Pesmi
Vse bo umrlo
Vse bo umrlo,
samo besede bodo preživele,
besede ne potrebujejo ljudi,
besede so se rodile prej,
skupaj z vetrom in oblaki, vse bo umrlo,
samo besede bodo preživele,
besede ne potrebujejo časa,
besede so doma v zemlji, na nebu in v morju,
besede so starejše od kamna,
vse bo umrlo,
samo besede bodo preživele.
Slovesa
Mehko pada telo v zemljo,
misli so brez peruti,
nem je dež in sam pristan,
v rezu jutra odsev večera,
tiha slutnja zevajočih ust,
votel strah korakov v senci cipresovega gaja,
niti sledi, kdo in kam odhaja,
nič dežja,
sama zlata preja.
Kriki
Zimska noč,
borim se z belino zime v krvi,
umrli trkajo na odprta vrata,
na zidu bela zastava,
mesečina brez poljubov,
jeleni v jutrih polomljenih kril,
v zemljo bom čoln vkopal,
v čoln rdeče prsti nasul,
v rdečino drevo posadil,
v jadru je veter,
v vetru je seme,
v semenu življenje,
v času je čar,
v čaru je moč,
le teci, le teci.
Zvonovi
Vse bo izginilo brez sledi,
naše meso, kri in misli,
naše besede, rod in jezik,
sonce bo zeleno utrujeno,
zaprlo bo oči,
samo vesoljni zvonovi neba bodo utripali v ritmu umirajočega sveta.
December
Pepelnato nebo,
vreščanje samotne ptice,
slike, obledele, pozabljene,
zavesa kapelj dežja,
svinčene podobe,
križi,
razpraskan in sam
čakam,
čakam.
Smrt
V malih mestih poznaš ljudi,
vsaj na videz,
kmalu opaziš, da znanih obrazov ni več,
izginjajo, ni jih več.
Ne srečuješ jih na ulicah in trgih,
ni jih v oštarijah,
v nočeh se ne opotekajo proti domu,
iznenada te prešine, prebode, da se zamaje svet,
tudi sam se izseliš, ne bo te več,
ne na ulicah in trgih,
ne v oštarijah, ne boš se opotekal domov,
bel in sam,
na oni strani vrat, strašljivo odrešujoč pristan,
tam v zadnjem cipresovem zalivu na robu Istre.
Slovo
Obraz, utrujen in sam,
v jutru, ki se topi v minevanju,
v krvavih rokah razbito zrcalo,
v blodnih sanjah zaliv večera,
strah trka na robove sveta,
nebo stkano iz brazgotin,
čas je,
zate.