Pobeg 12

Julijska soparnost prekriva mesto in izdehteva nori hiteči čas. Vsi nekam rinejo, dopusti so že, a je še vse tako zagnano. Magdalena stopa počasi in gre skozi park. Namenoma je pustila avto na senčnatem parkirišču blizu osnovne šole, od koder ni bilo daleč do sladolednega vrta. Hodi lenobno in zamišljena. V parku na hitro pogleda nekaj deklet in dva fanta, ki kadijo marihuano. Tak je bil Andrej, tak, si reče in gre mimo njih. Voha tisto svinjarijo, in dve dekleti se tako noro smešiti. Sliši, kako ena reče. Špela, mater ti, ne cuzaj tako no, pizda. Te bo ruknilo, preden bo noč. In potem eden od fantov: Pa ja, ta kurac mi je prodal slamo, to sploh ne zadeva, jebat ga. Pizda no, keš poberejo, dajo ti pa ta peteršilj. In potem sledi skupinski smeh. To je njihov smisel, pozabiti, da so, samo še to. Kdo ve, koliko ljubezni so sploh imeli ti mladi ljudje. O moj otrok jo bo imel, o ja, ne glede na vse, moj otrok jo bo imel! Zdaj bom živela samo zanj, se ji spotoma smehlja. In ko pride do sladolednega vrta, vidi, da tam sedi Rado, v elegantnih poletnih hlačah, ki jih je že pri malici in prej v pisarni gledala, pa majica, lepa z nekimi napisi, in čevlji, lahki mokasini pa sive nogavice, skladje … Levo nogo pestuje pokrčeno na desnem kolenu, v roki drži stekleno skodelico, si nese rumenkasto bel sladoled v usta, zamiži in … Potem jo zagleda in vzklikne:

»O Magdi, kaj pa ti? A nisi zašibala domov med travnike pa pod vašo veliko lipo. O, ja, tam je vedno taka dobra domača senca,« reče Rado.

»Ne, premamil me je sladoled. Pri malici danes nisem nič sladkega. Saj sem ti že rekla, da žrem kot slon. A lahko prisedem?«

»No, seveda. Jaz častim,« se ponuja.

Magda sede, obesi torbico na naslonjalo kovinskega stola, ki deluje hladno, odrešilno in trdno.

»Ti,« reče Rado, »malo prej je bil tu, spil pivo in šel. Samo pogledal me je, spregovoril samo živio in to. Rekel je, da še vedno čaka na onega Avstrijca, da bo drug teden šel v Ljubljano, da si intenzivno išče novo službo. Samo to. Ni bilo prilike za daljši pogovor. Pa sploh sem imel občutek, da nas, bivših sodelavcev, nekako noče za sogovornike. In ni bil obrit, pa, ja, kar v trenirki je bil, kratki, taki do kolen, v tekaških čevljih in neko prepoteno majico je nosil. Mogoče bi bilo stresno, če bi se vidva tukaj srečala. Aja, pa še to je rekel, da je zamenjal telefon, da ga ne bi nadlegovali, ja, to je še navrgel, spil veliko točeno na hitro in šel,« je Rado rekel.

»Pa si mi ga mogel omeniti, kaj. Te lepo prosim, ne omenja mi ga več. Končala sva in amen. Otrok bo zrasel tudi brez njega. Zadosti sem močna, da ga bom spravila v življenje, verjemi! Sem kmečko dekle, trdne gene imam, tudi hribovske. Nočem nič slišati o njem, nočem ga videti. Če bi vedela, da pride tudi sem na pivo, bi bila zdaj že doma pod lipo in bi se crkljala z mačkonom. Ti ne veš, kako naš mačkon, no saj imamo še nekaj mačk, ampak tisti, tisti ima res fine antene za počutje. Zna potolažiti, ti rečem, res zna. In pride skozi okno in se mi uleže k nogam pa me vahta celo noč,« Je Magdalena zgovorna.

»O ja, mačke zanjo, ja. Ti, kakšen sladoled boš. Jaz sem danes izbral limono in vaniljo, ti pa boš?« je vljuden Rado.

»Mogoče gozdni sadeži in, ja, vaniljo, tudi meni vaniljo, tri kepice mešano, ok«

»Ok«

»Veš Rado, saj ne vem, če bi ti to smela povedati,« čez čas reče Magdalena med zajemanjem sladoleda.

»Kaj,« se Rado brstljivo zanima in gleda križec v njenem dekolteju. Kako, da ga še nisem opazil, v pisarni recimo. Ne, tam sem imel oči na njenem obrazu, v očeh …

»Ko je prišla Vinka, je zakokodakala ene stvari, ki, ki ti morda ne bodo všeč,« je bila Magdalena sproščena in je zajela sladoled.

»In?« vpraša Rado.

»Ja, misli počasi najeti zunanjo firmo za urejanje časopisa in reklam, to misli. Dala mi je vedeti, da boš počasi odveč. In prišla je s teorijo, ki sta jo skuhala skupaj z ekonomistom, da staneš preveč, da je cenejše, če občasno najamejo zunanje podjetje. Meni da bo na jesen – takrat se pripravlja revolucija v podjetju – dodelila novo poslovno tajnico, ker, saj veš, januarja me ne bo, takrat enkrat se bo otrok rodil. In je še nakladala in nakladala. No, pohvalila je tvoj talent in navrgla, da boš itak hitro dobil službo drugje,« je Magdalena dorekla in za nekaj časa pustila žličko v kepi sladoleda.

»Ja, me sploh ne preseneča. Že v dveh podjetjih je bila ista štorija. Najprej so imeli svoje oblikovalce za reklame, potem so to dali firmi v Ljubljani. Ja, teh oglaševalskih firm je vedno več in cene padajo, jasno. Ne, nisem začuden niti preplašen. Če sem odkrit, sem že sam načrtoval odhod. Kdaj in kako, tega ne vem, zdaj pa. Ja, zdaj pa bo treba narediti taktičen načrt, kako bom to speljal.«

»Tudi ti boš pobegnil,« se Magdalena skislobi.

»Nič ne bom pobegnil. Saj sama praviš, da ima take načrte naša generalica. Ubogi Korle nima nobene besede več. Ima svoj glažek, svojo lovsko klapo in ga žingajo. Nagaral se je. Brez njegovega zagonskega kapitala se ne bi tako razvili, ne. Gospa Vinka je prej delala v gradbenem podjetju, saj to veš, ne. No, in zdaj pridiga sisteme podjetništva, reklame, na vse se hoče spoznati, na vse. Nazadnje pa, tak je pač obraz kapitala, ko te ne rabijo več, adijo. Ja, nisem presenečen, še manj razočaran. Saj sama veš, da sem tu imel veliko dela, vedno več, plača pa vseskozi ista. Pa ja. Več bi dobil, če bi samo reklame pisal, več. Nekako se že pogovarjam v to smer, da bi bil stalen sodelavec pri nekom. Za zdaj bom tiho. Bom že povedal, ko bo stvar zrela. Lepo, da si mi to povedala, da bom pripravljen. Ja, Vinka pač,« se Rado nasmehne in spusti nogo na tla.

»Ja, tako to gre. Enega v skladišču, Šefiika, bo tudi odpustila, ker bo raje najemala študente, ko bodo transporti in take. Mislim, da jo zdaj obvladuje ekonomist, on ima te hiperkapitalistične popadke. Kar naprej preračunava, koliko kaj stane in kje bi še lahko racionalizirali. A veš, da se je vtaknil celo v cene pisarniškega materiala. Počasi postaja on glavni menedžer, se mi zdi. Ja res, ti povem. Pride eno jutro in zahteva račune za kartuše, za popravilo fotokopirnega stroja za to in ono. In blebeče, da je cena poslovanja prevelika, da se bomo morali malo brzdati. Kdo se bo mogel brzdati, najbrž on sam, saj kar naprej nekaj printa, fotokopira in to. Ja cena telefonskih klicev, pa … In vse servira Vinki, ta oproda … Obseden je s številkami. Mislim, da ima ambicije, da bi ga Vinka postavila za direktorja, ona pa bi skrbela za dizajn za umetniški vtis, za proizvodni program. Za zdaj ima vso komando sama. In se ne čudim, da je v obraz že malo gubasta. To se vidi, kadar pride pozno popoldan, ko ličila že odnehajo, veš. No, zjutraj vedno pride urejena, to pa. In kadar gre na sestanke v Ljubljano, tudi. Zadnje čase se dobivajo tudi v novi restavraciji blizu obvoznice, tudi tam ima poslovne sestanke in poslovna kosila, ki niso poceni. Računovodja mi je to zaupal. In potem mi štejejo liste, kartuše … Ah, vse je en sam Babilon,« zavzdihne Magdalena.

      »Babilon, še slabše, še slabše. Ti, pa, mislim, stanovanje pa to, ko sva dopoldan govorila. Kalkuliram. Bi sprejela, če bi ti ponudil naše stanovanje v Cankarjevi, ko bo čas za to. Tisti najemniki nimajo pogodbe in so seznanjeni, da bodo dobili enomesečni odpovedni rok, če bomo mi imeli potrebo, jaz ali sestra. Za sestro se ne bojim. Sanja najmanj London, ja, če že ne Pariza ali pa Lizbone. Kar nosi jo, kar izgineva. Zdaj hodi z enim glasbenikom, ma ja, to so naše zasebne štorije. Mislim resno, če boš imela tako željo in potrebo, glej, sem ti pripravljen pomagati. Oče ne bi imel nič proti, če nastanim nekoga, ki ga poznam. In ja, najemnina bi bila primerna, ne taka kote je zdaj. Stroške pa se razume, ne, tiste bi pa zmogla. Ima centralno kurjavo, ta je sicer za celo tisto staro hišo, še dve stanovanji sta, ampak imamo tak dogovor, da vsi plačamo po realni porabi, le vzdrževanje kotlovnice in naprav vsi plačamo, ko je to treba. Lastniki hiše smo vsi, vsi trije, no, moj oče je lastnik etažnega stanovanja, če sem precizen. Kopalnica je velika, kuhinja; ja elementi so sicer stari, pa vsa oprema, hladilnik štedilnik na elektriko in plin, pomivalni stroj, vse … No, razmisli, jaz sem tu,« reče Rado.

»Oh Rado,« zavzdihne Magdalena, pa niti ne z nekim olajšanjem, prej z začudenjem, da ji zmore sijati sonce bodočnosti.

»Ja glej, razumem tvojo situacijo in itak je stanovanje tam, nikamor ne bo šlo. Zdaj je notri ena družina iz Makedonije, ti bodo itak kmalu šli nazaj dol, ker da možakar ni več pri nekem zasebniku, da nekaj sam šušmari, zidarija in to. Premisli,« reče Rado s tisto hladno gotovostjo in z neko jasno utolažljivostjo, da dela nekaj plemenitega.

»Ti bi bila res rešitev. Sem ti že dopoldan in pri malici razlagala, da je doma pekel. In na jesen, takrat sem tako ali tako imela namen spokati. Iščem, iščem, še celo Vinka bi se angažirala, si misliš. No, zdaj pa ti pade rešitev sama od sebe. A veš, da sem danes tudi o tem razmišljala, da bi te vprašala, če bi … No, zdaj pa tole. Ja Rado, sonček si,« reče Magdalena in se smehlja. Šobi ustnici v poljub, v zmožnost nežne potrditve.

»Glej, ni problema. Mojo telefonsko imaš in pokliči, ko se boš odločala in odločila. Sicer pa, dokler me Vinka ne odžene, se bova videvala, kaj?« je Rado prepričljivo zagnan.

»Ah seveda, malice, klepet, kadar hočeš. Ti si tak, tak no, saj sem že prej rekla sončkast. In moram ene stvari pospravit po podstrešju. Saj veš, tole z Branetom, to je bilo, kaj pa vem. Nikoli nisva definirala, kaj je to. Ta čas ni naklonjen romantiki, ne. Sama sem morda preveč zagledana v trdnost družine, če prav, kot zdaj vidim, naša razpada v prafaktorje. V otroštvu je bilo drugače, zdaj pa, v teh hiperpridobitniških časih pa, ja no … In ni več tiste, kako naj rečem, sožitnosti, ja. Vsi nekam bezljamo, vsak si najde svoj pobeg,« Magdalena doda in hitro zajema sladoled; nosi ga vase z neko naprezljivo lakoto.

»Pobeg, ja, prava definicija, pobeg. Veš, včasih razmišljam, zdaj, ko delamo opremo za jahte. No, imel sem priliko spoznati Rusa, ki šele dograjuje svojo jahto. Ni med najbogatejšimi, a ima denar, to se vidi. In sva spila nekaj vina v Portorožu, ker smo tisto jahto uporabili tudi kot nekakšno reklamno propagando. Ni še končana, še nekaj lesene šare manjka: stropi v navigacijski kabini, še stenske obloge pa še kup malenkosti. No, takole pijeva, pa mi razlaga, da je včasih bil čisto navaden ulični prodajalec časopisa, ja. Potem se je začel zanimati za vlaganja, za borze, za ekonomijo – prodajal je tak časopis, ki se je s tem ukvarjal. In je najprej prodal avto, pa naložil v nek sklad, ki mu je hitro oplemenitil vložek in potem je že kupil malo podjetje za popravilo televizorjev, pa je šel naprej in naprej. Danes ima v lasti nekaj podjetji, ki se ukvarjajo z elektroniko. V dobrih dvajsetih letih si je zgradil ugled, se oženil in se preselil v Italijo, deloma pa živi tudi v Londonu. Ženo ima Italijanko. Pozabil je že na mraz v Petersburgu, pozabil je na prezebanja in kričanja ime časopisa – pač, oče ej bil navaden delavec, zapit, mama šivilja v državnem podjetju, on pa nesojeni študent ekonomije. Vidiš, vse je imel, ampak nemir, nemir. Sam je rekel, da je zdaj toliko teh družabnih obveznosti, da se je v tem  izgubil. In da beži, beži pred vsem. Zato, da si bo opremil jahto in z njo vsaj pol leta križaril po svetu. Ja, patriotsko, od lesa je veliko ruskega bora, ja. In v očeh sem mu bral, da je nesrečno srečen,« rado reče in odpahne stekleno posodo.

»Kako to misliš, nesrečno srečen,« se je Magdalena čudi.

»Ja, preprosto, ne more se naužiti vsega, razumeš. Več je možnosti kot zmožnosti, to je bolezen tega norega časa in teh ljudi. Stvari jim niso več v tolažbo, v tem je problem, v tem,« prikimuje Rado.

»Saj ne vem, jaz nisem obsedena s tem, da bi hotela ne vem kaj imeti. Rada bi samo mirno življenje, da bi imela svoj mir in zdaj otroka, no,« se skremži.

»No, saj to pa je neka sreča, je. Imeti neko vez s konkretnim življenjem. In otrok je taka vez. Žal pa je danes že tako, da se raje odločamo za nadomestke otrok, psi, telefončki, brezbrižje. In potem pisarijo o nataliteti in te fore. Politična klima pa je že taka, da se človek ustraši, kaj bo z zarodom. Vidiš, zato je beg od družinskosti, še ena naša časovna patologija. In jaz nisem izjema, ne. Moral bi biti v kakšni resni zvezi, pa …« premolkne Rado.

»Pa?« zasveti vanj Magdalena.

»Hja, samčevsko udobje, površne zveze in to …« Rado prizna in mimogrede pogleda uro na mobilniku.

»Udobje, udobje, eh …« zavzdihne Magdalena.

»Oprosti, še bi klepetal. Moram mamo peljat v nek nov nakupovalni center, ker da bo kupovala novo sedežno garnituro. To ti je stroj za zapravljanje, to. Nora je na razprodaje, na vsemogoče ugodnosti, vsemu temu sledi. In kot bančna uslužbenka kar naprej preračunava. Vidiš, tako je, ko pride kmetica v mesto, potem pa blišč in ugodnosti. Pa te nisem hotel užaliti, oprosti. Pač, naša mama, stil navdušenega meščanstva, ker je bilo tam gor v njenih hribih tudi siromaštvo. In zdaj je vsega dosti, vse je treba imeti, kar svetujejo reklame. Tako to gre, vidiš,« Radoživo razgrinja misli.

»Ah, kmetje, daj no! Saj niso več, kar so bili ne. Navade so iste, oprema hiš, tehnika, vse je isto kot v mestih, le da je, to ti dam prav, morala in etika drugačna, to pa. Kljub modernemu načinu življenja rinejo v neke tradicije, pa jih to včasih spodnaša, vidim to. No, če moraš iti, prav. In hvaležna ti bom, če bi mi res zrihtal stanovanje na Cankarjevi. Se potem lahko zanesem na to ponudbo, da ne bom drugje iskala?« vpraša Magdalena.

»Ja, ja itak. Ne lomim obljub, ne. Že danes bom govoril z očetom, prav,« prikima Rado, vzame torbico in namigne natakarici, da bi plačal – tista njegova naramna torbica – sodelavec je rekel, da Rado vedno nosi pedertošelj, joj! Plačal je in sta se poslovila.

Nekaj časa kar sedi v parku in posluša dva upokojenca, ki se prepirata okrog tega, koga bi bilo treba poslati v maloro od teh politikov. Zdi se, da sta že malo vinjena, vsaj belolasi gospod, ki bogato maha z rokama, pa ujame: Kaj kurc nakladajo, da bi rabili še eno jedrsko elektrarno. Kaj kurca vsiljujejo to strupeno reč. Ej Pepi, to ti je, ko tisto veš, ko ena svinjarija, žarčenje pa to. Ma, ne, ne, jaz sem proti! Ti pa, o ti pa kimaš in praviš, da je to dobro. A ja, dobro. Ti, ki si doma v fiziki, ti bi to moral vedeti, pa ga serješ. Ja, ja, boste že videli, ko bodo dolge jedrske zime, ko bo goba rasla, ja. No, kaj, kaj boš rekel … In tako se prepirata, menjata temo, potem je na vrsti župan, potem so na vrsti še kulturniki in končno še šport. Gleda mimoidoče, nekaj mamic z vozički, ampak skorja vse pogledujejo hkrati tudi telefone. V eno se je še prav posebej zapičila, mlada, dolgonoga, z dolgimi svetlimi lasmi, v lahki poletni obleki je zibala voziček sem in tja in vmes na hitro nekaj tipkala na telefon. Ja kaj pa otrok, a otrok ni pomemben. Ne zgleda, da je. Bistveno je, kar se dogaja tam, na telefonu, otrok je pač dodatek, tu je, tih in verjetno spi. In potem se nenadoma oglasi cvileč jokec, ki prhne v park. Magdaleno pretrese. Skorja bi vstala in šla tja in ji rekla, da … Dama je le spravila telefon v žep na vozičku se sklonila nad otroka, mu nekaj prigovarjala, pojoče je govorila in ustavila zibanje. Še nekaj časa je otrok dajal vedeti, da je tudi on na svetu, da ga je treba upoštevati. In bom tudi jaz vozila otroka v ta park, drugo leto v poletju … se ji sladkobi v mislih. Dama se je odzibala, otrok je bil utolažen, upokojenca pa sta še naprej imela svoj forum, očitno oba intelektualca, saj nista pretirano kvantaško govorila, na trenutke celo zelo izborno, da jo je čudilo. Ni bila vajena take govorice, že od dijaških dni ne. Na kmetih se govori strogo, odrezavo in na trenutke zelo vulgarno, ne glede kje, ali je to trgovina, gostilna, veselica … Koliko časa že nisem bila na nobeni veselici, že nekaj let. Ko je bila Korona, se je to nehalo, Bane pa, ne, ne. On je bil za potovanja, za gozd … za … Kar dolgo tako sedi in premetava misli, potem pa le vstane in se odpravi domov.

Pod lipo se gosti hlad. Sede in pusti mačkonu, da se zmuzne k njej na staro klop, potrebno novega opleska, ampak zadnje čase nikogar nič več ne briga, še rože, mamine slovite rože na oknih, so nekako v klavrnem pokimavanju v pregret julijski zrak. Gleda očeta, ki se ukvarja z balo sena, vali jo čez dvorišče v priročno skladišče, in pri tem si nekaj momlja v stilu: ja, samo delo, samo delo, porka duš … In mama pride z vrta s skledo solate. Vidi, da ima rdeče oči. Pa ja ni v tej vročini srknila žganje, o Bog!? Pogovoriti se bo treba. Pa kaj jim je? Zdaj, ko ve, da sem noseča, zdaj pa … In bila je pri Andreju. Pa pravi, da je tam gor tako lepo, da imajo Marijo v parku, da je lep park, da se sprehajajo, da … Ja, ona vse vidi tako idealno, ja. In si jo poglej, ko da se je v teh nekaj mesecih, ko se je to zgodilo z Andrejem in z mano postarala za desetletje. Las si sploh ne barva več. Sivina, tista skorja srebrna, je še v pramenih, a je. In prisede, si oddihuje. Menila bi se o sopari, spravili otave, o krompirju, ki da ga je malo opalila suša, da pa bolezni ni pretirano, o vrtu, ki da bi rabil še ne roke in o rožah, ki da jih zdelujejo te visoke temperature, ki so bile prejšnji teden. Pušča ji, da se izpoveduje. In potem vanjo udari sadni vonj žganja – pila je, pila, v tej sparini, se Magdalena raztreščeno ustraši in ji reče:

»Mama pa si, mislim si imela spet prebavne težave, da si …«

»Oh, ja, ja,« mama hitro prikima. »Ja, me je nekaj črvičilo, pa sem tistega zdravilnega. Lej, kar odleže mi, ja. Zdaj sem že lačna. Za večerjo bo velika skleda solate, fižol imam še, pa še kakšen jajček, pa bo. Ata ima to rad, veš, tako poleti, pa še paradajze, ja. Letos niso še prav zreli, eni so, no. Ja, ne smeš mi tega očitati. Že sama vem, kaj je zame prav, za moje zdravje,«  se je mama branila na tisti osupljivi trmast način.

»Za kaj pa ne k zdravniku, kaj?« jo vpraša Magdalena.

»Ah dohtarji, daj no. Saj grem, na tiste zapovedane preglede, grem ja, pa niso nič našli, saj veš. Pa ja, jaz sem le hribovsko dekle, kaj pa ti misliš. O ne, ne dam se ne. Če me pa včasih malo uščipne, to ni nič. To je, ker so malo tudi živci, skrbi, saj veš,« pokima nad solato.

»Ja, mama, ja. Šnops ni zdravilo,« ji reče.

»Pa je zame, je, pa amen,« jezno reče mama, pograbi solato in se izgubi v hladni veži. Tako, tako … Tudi ona hoče pobegniti. O bog, vsi bi nekam bežali, vsi. Pije, na skrivaj pije, tudi poleti. Pozimi so bili izgovori prehlad, med korno se je razkuževala, zdaj pa, me črviči, saj … Dobesedno jo črviči, pa ne v trebuhu ne, v duši jo, in zato … Oče pa pivce za živce pa šnopček, ker sem pregret pa moker – to ti je kombinacija, ja. Obsedi v senci, gladi mačkona in se bori z vrelino v sebi. Jok se ji vzdiguje, a ga tokrat uspe zadržati, morda tudi zaradi mačkona, ki je začel presti. Zvečer dolgo sedi na postelji in se ne zmeni za komarje, ki piskavo navrtujejo razraslo temo, le mala lučka nad posteljo razblinja črno snov vzdihov. Kam to gre, kam!? jo vleče v brezno zaskrbljenosti. Mahoma pograbi eno knjigo in tleskne komarja, pa še enega in še enega, da so na zidu krvavi madeži. Potem se zave, da se tako ne dela s knjigami. Kaj bi rekel Rado, se nasmehne … On, ki tako ljubi knjige, tako pazljivo jih prelaga, kaže, govori o njih, on … Rado, sonček, sonček je. Če bi prej vedela … In stanovanje v mestu, na jesen … Konec teh dveh, ki sta se izgubila vsaj v svojem svetu. Ne, ne z mamo se bom mogla resno pogovoriti; odnehati bo morala, še poreden bo zares res. Joj, šnopčki no … Od korone sem se zaletuje v shrambo, ja … Oče prej samo pivo, zdaj pa šnopčki. V kaj se spreminjata, ljubi bog. O tem bi se moral pogovoriti z našim Janezom, končno gre za njegovo sestro. In dobro ve, kdaj je tista meja, ko se pije za zdravje, o ve. Saj sva se že pogovarjala o tem, na dolgo sva se. Sam je s tem opravil že pred leti. Ja, v nedeljo bom šla do njega, namesto k maši bom šla kar tja gor. Pomagala mu bom pripraviti nedeljsko kosilo, vesel bo. On še ne ve, da sem… Majda noče tega govoriti, sram jo je. Nihče v vasi še ne ve, nihče, hvala bogu. Ja saj, če bi se sprožil vaški internet pa bi se dogajalo. Kar slišim jih: Ste videla, a? Sem vam rekla, da je tista Ribičeva, tista, ki je še zmeraj samska, ki ji je ušel oni, ja tista ja. O ja, je v blaženem stanju, ja. O, saj sem rekla, da se bo že kdaj kaj prijelo, bo. Vem, kaj se gredo po kanclijah, o ja. In se ne ve, kdo je oče, se ne ve. Najbrž se tudi noče vedeti. O ja, bodo zibali, bodo. Pa take. Ko sem bila še deklica, sem take reči slišala v vaški trgovini, takrat je še bila. Punčka sem bila, kašnih sedem osem let. kdo je pa takrat vedel, kaj je blaženo stanje, pa da sta se dva vzela, pa da  je ena si dala odpravit, pa da je eden šel na remont, pa da je ona izgubila plod, pa da je ne druga ušla onemu, pa da je tisti stari pijanec še k bogu po plačilo, pa da je krava zbolela, pa da je en nevesta rodila še pred poroko, pa da je ženin pripeljal eno iz Bosne v vas, ki da ni naše vere. In še so ženske regljale, še. In kako dobro se vsega tega spomnim, oh več kot dve desetletji je že. Vaška trgovina, server za vaške opravljivke, stičišče vaškega interneta – vse se je tam zvedelo, prav vse. In lastnica jo je opustila, jasno, kdo bi pa konkuriral velikim centrom, kdo. Bife in gostilna, to pa še nese in župnišče, moralna institucija kraja, da … Če bi šla k spovedi … Nazadnje sme bila za veliko noč. Bi mi mogoče bilo lažje, kaj pa vem. Ta novi župnik, ta se mi zdi precej ciničen; da je enkrat rekel pri pridigi, da smo vaščani postali topi in versko leni – takšno novico je prinesla mamam domov. Topi in versko leni, da si upa nas kar tako počez žaliti, nadut mlad gospodič, no mlad, tam pri petintridesetih. Pa vozi se kar z motorjem, da … Pravijo tudi, da ima v Ljubljani ljubico, da … Ja, vaški internet še vedno dela. K sreči niso nikoli videli Branka pri nas, to pa je sreča, ja. Ah Brane, ji skozi vzdih iztrzne ptica poletja, ki hoče v presušena požeta polja, da bi odnesla nemirno srce, prepolno hrepenenja po čisti ljubezni, ki odplakne penasta nesoglasja življenja. Novo življenje se začenja, stanovanje bo, upam, ja. Ta Rado, sonček.