Pobeg 3

Zamišljen obsedi. Diha počasi in gledal ven, kjer je svetloba že dobro napolnila vrt. Očetova kosilnica je že utihnila. Sliši mamo, ki se z nekom pogovarja po telefonu. In sliši: Lučka, ti rečem, noro dobre cene, pojdi, prepričaj ga. Kaj, ja, ja … A Rado, da bi vprašal, če bi vam naredili otroško sobo po naročilu. Ja, vem, vem, v prizidku, ja, ja. A tam bo, aha. Pa ne da … Kaj, ja, mu bom rekla, ja. Ma vsega boga naredijo, bom rekla. Pridi mimo, ko boš šla iz šopinga, pridi. Odmakne se od okna. A ja, a za posrednika naj bi bil, dodatni menedžer. No, omenil bom lahko, to že. Otroška soba, ah, ga zbode. Kaj čakam, kdaj bom … Da bi jaz … Otroci, krik, plenice … Marjan mi tarna, pred dvema letoma se je poročil in … Ne, ne, jaz imam raje svoj mir. Sem zdaj kontroverzen, prekleto res. Rad bi Magdaleno, tudi zares, družina in to. Ampak, kje bi pa bila. Ja, to ne bi bil problem. Na podstrešju je vse pripravljeno za mansardno stanovanje, ali pa tisto v mestu, ki ga zdaj oddajamo. Naš oče je na vse mislil. Tam je že inštalacija, še celo načrt obstaja, samo … Za sestro se ve, da se bo slej ko prej odselila, o ja. Jaz, ne, ne, kam pa naj bi šel z vsemi temi knjigami. Postajam drevo vraščeno v humus zgodb. Otroci … Bi znal … Bi hotel … Mama trka …

Po malo daljšem pomenku se čuti zveriženega, nedorečenega. To njeno namigovanje, da bi počasi moral razmišljati tudi o resni zvezi. Odkrito je rekla, da je za moškega skrajni rok, da se poroči nekako do 35 leta, potem da postajamo bolj ulenjeni, da otroci rabijo vitalne starše. No, mene je imela pri dvaindvajsetih, oče jih je imel manj kot jaz zdaj. Se pravi, zamujam. Kaj le? Nič, poskušal bom in poskušal. Tudi zato, ker se mi Brane zdi, tako no, tek … in neko bluzenje, kaj pa vem. Čudi me, da si ni iskal službe v Ljubljani, da ni imel nobenih ambicij. Kupil si je stanovanje in zdaj je car. Atletsko je grajen, to je res, širok hrbet, močne noge, roke, ne pa jaz, prekla zasušena, fižolova prekla, že malo upognjena. Saj jem, zrediti se pa ne morem. Mišice, no ja, malo bi lahko spet kolesaril, vsaj to. Tudi to sem opustil. Nekaj bo treba narediti. Danes je lepa sobota, lahko bi očistil kolo, ga podmazal in šel, recimo do vasi, do Magdalene. Saj ne vem, če bo doma. Z Branetom raziskujeta Slovenijo, dostikrat gresta na izlete. Branetov terenec zmore tudi bolj gozdnate odcepe cest. In v gozdu se … Sem nevoščljiv … Saj bi lahko povabil Katarino, pa … On se mi zdi tako zelo prostaška, samo seks ji gre po glavi in plehke zabave. Premetava jo od dedca do dedca, zdaj je trenutno samska. Pa se mi zdi, da … Že nekaj dni je niti poklical nisem. Ona pa tudi ne. Razumem, da ima naporne delavnike v zdravstvenem domu, nadomešča, menjuje, tudi dežura … Ja, na urgenci je včasih. Ona je, ne, ona ni Magdalena. Nekajkrat sem bil pri njej v mali garsonjeri, tisti seks, no … In ko je gola hodila na balkon, samo v rdečih nogavicah. Da si upa, kar tako, naga, na balkon … Ja, res ima svoj stil, obvlada telo, ve, kaj je ljubezen, duhovno je pa čolniček na morju zabave, to je. In sva govorila o tem, da bi pa lahko za prvomajske praznike šla v Istro, da se ji bo odpulilo, če bo samo delala. Z njo v Istro!? Mar to pomeni, da postajava par. Ne, ne, z njo ne, je pač samo zabava. In rada povleče travo, o ja … Poskusil sem, ni zame to. Potem sem depresiven in zmeden. Dobro vino, to pa. In počasi se uči tudi Katarina piti dobro vino. Prej je prisegala samo na pivo ali pa vodko s pomarančnim sokom, včasih še kaj drugega, bolj sladkega, kaj pa vem, likerji in to. In če jo zdaj pokličem, mogoče pa …

»Kati ej, kje sem te prestregel?« jo nagovori in zadrhteva.

»Ma kje, letela sem v trgovino, zvečer grem pa na en žur. So me povabili nekam v eno vas, kao nek rojstni dan od ene naših, in jasno, moraš it. In ti?«

»Ma nič, doma sem in sem mislil, če bi,«

»Ja ljubček si  pa malo pozen. In že nekaj dni me nisi klical. Jaz te pa tudi nisem, ker sem mislila, da si tu mač v poslu.  Daj, se zmeniva za jutri popoldan, a. Bi se malo furala, malo šla v naravo pa to, a?«

»Ja prav, no. Se pravi, ob dveh se dobiva pred Luna barom, a?«

»Ok, štima, šibam zdaj, vozim, veš,« je živčna.

Na žur gre, na žur. In jasno, če bo priložnostni seks, pač bo. S tem se ne obremenjuje. Veliko sva govorila o tej temi, seks, pravice žensk, moška strast, ustrežljivost, naključja, zveza – njej ne diši resna zveza, ker je preizkuševalka … Ni več rosno mlada, ne, sedemindvajset jih ima in … A zdaj bom pa še izbirčen. Pa je sploh imela resno zvezo. Nikoli je nisem vprašal. Spoznala sva se na žuru, kje pa drugje. Pila sva vino, ki sem ga prinesel in … Oh, potem pa seks na stari žimnici v kleti bloka, kjer je bil žur, mislim žur, eden od tehnikov je imel rojstni dan, pa … Saj nas ni bilo veliko, kakšnih pet, šest. Povabilo je prišlo od njegovega brata, ker sem mu pred pol leta zastonj lektoriral diplomsko nalogo in ja. Tako to gre v našem malem mestu, kjer se skorajda vsi poznamo. Prazna sobota bo. Knjige, bralni načrt in to … Nič, potem bom pa res usposobil kolo. Letos bom spet začel kolesariti. Mater sem se polenil, nič na kolo, niti na sprehode ne. Samo pisarna, lokali in ta jazbina. Ne, ne Rado, ne, to je venenje. Kosilo bo ob dveh, tak je hišni red. Ob sobotah so špageti s paradižniki in pršutom, obvezno! in rdeče vino, se razume. Ah, rutine, zavzdihne in se le premakne.

Občuduje urjeno kolo. Rumena barva zdaj spet živo sije, platišča se iskrijo, sedeže je črn, vse namazano, urejeno, vijaki pritegnjeni, veriga namazana. Privzdigne krmilo in zavrti prvo kolo. Posluša brezšumno vrtenje. Potem privzdigne še zadnji konec in zavrti kolo, da sliši tiktakanje ležaja. Nasmehne se, potolče z roko po sedežu in si reče: E, moj mustang, jezdila bova do ranča Magdalene pa, če je doma ali ne. Ogleduje si črnino na rokah. Nohti se mu zdijo nekoliko preveliki. Jezi ga, ker se je tudi tam spodaj naredila proga črnine, ker je pač čistil staro mast na verigi. Moral bi jo oprati v nafti, si dopoveduje. Še enkrat pretipa obe kolesi in je zadovoljen s trdoto. Oče se prikaže, z rokama v bokih in mu reče:

»Kaj boš treniral za tur?«

»Ja, mogoče bom pa res dobil kakšen tur na riti, ker že nekaj časa nisem kolesaril, ja. Malo sem ga namazal, očistil. Začel bom počasi tu okrog, bomo videli. Noge so še lene, bomo videli, kako bo,« mu Rado nekoliko zmrdnjeno odgovori.

»Veš, enkrat sem šel s kolesom do Reke in nazaj. Ja, mladost, mladost. No, enkrat pa sva s prijateljem šla do Budimpešte, nazaj pa z vlakom. Takrat smo imeli take popadke, ja. Zdaj pa grem samo malo naokrog, saj me vidiš. Tudi časa ni, služba, pa doma, saj vidiš, kar naprej je neko urejanje. Prva košnja je mimo. Ta hudič od kosilnice, na servis jo bom peljal v ponedeljek. Ti, sem mislil, če bi pri vas naredili za naše nove prostore, širimo banko, če bi naredili pisarniško opremo, štiri pisarne bodo in bom postavljen za vodjo oddelka. S kom bi se moral menit pri vas, a z Vinko?« se oče razgreva.

»Z njo, ja. Nov oddelke, a? In kaj boste delali?« je rado nerodno vprašal.

»Ti pa si ja, kaj bomo delali, kaj bomo delali. Finančne produkte, dragec, to bomo delali. Se ti vidi, da si doma samo med knjigami in, no, reklame znaš napisati. Naša banka za te reči najema eno podjetje, da nam naredijo celostno podobo, plakate, reklame. Zdaj, ko smo spet prodani, se pa širimo. Vidiš, tako to gre v novodobnem gospodarstvu. Velike ribe žrejo manjše in tako naprej. Bom v ponedeljek poklical in se resno pomenil. Naj pridejo, premerijo, naredijo predračun, potem bom pa glavnemu predlagal, kako in kaj. Hočemo biti reprezentančni tudi na zunaj. Veš kako pravijo – nek se vidi razkoš. Aja, vi mladi tega ne razumete, niste zrasli v bivši državi, no, naj se vidi razkošje, zato gre. Vtis na stranke, psihologija poslovanja in to. Pusti mi njeno direktno številko v kabinetu. In do kod boš šel s kolesom?« vpraša oče in se razklene.

»Ah, ne vem, nekaj vasi tod okrog, da se malo prediham in razgledam. Nimam kondicije,« prostodušno prizna.

»Ja, med knjigami je ne boš dobil, ne. No, lepo si ga zrihtal, lepo. Zrihtaj še sebe, špageti bodo kmalu. Vanja je pa spet nekje, kaj?«

»Ne vem, že zjutraj je šla, baje v Maribor, kaj vem neke kulturniške fore.« mu odgovori.

»Se mi kar zdi, ja, kakšne kulte se gredo, ja. Ti, ja, nič,« oče odmahne z roko in gre.

Oh, ta naša Vanja. Z očetom ne vozita dobro, to pa res ne. Nič nima tistega vznesenega miru in vestnosti, nič. Študirala je oblikovanje tekstila, malo dela, malo lufta, malo se druži s tistim bednim, kao nek umetnik, saksofon in to. Ja, še največ od vsega je mejna omama. Najbrž oče ve, da ženska vleče marihuano. Ampak ga zna pridobiti. Od povsod mu vlači drage buteljke vina. Taktika, taktika … Ja, rekla je, da bo šla v soboto v Maribor, da pride šele v torek. Kaj pa vem, njen ima neke špile, ne vem. Saksofon, oh … Pa saj tip obvlada, samo … Ma ne briga me, naj uživata, dokler jima znese. Ja, saksofon. Sem ga poslušal, ko je igral v baru, ah … Zdelo se mi je, kot da bi rad, da vsi cvilimo in jočemo z njim. Melanholija, kaj vem. In takrat, ko je nekdo, kaj pa vem, mlad bradati pesnik bral pesmi, take … Ja, ne vem no, malo se že spoznam na to, pa se mi je zdelo, da je tisto bolj nakladanje, da nima pravega pesniškega ustroja. In tisti verz: Krokarji zobljejo pogačo nemira … Ja no. Je pa res, da saksofon naredi vzdušje, to pa. Nič, zadosti, grem … Otresel se je teh misli, se preoblekel v športna oblačila in se premaknil do kuhinje, da vidi, kako daleč je mama s kosilom.