Pot v … Ozki Portel

Tresenje koles elegantne lakasto-črne kočije, ki v svojem počasnem tempu potuje po blatni gozdni cesti, stresa tudi njeno notranjost. Utesnjena v svojem stezniku in ukleščena v svoji kletki nasprotujočih si čustev s konicami prstov kroži po pismu, ki počiva na njenem bogato okrašenem dolgem krilu. Svoje stopala vsakih nekaj sekund dvigne na pete, jih zavrti navzen, nato pa s svojimi lakastimi čeveljci butne skupaj.

Da me je mogel tako presenetiti! si ne more pomagati grofica, Vsako podrobnost sem dobro premislila. Pripravljena sem bila na vse! A on me povabi na čaj.

Grofica stisne pest in si zaduša: Ne bo me ugnal! O, ne! Tako daleč sem prišla!

Rahla guba se prikaže na grofičinem popolnem obrazu, ko jo oplazi senca skrbi, a kaj hitro se njene poteze zopet postavijo v neprebojno masko.

“Pa saj ne bi …” reče komaj slišno predse. Nato si z roko hitro zakrije usta. Že zelo mlada se je naučila, da imajo zidovi ušesa in je bolje, da svoje misli izreka kar se da malo in kar se da tiho. 

S prstom zdrke v odprtino v pismu in podrsa proti koncu. S tem naredi odprtino v ovojnici potem pa delikatno, z drugo roko, na kateri nosi usnjeno rokavico, med palec in kazalec stisne papir in ga dvigne predse. Pismo malo zadrži proti svetlobi, potem pa ga razpre in se še enkrat zatopi v črke.

Najti mora skriti pomen besedila, je odločena, če ne, lahko to pomeni močan udarec na moji poti. Mogoče tudi usoden.

Za vedno vzvišena grofica Kalija Agostesa iz Lupena!

Ali ni tako, da se lahko dve osebi velikokrat vidita, pa se šele kasneje zares srečata?

Sam menim, da se je taka pripetila pri meni, ponižno in globoko si želim upati, da pri naju v 

Tevtorastu na vrtni zabavi našega visokega in veličastnega Imperatojra Agribenciusa von Riciunista samega. 

Grofica dvigne pogled in ga usmeri v usnjen gumb na praznem sedežu v kočiji nasproti nje. Oči ima nepremično uklenjene na tisti točki, toda v svoji notranjosti opazuje mnogotere misli, ki vzklijejo, narastejo in zasejejo nove in nove misli. Dolgo je že tega, kar se je morala naučiti stopiti korak ven iz telesa, da lahko zdrži huronski pritisk lastne notranjosti. Sedaj se lahko kot opazovalka sprehaja po robu svoje zavesti in opazuje to vojno emocij in miselnih zank iz varne razdalje. Ko se migotanje umiri, začne sestavljati sliko.

Vojvoda Livbek. Pretkani vojvoda Livbek. Karizmatični vojvoda Livbek. Imperatorjev osebni svetovalec. Malo verjetno je, da bi njeni čari imeli kakršenkoli vpliv na tako mogočno politično pošast, se zamisli gorifca. Kanček upanja rastoč v njeni kletki, da bi bilo vseeno lahko tako, hitro zatre. Prazne marnje. Livbek je zvita lisica. Zmuzljiva kača. Širokoplečnati netopir. Ko sva plesala, sem si nadela fasado rahlo naivne plemkinje, ki se zaradi moževe smrti še vedno počuti izgubljeno, a se trudi vzdrževati vtis trdnosti in zbranosti. Bolj verjetno, kot to, da me je “zares srečal” je, da sem se na zabavi z nečim izdala in je sprevidel moje nakane.

Njeno razmišljanje zmotijo zvoki iz zunanjosti.

Gre za napad? se napreži grofica in oči se ji po mačje zalesketajo.

Toda ne. Mimo njih gre še ena kočija, ki potuje v nasprotni smeri. Zvoki potihnejo. Grofica zavzdihne, predolgo je že v igri in zopet vzdigne pismo predse in ga bere naprej.

Uzrl sem vas v posebni luči. Godci, okrasje, ostali gostje, vse se je razblinilo, ko sva se vrtela.

Prosim vas, moledujem, da mojih besed ne jemljete napadalno. Da mojih namer ne vidite zlih!

Iz vsega srca sem spoštoval vašega pokojnega moža Frihika Agosteso in nikoli in nikdar ne bi

Lupenčanom želel povzročiti kakršnega koli nelagodja.

Grofici se zatresejo prsti. Hitro prepognejo list navzdol in skrijejo črke.

Kaj takega!? Tako odkrit napad od tako spletkarskega vojvode, se razburi grofica. Njegovi izlivi so vse predirektni. Gotovo je pod vsem tem skrit drugi pomen, kajti vojvoda Livbek, oseba, ki je ob Imeratorjevi strani obstala poldrugo desetletje, se tam ni obdržal z direktnostjo in iskrenimi čustvenimi izlivi.

Drdranje koles dobi nov ton. Grofica se zazre skozi okno in opazi, da so zapustili gozd in so sedaj na bolj prevozni poti, ki vodi proti rezidenci vojvode Livbeka v Ozkem Portielu. Njene oči se izgubijo preko oddaljenih dreves in na redko posejanih hišk te ravninske pokrajine.

Kaj se skriva za vsem tem? ji odtavajo misli, Zveza med njima bi lahko postala močna politična enota, vendar vsakemu od niju na dosegu roke obstajajo boljše poteze. Njemu se pod noge že pet let meče Voršujska vojvodinja, grof in grofica Dinoksi pa mu šparata svojo najstarejšo hčerko in jo na vsakem srečanju hvalita, kot da je iz čistega zlata, zavitega v svilo. 

Njej pa … njej … Oči zazrte v daljavo zaledenijo … jaz hočem več! Jaz hočem VSE!!!

Njeno telo vzdrhti. Grofica v trenutku spozna, da je spustila svoja čustva iz vajeti. V mislih se okara in pogled ji zdrsne navzodl in se ponovno ujame med črke.

V kolikor v vas vzbujam nezaželene občutke, se vam iz dna srca opravičujem. Ampak grofica 

Agostesa!, samega Imeratorja sem prosil, da nama odobri srečanje izven družabne sezone.

Sinji Imperator je moji želji ugodil in me s tem neizmerno razveselil, samo upam, da tudi vas.

Bi bili torej tako dobrohotni, da mi ugodite v moji prošnji, in sprejmete moje povabilo na čaj v 

Ozkem Portielu.

Nekaj je narobe, prešine grofico. Nekaj je hudo narobe. Njegova izbira besed in sestave stavkov … Livbek nekaj skriva. Imperator pa ga je požegnal. Pa saj ni mogoče, da kaj sumita. Tako skrbno sem spletla vse do sedaj. Moje nevidne niti sežejo do obeh morji. Nikjer nisem delala napak. Nikoli. Napake so za podrast. Ona pa bo najvišje drevo. Najvišje med vsemi!

Grofica z roko seže proti vratu, da se bi popraskala, a se sredi giba ustavi. Sama sebi se rahlo nasmehne in seže po robec ter z njim rahlo podrsa po proseči koži. Ne preveč, da se koža ne vzdraži.

Spodvije ustnico in se zamisli: Včasih je mogoče dovolj, da napako nakažeš, tudi če je ne narediš. Morda sem na plesišču kaj izdala? Morda sem se preveč vživela v naivno dekle izpred davnih let, ki si želi ljubezni in resnice? Prekleto! In preklet bodi dan, ko sem morala na ta ples! A saj nimamo izbire! Vsi plešemo tako, kot nam njegova sinja svetlost Imperator zaukažejo. Po njegovem odloku sem morala biti tisti dan tam in po njegovem odloku moram biti danes tukaj. Temu ni pomoči. Sedaj še ne. Sedaj moram plesati, kot se Imperatorju zahoče. Ampak kaj se Imperatorju hoče?

Grofica dvigne svoj brezizrazni obraz in ga ugleda. Ozki Portiel. Dolga vrsta dreves nakazuje dovozno pot do legendarnega prebivališča pokojnega Livbekovega strica. Če je peščica zgodb o tem kar se je dogajalo na tej rezidenci resničnih, potem so se v tej beli stavbi z gromozanskimi okni dogajale najbolj čudne stvari v vsem imperiju. Izbira tega kraja za srečanje je grofico presenetila. Na tem gričku se gotovo ne bo odvil le klepet ob čaju. Atentat, posilstvo, orgija, nenadna poroka. Hitra smrt ali nenaden skok med Imperatorjeve zaupnike. Najslajši nektar ali strup? 

Ob zadnji besedi se ji želodec skrči. Bolečina, ujeta v steznik, ji ne da miru in vso pozornost usmeri nazaj na pismo upajoč, da zadnji stavek skriva ključ do pravega pomena tega pisma. Vojvoda Livbek je znan po svojih zankah, ki jih nastavlja med besede in jih pusti tistim bolj čuječnim v slast, drugim, ne tako ostrim, pa običajno v pogubo.

Milostno vas prosim, da ugodite moji prošnji in vas z vsem spoštovanjem pozravljam.

Občutek v trebuhu ji ne da miru. Milsotno … vas … prosim. Kaj je spregledala?

Kočija se zapelje na dovozno pot Ozkega Portiela in šumenje koles, ki se ugrezajo v drobne kamenčke, zasiti notranjost kočije. Grofičino dihanje postane hitro in zbrati mora vso notranjo moč, da se dovolj umiri, da lahko na svoj obraz, v svojo držo in gibe naslika vljudno, zbrano in vedno dobrovoljno grofico Kalijo Agosteso.

Nekaj je narobe. In jaz se v Ozki Portiel podajam nepripravljena. Nekaj je hudo narobe.

Služabnik odpre vrata kočije in vsa nasmejana izstopi grofica Kalija Agostesa. Sprejme ponujeno roko, da lažje stopi na tla. Na vrhu stopnic jo že čaka vojvoda Livbek. Graciozno, kot da nima skrbi na svetu, se odpravi po stopnišču navzgor. Eno stopnico za drugo.