Pobeg 9

Slovo je bilo prisrčno, toplo. Gospa Majda je rekla, naj se še kar pripelje mimo, da je prijeten pogovor in to. Vozi po stranrski cesti, da se izogne švigavemu prometu, ki je ob sobotah popoldan neznosen, sploh pa proti večeru, ko se mladi odpravljajo v mesto na zabave, v lokale, na pico. Iz cele regije se podijo v stekališča, kjer se posedejo in se zgledujejo v telefone; pristnega pogovora je res malo. Zavil je mimo hriba, na katerem je še vedno kozolec in stara češnja, že odeta v belino; kar nekako kraljuje nad pokrajino. Ustavi se in jo občuduje, prva zacveti, vedno prva, in kozolec ob njej je siv in že nalomljen. Zamižal je in se spomnil, da je tam gor kadil cigarete še kot mulc, tam pri petnajstih. Takrat je bilo seno še v kozolcu in se je dalo lepo skriti zadaj. Pa prav tak čas je bil. Dišalo je staro seno, dišale so cigarete in kolo je pririnil tja gor. Enkrat sem povabil Anito, sošolko. Skupaj sva kadila in se malo mečkala in ona je kar naenkrat začela peti ne komad: Ko so češnje cvetele, sem prvič vidu jo, nek arhaičen komad, kaj vem. Nisem ga poznal. Njen oče je bil glasbenik in so imeli doma res ogromno vseh vrst nosilcev zvoka, pa je najbrž brskala. In Anita, se mu smehlja, ko je prvič videla moško seme … Buek, je rekla in si brisala roko ob seno … Anita, ja … Danes je na Brniku, stevardesa na tleh ali kaj že, ne vem. Odpahnil je te fragmente spomina in se pognal v mesto, ker se je mrak že lepil na stekleno površino nove upravne stavbe nekega podjetja in so se luči ob vstopni ulici začele prižigati.

Oprhan in nasičen je spet sedel med knjige. Dolgo je tako sedel, le bralna lučka ob fotelju je mrlikala v mrak, zgoščen in nem. Zapiral je oči in premišljal o popoldnevu, o Magdaleni, o njenih stegnih, prsih, o nasmehih, o žuborenju besed … Pa zakaj ne grem direktno v napad, zakaj!? Zakaj to cincanje, če pa … Zdajle si bom pa privoščil pivce, še to … Popoldan žganje, zdaj bi pivo, me vleče v to odmišlijo, me!? Oče zna piti vino, jaz bi pa zdaj pivo, greh v tej hiši. Na žganje pa vino ne gre, morda pa. Recimo, da bi zdaj nekaj posebnega, recimo Traminec iz okolice Jeruzalema, dobro staran, tista buteljka. Takole počasi bi ga pil, malo meditiral, si naštimal resno glasbo, morda Mozarta, ne;  ne, Debussy, klavirski koncerti, to bi ja. In vstane, gre v klet, vzame buteljko, pa ga prestreže mama.

»Ja, kaj pa bo?« malce nejevoljno vpraša in si pridržuje očala.

»Nekaj bo že,« se ji smehlja.

»Pa ne boš tako sam pil, ljubi Bog,« jo skrbi.

»Sam, kaj pa. Če si z dobrim vinom, nisi nikoli sam. In delo imam mama, delo. Tole bo za odmor.«

»Pa tak odmor,« reče mama in se izgubi nazaj k televiziji, da si naravna nadaljevanko.

Kaj se vtika. Kar naprej neke pripombe, pa bi lahko to, pa bi lahko ono … Ja, dom je kletka, je cenzura, je! In tisto staro meščansko stanovanje v Cankarjevi ulici oddajajo, tam bi lahko živel, pa … Najprej sem mislil, da bi, pa sem si premislil, ker, seveda, mamin sine, servis, pranje, kuhinja, pospravljanje … Če bi pa z Magdaleno … Stanovanje je veliko, dve sobi, kabinet, stara kopalnica, prenovljena, velika … Pa klet, souporaba kleti, ja, pa zadaj mali vrt z uto, pa blizu je trgovina, pa … Sanjaj stari, sanjaj, delaj kalkulacije. In si odpre vino, ga dolgo samo ovohava, potem ga miže okuša in ga le pogoltne. Oh, kakšna božja solza, si šepne. Posluša klavirski koncert in si zamišlja Magdaleno, nago, gor ob češnji v travi, vso voljno … In morda bi jo zdaj lahko celo poklical, ji povedal … Madonca sem naiven, saj ji bodo domači povedali, da sem bil tam. Ja, ja … Drugi kozarec si toči počasi, čaka, da se vino stabilizira, malo zavrti in spet ga dolgo ovohava. Potem si reče: Tako dišijo vroča poletja med vinogradi. Kakšno trpljenje: okopavaj, reži, škropi, pa trgaj, pa skrbi, da se potem rodijo take božje solze. Ja, in delo v kleti, tam, tam … Samo enkrat sem bil v trgatvi, za štos. Bil sem neroden, urezal sem se, ja saj … Očeta je povabil zelo znan vinar v Goriških brdih in sva šla, pred petimi leti, ja. In tista dama, ah … Blond, lepa, med trtami, da mi je kar naprej stal. Madona, kakšno slo sem čutil ob tisti. In njena majica, brez modrca, v očeh pa Soča, ja, zdelo se mi je, da ima oči barve Soče. In kako mi je nežno očistila rano in, bog se usmili, poljubila mesto ureza, rekoč: Ubožček, ma si se uklal. Ma ne bo hudega, bomo razkužili in bo. In je zlila žganje, povila … Zvečer so me zafrkavali, da ni tako ostre tipkovnice, da pa se prstov ne sme vtikati kamorkoli in take. Tista trgatev je bila bolj žur kot pa resno delo. In blond punca, končala sva zadaj za hišo na nekakšnih penasti gumi ali kaj že. Niti imena ji ne vem, samo tiste njene oči, o ljubi bog, in oči in vonj, dišala je po breskvah, ne vem, zakaj, a dišala je po breskvah, res. In kar naprej slišim njen sladki smeh med trtami in oči zadaj za listi trte in tiste prsi … Ja, ja … Nič, treba bo zastaviti drugačno taktiko, obzirna povabila, skrbeti, da bova večkrat na malici skupaj, pogovor o knjigah, to ima rada … In počasi, počasi, počasi … Morda nocoj sanja vino v meni. Ne, moja duša si želi poleteti. Rad bi bil metulj; spet en arhaičen komad, ki si ga je včasih zapela Anita … Biti metulj, lep … Ne spoznam se na biologijo, prav nič. Biti metulj … vem, metaforično je bil že dostikrat uporabljen, pa te fore metulji in cvetlice. Moški kot metulji, ja no … Nocoj me žeja po dobri poeziji … Recimo Lorca, ah ne … Kaj pa kaj grškega, oni nobelovec, modra knjiga iz elitne zbirke nobelovci, tam je, čakaj. On, vonj Grčije, vonj zelišč, pregretih skal, borovcev in morja. Mešanica sanj, bojevitosti in trpka pokrajina, ki je še za koze pretrpka. No, so tudi zelene zaplate, so vinogradi, oljke, pomarančevci …To bom bral, prej pa še glaž ali dva. In če se vprašam, kdaj sem bil zares zaljubljen, če sem že kdaj res bil. Tam, na robu najstništva, v prvem letu gimnazije sem bil, ja. Mija iz sosednjega razreda, rjavolaska, milega obraza … Pisal sme ji na telefon, številko sem dobil od njene prijateljice, pa sem ji pisal. In enkrat me je pričakala spodaj v avli in mi rekla: Poslušaj ti, ti čuk. Ne me jebat s temi bolnimi sporočili. Frend mi je pokazal, kako se te blokira, si štekal!? Ne me jebat, ne me jebat … !!! je donelo po avli. Jaz pa rdeč, prekuhan, sem šel domov po daljši poti, da sem spotoma premišljal, kaj se mi je zgodilo. In takrat sem šel do trafike, takrat je še bila, in sem si kupil cigarete, najprej to; v četrtem letniku pa sem poskusil tudi marihuano; ni bilo zame. In po tistem sem imel še nekaj zagledanj, nekaj mečkanj, da bi bil pa usodno zaljubljen to pa ne. Med študijem, kaj pa vem, Ksenija, ona … Nevtralno lepa, klasično lepa, karakterno pa … Živa, ena sama kraška ihta … Enkrat sva šla v Kosovelovo hišo, nekje sva pila teran, kaj je že bil tisti kraj … Ja, tisto sem na dogo opisoval v dnevniku. Pa če bi to še enkrat prebral nocoj ob tej glasbi in tramincu, mmm. Odpre računalnik in poišče šifrirano datoteko. Kar nekaj časa je bilo potrebnega, da si najde datoteko, poišče program za poslušanje, namreč narcisoidno rad posluša, kar je napisal, pa si je omislil bralski program. Natoči vino, da noge na podpornik, sproži zvok, utiša glasbo in sliši:

Sobota, julij … S Ksenijo sva se končno dobila, da greva pogledat, kje je živel sloviti Kosovel. Esej o njegovem pesništvu mi že nekaj dni leži v surovi obliki v računalniku in ga ne morem zmesiti, do septembra mora biti gotov, če hočem na zadnji izpit. Ne, ne bom okleval, tokrat sem povabilo sprejel, če prav, ta Ksenija. Deluje mi prepihana z burjo, odrezava je in ima v očeh neke opilke ukazovalnosti; jo kar vidim, kako bo stroga do dijakov, kako bo svojo dominanto držo znala poudariti – ona je klicaj. Ja, dobra metafora, ona je klicaj. Dobila sva se za začetek v Postojni; tam me je počakala, ker je njen avto trenutno na servisu, do tam pa jo je pripeljala teta, ki dela v Postojni. Pa me je vodila naprej. Tomaj … Mislil sem, da je to ena taka, na pol zapuščena vas, pa sem se moral hitro popraviti. V Kosovelovi hiši sem meditiral. Zamislil sem si bolnega pesnika v mladosti, bolnega in polnega žerjavice. Kljub vsemu je dal na svetlo stvari, ki udarijo, ki divje tolčejo, da se ti razum za trenutek zatakne v večnost. Ksenija je tiho pošepetala nekaj njegovih verzov. Šlo ji je, sploh pa tiso o brinjevki, pa druge tudi. Ja, je odlična recitatorka, to pa. In tudi druge literarne tekste bere z blaznim občutkom. Na seminarju je najboljša, ja. In ko ona vstane in bere, ko njen glas tolče v prostor, ko se resonance zgodb zajedajo v srce, takrat … Saj to me je gnalo k njej, ta resnični naboj, ta glasba pripovedi. In prva najina kava v malem bifeju blizu fakultete. Pa pogovor o težkem pristopu mlade asistentke, ki se hoče pretirano dokazovati. Slovenska novejša poezija … Brez Zajca, brez Šalamuna, kaj bi to bilo … O ja, še plejada drugih je, ki pa jih nocoj ne bom omenjal. Torej bila sva v hiši, dolgo zbrana, že na robu joka, ker je usoda zaklenila slap besed, ker je vzela Kraški dragulj. Takrat sem se resnično vprašal, koliko trpljenja je potrebno, da nastane tak koncentrat poezije. Ksenija me je prijela za roko in me prosila, da sva dve minuti tiho, da zapreva oči, da … Ta njena duhovna varikina, tako bom rekel, ja duhovna varikina, ki zlošči dušo. Ne vem, zakaj, si z njo ne morem zamišljati seksa. Poredkoma se mi to zgodi, a se dogaja. Stala sva še nekaj časa tam, mižal sem in se spominjal, kako je obisk bolnega pesnika opisoval Vidmar … Kar mižal sem in si predstavljal Kosovela. Potem me je zdramila in mi rekla, da s tem spoznavanja Krasa še ni konec. Da morava najprej med sivko, potem pa v neko dobro gostilno na domači sir, pršut, domači kruh in jasno, teran. Pa sva šla. Spet ne vem kraja, niti si ga nisem hotel zapomniti. Mi smo strašno geografsko malomarni, strašno. Svojo Slovenijo tako opevamo, poznamo je pa ne. No, tam sva pustila avto, potem me je pa peljala po nekem kolovozu na komplekse, kjer gojijo sivko – tik pred žetvijo je bila, tisti skoraj vijoličasti valovi. In spomnil sem se neke fotografije iz Francije. Oh, Francija. Oče mi je govoril, kako so kot študentje tja šli kar s spačkom. To je bila avantura, to. S starim spačkom, malo orodja, malo denarja, spalne vreče, šotor in gremo. In mi je razlagal, kako so na neki kmetiji popravljali spačka, še domačin je pomagal, pa vina jim je dal in salame in kruh. In sam je bil med vojno upornik, veliko da je govoril o tem, o Titu. Ah no, tisti časi. Danes nimamo poguma za kaj takega. No, Ksenija je čepela tam ob sivki in hotela, da jo portretiram. S seboj je nosila nek fotoaparat, ne vem, ne spoznam se na te stvari, pa sem pritiskal in pritiskal. Potem sva bila pa utrujena, vročina je rastla. S seboj je nosila plastenko vode. Pil sem kar za njo. Morda je ostalo nekaj njene sline, kdo bi vedel, morda. In sva šla v hlad gostilne. O, pršut je bil odličen, sir, menda mešanica kozjega in ovčjega, pa tudi kruh. In kavo sva pila drugje, spet v nekem kraju, in spet ne vem, kje. Zapomnil sem si pa Štanjel, tisti stari grad in zaselek na hribu. In ribnik in vrtovi, en znan arhitekt da je bil tam, pa sem sproti pozabil, kateri. Vneto mi je razlagala zgodovino tistih ruševin, ki jih obnavljajo. Samo naselje se mi je zdelo nekako prisiljeno v življenje, brez duše. Nekaj stvari obnovljenih, nekaj že podrtih, čudna mešanica. Je pa res, da nimam pravega okusa za arhitekturno urejenost, ne. Ne znam gledati teh stvari. In potem se sprašujem, kaj bi počel v Parizu, in to s Ksenijo? Za konec sva šla na Italijansko stran v neko malo vas, kjer se gre po stopnicah do morja. Oh no, tisto mučenje in plavanje. Ampak njena postava, ja, lepa ja, samo … Ne vem, kaj si je še obetala od tega snidenja, jaz nisem pričakoval nič več. Imel sem pač v mislih Kosovela, samo njega. Videti hišo, začutiti vibracije, ki so dale pesmi … Zvečer sva se poslovila, peljal sem jo do Sežane, tam jo je čakala prijateljica in konec. Kraška avantura se je končala kot se je. Doma sem v poznih urah bral Kosovela.

Oh no, to pisanje, se zamisli. In neroden sem bil, neroden, do amena. Tam v tisi italijanski vasi, pa spet, kako se ji že reče, menda Križ po naše, menda to, saj ne vem. In tam, ko je tako ležala, še mokra od vode, razkrečena, divje dihajoča, jaz pa skoraj dva metra proč skrčen, kot otrok, ki so mu podrli peščeni grad. Ja, Ksenija, neka zgodovina nerodnosti moškega, ki to sicer je, pa tudi ni. Traminec, traminec, solza zasanjanosti, čar ulenjeneosti, odmisleka … Stopi do okna in posluša, kako se noč redči z redkim prometom, kako nekje v daljavi tolče težka kompozicija tovornega vlaka; potniških je bilo malo. Nasmehne se, odloži kozarec na rob pisalne mize in si reče: Ja, vlak, vlak, to bi bilo zame. Dober kupe, hrana na vlaku, vse … In potem gledaš, kako pokrajine bežijo. V mestih si ogledaš to in ono. Me bi to sploh zanimalo? Obiskoval bi, kaj vem, likovne galerije, morda, muzeje zgodovina in to … Evropska klanja, muzej preganjanja čarovnic, morda to, to ja. Sežiganje čarovnic, ah no. Če zamižim, vidim grmade, vidim opletanje las, slišim jok. Jančar, ja, on je o tem pisal in enkrat tudi razlagal. Zdi pa se mi, da je evropska kolektivna duša ena sama groza, strah, gnus in blazna želja po obvladovanju. Vitezi, meči, turnirji, snubljenja, močni posestniki, to so bili grofje in nižje plemstvo, to. Danes so to takile, kot naša grofica Vinka. Ima svoj fevd, ima nas, da jo povzdigujemo v kult uspešne poslovne ženske. Ne vem, koliko časa bom še zdržal v tej svoji vlogi. Mogoče bi si začel iskati, kaj bolj primernega. Nekaj časa sem razmišljal, da bi delal, kaj bolj preprostega. Recimo, da bi bil sprevodnik na vlaku. Ah ne, to najbrž ne obstaja, ne. No, fasciniralo bi me, vsekakor, v službi si in potuješ. Pa mogoče, ja, tudi s tem sem se poigraval, receptor v hotelu. Jeziki mi ne delajo problemov, ne. Sediš tam, se nasmihaš, eleganca, metuljček, prijaznost in spoznavaš ljudi. Ne pa profesor, ne; v tej vlogi se nisem nikoli videl, nikoli! Kar cvrči mi v glavi, če si zamislim, da bi moral biti v razredu, če prav, no ja … Mogoče bi pa bil v kakšni reklamni agenciji. Zdaj že imam kar nekaj izkušenj, pisec reklamnih sporočil, ja. Ta kreativni vidik me je vlekel. Oh, v Ameriki ti tipi dobro zaslužijo, tudi tipinje, tudi. Amerika, sanje, sanje in sranje, vse … Moral se bom zmigati, dvaintrideset let, pa sem nasedel v tem Lessanu. Oče mi je svetoval, da bi pa morda šel še malo v informatiko, da bi združil tehnologijo s kreativnostjo, da to danes nese. Računalniki, saj. Kar rabim to znam, drugo … Ja, kot mulc sem bil kar na tekočem: procesorska moč, predspomin, girice, dobra grafična kartica in to. Zdaj sem čisto opustil igrice. Tudi iz tiste ekipe sem že zdavnaj izpadel, pozabili so me, jaz pa njih. Včasih, še med študijem, no ja, potem … In zdaj imam računalnika čez glavo, tudi po deset in več ur v službi. Urejanje reklam, slikovni materiali in to. Vinka hoče, da je vse narejeno takoj. Včasih prileti s kakšnim osnutkom in sedi, dokler nimam vsaj približnega koncepta, potem … Oh, ko začne nabirati gube na čelu, takrat že vem, da s projektom ni zadovoljna, da bo to še kar trajalo … Tako zahtevna je, tako … In če ji omenim, da bi rad malo odklopil, mi vedno reče, še to speljemo, pa bomo malo popustili. Potem pa že prinese nov koncept, pa nov, pa … Saj ne vem, kdaj se bo to ustavilo, res ne vem. In uboga Magdalena. Kako ima nastlano mizo s papirji. Kako se sploh znajde? Menda že, nek sistem si je najbrž ustvarila in gre. Zmore, kar zmore. In Vinka, včasih je še pozno zvečer tam in riše, mislim v programu dela ene osnutke, preizkuša in to. Je bil pa hec z neko pisarno, kjer so hoteli vse ovalno, nobenih robov. In je naredila konferenčno mizo v obliki jajca, mislim elipsasto. Nov trend, novo spočetje idej. Pa ti pride k meni in mi tvezi, naj dobim vse, kar naj bi jajce pomenilo, da bomo tako zastavili novo obliko, brez robov, vse gladko. Še celo šefovska miza, naj bi imela obliko jajca. O Madona, no … Potem je pa steklo in tudi nekaj naročil je bilo. Zdaj so že spet v drugem štosu, zdaj je moderna piramida pa krogla, kaj vem, kaj bo še. In barve in materiali. Kovina in temno steklo, in hrast in češnjevina in … Ja, ja, vsega boga bo še. Bog, jutri je nedelja. In Magdalena je zelo verna. Enkrat sva se o tem zaklepetala ob kavnem avtomatu. Menda je bilo tik pred veliko nočjo, ja. Moja verska vzgoja je bila odlična, birma pa potem v molitveni skupini in tabor z mladim katehetom in skavti in to. Oba moja sta mejno verna, družinska tradicija. Ob nedeljah k maši v glavno cerkev – menda imajo tam že sedežni red odličnikov. Kdaj pa sem bil jaz nazadnje pri maši, ja, ja. Za božič, potem za veliko noč in … In nič več. Ob nedeljah rad dolgo spim dopoldan, to pa … Ko prideta naša dva od maše, sem navadno še v postelji in kaj preberem, potem … Družinsko kosilo, še ena od teh meščanskih tradiciji, z molitvijo, se ve. Sestra pravi, da je to ko neka plemenska tradicija, ko neko potrjevanje, da nam je dobro samo zato, ker so nad nami neke sile. Ona ni pretirano verna, še več, zanika vse, kar je dogmatičnega. Verjame pa v neke karme, bolj budizem in hinduizem, bolj to. Ja, veliko je brala Hesseja. In enkrat sva šla tišinit v cerkev. Dež je padal, midva pa sva šla v predmestno cerkev, ki je bila vedno odprta, glavna ne. Stala sva tam pred oltarjem in gledala poslikave, sveče, cvetje, in tisti vonj … Potem je rekla sestra: Ti, devica Marija, glej … Mene fascinira, res … Dobro je upodobljena in pokrajina za njo … Pa angelci … pravijo, da ima vsak svojega; na milijarde jih je kot zvezd. In vsaka zvezda, da je mrtva duša. Začudeno sem jo pogledal, od kod ji to. Ni mi znala povedati, kje je to pobrala. In potem je povedala štorijo, kako je njena sošolka ugriznila župnika, ko je podeljeval hostije. In njeno pohajkovanje, namesto verouka … Birma, njena birma, za darilo pa novo kolo in ne vem več še kaj. Ja, stala sva tam in potem sem jaz rekel, da bom nekaj zmolil. Ona pa je zaprla oči, bila tiho, čez čas pa se je začela hihetati, potem pa že kar smejati. Ni mi hotela povedati, zakaj se smeje. Šla sva ven. In zunaj je bila oblačna sobota, malo je že rosilo; tisti težak poletni zrak je bil, v cerkvi pa tako lepo hladno. Šla sva po sladoled in spotoma mi je naznanila, da bo šla zvečer na žur, ker da ima prijateljica rojstni dan in da … Ja, ja, te njene noči, vem, vem … Nič, traminec bo počakal v hladilniku. Ne morem cele buteljke, ne morem sam. Če bi pil z Magdaleno, da bi bila potem mehka, gnetljiva … Nič, spat bom šel, morda jo sanjam.