Pozabljena dolina 2

Take sanje, je zjutraj pomislil. Preklete sanje … In tiste, da sem z motorjem šel v Ameriko do groba Elvisa – kaj mi je? Pospravil je spalno vrečo, nastavil špiritni gorilnik, da si skuha kavo – brez tega ni dneva, si je šepnil. Pojedel je kos peciva, spil vitaminski sok in počakal, da se kava malo ohladi. Potem je sedel na prag in gledal ogoleli gozd. Videl je, da je okolica precej zanemarjena – Seveda od 2019, niso dosti hodili – Korona. Raven plato je bil že poln drobnega šibovja – prej je bilo najbrž vestno pokošeno, in polomljeni kovinski počivalniki tam ob steni, pa miza, plastična najbrž, bela, zaraščena in umazana. Dovoz v grmovju, sledi kolesnic, da … O ja, to bi se s strojem hitro uredilo, zelo hitro. Moral bi samo rastlinje nastrgati, na novo nasuti, pogradirati … Z današnjo tehniko je to v nekaj  dneh narejeno. In če si predstavljam, kakšno udobje bi to bilo, sedeti poleti tu, piti pivo, ki se hladi spodaj v studencu, videl sem platojček, videl v strugici … In tamle je še zidan kaminček za žar. Ja, kaj hočeš še več. Vaja za raj. Kaj pa je tam na levi, čakaj … Tega pa sinoči nisem videl, veliko razpelo, o!?, čez dva metra, lep Kristus, obraščen … In spodaj je glinena vaza polna umazanije, pa grmovje mu objema nogi. Oh no … Les bo propadel. Vidi se, da ga je nekdo vestno barval, zdaj se pa vse lušči, samo figura ne; verjetno je iz drugačnega materiala. Čakaj, potipam. Ja ja, neka trdna plastika, se mi je zdelo. Da bi bil Adi veren. Bo že, bo že … Kristus … grešnost … gozdna molitev … Ne vem, to … No, če je imel v sebi ta virski zanos, potem … In hkrati je vlačil simbole rdeče zvezde, sliko maršala, pa razumi, če moreš. Ta dvojnost, režimski idealizem in prisilni ateizem, zdaj pa nekateri pretiravajo v drugo smer. Slišim, vidim. Ja, ja, vem … V naši vasi je isto: tisti, ki prej niso hodili k maši, zdaj na veliko tekmujejo, kdo bo večkrat v cerkvi, kdo je dal za popravilo župnije, kdo skrbi za to in ono. In moj brat ni izjema ne – med prvimi je bil za to, da se začne zbirati denar za nove orgle. Ko pa je šlo za širitev kanalizacije in obnovitev vodovoda, je bil pa strastno proti, češ da je to naloga države, da so zato davki. On, komercialist, ja … In zdaj mi očita, da sem slab kristjan, ker sem se ločil. In mi pridiga, da sem si sam kriv, če mi je Mira ušla. Nima smisla, da bi mu razlagal, nima. Vedel je, da me vara, pa je ni obsojal. Ko se ga je napil, v gostilni sva bila, mi je zabrusil: Ti, če baba ne dobi zadosti doma, si že poišče … Sploh pa taka, vredna greha. Ja, to je njegova visoka etika in krščanska morala. No ja, hčerko in sina strogo vzgaja; bomo videli, pet let je mlajši kot jaz, bomo videli. Prepustil sem mu hišo, zase sem obdržal mali nekdanji svinjak, kjer sem si uredil vikend – lepa stvarca – dve sobi, mala kuhinja, niša za tuš. Mislil sem, kako bomo tam preživljali poletja, pa mi je Mira rekla, da naj kar sam hodim v predelan svinjak. Madona no, pa tako sem se trudil, sam prebil steno, prezidal, napeljal elektriko, omet … Oblekel steno z lesom – koliko dopusta je šlo, pred leti, potem … Parkrat sta prišli, pekli smo meso zadaj pod staro hruško in … Mijo je užrla mravlja pa je bil cel cirkus, obkladki, jok. In Mira mi je takrat rekla, da je sita te kmetavzarske idile, da je pobegnila iz enega sranja, da noče v drugega. Brat je hišo lepo preuredil, centralna kurjava, peč je pa obdržal … In skedenj je predelal v lično shajališče za njegovo poslovno klapo. Hlev je predelal v garaže … Samo zajčnik ima, psa, nekaj kokoši … In tri mačke … To je zdaj naš dom. Z garanjem sta ga starša ohranjala in zgodaj legla v zavetje svetega Antona … Garanje, samo garanje … Oče je vse hotel sam, vsega se je lotil, vsega. Saj bi s plačo shajala pa … Ne, treba je bilo tekmovati, treba je nov traktor, nov televizor, vse novo, vse drago, pa po pet prašičev, pa salame, pa … Romanje skozi nič … Kaj bom z vikendom … Prodati ga ne morem, ker je zemljišče bratovo, nisva še rešila … Vzdrževanje bo … In zdaj sanjam, da bi najel to brunarico. No ja, če bi dopust preživljal pri bratu – vem, vem, kar naprej bi me otroka, no že najstnika, obiskovala in spraševala to in ono, pa njegova žena – tista pa veliko bere, tehnologinja v tovarni, kemijska inženirka … Saj je prijetna, le … Iz Srbije je prišla v Slovenijo. Dobro govori, pravilno, trudi se, a ji uide sočna balkanščina. Ko se enkrat zažene v pomenek, ne zna odnehati, ne. No, če kaj, potem je vrhunska gostiteljica, to pa. Njena trpezarija, tako ona temu reče … In sarme, o ljubi Bog, njene sarme, dva dni stare, mmmm. Pa domači ajvar, ah … In stara slivovka, ki jo dela njen oče, o. Postavna, postavna … Po diplomi je nekaj časa delala v Novem Sadu, tisto podjetje je kmalu umrlo, potem pa internet, razpisi, znanstva in se je prikazala v našem malem mestu v tovarni, ki še živi. Jasno, moj bratec pa na juriš. Njegova Špela, tista iz druge firme, tista mu je nataknila lepe roge s tekmecem, direktorjem komerciale v tisti firmi. Ah, te naše male mestne zgodbe. In potem je nekaj časa blodil, pil, pa … Pogovorila sva se, dal sem mu nasvet, se zmenil s psihiatrinjo in … Pa se je odrešil. Bil je na dobri poti, da bi začel pretiravati tako kot oče – ko je imel popadke, je pil dva do tri dni; patološko opijanje … Kakšne misli v tej tišini pod tabo Kristus. Vidiš, zdaj se ti pa izpovedujem. Sem pa res nevljuden, ker ti nisem ponudil kave, kaj. Ja no, saj ni bog ve kaj, preveč vode sem dal, ampak kofein bo le deloval. Ej, Kristus, vera, kaj. Vera zdravi, nedvomno. Nič, pridem sem gor in ti očistim okolico, če se bom lahko zmenil z Adijem. Kaj, prikimuješ, tudi prav. Torej, si mi dal namig. Prav, se vidiva, je domislil in začel pospravljati. Na telefonu je preveril smer in zemljevid. Na hitro je poklical Mijo. Zaspano mu je povedala, da je mama doma, da je vse ok. Tako, spustim se dol do studenca, lovska pot pelje nižje, kakšnih tristo metrov, in potem grem striktno na sever, čez dva grebena, tam zadaj pa so še osamljene kmetije. Tistemu predelu rečejo: Samija. Pa je res prava Samija, je. Hiše so raztresene v dolžini štirinajstih kilometrov, malo travnikov, nekaj njiv, samo še par kmetij živi. No ja, do mesta je skoraj dvajset kilometrov, pa cesta: slaba, mestoma ovinkasta in hudournik jo včasih kar odnese …

Po dobrih dveh urah je zagledal prvo hišo. Videl je belkast dim, ki se je sukljal nad prenovljeno streho in se bočil nad slemenom. Opazil je zložena drva ob hiši in nekaj kokoši. Pes je napenjal verigo in divje bevskal. Previdno se je bližal. Medlo se je spominjal, da sta enkrat z očetom prečila mimo te hiše; to je bilo, ko je oče še imel voljo in je hodil na lov. Hotel ga je vpeljati v to, a mu ubijanje ni dišalo. Obstal je in gledal volčjaka, kako se dviguje na zadnji taci in se penasto jezi. Pa se prikaže starka, sklonjena, vsa v črnem in gleda. Zakriči na psa. Malo je še poskakal, a je le odnehal. Potem ga je zagledala. Prislonila je roko, da je sonce ne bi motilo.

»Kaj pa iščete?« je starka hripavo in nervozno vprašala.

»Mimo grem, v Zavrh sem namenjen potem pa dol v mesto. Skrajšal sem si pot in sem šel tod čez Samijo,« ji je pojasnil.

»A taka je ta reč. Ja veste, tod mimo lazijo samo jagri, turisti ne. No, pred leti, ko so imeli tam gor v tisti koči gospodje svoje reči, je kateri šel tod, ja. Zdaj je pa že štiri leta mir, samo kakšen starejši jager, ki še pozna te steze, pride sem čez, pa dol, ja. No, a boste šilce domačega?« je prijazno ponudila.

»No, če že ponujate, pa bi ga,« se je nasmehnil.

»Bom pridržala mrcino. Saj uboga, mlad je še, tri leta ima. Sin mi ga je pripeljal, da bo za kompanijo pa za vahtanje. Ja, saj se razumeva, pa še z mačkami se je nekako sporazumel, pa tudi kokoške ima na očeh, veste. Je ta pravi, je. Čez vikend pride sin pa imata svoje vežbe. No, danes ga ni, ker je šel nekam, kaj vem kam. Taka nedelja bo, no,« je z lomljivim glasom rekla.

 Pes se je ob njej povsem pomiril, celo prijazno je pocvilil. Šel je dol do praga hiše in obstal, pes je samo sedel, strigel z ušesi in še enkrat prijateljsko bevsknil – nič se ni več zaganjal. Pomirjen je snel nahrbtnik in si obrisal čelo – aprilsko sonce je začelo dobivati zagon in že kar strmo nalivalo razgrevico.

»No, kar noter. Nič strahu. Pri nas je še vse po starem, šporgert na drva, pa nedeljsko župco kuham, tako ta pravo – kosti bodo pa za Rudija – tako sem mu dala ime – pokojnemu možu je bilo tako ime. Ja, že deset let sem vdova tu pod gozdom, si mislite, deset let. No, kar noter, kar naprej. Lahko dam gor tudi za kavo,« je kar zagnano prijaznila.

»Ne, ne, sem si jo gor v koči skuhal,« je rekel in prislonil kar težak nahrbtnik ob steno; videl je, da se omet že lušči in se vidi masivno kamenje.

»Gor ste prespali. Se oživlja, ja … So gospod tudi gor. Slišala sem, da so bolni, pa tak veren človek. Enkrat sem bila tam gor, ko so postavili Kristusa, maša je bila, veste … Ja, to je že, ja pa bo že osem let, ja,« je bila ženica zgovorna.

»Ne, zdaj je vse zapuščeno. Če mislite gospoda Adija, bolan je. Baje srce in to, ne more več hoditi. In od tiste bolezni, od leta 2019, ni nihče več hodil gor. So pa najbrž že prej vdrli, odprto je bilo,« je Tomo rekel in se usedel za mizo. Videl je star štedilnik, ob njem divan, malo naprej rjav zaboj za drva, pa stara, zelo stara kredenca in še ena omara, v kotu pa radio, tudi star, še malo naprej hladilnik in še eno okno, pod njim pa pomivalno korito in pipa – imajo vodovod? Ja, ja, saj res, cela Samija ga je dobila, evropska sredstva in telefon, ja … Sicer to spada pod sosednjo občino, ampak oni so majhni – naš Center za socialno delo v Bukovju pokriva tudi ta predel: gospa Marica, ona ima to čez. Menda je še osemnajst starcev in stark pa dve družini bolj na jugu, bližje glavni cesti. Do te kmetije pelje slaba cesta …

»A, ja, ja, mi je sin pravil, da so mu jagri povedali, da je z njim bolj tako, no. Do mene pride malo govoric. Nikamor ne grem. Včasih pride mlajša sestra sem gor, ona je na vaš konec poročena. Pa mi je pravila, da je tisti gospod tam gor zbiral eno čudno klapo in da je izginila mlada lekarnarica. Vsega vraga so ugibali in govorili, tako mi je pravila. Veste kaj, samo bog ima pravico soditi, samo bog. Če nekdo postavi takega lepega Kristusa, že ne more imeti slabih namenov, ne,« se je ženica razgovorila in postavila predenj zeleno steklenico in kozarček. V teh krajih je navada, da si sam postrežeš s ponujenim žganjem, toliko je že vedel. Saj je tudi tu hodil na teren na začetku službe, na robu devetdesetih. Odmašil je in je zadišalo, domači slivovec … Tu še rastejo, ja …

»Ja, veste, ljudje veliko govorijo, veliko. To je pač tako. Mmmm, dober tale, domač. Kdo ga pa kuha?« je Tomo vprašal.

»Sin, ta drugi. Tri imam, veste. Eden je v Ljubljani, ta mlajši, Ivan. Oh, računalniki pa to, no. Ta, ta drugi je v vašem mestu, dela na komunali, vodi strojni park, nekaj takega. No ta starejši je pa v Zabukovju, ima hišo tam pa po malem še dela – on je bil strojnik pri gozdnem podjetju. On je delal cesto gor do tiste koče. In on me je peljal k maši, ko so jo imeli tam. Oh, to je pa že, ja bo pa že, čakajte, to je bilo leta dva dvanajst, ja. Mož je še bil živ, ja. Kako beži čas,« je zavzdihnila.

»In zdaj ste ostali sami tu. Pa se kar znajdete,« je pohvalil in si natočil še en kozarček, ker se mu je žametna tekočina toplo ulegala v drob in ga tolažila.

»Ja, saj se morem. Veste, me je obiskala tista iz Socialne, pa …« je zamolknila.

»No, tudi jaz delam tam, samo nimam vašega področja. Gospa Marica ga ima,« je pojasnil. »Kaj pa je hotela?«

»Ja, ja Marica. A tako, tudi vi ste socialni delavec, tako se reče, ne. Ja, nič, enkrat sem imela pomoč na domu, pa če bi razmišljala o domu starih. Pa ja!« je trdo rekla. »Od kod pa ste?« jo je zanimalo.

»Iz Male Repne, na oni strani hribov. Mala vas, je pa blizu večje, kjer je še ena tovarna, šola, gasilski dom, gostilna in pokopališče. Živa fara bi se reklo,« se je mehčal.

»Aha, že bolj na ravnem, ja, ja. Naši bregovi pa, saj vidite, prazno. Naša fara nima več župnika, iz sosednje hodi. Pokopališče je pa še pri svetem Lovrencu, tam je pa še. Tja me bodo peljali, ko bo čas, pa ni še, veste. O, ne. Poleti še zmeraj grem nabirat borovnice, pa maline, gobe, take reči. No, živine pa ne morem več rihtat, tega pa ne. Pa tudi sin mi ne pusti. Pravi, da se bo na stara leta preselil sem gor, da ima zadosti mesta, da … Ločuje se, kaj se če,« je s stišanim glasom rekla in umaknila obraz v senco. Nekaj časa je kar molčal in si mislil: era ločitev, vsi se nekaj ločujemo … Jo to nova epidemija …

»No, to se dogaja, ja,« je le rekel, bolj tako, da bi nekaj rekel.

»Pa se mi je zdelo, da je tista dama, kako naj rečem, živa je, pa visoke cilje ima, šolana. Moj pa samo srednjo šolo, priden, vse zna, vse. Ne, ni zadosti dober. To ne šteje, da jim je postavil hišo, da bosta otroka šolana, da … Njej je 35 let, on pa leze v petdeseto. Na, pa ti pride eno nedeljo in reče: Mama, ločil se bom. Ja, tako, ja,« je ženica prikimala.

»Življenje nas zapleta,« je plehko rekel in izpil preostanek žganja.

»Ja, sami si ga, sami. Taki časi so, da je prilik veliko, pa se ljudje pokupčkajo. Nisem neumna; veliko berem, veliko, pa televizijo gledam. Zdaj še bolj, ko je dal sin napeljati tisto no, tisto optiko imamo zdaj, pa lahko štrkam in menjam kanale. O, potovanja rada gledam, pa živali, ja. No, filmi, kaj vem, nimam zadosti potrpljenja, pa včasih kar zaspim. No, no, tako je to. In vi pravite, socialna služba. Pa veste, da, bom odkrita, ne maram imeti opravka s to vašo službo. Kaj mi pa manjka. Pokojnino imam po možu, zadosti je. Sama se še rihtam. Sin skrbi zame. Gospa Marica je prijazna. Bila je tu, ker sem bila na spisku za dostavo kosil, lani, ko sem prišla iz bolnice. Imela sem napad žolča pa se je uredilo. Sin jo je poslal. Veste moji sestri, tisti, ki je poročena v Zabukovju, so pa skoraj vzeli malo posestvo pred leti, ko je bil tisti zakon, da če dobiš socialno podporo in nek dodatek, kaj vem kaj, da moraš zapisati premoženje državi. In sta bila oba z možem še brez pokojnine, ker sta oba izgubila službo in sta dobivala socialno podporo in neke dodatke. No, ko ji je mož umrl, se je pa zapletlo, ni mogla dedovati. Ja, Madona no. Celo življenje sta garala, da sta ohranjala tisto malo travnikov in eno njivo, pa hišo sta malo pokrpala, potem pa naj bi bilo vse državno. Imata samo eno hčerko, tista je k sreči poročena z enim advokatom in so potem to reševali. Ne vem, kako je zdaj, menda so uredili, ne vem. Sestra je umrla …« je jedko dopolnila.

»Ja, bil je tak zakon, bil,« je Tomo prikimal. »Mi ne moremo soditi, kaj je pravično in kaj ni. Nam drugi naročijo, kako in kaj, in drugi nam pišejo zakone. Nas nič ne vprašajo, kaj bi bilo bolj prav. Jaz sem se takrat zavedal, kaj počnemo, in sem ljudem vnaprej povedal, kaj jih čaka, če podpišejo. Veliko jih je potem odklonilo varstveni dodatek, pa tudi socialno pomoč. No, zdaj je to k sreči drugače. Tudi hudo revnih v naših dveh občinah ni. No, so nekateri, ki slabo shajajo, a preživi se,« je bil Tomo že malo diplomatski.

»Veste kaj, revščine jih je sram. Nočejo jo pokazat. V naših gričkih jih je nekaj z majhno pokojnino, pa flikajo. Ne bodo priznali, da jim je trda, ne. O, vem, za dva vem. O ja. Stara Johana, samo leto starejša od mene. Kilometer bolj dol ob cesti, ona, veste … Povedo, da včasih južina samo fižol iz konzerve, kar tak, z žlico ga zajema pa kruh. Reva, nima velike pokojnine, pa še ene dolgove je pustil njen pokojni. No, saj ji Marica zrihta, da ji pripeljejo iz Karitasa in Rdečega križa – tudi kosila bi ji vozili, pomoč na domu, pa je odklonila, češ, da nič ne ve, kako tisto kuhajo in da ji ne paše. Da je že mrzlo, ko pripeljejo, da je mastno, da je to in ono. V dom pa ne gre, ne. Ni hotela podpisati. Oba sinova sta pa pijanca, briga niju. Eden je bil že dvakrat na zdravljenju, pa ne zaleže, drugi pa je invalid, komaj še hodi, zaradi pijače, veste. Tako je to v naših bregičkih, tako,« je pokimala, stopila do štedilnika in z veliko kuhalnico pobirala pene na juhi – kako je zadišalo. Domača juha, koliko let je že nisem jedel. Mi je nismo kuhali ob nedeljah – ven sva hodila, no smo hodili, tudi Mija … V staro gostilno smo hodili, vsako nedeljo, zdaj je pa že tudi tista zaprta.

»Ja, veliko stisk je, ki se ne razkrivajo. Nas pa je tudi premalo za tako velik teren. Zaselkov je veliko, svojci pa … Eni poiščejo našo pomoč, drugi pa tudi ne. Kar od hiše do hiše pa tudi ne smemo, saj je zasebnost sveta stvar. Tukaj je zakon še šibak,« se je Tomo ogreval in čutil, da mu je staro žganje razpihalo žerjavico, ki se je dolgo usedala in čakala svež veter, da jo razpiha, da zažari izpovedovalski plamen.

»Ah, zakoni, te piše gospoda. Prej smo imeli vsaj trdnega gospodarja, maršala, zdaj pa že trideset let ne veno, kdo pije kdo plača. Veste, dolga leta sem bila kuharica v tovarni, pa vem, kako so ljudje takrat živeli, vsi bolj skromno. No, se je pa potem začelo, krediti, hiše so gradili, šefi pa, kot šefi, so pa gradili vikende, si kupovali drage avtomobile, no ja. Zdaj je vse privat, veliko se je pokradlo. Ljudje pa so zbegani. Vsi bi radi bili bogati, pa poglejte, kaj je. Saj gre, gre, avtov je po teh krajih že več kot ljudi. Lačnih menda ni, drugo pa … Mladih ni, družin ni, to, to je hudo. Ta naša naselja, to bo prazno, vam povem. Spet bo gozd na košenicah in njive bodo preraščene. Naša hiša je bila postavljena, o tem so papirji in vklesana letnica 1825, ja štirje rodovi, najmanj. Jaz sem se tu rodila in tu hočem umreti. Popravili smo jo, to že, pa je še kar taka, saj vidite, mogočna, naša. Veliko je pa že podrtih, bezeg raste iz njih. Tako to gre,« je premolknila in odložila kuhalnico na rob lonca.

»Kako se pa reče pri vas?« ga je zanimalo.

»Pri Cviblarju. Tako je naše staro ime. Pa ne vem, zakaj, res ne vem. Moj star oče je menda nosil iz laške strani cvibe in jih prodajal za praznike, za potice in to. Mogoče za to. Vem, pravilno se reče rozine, no,« je bila hudomušna.

»Možno, ja. Tu čez je bila stara pot, mislim spodaj po dolini tja na primorsko stran, ja,« se je Tomo delal poznavalskega.

»Ja, ja, konje so kontrabanitili, ko je bila tu stara meja med Jugoslavijo in Italijo, ja. Oh, veste, veliko zgodb je bilo okrog tega kontrabanta: konji, sol, tobak, turšna moka, take reči. Pridite kdaj, vam jih bom povedala. Moja mama jih je zapisovala, take je ona imela, veste. Jaz še imam tiste zvezke, še. V sobi so, v skrinji. Ja, naša mama je bila kar  nekakšen krajevni pisar – vodila je neko kroniko in je vse zapisala. Pa veliko knjig je naš deda navlekel, za takratne čase veliko. Kadar je šel do Ljubljane z vlakom, je vedno privlekel knjige, pa druge reči tudi. Oh ja, kakšni časi, ja,« je razlomljeno zavzdihnila.

»No, če bom le utegnil pa pridem mimo. To bi me res zanimalo. Za danes pa, hvala za krepčilo in bom kar šel. Veste, vlak gre ob enajsti in deset minut. Kar stopiti bom moral. Še tričetrt ure je do postaje v Zabukovju,« se je hitel izgovarjati.

»Ja, kar stopite potlej, kar. Tamle pojdite do znamenja, potem pa gre bližnjica na desno. Je malo bolj strma, pa pravijo, da je še uhojena, saj da jo zdaj preurejajo za tiste kolesarje no, tiste, ki se samo dol vozijo. Tam se da hitro priti dol na ravnino. Po cesti je pa res skoraj uro, ja,« mu je živahno nasvetovala.

Poslovil se je. Omotica je počasi izginevala. In res je bila pot očiščena, mestoma blatna, ampak se je hitro spuščala v dolino. Prečila je senožet, zavila nazaj v bukov gozd, ki je tu spodaj že po malem zelenel: blago zelenilo je drhtelo v pomladnem vetru, ki je vlekel z južnih strani, kajti dolina v Zabukovju je bila odprta na jug. Kmalu je bil v malem mestu. Šel je čez most pa na desno na staro železniško postajo, ki je kazala klavrnost časa … Nekaj oken je bilo razbitih, stara muzejska lokomotiva je samevala, nikjer ljudi … Sam je čakal na medkrajevni vlak, ki je povezoval pet občin in je tudi ob nedeljah vozil, največkrat prazen, vsaj ta, ki je prišel na postajo v Bukovo malo pred poldan. Železniška direkcija je že nekajkrat najavila, da ga bo ukinila, pa so se župani občin le dogovorili, da bi država sofinancirala prevoz, ker da je povezava nujna, ampak termin, da ni pravi. Največkrat je bolje zaseden tisti vlak, ki vozi do regijskega središča, kjer je bolnica in se starejši vozijo na obiske. Samo osem kilometrov in mali tunel, ki povezuje obe dolini – ena gre v smeri sever jug, naša pa v smeri vzhod, zahod. Naša rečica teče na primorsko stran, ta tu pa zaobrne na sever in potem na vzhod in v Savo. Vmes pa gričevje, pusto, slabo poseljeno, gozdovi, dolinice, na naši strani bolj sušno, tu pa kar namočeno in zeleno, vse je že tako zeleno, dvajseti april … No, bo kaj s to malo porisano kompozicijo, ga je zaskrbelo.