Pogovor s Cvetko Bevc

1. Pa začniva v nežnem otroštvu, v osnovni šoli. Kakšni so vaši spomini na tista leta. Kje ste hodili v osnovno šolo?

Osnovno šolo in kasneje gimnazijo sem obiskovala na Ravnah na Koroškem. Kot mala deklica sem se prvega šolskega dne zelo veselila, še zdaj mi je to ostalo v spominu. V višjih razredih s šolo nisem bila več taka prijateljica, rada pa sem imela nekatere predmete kot slovenščino, likovni pouk, zgodovino, kemijo, pa še kaj bi se našlo. Nisem pa nikoli marala telesne vzgoje; bila sem zelo nespretna in vse tiste igre z žogo, so mi šle strašansko na živce. So se pa v osnovni šoli oblikovala prijateljstva, ki trajajo vse do danes.

2. Kakšna učenka je bila Cvetka? Je bila živahna, radovedna, redoljubna, morda radostno pretirano radoživa …?

V splošnem  sem veljala kar za pridno učenko, čeprav sem znala tudi kako ušpičiti. Predvsem pa sem bila smejalka, se pravi tiste vrste otrok, ki s težavo zadržuje smeh, če se mu zdi nekaj zabavno. In meni in moji prijateljici se je to pogosto dogajalo. Vsakič sva se na začetku šolskega leta usedli v isto klop, po enem tednu pa so naju zaradi napadov klepetavosti in smeha morali presesti. In kot se za bodočo pisateljico spodobi, sem prebrala cele kupe knjig. Navdušena bralka sem še danes.

3. Najbrž ste v sebi že zgodaj začutili vrenje večplastne lepote.  V vas se je dogajalo zlitje besede in zvoka. Morda zato študij primerjalne književnosti in muzikologije.

Že zgodaj sem začela obiskovati glasbeno šolo, igrala klavir, kasneje tudi na srednji glasbeni šoli, a me pot pianistke v resnici ni zanimala. Sem pa z veseljem vsake toliko časa poučevala klavir, korepetirala ali imela glasbene urice za otroke. Ja, lahko bi rekla, da sta me že od malega zanimali tako glasba kot literatura in to je najbrž pogojevalo mojo izbiro študija.

4. Medijska magija vas je potegnila. Preizkusili ste se tudi na radiu.. Kakšno obdobje je to bilo?

Nekaj časa sem delala kot glasbena oblikovalka v Dramskem programu nacionalnega radia. Bilo je zelo zanimivo obdobje, »okužila« sem se z radijsko igro, in jih potem napisala celo vrsto, za nekatere tudi izvirno glasbo. Kot otrok sem ob nedeljah zjutraj imela navado poslušati radijske igre; in mogoče se je že tedaj porodila želja, da bi ustvarila kako.

5. Seveda pa je v vas močan tok besed: naplavil kar nekaj literarnih stvaritev. Da bi dosegli več in zvedeli več, ste študirali tudi na University College Cork. Kakšno je bilo to obdobje.

S pisanjem knjig sem začela relativno pozno, prva knjiga je izšla pred dobrimi dvajsetimi leti, za sabo sem imela obdobje intenzivnejšega ukvarjanja z muzikologijo (bila sem asistentka na Oddelku za muzikologijo, v tem okviru sem se tudi izpolnjevala na University College Cork na Irskem) in nato z ustvarjanjem radijskih igre. Sem pa objavljala po revijah, pisala besedila tudi za druge radijske oddaje, začela z delom na dokumentarnih filmih. Da se vrnem na Irsko – bila je res izjemna izkušnja.

6. Zdaj pa literarno snovanje. Vešči ste na več področjih: scenaristični zapisi, radijske igre, lirika, kratka proza, romani. Silna polifonija besedne ustvarjalnosti. Kdaj ste v sebi  prepoznali ta literarni zanos?

Pisati sem začela že zelo zgodaj, tudi objavljala, v srednji šoli sem se oddaljila od tega. Potem se mi je nekaj časa zdelo, da kot muzikologinja s pisanjem o glasbi zadostim potrebi po pisanju. Pa ni bilo tako. Od vsega začetka pa so me zanimali najrazličnejši žanri.

7. Katera besedna umetniška forma vam je še posebej blizu. Zdi se, da se v vseh zmorete izraziti, pa vendar: je to pesem, je to romaneskna stvaritev, je to kratkoprozni forma, morda mladinski roman, morda zgodbe za otroke, radijska igra … morda pesem?

Lahko bi se odločila za poezijo, a se mi zdi, da bi potem drugim oblikam izražanja delala krivico. Zagotovo bi protestirale pravljice za otroke. Te so mi še posebej blizu.

8. Se spomnite svoje prve knjige. Bi nam zaupali ta sentiment, kako ste jo sprejeli, pobožali …

Čisto prve se ne spomnim, zagotovo pa mi je ostala v spominu knjiga Grimmovih pravljic. Še vedno je na moji knjižni polici in še vedno jo kdaj vzamem v roke …

9. Ob vseh teh dejavnostih, urednikovanja, študiranja in angažiranja tudi v pisateljskem društvu, kdaj najdete čas za ustvarjanje.

Verjetno gre za dobro organizacijo, pa veliko nočnega dela. Pridejo pa tudi zatišja, ko ni toliko drugega dela in se lahko v miru posvetim ustvarjanju.

10. Tudi tematsko ste zelo raznoliki. Zdi pa se, da vas vendar vleče v človeško notrino, da vas zanimajo skrite plasti človeške duševnosti. Metafizična snovanja vam niso tuja.

Zagotovo me zanima človekov notranji svet, katere so silnice, ki usmerjajo njegova dejanja. Zdi se mi, da nenehno brskam za tem, kar se skriva za stvarmi. To pa za sabo potegne tudi metafizična izpraševanja, še zlasti v poeziji.

11. Kakšni so vaši snovalski postopki. Ali zgodbo najprej skicirate in potem zapišete? Seveda so ti nedvomno odvisni od formalne literarne forme – pesmi navadno nastajajo v neki eruptivni vznesenosti, zgodbe zorijo drugače.

Pri proznih tekstih si pogosto naredim osnutek, nekakšno skico, posebno pozornost namenim razvoju junakov in junakinj, včasih pa se mi zgodi, da mi dogajanje narekuje že sam jezik. Pri poeziji pa pogosto beležim drobne utrinke, misli, zapisujem jih na lističe, ki jih shranim v posebno škatlo, ko se mi zdi, da se jih je dovolj nabralo, ali pa se v meni začne oglašati notranja nuja, jih začnem prebirati, dopolnjevati, to pa je potem res v resnici podobno nekakšni poetični erupciji.

12. Kolikokrat popravljate svoje tekste?

Velikokrat, vse dokler nisem vsaj približno zadovoljna z napisanim.

13. Imate morda kakšen poseben ritual, ko snujte daljše tekste – kako nastaja roman, recimo?

Določena tema me mora nekaj časa preganjati, velikokrat naredim raziskavo, prebiram članke, poglobim se v tematiko. Kar nekaj časa traja, preden začnem snovati zgodbo. Med samim pisanjem se ta pogosto spremeni, ubere svoj tok in temu velja prisluhniti, četudi se kaj oddaljim od osnovne zamisli.

14. Ta stapljenka besed in glasbe v vas – na nek način je tudi beseda zvok, ko govorimo – verjetno zelo dobro poznate zvok besed. Si morda svoje tekste prebirate na glas?

Tekste si res prebiram na glas. Zlasti poezijo. Tam me včasih preganja sam zven besed, ritem, ki kliče, da zapišem pesem.

15. Kako vi vidite rabo jezika v sodobni maniri – zdi se, da je melodija materinščine neka osnovna genska oprema, ki jo na nek način globalistično zanemarjamo.

Mislim, da je naloga pisateljic in pisateljev, da negujemo jezik. Brez tega kot nacija ne moremo obstajati. In v današnjem času je to še posebej pomembno, da se ne skuhamo v globalistični enolončnici.

Hvala za iskrene odgovore.

Vprašanja postavljal: Bojan Bizjak