»Kdo si, ženska?« Sopranovski glas, brez posluha in občutka za okolico,  dokončno preseka mojo zen meditacijo. Že nekaj minut prihaja tole neustavljivo čebljanje do mojih slušnih centrov, vendar ga vztrajno zavračam, dokler ni preseglo mejo dopustnega. Previdno, z diskretnim pogledom preko rame, sem poskusila ugotoviti kdo seka moje misli. »Da bi imela glavo ptice,« zavidam…

Samo še omarico zloščim. Rada gladim to starinsko pohištvo. Zamišljam si, da sem v svojem velikem meščanskem stanovanju na obrežju Dnjepra. Če bi pogledala skozi okno, bi se v daljavi zalesketale zlate kupole sv. Mihaela – ne, skozi okno vidim le sivo Viale Miramare. Daleč, daleč je Kijev in čas, ko sem se sproščeno smejala….

Pred nekaj minutami sva bili z mamo na balkonu naše hiše zatopljeni v pogovor. »Se spomniš , da je bila nekoč tam trata?«, in je kretnjo nakazala na skupek nizkoraslih blokov, ki so jih, kot v posmeh okoliškim prebivalcem, poimenovali »Na trati«…. »Tam, v tisti stavbi preko,« (ki je takrat, zaradi modernega blokovskega naselja nisva…

Prijem je močan, čez cel ročaj. Obetal je, da bom kmalu prazen. Pa tega nisem želel. Kar dobro se počutim, napolnjen s hladno medenozlato tekočino. Smetanasta pena oznanja vsebino; pa ji tega ne bi bilo treba – že moj videz pove, da sem vrček za pivo. Ne nek brezobličen dvadecilitrnik za vse druge pijače. No,…