira internet. To pa zna, lisica, to pa. Kaj pa naj, ven ne smem, nje ni doma, frendica je bila popoldan tu, pa je morala domov, frenda nimam, mislim nimam, Tako no, dobiva se samo zunaj, greva na sprehod in to. Ti si v gozdu, jaz pa naj bi brala pravljice ali kaj?« je zvišala glas, da mu je kar zabrnelo v ušesu.

»Ne napenjaj Mija, ne napenjaj. Dobro … veš, kje sem in ja, zjutraj se ti javim, ko se bom odpravil na pot. In ko bom doma te pokličem, velja?«

»Ok, srečno,« je nestrpno rekla.

Nekaj časa je še gledal v modrikasto svetlobo zaslona in si mislil: Ja, ja, igrice, nova droga. Bral sem študijo, ker se veliko ukvarjam tudi z najstniki … Igrice, nadomestek za ljubeč odnos, za pogovor, za … Sem jaz kaj boljši …!? Ne, nisem. Bežim. Mira pa hoče, da bi Mija imela mladost, tako kot je ona ni imela – njo so zatirali. Oče je bil težak pijanec, mama depresivna in histerična, sestri pa … Koliko dreka je prinesla v mesto. Po končanem študiju je dobila službo v našem mestu in … Urejala je nekaj za babico, ki je Živela v predmestju, v polovici hiše. in … Srečal sem jo na hodniku Centra za socialno delo. Lahka poletna obleka, nasmeh, beseda, dve in potem na sladolednem vrtu in … Kdo je pa takrat vedel, da so v njej vse tiste travme, pijani oče … Ampak v sebi je nosila levinjo, požrešno levinjo. Mahnjena je na prestiž, na imeti, imeti … Si, kar imaš. In Mija, da bi bila kozmetičarka, saj, saj: glamur, salon za dame, drage storitve … O ja, to bi bilo zanjo. Lepšati se, ličiti se, biti vedno ponujena … Moderen moški že dolgo ne sprejema teh signalov, če bi jih … bi zagotovo bilo več posilstev. O ja, saj so, še vedno so naskočene te dame, ko se pojavijo moški, ki še kako dobro in dobesedno razumejo te signale. Oh, spomnim se študije, ko je nekje v Italiji v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja nek delodajalec prepovedal nošnjo kavbojk ženskam, ker da so preveč seksi, da … Ja, to smo imeli na seminarju, ja. Mija, Mija … Že sedaj se zna obleči, se zirhtati … Kar čez noč je postala mlada ženska: prsi, stegna … In lase, lase si je pobarvala, prameni … Hoče izstopati. Je to še moj otrok? Jaz sem silil v povprečje, Mira pa, o ne, ne. Bog ne daj biti povprečen, bog ne daj. Morda pa je zato hodila v cerkev, da se je lahko kazala, da ima, da je lepa, da je elegantna in drugačna, bolj fina, če prav je iz zapite kmečke družine – izkazalo se je, da je tudi mama pila na skrivaj. Če se spomnim, ko sem bil prvič pri njih – oh … Mama je bila bolehna, menda že začetek ciroze, oče pa je nalival in nalival in preklinjal svinje kapitalistične in politike leve in desne, ker … Tista nedelja … Maj … Zaroka … Na poroki sta še bila, potem pa je kmalu umrl oče, dve leti za njim pa še mama, ciroza … In obe sestri, no, starejša se drži, je višja medicinska sestra v Celju, Mlajša pa, ja seveda, končala je v neki komuni v Italiji in se počasi pobira. Mira pa … Kariera, dobički, denar, glamur, nov avto, vsake dve leti nov avto. Geni, genska danost … Teorije … Noč … Kako bom vzdržal tu? Zdaj tako ali tako ne morem nikamor. Svetim si lahko samo s telefonom, pa moram biti pazljiv, ker je samo še 60 % baterije. Čez noč ga bom kar izključil pa bo. Mira na Otočec … Morda pa ima novega ljubimca in jo razvaja. Rada ima to, da se jo razvaja, o vem … Njena sreča je v tem, da jo drugi povzdiguje, ker je bila kar naprej čustveno lačen otrok. A zdaj bom pa zganjal te moralno etične razprave sredi gozda. Kaj pa veš, mogoče je pa ta brunarica na takem kraju, ki povzdiguje miselne tokove in voda spodaj – čudovite energije narave. Moč vode, moč ionov, moč simbioze … Teorije, teorije … Kako bom zaspal!? Čakaj, vreča, aha … Mraz mi ne bo, to ne, samo … Kdaj bom spet čutil žensko telo. Že dve leti nič … Z Miro sva se nehala ljubimkati, po tistem, ko je imela neko vnetje, potem pa nič več … Tisto vnetje. Morda se je pa pri katerem česa navlekla. Varala me je, to vem … Gradila je kariero s pomočjo ljubimkanja, to vem. Celo mesto je vedelo. Nosili so mi na nos te zgodbe. Da smo videli vašo ženo v motelu … Smo videli vašo ženo na morju v Portorožu, na Bledu, v restavraciji. Kot da bi jih bilo veliko, ne samo ena Mira. Povsod so jo videli. Jaz pa formularji, pogovori, včasih na teren v odročne vasi, kjer so se stiske sramežljivo skrivale. Reševal sem druge, sebe pa … Včasih se mi je zazdelo, da bi najraje šel kam drugam. Pa sem videval Mijine objokane oči … Potem, na sodišču, pa je trmasto vztrajala, da hoče biti z mamico … Dobro je vedela, da jo bo mamica razvajala, jo imela za svoj ščit, da … Boril sem se zanjo, pa … Zakoni, zakoni … je medlo premišljal v tišini in temi, ki je bila zares gosta: nočni gozdni katran ga je jemal vase. Živčno se je obračal in kar naprej tipal, če ima telefon varno pri sebi, če bi bilo treba kaj osvetliti. Kako neumno, brez planinske svetilke sem šel na to pot. Saj nisem vedel, da bom prespal. Kako bom zaspal? Slišim udarce srca: tolče divje in zdi sem mi, da precej nemirno. Je to od pretirane hoje? Ne, ne moje srce je dobro trenirano. Nimam se česa bati. Na zadnjem pregledu je bil holesterol povečan, sladkor tudi, EKG pa zelo soliden … Sladkor, saj kortizon, stres … Ne bom se obremenjeval s tem. V družini nismo imeli sladkornega bolnika, pač stres: obremenitve v službi, ločitev … Ženske … Dve leti nič … Kako bo zdaj … nič več, z nobeno … Trenutno ne bi mogel, ker … Mlahavo, vse je mlahavo, špricne že, a ni trd … Šestdeset let … Mogoče, če bi dobil vročo, bi se tudi sam še razgrel. Je konec? Sodelavka Tamara se mi ponuja, 48 let ima, jaz pa lesen kol. Tudi ona se je ločila, ker je njen šel z mlajšo. Rekla je, da je pač hormonsko zbezljal, da se bo že ukrotil in prijokal nazaj. Hvala bogu, otroka sta že zadosti velika, da ga ne rabita … Mlada sta se poročila, sredi študija … Zanosila je, pa … Drugi časi … Tamara … Rada hodi v hribe, smuča … Lani je bila v Tibetu … Raziskuje svet in sebe. Jo razumem, mladost je darovala družini: študentsko življenje je potekalo med plenicami in predavalnicami, pa izpiti in iskanji primernega stanovanja za mlado družino. Tamara … Ko je zvedela, da sem se ločil, je začela hoditi v mojo pisarno z lončki s kavo … Odmor, klepet, mnenje za kakšen primer … Je že našla način, da je bila v moji bližini, je. No, za moj okus je malo suha, ja … Male prsi, slokost, sicer lepi nogi, obraz pa, zmes miline in otožnosti, pa blond, naravno blond. In modre oči, prodorne, pametne … In oblači se sproščeno, sicer spoštljivo, ker nam je to zabičala nova direktorica – da moramo biti konvencionalni – konvencionalna slika državnega usmiljenja. Ja, kaj bi z mano. Počasi bi morala igrati medicinsko sestro. Z leti bo to in ono, lomljivi smo. Sicer sta moja dva zgodaj umrla, zapleti, slaba strategija zdravljenja – danes je drugače. Če bi z njo tu … Zdaj pa že fantaziram, prekleto fantaziram. Želja, oblikovana v misel, v slike, ki bodo samo slike. Ja, moral bi študirati psihologijo, pa se mi je že fakulteta zdela, ah … Takrat, takrat … Gozdarstvo, to … Moj oče, gozdarski tehnik, kakšna sanjska služba, mama pa navadna šivilja … Ja, vsi so tam pri svetem Antonu na hribu, na tistem malem ravnem delu ob cerkvi. Taka noč … In zvok vode. Mar ni sitno. Ko slišim vodo, me prime na lulanje – a je to že morda prostata … Ne, ne, test na tisti PSA je bil v redu in potem mi je šel urolog s prstom v rit … Madona, no. Uležite se na bok … In kar naenkrat mi je šaril z vijoličasto rokavico … Ja, če to ni … Rutinsko, kar tako. Kaj doživljajo homiči, ne razumem. Analni orgazem in to. No ja, oni že vedo. Enkrat sem obravnaval enega, ja … Tista zgodba … Plah, suh, pa … Baje je bil drag ljubimec za gospode … Velikokrat je odhajal v Ljubljano. Živel je od njihove podpore in od socialne pomoči. Nobenih dohodkov pa, vendar … Kako je prihajal oblečen, in rutka, in nadišavljen, gizdalin … Potem pa panika, prvi test, drugi, ja AIDS – umrl je, prvi v našem mestu za to boleznijo, prvi. Je imel pa resne težave z okolico, to pa vem. Potem je hodil na Center z masko in z belimi rokavicami. Partnerjev ni bilo več, stroški, položnice, medicinska dodatna oskrba … Saj je bilo bedno vse skupaj. Na nek način se nam je smilil, ker je ostal tako sam s svojo tragedijo … In govorili so, da ga je do zadnjega obiskoval nek Italijan … Spet mestna moralna komisija in obveščevalna služba. Kako hudiča bom zaspal … Očitanje, vdrl … Nekdo je že prej, to je jasno … Oh, daj no, ti tabornik, daj … Kaj pa tisto v vojski, a? Ko ste pri minus dvajset bili na Jahorini, a? Leta 1985, po olimpijskih igrah … Ko sem prišel iz vojske, sem dokončal študij. Oh, noč … Prekleto, že spet bom moral odtočiti, čaj, čaj … Zunaj je bil mraz. Čutil je, da je vlekel blag severnik, le toliko da je čutil sapo; neslišno in zvesto. Zdaj pa menda bo, toplo je v tej dobri stari spalki, vojaški, ameriški, baje namenjeni enotam na Aljaski, testirani tudi za hud mraz. Ni bila poceni, ne … Nič, kar vložiš zase, ima vrednost. Kako bi to speljal? Saj ne morem kar do Adija in reči: ti, sem bil gor v tvoji vili … Ne, ne, treba bo malo diplomacije. Mislim, da mu maja poteče … Ko sem delal poročilo, ker je bila Tamara na dopustu, sem to videl. Pomladanski dopust, tokrat je šla na Sicilijo … Njemu bi lahko spremenili v doživljenjsko, mislim … Ne, ne bom se vtikal v to, naj se Tamara pobriga zanj, njen klient je. Jaz imam starševske probleme, težki najstniki in te fore. Pa ločitveni problemi. Ja, ja, pravi dela to, pravi, saj sem na sebi preizkusil, kako to gre. Božič, kakšen usran božič je bil, prvi, samski … Na božični večer … Hodil sem po mestu, gledal praznino, gledal nekaj znancev, pa dva pijanca sta se majala – dobro ju poznam, potem pa sem se zavlekel domov kot ranjen lisjak – v brlog. Potica, večerja, darila … Njena lica so gorela, ko je pod smrečico dajala zavoje z rdečimi trakovi in pentljami – večerja pa, recimo mrežna pečenka, krompirček, radič, buteljka vina, za Mijo sok, njen najljubši, breskov, potem sva šla k polnočnici, pila kuhano vino, se delala, da sva zelo urejen malomeščanski par … Lepo sva se oblekla, jaz sem se obril, nadišavil, nase dal velik črn plašč, ki ga sicer nosim samo za pogrebe, če so pozimi – menda sva ga kupila enkrat pred leti za … Neko poslovno srečanje … Ja, ja … Bele mize, eleganca, dame, gospodje – brnelo je od številk – kakšen svet … Imeti, imeti … Jaz pa celo življenje gledam tiste, ki nimajo, no, ne vsi, eni znajo skrit, ja. So taki, ki … Črn plašč, božič … In sem razmišljal, da bi sam šel k polnočnici. Pa ja, napil bi se ga, to vem. Ona in Mija sta pa šli, Mija prvič … Prej ni hotela z nama … Zdaj jo je pa zvlekla nekam na Dolensko, k prijateljici, k zaveznici … Božič, sam … Gledal sem televizijo, potem pa, ob polnoči poslušal zvonove … Sam, sam, je tolklo. Prvič, da sem bil brez drevesca. In njena žareča lica, da bi naredila lep družinski večer, čeprav smo bili že na nek način razseljeni. Mija je za mizo gledala na telefon, pa … Iztrgala ji ga je iz rok in ga nesla v spalnico. Rekla ji je, da ga šele zjutraj dobi. Tak je bil naš zadnji božični večer, sicer dobra pečenka, to ja, pa darilo, nov brivnik, parfum, Mija je dobila tablico, prenosnik je dobila že prej, za birmansko darilo; bogat stric, naš Janko, moj brat. Sam se je ponudil za botra, veren je, dosti bolj kot jaz. On je v cerkvenem zboru in hodijo naokrog. Bili so tudi v Argentini … Birma, Mija … Božič … Prekleto, se mi vrtijo slike … Naši božiči … Zadnji pa, žepna melanholija. Septembra sva se uradno ločila, odšla je … In naslednji dan sem si pogrel konzervo, pasulj s slanino – bedno. Lučke sem sicer obesil na okvir vrat, plastične smrečice pa nisem krancljal, ne. Za kaj bi jo … In Mija … Joj, če se spomnim, kako sem jo gledal, ko je spala, pred leti, še otrok – dva medvedka, vedno dva ob njej, eden večji, drugi malo manjši – oba sem ji kupil za dedka mraza … Dedek mraz, pa Miklavž, pa … Darila, nič več … Vse se je zamenjalo, vse. In sva se smejala, ko se je igrala, da je vzgojiteljica medvedom … Enemu je bilo ime Boris, drugi je Jakob. Le kje je našla ti dve imeni. Boris je bil večji … Izginila sta, nesla ju je s seboj. Njeni copati pa so še v predsobi, tisti z glavo Jaka racmana – tiste ji je pa Mira prinesla iz Italije. Zakaj pa tistih ni vzela? Kdo bi vedel. No ja, medvedki bodo počasi obtičali v kakšnem kotu in se prašili, saj ima že petnajst let. In zdaj verjetno sanja vse kaj drugega. O ja, vem, kaj delajo hormoni pri teh najstnicah, vem. Če se samo spomnim one … O joj, trinajst let in droga in … Opozarjali so nas, na tistega otroka. In mene so poslali v izvidnico, mene. In res, v bližini hotela, v nekem prehodu je čakala, seksi oblečena, nadišavljena, smrkljasta … Pa pride bel audi, se usede in … Policija je opozarjala, da se s tisto punco nekaj dogaja, da … Mama pa, sama in iste fore, z gospodi za zabavo. Šola, komaj komaj … Šolska psihologinja me je poklicala, da bi skupaj naredila načrt reševanja. Pogovorila se je s punco, mi smo pa dali predlog za tožilstvo, za zanemarjanje vzgoje. In je zaleglo. Dekle je bilo že globoko v tem poslu, občasno droga, pijanost in gospodje, hotelska soba … Receptorka je imela težave, ker … Enkrat je bil kao bratranec, drugič stric, tretjič, kaj vem kaj … Pa je poklicala policijo … In tako se je zgodba razkrila. Punca je šla v popravni zavod, najprej detoksikacija – navlekla se je … Imela je že težave s koncentracijo, s kratkoročnim spominom – najstniški razvijajoči možgani, saj … In ti stoji tam, taka … še na pol otrok, pa v tistih cunjah, pa namazana, nadišavljena … Mati pa, profesionalka, polna denarja, novo stanovanje, moder BMW, nakit, naličena, s hripavim glasom, tečna, zajedljiva, prostaška … Ne vem, če bo zaleglo … Našla si je dobrega odvetnika, ki je bil tudi njen klient – tako se je kasneje izkazalo. Pa se bodi z njimi, pa se daj. Ja, take ti poberejo veliko živcev, ja. No, zdaj je mir, odselila se je v Ljubljano, hčerka je pa dokončala frizersko šolo in dela v nekem salonu, najbrž pa še kaj postrani zasluži … Ni več naša skrb, ne. Noč, noč … Izbrnele so misli. Utrujenost ga je počasi zavila v omot norih sanj – sanjalo se mu je, da pleza po nekem grajskem zidu, do okna, za katerim je zaprta Mija – skozi režo je tiščala enega od medvedkov in ga divje klicala …