Pomladni veter

Jutro. Maska. Veter. Mrzlota. Težka vrata portona so tresknila za njenim hrbtom, ko jo je ulica brez razsvetljave sprejela v hladni objem. Ona pa je razmišljala o maski. Na  boljšem trgu bližnjega mesta je nekdo prodal masko, umetnino, za pet eurov. In po nenavadnih poteh je maska njenega deda prišla v njen dom.  Domov. V resnici je vredna veliko več. Spomni  se kontrasta bele sence na zidu, ki je ostala, ko je masko nekdo ukradel iz njihove dnevne sobe. Videla je svetlejši odsev na steni in vedela za krajo. Dolgo niso prepleskali. In sedaj je  maska ponovno tu. Po petdesetih letih …

Misli  so zmotili zvoki vsega kar je prišlo v stik z vetrom. V različnih odtenkih so vibrirali v  zraku. Glej, kako nenavadno se oglaša rahla burja; po determinaciji vremenoslovcev, je pomislila. In njeno telo prežeto z bolečino se je lenobno upiralo korakom. In sedaj še maska. Razum je le s težavo  branil svoje mesto, ob mogočni želji po horizontali. Hoditi, hoditi, hoditi mora. V času vsakega vremena in v stanju vseh vetrov. In koliko jih je in kako zanimiva imena imajo, a nič so v primerjavi z mogočno željo in voljo, da zmoreš. Jutranji sprehodi so postali obred njenega novega življenja. Do morja, ob morju …  tudi v morju pri desetih stopinjah Celzija. Da  se prerodi telo. Ko kožo oplazi slana  mrzla nežnost, se prebudijo občutljivosti in živost.  Ni lahko opisljivo … morda je še najbolj blizu čuječnosti, novodobni floskuli prastarih  občutkov, ki pomenijo: čutiti, zreti, videti in občudovati … Biti, skratka. A ne, ko piha … Povratek maske in napoved bolezni v njenem telesu delata preobrat. 

»Medicina, ne more  več nič narediti,« je slišala, »vzdržujemo le stanje in lajšamo bolečine,« se je zdelo, kot rahla sapica izza vogala. Saj vem, saj vem, da mislite da ste Bogovi, vi bogovi v belem, vi somatologi, telesologi,  ki vidite le materijo obdano okoli duše. Ne vidite malih vozličkov, niti, povezav, prehodov in informacij, ki potekajo med njima, povezave med preteklostjo in sedanjostjo. A, mi nismo le  telo, smo misli,  občutki,  osebki, nosilci volje … Veliko, veliko več smo  ljudje,  in požvižgam se na vašo  razvrstitev  v neozdravljivo. Kako težko vam je priznati, da ne veste, da ne poznate, da ni neposrednih zdravil, so le zdravila iz te in te skupine … in hočete za pametno držo  tržiti  razlage brez učinka. Ne zanimajo me. Te razlage. In sedaj še maska. Po petdesetih letih je prišla nazaj. Sledi njenega zmanjkanja ni več. Skrito za opleskom je čakalo svoj biser. Nihče ni razumel, kako je odšla, kje je toliko časa visela in po kakšnem čudežu, je bila kot ničvredna prodana. In sedaj je ponovno tu. Kot  bi šla z vetrom in se z njim tudi vrnila. In prinesla bolezen. Ah, maska je znak in diagnoza je odvzela veliko in po drugi strani ponudila še več. Razkošje časa. V kariero usmerjenemu egu, je vedno primanjkovalo časa. Ni opazila drobnih sprememb v sebi in okoli sebe …

Potegnjena  vase in z rokami v žepih, je grizla v hladni sapi in se izogibala stikom v nepravilne nize zloženih plošč. Ni odveč previdnost, čeprav je obuta v  dobre pohodne čevlje. Te ulice so   past za visokopetne čevlje in raztresene osebke. Takšna je. Opazuje. Kaj vse sem zamujala? Življenje je odtekalo, otroci odrasli, on odtujil. Medtem ko je iskala masko in potrditev lastne vrednosti izven sebe, se je zgodilo. Vrednost sebe?! Kaj je to? Pogled proti tlom je pokazal vrtinec cigaretnih  ostankov, produkt vetra … vrtinčenja zraka. Okna so počasi oživljala in nekatera pročelja dobivala podobo obraza  … vrata so bila usta, okna očesi.  Stresla se je ob glasovih, ki so se tu pa tam spustili na ulico. Burja je vztrajno premikala, kar ni bilo pritrjeno in si v svoj mogočni ples prilastila vse, kar je hotelo ovirati njeno pot. Dvorišče malce naprej je gostilo preganjajoče se  mačke. Njihov čas, je pomislila. Ob običajnem hitenju jih ni videla. Ne slišala. Z lahkoto je spregledala novo prebarvana polkna,  zasaditve na okenskih policah, umetelne kovane mreže kletnih oken. Vse to sedaj nežno in z užitkom boža z vsemi čuti, ne le s pogledom. Zdi se, da po dolgem času razume svoj kraj. Zaslišala je ropot. Ironija hrupa, je pomislila ob pogledu na  napis »Zapiraj vrata«, ko je nezagozdeno krilo vežnih vrat,  posmehljivo nihalo in razbijalo v jutro. Veter je srkal zvok, križanec glasu nabijanja kovine in oglašanja stroja za stiskanje pločevine. Že je bila za vogalom in si rekla:  

 »Ah, nekdo je vnovič pustil odprto! Noben napis, v nobenem jeziku, nobena simbolna podoba, ne zaleže. Ne pomaga!«

Zanimivi, in srhljivi so  včasih zvoki s katerimi se oglaša mračno jutro. Ko veter piha,  še bolj … Zvoki! Šumenje temine, polmraka, noči, svita … Vajena tega in  polna veselja ob najdeni maski,  je  tolažila boleče telo, se hodeč umirjala in meditirala.

Prečkala je najožjo ulico, da bi šla mimo kapelice Sv. Tomaža. Na oltarju je vedno šopek sezonskega cvetja. V tistem trenutku zvončki. Lučka brli svojo večnost. Snažno in urejeno je … Ne, da bi kdaj videla ženske roke, ve, da so zaslužne. Ob vznožju kapelice, ponekod pa tudi po kamnitem zidu, so tepihi navadne krišine. Tako razrasli so videti kot temne lise. Ob  njih se burja silovito zaganja, divje reže najbolj razrasle vršičke in jih v svojem zračnem prepletanju nosi do prvih ovir. Kozmopolitska rastlina, sposobna preživeti v vseh okoljih … tudi skromnih kamnitih porah, kjer bi natehtali  le gram humusa. Veter ji le pomaga, da se širi. Skupaj z vsem kar ples zraka nanosi, se dobro znajde tudi ujeta  v kotih v ulic  in kot  seme počaka na ugoden čas. Pride. Tako kot maska.

Jutro  se svetli s prebujajočimi okni in glasovi za njimi. V tujem jeziku, je bilo slišati besede, ki so zvenele kot kletvica. Nekdo nekoga pošilja. Nekam. Pogled gor je pokazal vrv napeljano od okna do pročelja hiše na  drugi strani  ulice. Nepobrano perilo, je veter z divjimi sunki surovo obračal. Pod nogo je zaškrtala plastična ščipalka, na katero je stopila. Še vedno pripeta na kos perila, je kazala moč vetra. Vetra, ki odnaša, odpenja, obrača … Glasba je uhajala skozi pol-odprto okno v prvem nadstropju, od koder so božali glasovi lokalnega radia. Ne za dolgo. Poročila, navodila, opozorila je pustila za sabo. Potegnila je kapuco čez glavo, da je uho kot z velike razdalje sprejemalo od šumenja vetra zmaličene besede. Slišala je je le nerazločne glasove. 

Veter je nosil ukaze mater, očetov in dialog upornega nezadovoljstva pomešanega z otroškim jokom. Nekatera stanovanja so za zaprtimi polkni še spala,  ponekod so iz špranj hotele na dan svetlobne črte. Zaprto temna, so bila mnoga okna. Sezonska, v fazi zimskega spanja. V kraju njihove lastnike imenujejo mestni medvedi. Veže in  dvorišča sobivajo s sencami, ki jih riše odsotnost svetlobe in v kotih se nabirajo smeti.

Ona je običajno po ulicah hitela v službo in zaznala nič. Hitrost je posrkala vsebino … jo izpuhtela … Ni je bilo.  Kako, da  moči srkanja hitrosti ni ugotovila že prej??? Hitro da, seveda … a naši možgani hitro lahko procesirajo le tu pa tam. Hmm, ko je potrebno bežati ali pa se boriti. Njihov preživetveni del gara …  in potem potrebujejo počitek. Stalne hitrosti pa ne, te ne potrebuje. Je tudi ne prenesejo. Usmerjajo jih v tirnice bega. Branijo se tako, da v telo spustijo opozorilo kot impulz bolečine, ta se ustali, namnoži in  spremeni  v bolezen …

Veter, burja, jugo, burin? Zazdelo se ji, da se tistega dne pojavljajo vsa množica pihljanj in njihovih kombinacij in se prav grdo poigravajo z uličnimi svetilkami. Včasih utripajo kot same hočejo … In ponekod hrupno, podrejeno zračnemu toku, žvenketajo. Ko vetrni zamahi razbijajo steklovino in jo vlečejo  po ulici. Pestro je in ni preprosto razumeti zakonitosti vetrov. Zanimivo je, kako impozantno moč ima  veter … Včasih  je spodbujevalec luči, ki se odpirajo v ritmu sunkov in zamahov burje ali hladnega severnika …

Mimo palače družine, je šla. Zgodba je zasidrana  znotraj kamnitih zidov. Zaradi družbenega konflikta, tako so govorili zidovi, je pred desetletji, neko noč  kar izginila; pustila je za sabo vse imetje in šepetajoče zgodbe. Izginotja. Vsi vetrovi so jih skrivnostno prenašali, zlasti tisti, ki so pihali s smeri morja …  Dobivali so nov čas prihoda in nova imena svoje pojavnosti. Zgodbo spreminjali v šepetanja in šelestenja o  tem, da nihče ni hotel več nikogar poznati,  o sprenevedanju, da so še včeraj jedli za istimi mizami, o postopnem  ropanju njihovega premoženja,  omadeževanjem njihovega dostojanstva. Vetrovi so pometali kote njihovega dvorišča, nanašali prah  na njihove korenine in drobili steklena okna. Slišala je o umetniških slikah, ki so izginile, ki so jih novi prebivalci, nepoznavalci  umetnin zažigali. Večje narobe obrnjene spremenili v ploskve jedilnih miz. Z dragocenim pohištvom so se ogrevali. Krasno! In vetrovi šepečejo, kako se je bogata posoda v brezčutnih rokah spreminjala v črepinje; steklovina, ki je niso znali uporabljat v podstavke za lončnice in omačnice v skodelice in kozarce. Za zidom raste  zimski cvet, vetrovi mu ne pridejo do živega … simbol minulih vetrov je in njihovega šepeta …

Hodila je naprej po vetrovnih ulicah in slišala … govoreče palače; govorila so tudi okna, zaprta in odprta, polkna, zamrežena okna, skrite kleti  … vse je govorilo … In veter je prenašal njihove zgodbe skozi predmete. Tako zamišljena je zaznala, da nekdo hodi za njo. Čutila je, da ji ni prijetno. Mora do morja, le ulico stran je.  Tako blizu, a ga ni videti. Njegov obstoj  dokazuje veter. Zanaša v zrak slani prš, ki seda na ustnice … Ne, da bi se obrnila, zavije v stransko ulico. Vodi proti obali. Le še trideset stopnic  navzdol  in bo v majhnem pristanišču.

Kljub mrazu je na pomolu vse živo. V zraku kraljujeta besedi  burja in piha. Slišijo se kletvice. Moški opazujejo, tekajo, se kriče pogovarjajo, medtem, ko si podajajo vrvi in ugotavljajo, kaj še   lahko naredijo, da bi obvarovali svoje barke.  Spomladanska burja jih vedno  preseneti, prehiti.

Vetrovi pa  pihajo in spreminjajo svoje smeri. Kako nepredvidljivo …

Mirjana Majer Babič