Pobeg 5

»Ja, stric Janez, ja. Sama sem bredla po močvirju kemije, ja. Preklete tablete. Samo redila sem se, bila počasna, zaspana, kaj vem. Če pa nisem vzela tablet, sem pa doživljala panične napade. O bog, kolikokrat sem letala na urgenco. No, to je zdaj zgodovina. Za vsak slučaj jih še vedno nosim s seboj v torbici, bom kar priznala. Joj, najbrž jim je rok uporabe potekel. Že dve leti nisem nobene vzela. Odkar sem z Branetom, je nisem,« prizna in se vzravna.

»Ah, tablete, lažna varnost, ja. Le poglej, pa vrzi vstran, če je datum mimo. In zdravnici reči, naj ti napiše nove. Razumem, da so v tvoji torbici kot nekakšna varovalka, to zelo razumem. Potrebuješ jih pa ne. No, začni odmotavati ta klopčič! Vem, da te je to, da je odklonil: obisk, mašo, kosilo, zelo potrlo, vidim. Draga moja, stopnja partnerstva se meri v kompromisih, ki sta jih dva sposobna narediti, da shajata, po tem se meri. In ne bodi trapa in naredi neko načrtno nosečnost. Ne te fore današnji moški ne padajo več. Mene je skušala na ta način ujeti, pa poglej kakšna katastrofa je bila potem. Sina je dala država v rejništvo. Julet, je končala na psihiatriji, jaz sem šel v Lyon in… Ja, taka je bila ta štorija. Morda bi se dalo še kako popravit, če jaz ne bi bil tak hribovski ponosnež in nisem bil pripravljen sodelovati v terapevtskem krogu z Juljet – to je bil pogoj, da bi čez čas nama dovolili imeti otroka. Vidiš, tako je to, ko si mlad in poln drugačnih prepričanj. Nit ne prepričanj, bolj isker trenutkov, bolj to. Hotela je na vsak način resno zvezo, jaz pa sem se ji začel izmikati, ker sem vedel, da je njeno potovanje v svet omame že prešlo zdravo mero. Družila se je, poprej, pred mano, z nekim Tunizijskim slikarjem, in tam se je navlekla te preklete navade, močan hašiš, potem pa še vse drugo, kar je prišlo. Vedel sem zato, ampak ljubezen se zaganja in se zaganja, pa … Oh takrat … Hotela se je odtrgati od staršev, zaživeti z nekom, in jaz sme bil prava tarča, evo. In potem so prišli tisti dnevi, ko je bruhala, ko je … Ja, noseča je bila, noseča, kljub stalni zadetosti. To me je zgrozilo. Na srečo jo je njen oče na nek način discipliniral, da je kolikor toliko urejeno donosila otroka, potem … Janez je pa šel. Po burnih prepirih, je šel. O, ne, k njim domov nisem nikoli šel, ne. Bile so priložnosti, vabila, pa … Na nek način sem bil tudi jaz Tinč, vidiš,« doreče Janez, se spokorniško nasmiha in ziblje nogo.

»Vsega tega mi še nisi povedal, Majdi pa najbrž si, kaj?«

»Sem, seveda sem. Naša najmlajša je, vsi smo jo imeli za scrkljanko. Oba brata, Tone in Lovro, oh že oba pokojna, prekleti alkohol,« reče Janez in se spet zmrgodi v stisko.

»In, sin, sta imela potem stike. Mislim, kako se je to razrešilo?«

»Ja, ko sem se uredil in imel redno službo, Juliet pa je prinesla potrdilo od psihiatra, da je zdaj čista – dobila je službo, očka ji je zrihtal, pa se je dovolilo, da sva ga tam pri desetih letih lahko obiskala, ga vzela čez vikend. Ja, potem je pa šel k Juliet, ker se je preselila k staršem, bogatim, uglednim, jasno … Malo so najbrž pomagale tudi zveze in dobri pravniki. Zdaj imava stike preko interneta, telefona, poba ima že 38 let, doštudiral je nekaj v zvezi z delanjem internetnih strani; to dela. Menda se bo na jesen poročil, vsaj upam. Ja, videvala sva se, sem dol bo tudi prišel, mislim da tik pred poroko, da mi predstavi izvoljenko. Ja, ne vem, še vedno me stisne ko ga vidim, še … Ah, ta zgodba, kot da bi bil grenki liker, taka je, Premolkne Janez In čez čas reče:

»Vidiš, tako smo pa mi razpadli, naš hribovski rod.«

»Ha, ta družina, kako ste res razpadli,« zavzdihne Magdalena.

»Vsak rod enkrat presahne, tako se mi zdi. Ne vem, kakšne so te zakonitosti, a zdi se mi, bom rekel kar tako, karma, da to je karma. Enkrat si voda, drugič si črv, potem si človek in nazadnje si samo še snov. No, ne bi zdaj filozofiral. Je pa res, da so bili geni za opijanje pri nas dolgo v tradiciji. Znan pijanski rod smo bili. In bojim se, da je Andrej povlekel nekaj teh genov. Po očetu, mislim po možu od Majde, tisti rod je bil vseskozi pridobitniški, urejen, širil je kmetijo, med tem ko se je naša zaradi dolgov manjšala, pa je bila pred sto leti največja v tej hribovski vasi, največja. Potem se je pa začelo, z našim pradedkom se je že začelo. In tako naprej. Zdaj, ko imam čas, pa zlagam družinsko drevo. In sem zgrožen, ker sem dosegel do zdaj najvišjo starost, si misliš. Nihče ni dočakal osemdeset let. Veliko jih je umrlo mlajših, ja. Razvrat, dolgovi, skrbi, garanje, kaj pa vem. Jaz sem imel to srečo, da sem ušel v svet. Po svoje je bila to sreča. Ne vem, kako bi bilo, če bi ostal tukaj, najbrž podobno. Hodil bi v službo, patološko pil in adijo. Veliko premišljujem o tem. Časa mi ne manjka, volje pa tudi ne. Medicinsko in psihološko znanje sem si sproti nabiral, ogromno bral. Še zdaj, vidiš, kar naprej se kopičijo knjige. In vesel sem, da imamo potujočo knjižnico. Vse dobim, kar naročim. Prijazni so, ko peljejo spodaj mimo, mimo soseda. Če me ni, me pokličejo in mi povedo, kje so pustili knjige zame. Pa sem si že zabeležil urnike in dneve in sem takrat spodaj na postajališču za šolski avtobus, ki še vozi, no, vsaj to,« nekoliko zgrenjeno reče Janez.

»Ah, vi ste grča. Vi že veste, kako je treba živeti, da res živiš. Mi pa hodimo v službo, no, saj se mora. Ampak se noro dela, res se noro dela. Včasih se mi zdi, ko grem domov, da sem prav nora, od vseh obveznosti. Podjetje je v nori rasti. Nujno bi rabili še eno tajnico, zdaj je na meni vse. Tako to gre, vzemi ali pusti, takšen je zdaj sistem,« se Magdalena pritožuje.

»Kapitalizem slabše vrste, to imamo zdaj. Saj sem tudi jaz veliko delal, pa sem vsaj dosti zaslužil. Tu, tu pa so ljudje pač samo strošek dela, samo to. Ne razumem te upognjenosti, kar delajo pa delajo, potem pa ob šanku trobezljajo, kaj bi bilo treba narediti. Pa ja, po tretjem pivu je že vsak parlamentarec, ali pa po vinu, ni važno. Včasih se ustavim spodaj v gostilni in slišim. Madona, kakšen parlament je to. No, v ponedeljek grem spet k doktorju, da mi predpiše betablokatorje, zmanjkujejo mi, kaj se hoče. Se bom oglasil pri Majdi, kar povej ji. Popoldan okrog dveh bom prišel, pa krompirjevo juho naj naredi. Saj sem jo že klical, že ve. A ja, teta pride, očetova sestra, ja … Na to sem že pozabil. No, kaj pa že pozabim, ja. Davek na minulo delo,« se Janez zasmeje.

»Ne, ne, glava vam še odlično dela,« ga pohvali Magdalena. »No, a mi daste punkelj. Tema je že. Dol bom morala. Čaka me še kup svojih cunj, da jih zlikam. Saj veste, moram biti kar naprej urejena, ker poslovni partnerji najprej naletijo name. Tako to je,« se Magdalena oddahnjeno nasmehne.

»Ja, v kopalnici je. Grem ponj. Kar v rjuho sem jih zvezal. Drugi teden bo stroj tukaj. Sosed ga pripelje in mi ga bo montiral. Starega bo pa pobral in ven vzel kar rabi, drugo pa na odpad,« reče Janez in se odžene od mize. Gleda ga, kako pokončno gre skozi vežo na desno, kjer so uredili kopalnico – včasih je tam bila priročna shramba.

Noč razgrinja črna ogrinjala, prebodena z vaškimi lučmi. Magdalena počasi vozi in si pripeva popevko na radiu. Nasproti nje prinori bel avtomobil, pa pomisli: saj, sobota, zabave, malo tega, malo onega potem si pa heroj. Oh, ti mulci prepotentni – tak je bil Tinč, jo zbode, da nerodno vzame ovinek in se zdrzne. Mamo najde pred televizijo. Pove ji, da je cunje pustila v kopalnici in vpraša, če je oče že šel spat. Pa ji pove, da je šel, da pa je cel popoldan nergal zaradi Braneta, da kaj je to za ena komanda, če se te povabi, pa ne prideš. Potem je prišel Rado, sodelavec, misleč, da si doma. On ga je malo odtegnil, kar lepo da sta se pogovarjala. Ta Rado … Skloni glavo, smrkne in se pobere v svojo sobo. Dolgo gleda bluze na obešalnikih, vse zlikano, pripravljeno za tlako. In koliko cunj moram imeti, biti urejena, vsak dan urejena … Gospa Vinka mi je izrecno naročala, da bom morala skrbeti za videz, ker da se pri meni začne ustvarjati mnenje o podjetju. Pa ja, kot kelnarce, ki vabijo moške oči, ja, jo obide. Pogladi nekaj bluz, pogleda pisalno mizo, kjer je delala naloge kot dijakinja in tam je še vedno nekaj map, nekaj zapisov, ki jih je naprintala, ker je dnevnike pisala v računalnik v četrtem letniku, potem pa z nalivnim peresom v črn zvezek, znameniti črn zvezek, ki ji ga je podarila teta Gizela; je res poseben, fin papir in usnjene platnice. Moj dnevnik, zavzdihne … Od kar hodim v službo pa ne pišem več, ne morem, ni časa. Utrujena hodim domov in sem kot roža v vazi brez vode, taka sem. Usede se na posteljo in pograbi dnevnik. In če bi malo polistala, malo brala, ker … Ta Brane, kaj zdaj počne. O, vem, ven je šel in s prijatelji pije pivo, tako kot vsako soboto. Te konvencije si ne da vzeti. Tako to on reče, moška konvencija, forum uličnih filozofov, ali kaj že. Poročeni počnejo isto, bežijo od doma. Slavica mi pravi, pa Mojca tudi, pa Karmen … Njen je pa že res malo zapit. Sem ga videla, oh, tak … Lica ima zabuhla, trebuh, mu visi čez pas, pa jih nima niti štirideset še ne, pa je tak. Te moje prijateljice. Čvek po telefonu, včasih katera pride mimo pod večer, včasih se dobimo na kavi v trgovskem centru. Nobena nima časa, mularija, vožnje na obšolske dejavnosti, preurejanja stanovanj, hiš, družinska gnezda … In če bi zares zastavila z Branetom!? Kje za boga bi stanovala. O tem sploh ne govoriva, samo ljubčkava se, samo dve telesi, ki … Joj, kar lačna ratam, ko to premišljam. Pa če bi zdaj malo ocvirkov in kos kruha. To bom, se odloči in gre v kuhinjo. Oboje da na krožnik in si prinese v sobo. Je počasi, da se ji slina voljno razleze čez kruh, da začuti tisto fino mešanico okusov domačih ocvirkov in domačega kruha, pečenega v peči – celo zimo ga mama peče v peči. In kako diši, oh. Potem pa si le pritegne star dnevnik. Skuša najti strani, kamor je izkričala bolečino zaradi Tinča. Počaka, da se ji misli nekoliko umirijo. Pa ne more začeti branja. Kar vre v njej. Ta Tinč, pokvarjen, nor na erotiko. Na prenosniku mi je nosil pornografske filmčke in mi jih vrtel, pa dajva tako, pa dajva tako, pa v avtu, pa na senu, pa v gozdu, pa … Oh, celo zadaj za pokopališčem sva eno noč, najprej me je on oralno, potem pa še jaz njega, tam … Za zidom, nad nama pa velik betonski križ. Julij je bil, trava suha, šla sva na dolg sprehod in … Pa v njihovem skednju, tam … na kupu slame … Še v cerkvi mi je roko rinil med stegna … Ta Tinč … Kar naprej bi … In sem jedla tablete; prepričal me je, češ, da je s kondomom manj veselo … O ja, od začetka sva ja, le nedolžnost mi je vzel brez. Tisti strah, da bom že kar prvič zanosila. O Madona, kakšna sem bila v četrtem letniku šole. Tisti maj, Madona, me je nosilo. Nikomur nisem povedala, zakaj sem taka. Mama je že mislila, da sem … In je prišla menstruacija, po dveh mesecih in pol, je prišla. Tisti dan sem spila dve pivi, tega se še tako dobro spomnim. Tinč je bil nekje s prijatelji, menda so zapijali nov avto, kaj vem. Jaz pa sem si doma nesla v sobo dve pločevinki in obe spila, na skrivaj, od same sreče, da nisem noseča. Že naslednji dan sem si šla iskat tablete, od takrat sem jih jemala. Brez zveze, si reče in se ulenjeno razleze po postelji, prižge bralno lučko in si pritegne debel zvezek. Usnje še vedno diši, ugotavlja. Razpira strani in se ustavi na napisu: Nedelja.

Zunaj je danes mrzlo, malo snega je padlo. Šla sem med naše njive in gledala brazde, vmes pa nekaj snega. Smešne so bile tiste rjave in bele proge, neka grafika pač. Jutri je že februar, januar se poslavlja. Tinč me je peljal z avtom do mesta, pila sva vročo čokolado in sva govorila o njegovi profesorici matematike, ki da ga ne mara. Debelo negativno ima in bo moral ponavljati letnik, to že zdaj govori, januarja. Mislim, da je resnica drugje. Najbrž sploh nič ne dela za šolo. Ne vem, zakaj si je izbral srednjo strojno, če mu matematika ne diši. Motorje pa obvlada, to pa. Bolje bi bilo, če bi šel samo za mehanika. Pravi, da če si strojni tehnik, lahko komot odpreš svojo delavnico in si šefe. Ja no, to najbrž drži, ampak je že v drugem letniku imel popravnega, pa v tretjem, zdaj ponavlja pa ima spet težave. Nimam zadosti znanja, da bi mu lahko pomagala. Mira je pa genij, ona hodi na gimnazijo, ona raztura matko, ona bi mu lahko pomagala, pa si ne pusti. In spet je hotel, da greva malo z avtom naokrog, da se mečkava, da … O tem ne bom pisala. Prvič sem mu omenila, kaj bova, ko naredim maturo. Delal je načrte, da bi šla za teden dni, ali celo za deset v Grčijo na neki otok. Da se je že pozanimal. Ta ideja me je zgrabila, Grčija, morje, sama … Sanje, draga Magdalena, sanje. Do poletja je še daleč.

Za trenutek odloži zvezek, smrkne in komaj zadržuje solze. Saj, po maturi, saj … Nič ni bilo z Grčijo, ker je padel letnik in ga je njegov oče prisilil, da je šel delat v neko mehanično delavnico. In naslednje leto tudi ni bilo nič, ker … Takrat sem začela govoriti, da pa bi … Vse je že kazalo, da so njihovi resno mislili s poroko. Oče je začel preurejati njihovo staro hišo, da bi midva bila tam, da … Tinč pa … Motorji, motorji. Kupil mi je obleko, čelado in sva se vozila. Tiste vožnje, veter, hitrost, noro … In potem, tam po tretjem letu najinega ljubljenja, sem imela vsega dovolj. Neko nedeljo po maši sem preprosto šla k njim domov, že prej kdaj, se razume. Našla sem ga vsega mačkastega ob kozolcu, kjer je spet nekaj šaril po motorju. Majska nedelja, oh … prejšnji večer sva bila na neki veselici, peljal me je zgodaj domov, ker sem pojedla preveč tistih čevapčičev in me je bolel želodec. No, soda bikarbona je pomagala. In sem se usedla na kup sena, starega in plesnivega pa sem ga gledala, kako se muči z enim vijakom. Roka se mu je rahlo tresla. In to bo moj mož, malo motorji, malo delavnica in seks!? Njegov obraz je bil zaripel. In sem mu rekla, prekleto dobro se tega spomnim. Tinč, veš, razmišljam, da bi začela načrtovati poroko. Meni je zadosti tega laufanja naokrog, resno. Za trenutek je obstal, dvignil ključ in me gledal nekako izgubljeno. Poroko, poroko je jecljaje rekel. Ne, ne še, vsaj do jeseni ne, a. In sva parlamentirala, zakaj ja in zakaj ne. Domenila sva se, da se po kosilu dobiva v malem bifeju, da greva potem v naravo in se bova o vsem pogovorila. Saj sva se. Obljubil je, da bo poroka ob koncu avgusta, da je takrat najlepše, da je to pravi čas, tik pred jesenjo. Da bova potem končno čez zimo skupaj na toplem pri njih v stari hiši. Da bo očetu pomagal, da dokončata še kopalnico, sobi in kuhinja, to da je že, pa pohištvo tudi. Da itak vse pripravljajo za njun zakon. In tisto poletje. Na Krku sva bila deset dni in … Potem pa sredi avgusta sporočilo na telefonu … Naši so se intenzivno pripravljali na poroko, potice, peciva, vsega boga je mama načrtovala in že kupovala surovine. Oče si je šel celo novo obleko kupit, da se ve, kdo je hčerkin oče … Njihovi so naredili spisek povabljenih, moji tudi, ja. Okrog štirideset ljudi vse skupaj bi bilo. In najprej cerkvena poroka, potem pa gostija v znani gostilni za take priložnosti. Oba očeta sta se že sestala in naredila bojni načrt, kako bodo ceremonijo izpeljali. V vasi se je že govorilo, v cerkvi tudi … V avgustu je bil Tinč že čuden. Večkrat pijan kot trezen in tudi marihuano je začel vleči, vem, vem … Tiste njegove sive pazne očiv… Oh, opisovala sem to v tem zvezku, vse to sem izpisala. Takrat sem delala še na pošti … Čakaj, čakaj, zadnja nedelja v avgustu je bila, leta … Joj, čakaj, moram najti, jo razgreva.

Nedelja.

Cerkveni zvonovi danes žalostno tolčejo, zelo žalostno. Sinoči sem, malo po polnoči, torej že danes, dobila sporočilo na mobilnik: Draga Magdalena, moram ti sporočiti, da sem se usral pred poroko. Ne zameri, zlomilo me je. Odhajam v Avstrijo. Samo to in nič drugega. Samo to je napisal, malo čez pol noči. Celo noč nisem spala. Pa kako bi, ko te dobi taka novica. In to samo dva tedna pred poroko, ko je že vse domenjeno. Moja obleka je že v omari, mamina, očetova, pa vsa tista zaloga živil, pa rezervacija v gostilni, pa dogovorjen obred v cerkvi, on pa mesič in … ljubi Bog, kako se igraš z mano. Pa kaj mu je, kaj ga je prijelo. Saj sva bila cel dan skupaj, lepo nama je bilo … In potem je rekel, ko me je pripeljal domov, oh, kako nisem tega spregledala: Draga Magdalenca, lepo sanjaj. Saj so sanje vedno zastonj. Tako je rekel, ne vem, zakaj. In ko sem zjutraj vstala, sem bila čudna, bleda. Mama je pomislila, da sem kaj bolna, celo čelo mi je potipala. Oh, da bi bila poleti bolna, no. Nisem si ji upala povedati, takrat še ne. Pri kosilu, pa, ko smo odmolili, sem le povedala, kašno sporočilo me je doletelo malo po polnoči. Oče je odvrgel žlico, jezno vstal in šel, Brat se je samo smejal in rekel, da je to facking tip, da že ve kakšen je. In mama, mama je umirjeno srebala juho, pa sem videla, da ji padajo solze vanjo. Naše najbolj čudno nedeljsko kosilo. Na silo smo ga mi trije pojedli. Potem je Mama na glas zajokala in šla v vežo. Šele popoldan je prišla gor v sobo, se usedla tule na posteljo in me spraševala, kaj se je pravzaprav zgodilo. Pokazala sem ji sporočilo na telefonu. Prikimala je. Očitno je razumela. Rekla mi je, da je tega fanta sicer vzljubila, da je delaven, kljub vsemu, da je lep, močan, da pa so govorili po vasi, da je nek hudič v njem, da je živ kot poper. Tak da je bil že kot otrok, da je nagajal, kaj ušpičil in, ja, za ženske se je rad zanimal. Bojim se, da ni bil samo s teboj, je mama rekla. O tem sem se tudi sama dostikrat spraševala, ker je včasih kar izginil, pa nisem nikoli zvedela, kam in zakaj. In takrat je bila njegova številka nedosegljiva. In mama je skozi jok tarnala, da kaj bo zdaj s peko, da si bo morala umisliti kaj drugega. In na glas je tarnala, kaj bo, ko bo oče pijan prišel domov. Da je šel brez kosila v gostilno … In ko je okrog petih popoldan le prišel domov, je robantil po veži, tolkel s pestjo po vratih in kričal. Če ga dobim, ga obesim za jajca, mater mu. Pa puško bom vzel, pa ga našel, o našel ga bom in preluknjal butasto betico. Da ti tako pusti nevesto, ja, to pa si junak ja. Take je treba ubit, nič drugega, šus u glavo, pa amen. Strah me je bilo, čepela sem v sobi in čakala, kdaj bo prišel gor in mi pridigal. Mama ga je le nekako umirila, mu postregla s pogretim kosilom in ga spravila v sobo. Zvečer sem si upala dol. Pojedla sem trdo kuhano jajce, spila malo oranžade in šla nazaj. Zdaj sem sama s teboj, moj dragi dnevnik, sama. Taka bom ostala. Ta moj Tinč, pa zakaj, pa zakaj, če sva se tako veselo pogovarjala o poroki. Kličem ga in kličem, številka je nedosegljiva. O moj bog, kaj si mi naložil!?

 Ja, kaj mi je naložil, pomisli Magdalena In pusti spominom, da derejo. Potem je oče molčal, dva meseca je molčal, ni govoril z mano. Šel pa je nek večer k njihovim, vem da so morali klicati policijo, ker je grozil, da jih bo vse postrelil kot mačke. Policija mu je začasno odvzela lovsko orožje. Šele ko je dal izjavo, da je vse govoril v afektu, najel je pravnika, to vem, da sta to izpeljala. In potem je le rekel, da sem pač nasankala, da pa je še vedno moj oče, da imam tu dom, da se to ve. Da pa nobenemu ne bo več pustil, da me takole vzame kot igračo. Ja, zato sem svoje zvezice skrivala, za to. Zdaj pa ta Brane. In Tinč me je čez pol leta le poklical. Povedal mi je, da dela v neki delavnici, da uživa, da pripravljajo avte za Rayli, da hodi z njimi na tekmovanja, da ima tudi neko novo zvezo, da mi želi srečo, da … Ah, kaj vse je nametal. In da nima namena, da bi prišel dol, niti na obiske ne hodi, ker ve, da bi ga oče poslal nekam. Oče da ga je našel, prišel k njemu in mu po moško povedal, kar mu gre in mu prepovedal, da se prikaže v vasi. Tudi njegov oče je lovec in mu je grozil, da ga bo pihnil, ker mu je naredil tako sramoto. In še je blebetal, da me je res ljubil, da še zdaj misli name, da pa enostavno ni bil zadosti zrel, da bi se poročil. Pa ja, pa ja. In kaj je danes z njim. Še vedno je v tisti ekipi, še vedno hodijo naokrog, dela, ima punčko, dve leti staro … Dal ji je ime po meni, Magdalenca, partnerka je Korošica, avstrijska Korošica, na nek način Slovenka. No, naj imata srečo, če jo že z mano ni hotel deliti. Žrlo me je, dolgo me je žrlo, lomilo. In potem so sledile tablete, sledilo je obdobje kemijskega mraka. Ej, Magdalena, kaj si si dopustila!? Pa moram nocoj vse to vleči. Saj, saj … Brane je začel s prvim umikom. Morda sem pa krivična. Mogoče je res moral doma pomagati. Bomo videli, še ga bom vabila na kosilo in v cerkev. Saj je sam izrazil željo, da pa bi enkrat rad v živo pogledal, kako se izvaja maša. Na televiziji da si je že ogledal, pa da ni zdržal cele ceremonije, da pa bi takole z mano, to pa da bi. In če bi ga vseeno zdaj poklicala in mu zaupala, da me nocoj spet tare, da sem tik pred tem, da bi segla v torbico po tabletko. Vem, kaj bi rekel: Če ti bo lažje, kar daj. On nima nobenih zadržkov pred modernimi lajšali. Priznal mi je, da kadi hašiš v rekreativne namene, da je to pač nov sprostitveni akt urbanega človeka, tako je rekel, ta sociolog. Včasih meče ven take filozofske, da mu komaj sledim. Dela se pametnega, dela vtis, vem. Ura je malo pred deseto, a naj ga vseeno pokličem? Ne, ne bom, ne bom, ne bom! Ni prišel, ne zasluži si!!! Mislil bo, da me ima v popolni oblasti, da se mu mečem v naročje, to bo mislil. Ne bom več plen, lovka bom, to bom. Zdaj pa tabletka, po dolgem času spet, ah, zavzdihne, se odrine od postelje in gre do torbice. Preveri, če so še v uporabi; ugotavlja, do novembra. Prinese si vodo, vzame tabletko, nekaj časa jo gleda na dlani, kakor da je tam zrnje nekih drugih lahkih sanj. Prej kot v pol ure jo je pregrnila odeja spanca in ji vzela nemirne konje v duši.