Pobeg 14

Nekaj časa molčavo sedi, gleda ostanek pijače, pogleduje po ulici in se mršči. Konec, konec, nič več mehkih večerov, nič. Pa res še potrebujem to? Voziti kombi? Jaz, diplomirani sociolog pa samo šofer kombija. Ja no … Saj so v Ameriki doktorji zanosit, ki vozijo taksi. In jaz bi pa vozil kombi, pa kaj. Finančne zaloge bi zdržale do, o, ja tudi še dve leti bi. Zavarovanje si plačujem, to ja, drugo pa, stroški in to … Ni problema, šlo bo. Kombi, nadeneš si sončna očala, naštelaš klimo, muzika in če bi še špinel … Si nor, špinel v službi … Eni to počnejo, Frenk … Tovornjak vozi, pa … On je itak utrgan … Pikado mojster sicer … Ja, že dva meseca ga ni. Rekli so, da zdaj vozi za enega Nemca, da gre dostikrat tudi v Turčijo, da … No ja, saj … Ure in ure na avtocestah, vročina, zastoji, voda iz plastenk, sendviči, spiš v kabini, ščiješ na pumpah in kava … ne, tako življenje je sranje, ja. Čeprav me je nekaj časa mikalo, da bi šel z njim. Razgledaš se in to. Ja, v vsem je lažen blišč. Dvakrat pa sem se peljal z njim. Fino, sediš na visokem in se pokrajina lepo vidi. Gosposka višina, vse je tako zelo pregledno. No, saj je že v kombiju boljše kot v avtu, pa v terencu je tudi boljše kot v navadnih prizemljenih škatlah. In ta Jakobo … Zdaj pa kar nič več. Pizda ima načela, to pa. Po svoje mu dam prav. Ni prav, da se pretirano šopamo s tem, ne. Isto je kot z alkičem, ko grež čez, potem … Potem si ko moj stari, ki jutra začenja s štamprlom, čez dan pa pivce, zvečer včasih zamenja štos za špricarje v bifeju, kjer je vzporedni parlament. Ti policaji so šli zgodaj v penzijo in imajo zdaj čas, da vodijo neko svojo zblojeno politiko in da sanjajo stari red, ko je bil miličnik že sam po sebi poseben korektiv družbe; bil je avtoriteta, vse do devetdesetih, tako se mi zdi. V zdajšnjem režimu je pa nepotrebna nuja; je, ker mora biti, ker je tak sistem. Ja, isto je to, ja, alkič, beg … Sam beg, vsi bežimo od sebe, pa kam? se vpraša, namigne, da bi plačal in šel. Ko stoji na parkirišču, dolgo premišlja, kam zdaj. In če bi se sprehodil do jedra, do Prešerna, da malo vidim poletni večer v Ljubljani. Ne, kot študent, sem se malo zadrževal v teh koncih. Na predavanja sem se vozil od doma, nisem živel v Ljubljani, škoda … Kolegi so mi govorili o žurih, No ja, saj sem se jih udeleževal. Samo drugače je, če živiš tu. In če bi se preselil, prodal stanovanje, tu kupil manjše in … Fantazija, da … Naše malo mesto, vsi se poznamo, vse je pri roki, tu pa … Nov lajf, pri štiridesetih … Ne, ne, in kje bi tu tekel. Na Rožnik … Oh, Rožnik. Enkrat sem šel z Miro. Ah no, šla sva do stolpa nekdanje skakalnice pa srečava tipa, ki je imel rdeč nahrbtnik in je zasoplo tekel po stezi. Ustavil se je ob nama. Pa sem ga vprašal, kaj nosi. Oh no … Nahrbtnik poln peska … Na ta način da trenira za daljši potep po Tibetu … Trening pač. Ja madona no, na kakšen način se ljudje trudijo, da jim je hudo. A ni tako trpinčenje tudi odmikanje, je pobeg. Je, je. A zdaj bom pa kar stal in gledal … Prav, pa premaknimo rit do strica Prešerna.

Stoji ob ograji tromostovja in gleda neko na pol cigansko skupino, ki se tam blizu trudi z glasbo. Dolgo gleda pevko v pisanem krilu, na zapestju pa ima privezano rutko in maha. Trudi se z mikrofonom in jokajoče tuli neko nerazumljivo pesem. Harmonikar, s povsem belo harmoniko, sedi na malem stolu in se ziblje v desno – z žilnato roko razteguje glasbilo in se spakuje, na tleh sedi deček in tolče na nekakšen bobenček, na pol odrasla deklica pa se trudi z violino. Torej družina, pomisli Brane. In ti cvilijo po Evropi, da bi zbudili hladne duše. Ne bo jim uspel, ker so sarkofagi betona premočni. In potem se pevka ustavi, ga pogleda, si popravi lase in se mu nasmehne. Očitno je pričakovala, da bo prišel do nje in v pripravljen črn klobuk na tleh ob dečku vrgel drobiž. Ne, ne, nisem karitas in ne mečem denarja za te namene. Meni se to zdi preživeto, glede na to, da je glasba na internetu zastonj. Nasmeh je ugasnil, nekaj turistov se je zgnetlo mimo in naredilo polkrog pred skupino. In potem je harmonika povsem drugače zapela. Melodija se je vila, kakor da bi iz tistega meha ušla bela kača in bi objemala nemirna srca civiliziranih nomadov. Zmrazilo ga je. Tak zvok, tak zvok, to pa redko slišiš. In zdaj zapoje še dekle skupaj z mamo. To je tista prava duša, to, si reče Brane, se prerine skozi poslušajočo potujočo zgneteno skupino – na enem nahrbtniku opazi Dansko zastavo. Na hitro najde deset evrov in jih vrže v klobuk – tam je že veliko kovancev in nekaj papirnatih evrov, celo eden za petdeset, no, no … In potem posluša: ta kontrolirani jok, to iskreno prevrednotenje sveta. Počaka, da se melodija izlije. Popotniki segajo v torbice na pasovih in mečejo kovance, dva dasta tudi po deset evrov. No, no … In dekle se smehlja, si popravlja lase, lepe, rjave; njena obleka je bolj zmečkana, očitno tudi velikokrat preprana, njene že odgnale prsi, kakor da je tam neko pradavno drhtenje, ki maliči nezrele ustnice žejnih pokvarjencev vseh barv. Oče, harmonikar, si možato popravlja bleščeče belo harmoniko z zlatimi obrobami, si pogladi velike brke in se vsem vljudno smehlja, tako zelo se smehlja, da se mu zasveti zlat zob spodaj na desni. Žena pa, zrela koketnost, ki trpi to poulično razkazovanje, da bi pozabila, kdaj je zacvetela, kdaj je bila pod mesečino prvič vzeta, morda celo nasilno. Nekdo od turistov je zahteval še eno pesem in odvrgel v klobuk bankovec za dvajset evrov. Najstnica si je prislonila violino, zamižala, oče se je malo presedel, dvakrat zakašljal, nagnil glavo, pogledal fantka na tleh, pokimal ženi in zapotegnil nek zvok, ki se je tako prefinjeno pomešal z violino. In so začeli. Tokrat je pevka iz sebe iztiskala mlade lune na brezpotjih, iztiskala je grenki sok neutolažljivega popotništva, ki ne trpi korenin naveličanosti in rutine. Kašen glas, kakšen razpon, je premišljal Brane, naslonjen na razgreto ograjo. Bolj kot to, ga je žgal ta zvok … In potem je najstnica zaplesala; šele zdaj je videl, da je bosa, da so njeni koraki lahkotni; zdelo se mu je, kakor da stopa po oblakih. Fantek pa je zibal glavo in tolkel na mali boben, si občasno pokimal, se slinil in lovil ritem. Ko se je melodija izvibrirala, je Dansko dekle jokalo. Šla je do pevke, ji dala bankovec za dvajset evrov in jo vprašala, če govori angleško. Pa je prikimala in si popravila lase, razmetane čez zagorela ramena. Brane sliši, da so Romuni, da so na turneji, da bodo šli tudi v Italijo, kjer imajo sorodnike. Da vsako poletje potujejo in nekaj zaslužijo, da bosta lahko otroka šla v šole. Premakne se. Gre mimo prešerna in gleda ljudi, ki tam posedajo. Vsemogoče je videti, turisti, klošarji, golobi in nekaj starcev, ki javno odmirajo. Poletni večer se bliskovito polni s hrupom, s cingljanjem kolesarjev in z neko čudno napetostjo. Veliko glasbe se v koncentričnih krogih zliva okrog Prešernovega spominka. Kako mora iti to na živce Francetu, se Brane hahljavo nasmehne in cinca med odločitvijo, ali bi sladoled ali pivo. Če se zdaj lotim popivanja, nocoj ne bom šel domov; tak na vožnjo, pa še po avtocesti, ne, ne. Ja kaj pa potem … Dobro, tipa, ki ponuja kombijski prevoz, bom poklical v sredo, ne prej. Ponedeljek je, pa tak … Nič več … Nič, bomo pa pivce. In se usede k beli mizi pred lokalom. Naroči si veliko točeno in gleda šumenje okrog sebe. Mladi ljudje, sproščeni, poletno vzneseni, turisti, hrupni in čvekavi, pa nekaj običajnikov, ki jih je sito mesta obdržalo tudi čez poletje. Samotno pitje, patologija … Socialno vedenje pijancev in te fore. Evo ti sociologije na ulici, kolikor jo hočeš. Žive skripte, vsa ta življenja. In romunski Rom z belo harmoniko … Ja, ja, vsak si išče kos sonca v senci nore civilizacije. Pri sosednji mizi se je usedla dama, naročila metin čaj in si čisto počasi prižgala cigareto. Ne več mlada, pa tako ponosna … Pomencala si je oči. Sončna očala je diskretno porinila po mizi, pritegnila pepelnik in si oddihala. Mestna dama z nekoliko starejšo registrsko številko, se Brane namuzne. In metin čaj, ja, meta hladi telo, ja, pravi naša farmacevtka, tista zafrustrirana; enkrat je že poskusila s samomorom. Pa zakaj, zakaj, lepega moža ima, hišo, delo v lekarni, ja … Ne, ljudje so uganka, so. Dama le dobi svoj čaj. Dvigne pokrovček, se skloni, ovohava in si nekaj šepeče, ne sliši je. Potem spet kadi, gleda na ulico, na vrvež, ki se gosti. Brane pomisli: samota, večerno obešanje samote, da … Mogoče živi celo kje v bližini. Te dame, te prave meščanke, ti artefakti stare urbane populacije. In dvigne pivo, naredi odrešilne dolge požirke, da mu nekaj pene ostane na bradi in na brkih. Gospa v soseščini srka čaj in ga pogleduje s tisto neprikrito željo po besedi. In kadi, počasi lagodno, kakor da je vsak vdih neko nujno opravilo, neka zaveza življenju. Za trenutek pomisli, da bi jo ogovoril, pa si hipoma premisli. Energično vstane, ker je pivo plačal takoj, ko mu ga je živčna natakarica prinesla. Kam zdaj? se vpraša, ko stopa po živahnem nabrežju. Zagleda skupino turistov – kako neumno, vodnik za zastavo in piščalko. Velika skupina, očitno Kitajcev ali Japoncev, ne more z gotovostjo reči, kdo so. Pa jih gleda in sliši čivkajočo govorico. Vodnik jim razlaga o Plečniku, to je doumel, ker angleščino dobro obvlada. Počaka, da se ta močni tok turistov zlije mimo. Potem je nenaden mir, nekje se sliši motor, ozre se na reko. Ladjica tiho drsi in meče luči na gladino. Takole se voziti, ja … Dvakrat sva se z Magdaleno … Enkrat, predlani v najinem prvem letu, okrog božiča. In takrat je rekla, greva gledat lučke v Ljubljano. Pa sva šla. Kuhano vino, poljubi, in za konec še z ladjico skozi vse tiste luči. Oh, ona, ga zdaj stiska v zaprsju in ga prelamlja, da se mora nasloniti na ograjo. Malo naprej, na mostu, se nekdo trudi s saksofonom. Našpiči ušesa. Melodija je nežna, mehka; taka, da zavije dušo v vato. In ozre se proti gradu, ki je že osvetljen. Nad njim zdaj opazi velik mesec, rahlo rdečkast. Luna, si šepne, luna rdečkasta. Komunisti so jo zasedli, samo še cocacola bomo dali gor napis pa bo, se nasmehne domislici in že gleda v naslednji gostinski vrt, kjer na mizah gorijo drobne lučke – malo večji vrt pod šepetavimi drevesi. In spet si naroči veliko točeno pivo. Plovba se je začela, si reče. Natakar s črnim predpasnikom pride hitro in živčno vrti srebrn pladenj v roki. Naročilo je bilo res hitro uresničeno. Tokrat čaka, da se pene lepo posedejo, gleda po sosednjih mizah, srednja premožnejša generacija, mrmrava, zatohlo samozadovoljna že s tem, da si lahko privoščijo večerne lokale, odplačajo kredite in sosedom razkažejo nov avto. Imeti in biti, potem pa … Če bi zdajle … O, če bi zdajle imel še nekaj dimov, bi bil večer spodobno odrešilen, tako pa … In Jakobo … Ta umetnik … Ja, približno vem, kdo v našem malem mestu še prodajo to in kje. Jutri zvečer bom šel tja, ja … Za nocoj bo pa pivo kar dobro, ja, se smehlja. Potem se mu zazdi, da pri tretji mizi sedi ženska, zelo podobna Magdaleni, taki lasje, drža, močna ramena … Pa kaj mi je, se ustraši … Privid, fuzlanje … In še celo glas je tak, se prepričuje. Potne kaplje mu orosijo čelo. Nagne glavo, da bi bolje slišal. Ne, ni ona, ni, ta govori čudno angleščino. In tip ob njej je belolas, skoraj že starec, turista pač. Vrat, lasje … Ne, ne, spijem in grem, ne … ga vrže v nemir. In gre. Čez deset metrov je že naslednji lokal, bolj hrupen. Tu so mlajši ljudje. Opazi tudi hladilno omaro s sladoledi. Aha, zato tak dren, sladoled, večerni lagodni sladoled, za trudne nomade. Domačinov je malo, morda nekaj mlajših ljudi, ki so pozabili, da jih žene nevidna sila nagona v te črevesne gube mesta; dati se videti, se ovohavati, potem pa, tudi veže so dobre za hiter seks. Ja, včasih, ja … In spet sede, komaj je našel prazno mizo. Natakarica skoraj teka, pridrsne mimo in ji naroči veliko točeno pivo. Ko se takole lagodi, se mu zazdi, da je tam spet ena podobna Magdaleni, boki, noge, še ne prav zagorele, način hoje, način kako drži sladoled, ga oblizuje. Pa kaj mi je, kakšen norec postajam … Je to pomanjkanje THC – ja. Je to … Naj gre vse nekam … Nocoj bo dolga plovba. Pije počasi in gleda vse te zaletave ljudi, veliko jih postoji pri sladoledu, potem grejo s svojo porcijo do ograje in se napajajo z mestno idiliko in z vonjem po usmrajeni zdolgočasenosti. Preseneti ga znan moški glas, odločen, globok … Gleda v tisto smer in … To je Leon, o … Prvi je diplomiral v letniku … Leon, grebator na kvadrat, sicer je pa rad posojal zapiske in drugo študijsko kramo. Politik na kvadrat. Grebel se je za funkcije, že takrat, oh … Sodelovala sva v debatnem krožku na fakulteti, pomagal sem pri organizacijah in … Ja, ja vsak moj izpit smo zapili, z njim in še z dvema, ženske pa ni bilo v naši klapi, ne. Naj mu naznanim, da sem tu. Že, čakaj, ja najmanj deset let ga nisem videl. Ja, ja bo kaj takega. Tam, 2013, 2014, sem ga enkrat srečal na nekem koncertu v Križankah, kje pa. On je nekaj časa igral v nekem eksperimentalnem bendu, neka mešanica jazza in rocka, ja. Najprej orgle, te je včasih igral tudi v neki cerkvi, desničar, turbo desničar, meda visoko v stranki. Piše govore, dela na sedežu stranke, saj … Tako mi je takrat rekel. A da se mu naznanim, no … Sladoled kupuje, hčerka je z njim, lej no, kakšnih deset let ima … Lej no, očka pelje hčerko na večerni sprehod in ji kupi sladoled. Idila desničarskega veljaka, ki zagovarja družino kot temelj. In potem ga on opazi. Možakar reče hčerki, naj ga za trenutek počaka, da bo pozdravil nekega kolega, ja, rekel je kolega. In naredi tistih nekaj korakov od sladoleda do njegove mize. Brezhibne poletne bež hlače in zlikana srajca s kratkimi rokavi, pa obraz poln odločne bojevitosti in samozaverovanosti, pomisli Brane in se smehlja nad pivom.

»O, glej ga glej, našega Branka. O Jezus, koliko časa te nisem videl. Bo že kar desetletje. In si obljubljal, da se boš kaj oglasil, vsaj na mejl, na telefon, ti pa nič, starina, a?« Je Leon zgovoren.

»Sory, ma sem imel druge skrbi veš. Boš prisedel, eno malo točeno, kot včasih, a?« je Branko priponudljiv.

»No, saj vidiš, s hčerko sva. Peljem jo tu blizu, k stari mami. On še vedno živi v tem starem delu, v drugem nadstropju. Ne boš verjel, ženska še vedno zna tako zelo dobro pripovedovati zgodbe in pravljice, da se ti naježi koža. Ja, ja, to je stara meščanska šola. In moja žena je povzela kar dosti po njej. Ti meščani, to je posebna rasa, ti stari Ljubljančani. In upam, da so gospa že doma, ker ob taki uri gre na metin čaj, take navade pač ima,« se Leon razgovori.

»A zdaj pa ne boš sedel?« je Brane skoraj razočaran.

»Počakaj pet minut, pa pridem nazaj. Bo prav zanimivo malo poklepetati. Boš počakal?« reče Leon in se živčno prestopa. Potem zakliče: »Kati, greva k stari mami, pridi!« In gresta na levo, v ozko ulico. Potem je bila tisto mama od njegove žene, ah no. Kako je svet prepleten, oh … Gospa, ki je pila metin čaj in pripoveduje zgodbe. Saj si jo prestavljam, v starem stanovanju, kjer je zrak težak in poln neke miloščine preteklih rodov. In težke zavese in tepihi, lestenci, tapete na stenah, staro pohištvo … Ja, ja, vse to, vse to. Konzerviran čas za stenami, ki ne znajo več molčati; kar same govorijo zgodbe. In ta Leon, politik. Oh, zdaj je verjetno za njim težko obdobje. Junija so bile evropske volitve. Nisem šel, ne … Letos ne, ker sem bil v objemu mame marihuane. In bo hotel vedeti, kaj počnem in to. Koliko naj mu povem? Vedno je bil fer, tudi pomagal je, če je bilo treba. Enemu iz Prekmurja, res revnemu študentu, je plačeval občasno pasulj v menzi in … Ja no, krščansko usmiljenje. Saj je sam priznal, da je najprej nameraval študirati na teološki, a ga je začel zanimati ženski svet in tudi z glasbo se je že ukvarjal. Koristno klepetanje, klepetanje kot mašilo, klepetanje kot terapija, klepetanje kot stik, kot poživitveni sok duše. Malo dlje je trajalo, pivo je že spil.

»No, pa sem nazaj,« se Lon nasmehne in se usede. Prekriža roki na mizi in prepleta prste. Nima sončnih očal, sivina na straneh nad ušesi ga dela plemenito starajočega, na obrazu je več žlebastih prog, v očeh pa je silna migetava prizadevnost.

»Pivce bova, a?« reče Brane in se krči.

»Jasno, meni malo točeno. In kaj te je prignalo v Ljubljano? Malo te je videti, sploh nič. In kaj počneš?« Leon začne spraševanje.

»Ah, Ljubljana. Bom priznal, včasih se mi toži po njej, po naših žurih, še bolj po naših odličnih debatah v debatnem krožku. Tega tam dol pri nas ni. In če me že sprašuješ, kaj delam, trenutno lebdim,« se Brane cinično nasmehne.

»Kako, lebdiš?« nasrši obrvi Leon.

»Ja, pustil sem službo skladiščnika v podjetju Sanles, tam sem bil. Ampak je režim, ja, to ti je režim. Ne bi ti o tem nakladal. Vi, ki se greste kabinetno politiko, nimate pojma, kaj se zares godi po firmah. Vem, da so vaša prizadevanja plemenita, ampak, oprosti, meni za vsakršno politiko dol visi.«

»Čakaj, čakaj, tako ne moreva posploševati,« reče Leon in se nekoliko odmakne, da natakarica postavi na mizo naročeno.

»Saj ne gre za posploševanje, ne. Glej, nadur ne plačajo, dopust odrejajo, kadar oni hočejo, dela se včasih tudi ob nedeljah – pač, poslovni načrt. In ja, še druge stvari sem si zakuhal, da mi v domačem mestu gori pod petami,« se Brane v hipu razvozla, kakor da je vanj udaril bog hmelja in kvasa in mu razprl temne kambre v srcu.

»Čakaj no, saj so inšpekcije in to. Pa bi prijavil, saj toliko si pa že osveščen. Bog pomagaj Brane, bil si med najbolj bojevitimi v  letniku in na debatah, tudi na zakonodajo si se odlično spoznal. In predvidevam, da se še. Res da nisi bil velik pristaš krščanskega etosa, tu sva se razhajala. Ampak nič ne de, še vedno obstajajo stvari, ki ljudi povežejo, ne samo vera. Vera je sicer močan cement, no, to že veš. O tem ne bova pretirano goreče razpravljala. Gori pod petami, ja, kaj pa si ušpičil?« je Leon zdaj modrostno radoveden in elegantno prijemlje mali vrček piva. Naredi nekaj prefinjenih požirkov, malo pocmoka in izpusti olajšujoči aaah.

»Ah, inšpekcije, daj no. To je vse prepleteno, vse. Vem, ti si znotraj stranke in si v politični mašineriji pa nimaš realnega stika z vsem tem sranjem. Ne bi ti vsega razlagal, ne. Daj mi ti povej, družina in to. In, a si še na Viču?« skuša Brane spremeniti kurz pogovora.

»Ne, preselili smo se v Črno vas, na podeželje, no, skoraj podeželje. Tast je tam imel starejšo hišo, ki jo je podedoval po bratu, pa smo jo renovirali. Veš, okrog je vrt, breze, drevesa in mir je, mir. Pa bazen smo naredili, da imata otroka veselja. Katka ima deset let, Domen pa osem, to je to. Žena še dela na banki, jaz pa, saj veš, sekretarju stranke strežem in upam, da se bom prerinil še višje. Ambicije so, saj veš. No, politika je bila od nekdaj moja strast. Naj ti zaupam, da je kurz desničarskih strank v Evropi za enkrat zelo v zagonu, še celo preveč. Nisem pristaš ekstremističnih gibanj, to ne, sem pa za krščanske vrednote, to pa z vsem žitjem in bitjem.«

»Mah, mene ne gane politika. Jaz sem si kupil dvosobno stanovanje in ima svoj pir in svoj mir. Zdaj se nekaj dogovarjam z Boštjanom, da pa bi delal v Ljubljani kot nek analitik v agenciji za raziskavo javnega mnenja. Najprej sem imel namen, da bi bil skladiščnik v Avstriji, pa …«

»Ven bi šel?« se Leon živčno obregne.

»Zakaj pa ne?« vpraša Brane.

»Že tako imamo prevelik intelektualni odliv. No, v stranki pripravljamo programe, da bi možgane zadržali. Na splošno je pa premajhna politična volja. Saj veš, kako smo to vse premlevali na svojih debatnih večerih. Meni so dali veliko, dosti več kot sam študij. In tega manjka, kulture pogovarjanja, tega majka. V politiki pa sploh, kjer so tenzije velike. Tako to je. In čudi me, da se nisi vklopil v politiko. Velik potencial si bil, no, saj si še,« mu taktično laska Lon.

»Ne, ne politika me ne zanima. Družbeni pojavi da, politika kot obrt pa ne, nikakor ne,« odmaha s prstom Brane.

»No, saj te ne silim vanjo,« se Leon nasmehne. In kaj je s tistim plamenom pod petami?« se Leon obregne.

»To, to, hja … Ženska,« na kratko reče Brane.

»Ženska, ženska,« se čudi Leon. »Ti nikoli nisi imel problemov z ženskami. Kar naprej si se s kakšno dobival. Daj no! Mislil sem, da si že zdavnaj poročen, sploh pa, no, že deset let, najmanj, se nisva pogovarjala. Pričakoval sem, da se mi boš oglasil, pa nič. In tudi glede službe bi se znal angažirati, saj veš, zvez je veliko. Na takem položaju sem, da bi ti jo našel, bodi prepričan.

»To ti verjame, ja. Ženska,« se spet zahahlja Brane.

»Pa boš že povedal, kaj je s to žensko.«

»Noseča je?« prhne Brane.

»Noseča, pa!?« sproščeno reče Leon.

»Ja, nisem načrtoval, da bi … Mislim, počilo je med nama, ker pač nisem načrtoval, da bi z njo resno zaživel, ker …«

»No, ker,« prežavo vpraša Leon in naredi prefinjen požirek.

»Ker pač, ona je zelo verna, to je prvo, pa njeni doma, kmetija in to. Dobro, to ni problem, saj bi lahko živela, kje drugje, no. Za začetek imam dvosobno stanovanje, pa …«

»Ah, ne prodajaj mi buč no. Veš kaj, preprosto si se usral, ker že imaš taka leta, da se ti osebno lagodje zdi večja vrednota kot vse ostalo. To bo. O, poznam podobnega kujona v našem kabinetu. In ista fora, punca nekajkrat ni vzela tablet in je zanosila. Pa se je tipček malo zapil, tudi travca je bila, tudi. Smo ga lepo strpali na servis in zdaj sta skupaj. Pomagali smo mu najti primerno stanovanje in je bil problem rešen. Ne razumem, zakaj ta strah pred zarodom, res ga ne razume. Pa ni samo pri nas tako, v celi Evropi se to dogaja. In pripravlja se vseevropski program za dvig natalitete, sam sem vpleten vanj. Kar nekaj analiz sem že naredil, in zato vem, kako je s tem. Joj Brane, daj no, saj si bil čisto spodoben dedec, pa ja ne boš zdaj pokleknil, daj no. Oh, če se spomnim, kako smo zalivali tvoje izpite, a?« ga skuša Leon speljati v razjasnitev tega problema.

»Smo, smo,« prikimava Brane in se vleče v sajasto senco spoznanja, da je izmikač.

»No, vidiš. Kar lepo najdi skupno pot s to žensko, pa bo. Ni prav, da si se umaknil zato, ker je noseča. In če ti nisi za krščanske obrede pač nisi; njej pa pusti to svobodo in bo. Daj no, nobene tragedije ni v tem, če je ženska noseča. Dragi moj to je poseben blagoslov, ki se ga ti niti ne zavedaš. Vem, zdaj te muči to, da se ti bo življenje zaradi otroka obrnilo. Pa kaj, ti bo mimo in potem boš užival v svoji očetovski vlogi, boš videl. Otroci te pahnejo v drugačen ritem, drugače začneš dojemati življenje. In če boš rabil kakšno pomoč, glej, mojo številko najbrž še imaš. Zapiši si še eno, prosim, strogo privatno. Boš?« je Leon olikano vsiljiv.

»Pišem,« reče Brane in potegne mobilnik iz žepa poletnih hlač.

»No, zdaj številko imaš. Joj, zdaj sem se spomnil, tvoji žuri in polni žepi arašidov. Oh no, slani arašidi, kar nekaj vrečk si jih kupil, da smo lažje cuzali pivo. In se vidim, kako si mečem v usta cele pesti tega sranja. Pa smo jih mleli, pili in se smejali. No, to je bilo življenje, kaj?« se Leon smehlja.

»Bilo, seveda je bilo. Ja, ja arašidi. Danes jih pa ne prenesem. Če že, potem pa kdaj pa kdaj čips, tisti z okusom paprike ali pa sira, drugega pa ne od teh sranj. Ja, res sem imel navado, da sem kupoval pred žurom arašide, to pa zato, ker je moj stari, preden je šel na pijanke, vedno jedel slanino, rekoč, da se potem lažje pije, da te manj prime. No ja, taktika pač,« se Brane zasmeje.

»Ah no, zdaj smo bolj kultivirani pivci. Brez vina ne gre, ne. Sprejemi, konference, vse se konča s popivanjem. Včasih se mi zdi, da je to v evropskih prostorih kar nekakšna kultna obrednost. Ne, ni to samo naša posebnost, ne. Saj vidim, ko grem s sekretarjem stranke ven, oh. Pa v Bruslju, ja … No, to so druge zgodbe. Lepo, da sva se srečala. Takole, številko imaš, problem začni reševati, pa bo. Zanesi se name, prav, Brane!« reče Leon in vstane, da se še enkrat rokujeta.

Ostane sam ob naslednjem točenem pivu. Pomračeno gleda migracijski tok in si misli: pridigar, da pridigar. Morda je res škoda, da ni šel na teologijo. Koristen bi bil sistemu. Na nek način je tudi zdaj koristen, samo … Ah, politika, zlaganost, kontrolirane laži, snobovsko razkazovanje … Ne, jaz ne bom nikoli v politiki. In ta Leon, arašidi … Ja, ja, smo jih zobali. In tisti zadnji izpit. Sedeli smo na stopnicah pred frančiškansko cerkvijo, pili pivo iz pločevink, jedli arašide in se smejali. Ne vem, kako nam je padlo na pamet, da bi pa šli malo na ladjico. Potem nismo šli, ker je eden prinesel še eno domače žganje in smo nevarno mešali. Joj, tisti zadnji žur. Leon je klečal na stopnicah in molil. Tega mu pa nisem omenil, pozabil sem. Ja, res je tam klečal in molil. Njega je ta izpit še čakal, menda je zato molil. Pozno zvečer smo se razšli. Vem, da sem potem dremal na klopi, da me je mestni redar nekaj spraševal in mi grozil, da bo poklical policijo, da je klateštvo tam prepovedano, da … In sem mu čisto sociološko začel razlagati, kaj je klateštvo, kdaj so ga že poznali in take. O, kako se zdaj tega spomnim, o, joj. In vem, da je tudi Leona imelo, da bi za nekaj časa bil čisto navaden pohajkovalec. Takrat je celo omenjal, da ga drži, da bi šel v samostan, meditacija, tišina, odmaknjenost … Samo kaj, ko pa je rad videl lepe ženske noge, prsi, ja … In glasba seveda, ženske in glasba, dobra mešanica, pa še alkohol in marihuana. Ne, ne on ne, on je strastno proti. Baje je enkrat, tam za rimskim zidom, poskusil to, pa je imel kar težave. Ja, nima mama marihuana vseh rada, ne. O, mi, njeni otroci … Samo nocoj, o če bi iskal, bi se našlo, bi. Ljubljana je polna tega, slišal sem, vem … Bi šel na lov. A naj hodim okrog kod sledni pes, daj no … Pivce, pivce, polna luna je. Ta bo vzdigovala visoko plimo v meni in me peljala, kam že … Premaknil se bom. Koliko pa je ura, nekaj do desetih, hja … In avto sem pustil na parkirišču blizu tivolske dvorane … Ja, kar nekaj korakov je do tja, je … No, še malo se razgledam, si reče. Poslanja se ob stoječem pultu in spet srka pivo. In če bi poklical Magdaleno, tak, pijan in ob pol enajstih zvečer, ah … Sem pa heroj, ja. Zdaj, ko sem konkretno pijan, zdaj bi jo pa poklical. Kako slovensko … Ko smo pijani, si pa upamo. Kot da je alkohol pogonsko sredstvo našega razploda. Dostikrat je, vem … Ne, ne lahko meni pridiga ta na pol župnik, ta Leon, to in ono. Jaz zase vem, da ne bom več s to žensko, vem, da ne. Ne morem, ne morem … Zajebal sem, v štartu sem zajebal, zdaj pa ne morem nazaj, mater, da ne. In nobene pomoči ne bom iskal. Ja, ja vem, Leon ima veliko zvez, vem, dosti več kot Boštjan. Ne, nikomur se ne bom uklanjal. Če dobim službo tu, bom stanovanje prodal in si tu kupil garsonjero, in adijo. Bom pač še ena mestna podgana. Življenje tukaj, glej no … Pri nas, ob tej uri, dva bifeja in gostilna pa konec … Tu pa, kar poglej, vse hodi, se vozi na skirojih, s kolesi, biološko oplemenitene ulice … O, saj tudi pivo spodobno zadeva, samo vztrajen moraš biti, o ja … In gleda mlad par, ki je zavozlan ob ograji, še malo naprej še eden, tista dva sta pa čudna: sedita na ograji in buljita vsak v svoj telefon. No, to je zdaj ta nova krasna buljiva civilizacija, to. Ne, ne, pobegnil bom iz domače luknje, pobegnil. Začel bom iskati primerno garsonjero, to je načrt za jesen. to. Nobenega kompromisa, nič! Dobro, naredil sem zemljana, pa kaj. Priznal ga bom, očetovstvo, mogoče ga bom kdaj kasneje celo vzel k sebi, bomo videli, kako bova to rešila in reševala. Za zdaj si ne predstavljam, da bi moral domov in varovati otroka. O mater, da ne. Ne, tega ne. Pa bi mi lahko rekla, ne jemljem več tistega sranja, ker … In vem, da je spet jemala pomirjevala, vem … Videlo se ji je, ne more skriti … Oh no … In njen prvi, ja … Podeželske tragedije, Cankar in to. Kaj smo mi, kakšen rod smo, kakšen narod, zblojen, zmešan z vseh vetrov, stokajoč, jokajoč in razpršen v evropske interese. Na predpražniku Evrope živimo in kolnemo, ker smo to, kar smo. Po drugi strani je pa patologija ponosa … No, dajmo, hitro še eno točeno, pa odtočiti moram, proizvodnja dela, vhodni material, izhodni material … Pride iz toalete in si naroči malo točeno, sam sebi rekoč: tempo je treba prilagoditi … In pije. Ogleduje si skupino turistk, kričavih, smejočih, z nahrbtniki. Tenko posluša, Nemke, morda Avstrijke. In ujame, Bierfeld, aha, Nemke, da … Smeh, ene energijska pijača, gledanje v telefone, mahanje z rokami, oh … Isti vzorci obnašanja, urbano dresiran človek. Saj na podeželju ni nič drugače, telefoni, zamišljeno gledanje, odsotnost … Pobeg, en sam pobeg pred svetom, ki ti itak leži v dlani. Takole sam, že pijan, pa tu … In kaj bo zdaj …!? Klinc gleda vse skupaj. Še nekaj lokalov bom obredel in se odvlekel do avtomobila, tam bom malo prespal, potem …

Malo po drugi uri zjutraj sedi v avtu, ima odprte šipe in posluša glasbo, tokrat nek rock. Smeji se, ker ga je pijanost povsem prekvasila in ne prav močna marihuana. Našel je nekega, ki je samotno kadil na klopi ob Ljubljanici. Povedal mu je, da je včasih delal na radiu, tehnik je bil, samo da je huda reorganizacija, da si išče delo drugje in da pač takole zabija večer. Ni ga vprašal, kje nabavlja robo – to se preprosto ne sprašuje. In sta kadila. Menila sta se o zvokih, o mešanju zvoka, o toleranci zvoka, o hibah aparatur … Možakar se je pohvalil, da je včasih ozvočeval tudi manjše koncerte, da pa zdaj, ko je že čez petdeset, nima več živcev in potrpljenja, da je vse preveč divje, da vse mora biti na hitro, on pa da je še stara šola, lepo počasi in natančno. Skoraj celo uro sta bila v omotu marihuane in na pol pijanske debate. Možakar je priznal, da pride večkrat takole naokrog, spije nekaj piv, potem pa si na tej klopi privošči zavitek ali dva, kakor je pač luna. Vonj marihuane, nezmotljiv … In tolče po armaturni plošči, da bi ujel takt bobnarja … Ne gre mu najbolje. Utrujenost ga ožema, omahuje, roko pusti, da visi na vratih, glava pada nad prsi, zvoki izginjajo v nekakšnem tunelu: onkraj so samo sanje. Proti jutru ga zbudi policist. Brane bebasto gleda vanj in pomisli: Ja, pizda, kje pa sem? Policaj pa:

»Gospod, je vse v redu, vam je slabo?«

»Ne, ne, je vse ok,« hripavo reče Brane. In za trenutek se mu zazdi, da je policist kar njegov oče. Mater se mi fuzla, zdaj že starega vidim … O, pizdarija, kaj sem sinoči kadil za ene smeti.

»Nekaj minut sem vas gledal, takole z roko, obešeno na vrata, pa sem mislil, da vas je obšla slabost. No, če je vse v redu, potem pa le mirno. Ste pili, kaj?« ga še vpraša.

Brane premišlja: Kaj klinca me zdaj tu zaslišuješ, saj samo počivam. Bizgec, normalno, da sem pil, če ne bi bil že doma in aja tutaja, jebenti, a.

»Ja, sem, ja, pa sem tukaj prespal. Zjutraj bom šel domov, no, ko se povsem zdani. Prišel sem do prijateljev, malo stara Ljubljana, noč in to. Živo je pri vas,« mu z nasmehom reče.

»Še preveč, gospod, še preveč. Premalo nas je, da bi zmogli vse ekscese. No, srečno pot. Samo da je vse v redu. Nasvidenje,« reče policaj in naredi nekaj korakov do policijskega avtomobila in se usede poleg kolega. Počasi odpeljeta. Patrulja, pregled parkirišč, ja, ja … Mater sem nerodno spal, roka mi je kar odrevenela. U mater, kako to skeli in boli. Kaj zdaj? Slabo mi je, preveč te žajfnice. Pizda, glej, tam blizu je pivovarna, ah ne. Saj je ni več, ne … Pa je bila, o ja. Spomnim se tistega vonja, ko smo hodili tod mimo. Jure je stanoval čisto blizu, kako so že rekli tistim blokom, menda ruski, nekaj takega. In je dišalo, o, je … In je spremenil stanovanje v nekakšen mali studio, snemalo se je … To so bili časi, to. Klaviature, elektronska glasba in nasnemavanje histerične pevke, ki si je nekajkrat rezala žile. Ja, ja … In se spomnim, ko smo šli na obisk v klinični: povoji, izgubljen obraz in potem so jo starši dali v Idrijo; ne vem, zakaj v Idrijo, mogoče, ker je bila njena mama od tam. Kaj veš. Pa je bila lepa punca, samo, ja no. Vsega preveč, vsega in en splav in fant je naredil samomor, pa je hotela za njim. če bi znal pisati romane … In Magdalena, pa spet. Pogleda na uro, komaj pol petih zjutraj. Kaj bi zdaj, žeja me, slab sem ko prasec. Trese me, v glavi je noro. Pa kaj vleče oni tip, kaj vleče. Pizda je bila slaba roba, pa še alkohol. Ne, ne, ne bom jemal kar počez, ne. Nikoli ne veš, kaj vse zmešajo, od otave, do peteršilja, vsega boga se prodaja. Jakobo, on, aha, to je pa druga pesem, ja. Samo zdaj se je izpela, ja. Nič, domov bo treba, nažgal bom klimo, ne, ne … Z odprtimi okni bom peljal, da me dobro prediha, tako … In policaj, mater mu. Pa sem se malo usral ja, misleč, kaj da bo. Menda ni dovoljeno prenočevati na parkiriščih. Enkrat sem slišal za ta odlok. No ja, mimo je … O, če bi bil moj stari v funkciji. On bi že našel paragraf, da te oglobi, o ja. Torek je. Kaj bom doma. Najprej tuš, potem bom šel v kiosk po … Pa kaj mi bodo papirčki, če nimam robe. Vsaj kakšen časopis, revijo, kaj vem. Pa v trgovino bo treba, pa … Julij je. Boštjan bo poklical po petnajstem avgustu, tako sva zmenjena, prej ne, dopusti in to. Volitve so mimo, zdaj imajo tudi na agenciji zatišje. In vprašanje, če me bodo sploh porabili … Ah, kako razmišljam, porabili … Ja, porabijo te, potem pa. Kot baterije, ko so prazne, jih pač zavržeš. Človeški viri, da, da … Zadosti filozofije, gremo.

Oprhan stoji ob oknu in gleda slepečo svetlobo na strehi sosedovega čisto novega terenca. In potem vidi, da se z ženo najbrž odpravljata na morje. Na morje, se nasmehne. Na morje, saj bi lahko šel. Samo kam, hoteli so zasedeni, vsaj za kakšen dan. Ne, ne, ne maram pregrete kože in … In če bi … In spet ta Magdalena. A zdaj bo to tako. Kar naprej se bom boril s tem, poklicati, ne poklicati … Sranje, sranje … Ne bom, ne bom, ne bom, kriči v njem do te mere, da začne skoraj drhteti. Ko da sva zdaj dva, eden hoče, eden noče. Naj gre vse nekam … V trgovino grem in si prinesem tudi pivo, tako ja. Klin se s klinom zbija. Živela svoboda.