Pobeg 8

Rado upehan odneha. Ustavi se ob blatnem kolovozu, ki pelje čez njive. Gleda sledi močnih traktorjev in razgrnjene njive. Ti kompleksi. Lani je bila tu pšenica, vsaj tako je bilo videti, ko sem se z avtom vozil tod mimo, ja. Zdaj pa rjava zemlja, velike njive. Zemlja, kdo bo tebe ljubil? Res vprašanje. Odmikamo se od nje, samo še nekaj zagnanih kmetov je, kot Tone, Magdalenin oče. In od tu se vidi vaška cerkev, bela, zvonik so na novo prebarvali, na vrhu ima nekakšno bulo in križ – vse so dali prenoviti, sami so zbirali denar. Ja no, slišal sem te zgodbe, da so v prejšnjem sistemu na ta način gradili vrtce, šole, kaj pa vem. Poleg davkov, ti so najbrž bili, ker države brez davkov ni, pa ti dajo še dodaten denar za šolo, za … Mama mi je o tem govorila, da so bili samoprispevki. Samoprispevek, lep izraz, ampak učinek tega, to je pa drugo, Rado meditira in si oddiha. Pogleda na števec in ugotavlja, koliko je prevozil. Nekaj čez dvajset kilometrov. Odmajuje z glavo in si reče: Kondicije ni. Zaležal sem se. Saj, te preklete priprave na tiskano verzijo revije Topel dom. Vsi članki so lektorirani, le še oblikovalka mora narediti svoje. Začeli bi s prvo številko v maju. In distribucija bo šla preko pošte, najprej reklamno, brezplačno, potem pa bo Vinka nabirala naročnike. Ja, taktično noro. Kdo se bo naročil na revijo, ki je za zdaj dostopna na internetu, ja kdo? Aja, saj res, oni informatik, ja, zunanji. Oni je zrihtal, da bo tudi na internetu dostopna samo še z naročnino. Ah no … Števec obiskov je pokazal, da imamo lepe številke; veliko ja, za tako specializirano revijo. In vse naj bi prodajale zgodbe. Vinka kar naprej kriči, da naj napišem zgodbo, da se to prodaja. Ja, saj zgodbe z lesom, o lesu, prenavljanju starih hiš, o restavracijah lesa – tudi na to se pripravlja Vinka in že ima idejo; del skladišča bi prezidali in naredili restavracijsko enoto. O Bog se usmili, kaj si bo še izmislila. Začela je napenjati mišice. Hoče biti močna in dodati tudi malo umetniškega vtisa. Zdaj si je zabila v glavo, da bomo v tiskani reviji objavljali najboljše zgodbe na temo prenovljenih domov s poudarkom na lesu, pohištvo in to. Nekaj smo jih že prejeli, menda osem … Niti ene še nisem prebral, pa bom moral, dvajseti april je, potem so majski prazniki … Takoj po praznikih gre revija v tisk. Madona no … ga jezi. Odloči se, da bo zavil s teh kolovozov na glavno cesto, čeprav je ni maral, ker so po tej ravnini tako divje vozili, tako prekleto huškali mimo riti. Na asfaltu si najprej pošteno odrgne kolesarske čevlje, ker si je pri sestopanjih nabralo nekaj blata. Tak pa res ne morem k Magdaleni, ne … se je branil. No, pa sem kolo tako lepo očistil, zdaj pa … Voda bo vse oprala, bo. Vseeno bom šel, samo na dvorišče. Štiri je ura in … Ne, Brane ob sobotah popoldne teče. Joj, tek … No, jaz pa kolo, pa kaj. On potem še malo gostilna, no, bife, pikado … Pravi moški, ne pa jaz, knjige, tišina in … U, še malo, tamle se že vidi njihovo posestvo. Stara silosa, skedenj, njive … Aha, tam je njen oče Tone. Pere traktor, no … Ustavil se bom, ustavil …

»Dober dan gospod Tone?« ga Rado zavzeto pozdravi.

»Ja bog daj, ja. A malo športamo?« Tone reče in zapre vodo. Cev odloži na blatnik modrega velikega traktorja.

»Malo pa ja, je treba, že tako preveč sedimo,« se Rado nekako vpeljuje.

»Ja, ja, pravim naši Magdaleni, zmigaj rit, zmigaj, ne pa da jo tiščiš na stolih. Kar vprašam se, kaj bo s temi ljudmi čez leta. No, tako to je, vsak si služi kruh, kakor mora, tako to je. Mi kmetje se pa na drug način matramo. Tako hočejo višje sile. In ste šli malo mimo, kaj?« je Tone zgovoren, nasmehljan, zdrav, zardel, postaven, v modrem delavnem pajacu, v gumijastih škornjih in z zelenim klobukom, ki ga vedno nosi postrani.

»Ja, mislil sem, da bi obiskal sodelavko, če že grem tod mimo. Lani na jesen sem bil nazadnje, vmes pa nič, delo, samo delo. Zdaj se pripravljamo, da bomo izdajali svojo revijo,« je Rado razdražljivo zgovoren.

»Ah, papir, dajte no, papir. Jaz sem poštarju prepovedal, da mi gati tiste reklame, porka duš. Pa je rekel, da moram na pošto pa neko nalepko in to. Ja madona no, nalepka. A moja komanda nič ne velja. Razumem, imajo svoje predpise. Samo tiste robe je toliko, da se druga pisma kar izgubijo. No, zdaj ve in mi ne tlači več, hvala bogu. Naše pa ni doma. Je šla med njive in do gozda menda. Naj se malo zmiga, naj se. Pa vseeno, stopite na kavo, lahko pa zvrneva tudi enega ta kratkega, ker je za prepotene kolesarje kar dobra arcnija. Bi, enega, domačega, sam ga kuham. Lejte tam, sadovnjak: slive, jabolka, hruške. No, pri naši hiši nismo nikoli bili brez sadnih dreves, nikoli. Ta so že prenovljena, na nova zasajena, ravno prav stara, da so v dobri rodni kondiciji. Malo se spoznam na te reči, pa sem sam porihtal to. Včasih se vprašam, kam je vse to znanje šlo: žganjekuha, čebelarstvo. Naša vas, lejte, stare sadovnjake žagajo, čebelar je samo še en, in hvala bogu, da je, če ne bi se sadje slabo oprašilo, pa tudi druge reči. Ja, ti novi prišleki v vas, iz mesta, ti nimajo pojma, kako funkcionira narava. Madona, a veste, da sem zadnjič reševal ubogo žensko, ker jo je bilo strah malo večjega kuščarja. Ja no, mačk nimajo, psa pa, in okrog hiše so si natratili nek skalnjak, pa se je kuščar zaredil. Tak lep, velik, že dolgo nisem takega videl. Včasih so bili ob hlevih, ja. No, pa ti ženska vrešči, da je ena žival tam, da si ne upa naprej. O ljubi bog. No, dajva, greva tja pred hišo na klop, saj že lepo greje. Greva, stopim po ta pravega. Bi tudi malo narezka. Malo malice tudi meni ne bi škodilo. Prosim, no,« je Tone zagnan.

Dober domač kruh se je lepo podajal k suhi klobasi in žganje je vse skupaj tolažljivo prekvasilo.

»Pravite, da se firma kar širi. Ja, ta Korle, madona no. Včasih je delal tudi truge. No, pa sode tudi, za mošt in to. Njegov oče jih je še delal, tudi take za kisanje zelja in repe, zdaj je samo plastika, pa inoks posode za mošt pa to. O, ja, jaz imam še star sod, soliden, o ja. In naredim jabolčnik, tak, ne premočen, tak za žejo. Samo lani pa ga ni bilo, ne. Komaj sem zadosti nabral za tri kotle žganja, drugo ni bilo uporabno. Če delam jabolčnik, ga naredim samo iz zdravih plodov, ne pa tako kot eni, ki kar poberejo, pa zmeljejo in ja … Ne, ne, ljudi ne moreš učit, so prepametni. In firma, ja, Korle,« reče Tone in se našobljeno zamisli.

»Vinka je tista, ki vso stvar žene. Zdi se mi, da bo Korle počasi izpregel. Ne vem, dostikrat je kar v bifeju, v delavnico pride, če je kaj specialnega,« Rado reče.

»Ja, ja, ga poznam, rad srkne, ja. Zadnja leta, ne vem, ne vem …« Odkimuje Tone.

»No, to je njihova stvar. Plača je solidna, dela pa veliko, to pa,« pokimne Rado.

»Naša pravi ja, da to kar leti, da se lifra večinoma v tujino. In ima posla čez glavo, vem. Pa sem ji rekel, da se bo treba malo ustaviti. Pa ja … In sprašujem jo, kdaj bom dedek, porka duš,« je Tone že malce skremžen, morda tudi od žganja, ki mu je kar teklo. Mama Majda nosi smehljaj in blaži hudournik, ki raste v Tonetu. Pa ni podobna Magdaleni, ne … Oči ima Magdalena po Tonetu in ovalnost obraza tudi, pa močan hrbet, pa … Ne vem, ne znam dobro presoditi.

»Ja, v tajništvu je pa res Babilon. Sprašujem se, kako lahko vse zdrži. Saj ne rečem, do neke mere se priučiš, si narediš sistem in gre. Samo je pa res, da je dela vedno več, preveč za enega človeka. Vinka pa, saj veste, več in več in še več,« je Rado nenadoma še bolj ognjen – žganje opravlja svoje.

»Ah, Vinka, ta, ta … Samo denar, sama bogatija ji gre po glavi, samo to. Vi ste pa poslušni konjički, s Korlom vred. Korle je včasih dobro služil ja, pa se je znal tudi poveseliti in dal je, rad je dal. Prispeval je za gasilce, za nov lovski dom, za gozdno cesto, za to in ono. Sponzoriral je amatersko nogometno ekipo za mali nogomet pa balinarjem je plačal turnir, no, zdaj se vlaga v modernizacijo, zdaj je sponzorstva naenkrat konec, ko je Vinka zajahala tega konja. Pri nas kupujeta krompir in kislo zelje. Sami ga kisamo v malih sodčkih, jasno, da plastičnih, in gre, ta roba gre. Repa tudi, tudi ta. Ja no, tradicija, nimaš kaj,« pritrdi Tone.

»Ah tradicija, malo pa tudi moda, Doda Majda in prisede. Natoči si pol merice žganja, odlomi kruh, da kolešček suhe klobase nanj in poje.

»Moda, moda,« ji ugovarja Tone. »Moda ja, samo želodec se ne zmeni zanjo, mu paše, kar mu paše, domače pa še bolj. Še iz Ljubljane pridejo po naš krompir, tudi repo in zelje bi prodal, če bi več kisal. Nimam časa za vse, nimam. Krave so pa tudi zahtevne. Kmet nima dopusta, zjutraj v hlev, zvečer v hlev, pa odprema mleka, pa čiščenje pa to in ono. Delavnik je čez cel dan. Tako to gre pri nas. Še dobro, da imam Majdko, to je moj najboljši kmetijski stroj,« se robato zasmeje Tone.

»Ti bom jaz dala, kmetijski stroj in belo tehniko. Oh, je na hece včasih ta naš Tone. A veste, da je enkrat v gostilni rekel, ko sem ležala bolna, gripo sem imela, da se mu je pokvarila bela tehnika. Take ima. Ja, saj, bela tehnika, nevesta v belem. Pa saj mu ne zamerim, malo veselja pa mora biti pri hiši. Ne vem, če veste, na harmoniko pa še zaigra, ja. O ja, ko je bil mlajši, so imeli tudi majhen ansambel. Saj to je bilo pa krivo, da sem vrgla uč nanj, ja. Gor v naši vasi so igrali pa …« se Majda razkriva.

»Oh, daj no, kje je že to. Seveda smo imeli ansambel, smo. Samo možakarji so se poredili in polenili, Trobentar se je zapil, basist je šel drugam živet, pevec je zbolel, na, pa je bilo konec. Zdaj me še včasih prime, pa igram tamle ob skednju, kakšen večer, ko sem tak … Ja tak no, vi učeni bi temu rekli melanholičen. Jaz pa temu rečem, da je duša utrujena in hoče malo veselja. In ko bo ohcet, upam, da bo, bom pa tudi sam kaj zaigral, porka duš, da bom,« Tone možato reče in udari z roko po mizi.

»No, no,« ga Miri Majda s tisto milobno gotovostjo. »Ohcet, ohcet, samo še to študiraš. Danes to ni več moderno,« je Majda potrta in se odsotno zazre v sadovnjak, ki je že poln cvetnih nastavkov.

»Moderno gor ali dol. Me ne briga. če bo ohcet, bom igral. Malo že treniram,« se Tone zasmeje.

»Ah, daj no, misliš, da bi svatje hoteli, da ti tam vlečeš meh, ko je pa glasba kar iz računalnikov. Ma mlade požene drugačna glasba, a ne,« reče Majda in ga zajame v pogled, v tak pogled skrušene srne, ki je zašla na tujo jaso.

»Ja no, okusi so se spremenili, ja. Priznam, narodnozabavna glasba mi je zelo tuja. Pri nas doma se je ni nikoli poslušalo. Zavedam pa se, da je to del tradicije, da je to genska oprema narodne duše,« je Rado nenadoma za odtenek preveč meščansko pameten.

»Duša naroda ste rekli,« je Majda zmehčana. »Lepo ste rekli, ja. Tudi narodi imajo duše. Narod je seštevek duš, ja,« je Majda prikimala. In Rado pomisli: pa je tudi v njej je nekaj njenega brata, filozofa.

»Duša, duša, ja,« je Tone zmrgoden in si dolije žganja. »Duša je, to vem, zna boleti, tudi to vem, je ranjena, je vesela, je pa tudi ni. Enim je odvzeta že ob rojstvu, tako se mi zdi. In župniki pridigajo o duši, ja, ta naš novi, ta … Ta prodaja boga, samo to zna,« je Tone očitno nejevoljen.

»Daj no,« ga ustavi Majda.

»Kaj, kaj. Kar naprej fehta, dajte za to, dajte za ono … Isto, kot so včasih delali partijski funkcionarji: daj za cesto, da za razsvetljavo, da bo svetlejši jutri. Pa je bila tema, kar naprej tema tukaj pri nas … Madona, zdaj je pa svetlo, pa se tudi zdaj ne vidi daleč naprej, ne,« je Tone že mejno jezljiv.

»Ne nergaj kar naprej,« ga Majda ošvrkne in ga zdaj drugače gleda, bolj strogo, z neko prepričljivo ukročenostjo v očeh; s tako, ki terja spoštljivo pokorščino.

»No, naša v mestu imata drugačno taktiko. Znata tudi na škofiji izvrtati denar, sicer pa je malo odvisno tudi od tega, kdo je župan in kakšni so svetniki. Zdaj so vsi bolj na desni in se stvari pač odvijajo kot se. Vsaka oblast pa hoče davke, to je dejstvo,« reče Rado, da bi nategnil pomenek, upajoč, da se pa le bo prikazala Magdalena, kajti žganje ga je že plemenito opogumljalo.

»Ja, ja vem,« se Tone spoprijaznjeno smehlja in spet natoči merico žganja. »Vi pa kar s kolesom, kaj. No, takle kolešček. Ja, ko sem bil mlad, sem bil tudi sam vnet kolesar, še preveč vnet. Enkrat sem šel gor na Jezersko in se spustil dol, pa grdo padel. O, dva meseca sem bil v bolnici, potem sem pa malo odnehal. Takrat, veste, ni bilo takih koles, kje pa. Gonil si in gonil, prestav malo, okvirji težji in to. Danes je to nekaj drugega, pa dragega tudi, ja. Rad pa to spremljam in navijam za naša dva. Ar duš dva imamo, ki sta špica, pa nas je za eno nemško mesto, ali pa italijansko, ajde. Ja, kar solze mi gredo, ko ju gledam, res, taka borca. No, pa še druge reči so, veste. Ko gledam dirko po Franciji, ja, zdaj je to štos. Če imaš delo čez dan, si pa zvečer naštimaš ogled za nazaj in uživaš. Kot da sam letim po tistih pokrajinah. In občudujem Francoze, kako imajo vse obdelano, res. Pa tudi Italija, tudi, vsako leto bolj. Pri nas pa, ene pokrajine, ja grmovje, še na ravnem ne pokosijo vsi, se ne splača. A njim se pa? Ja, politika, politika, to bo,« se Tone zažene.

»Ja, tudi sam rad spremljam. Navdušujem se nad pokrajinami, res. In že nekaj časa se napravljam, da bi šel z avtom po kateri od tras. In sem lani že bil na tem, pa sem potem obupal, sam pa to. Ni dobro na taki poti biti sam, ne,« se Rado naravna v neko usmeiljensko držo.

»Madona, takle mladenič, v tapravih letih, pa sam, mislim sam, še neoženjen. Prilik za zabavo danes res ne manjka,« Tone reče in se hudomuši.

»Ja pa ja, samo za zabavo smo ženske, kaj« Se Majda oglasi.

»Ne, ne, ste kraljice, ste. So pa tudi take, ki so za razvedrilo, no. Tako sem mislil. Misliš, da v tistih tvojih bukvah ni takih. Saj mi sama včasih poveš kakšno tako zgodbo, kako se babnice zapletajo, prodajajo, za drogo, za službo, ja no. Tak je danes svet,« Tone reče in razširi roki: češ, svet je velik in lep.

»Imam prijateljico, to ja, na poroko pa ne mislim še. Vem, leta tečejo, samo, kaj pa vem, ta čas res ni naklonjen družinskemu življenju, niti ekonomsko in niti ne psihološko se mi zdi,« je Rado zgovoren in zardel, pregret od uležanega žganja.

»Ah, sami izgovori. No, stanovanj ni, v hišah so pa ljudje radi komot. Vem to. Včasih so se na kmetih gnetli, danes si tega nihče ne želi več. To mi je povsem jasno. Samo rod bo šel, to bo. Slovenci, pa ne samo mi, tudi Avstrijci, Nemci, vsi se sušimo ko hruške v suši, ja. Vidim  v naši vasi. Mlade punce hodijo okrog s psi, fantje so bolj za računalniki ali pa v gostilni pa kakšne avte si hvalijo, to je to. Revščine ni, vsaj da bi jo jaz videl ne. Pa samo telefoni pa telefoni. Ja, sem videl na letnem vrtu pred gostilno eno soboto zvečer. Ja porka duš, ti mladi, vsak na svojem telefonu, pa nekaj brkljajo, se smejejo in drug drugemu nekaj kažejo. Ja, to je ta novi krasni svet, ja,« se Tone zasmeje.

»Ja, tak je. Jaz se malo ukvarjam s telefonom, ker imam že računalnika zadosti v službi. Nuja je, to pa. No, počasi bi šel nazaj v mesto, da me ne dobi mrak, nimam luči,« Rado reče in se zbira v neko ovednost, da bi Tone še pa še razpravljal z njim, najbrž tudi zato, ker ve, da je v bistvu profesor slovenščine in književnosti. In nasmehne se; spomnil se je, ko je bil prvič tu in mu je razložil, kaj je po poklicu, pa se je Tone samo nasmehnil, si snel klobuk, se popraskal in rekel: A profesor od knjig, aha. In je takoj pripomnil, da je v srednji šoli ogromno bral, ker so imeli imenitno profesorico, ki jih je znala motivirati. In takrat da je bral Dostojevskega, pa skoraj vsega Cankarja. Ker je pač bil v šoli in internatu v Mariboru in se je domov vračal samo enkrat na mesec, pa je bilo časa veliko, res veliko. Zdaj da pa ni časa, tako je pojasnjeval.