Objave uporabnika: urska
Popotnika
Koliko prošenj je poletelo pod oboke svetišča, preden so se silnice usode ukrivile, in prepletle najina svetova. Čez rob spomina sveti mi tvoj obraz, tako poznan, tako domač, da čudno drhti srce. Ne oziram se nazaj, predolgo je megla legala na strme poti usode. Grem naravnost, naprej, do konca. Noč počiva v vseh kotičkih mesta…
Dialog
Še nerojene besede dihajo v preddverju ust – čakajoče na svoje utelešenje. In želje – te sramežljive potepinke zvračajo kozolce na križpotju domišljije. Skozi zenice trza hrepenenje, svetloba v temi. Tisočera sonca prešinjajo telo. S prašne vitrine sanj so se oluščili poslednji strahovi. Nekje v breztežnosti so obviseli dotiki, plahutanje metuljih krilc. Tiho kapljanje časa…