Popotnika
Koliko prošenj je poletelo pod oboke svetišča,
preden so se silnice usode ukrivile,
in prepletle najina svetova.
Čez rob spomina
sveti mi tvoj obraz,
tako poznan,
tako domač,
da čudno drhti srce.
Ne oziram se nazaj,
predolgo je megla legala
na strme poti usode.
Grem naravnost,
naprej,
do konca.
Noč počiva v vseh kotičkih mesta
in čas potuje po svoje.
Poslušam ritem tvojega diha
in le slutim utripanje podob pod vekami,
ki včasih kot nevihta stresajo telo.
Spet drugič sanjaš lahkotno,
kot puh, ki se je spustil na lice angela.
Svete besede se stapljajo z mehkimi dotiki in drobnimi poljubi,
ko zate rišem zemljevid prihodnosti.
Kličeš me s prepovedanim imenom,
ki nosi vso milino sveta.
Objemaš me, v veselju in bolečini
in kar tako.
Saj vem, prilaščam si darove tuje sreče in tokrat mi ni mar!
Ponosno in vzravnano nosim krono kot kraljica ljubljena,
izbrana od ljudstva.
Na široko in hrupno odpirava vrata,
da narediva prostor za vse,
kar mora priti.
Temna slutnja se včasih prikrade,
a zakoreninjena v trenutku sva končno prišla domov –
in to je dovolj!