Odstiranje

Šopek iz nastajajočega prvenca pesniške zbirke

Izginila

En večer hodim skozi

gosto meglo,

pred mano stoji

senca, ki je ne prepoznam,

pristopim do nje,

že postaja jasna

postava

pred njo svetloba

bila je prelepa,

in še lepša, bolj jasna,

a megla še in še gostejša

postaja

a tako je bila lepa,

dokler je ni jutranje sonce,

njeno senco v meglo pregnalo

a še zdaj hodim po isti poti,

v nedogled jo čakam

dokler v meglo

sam ne izginem ob njej.

Pričakana

Častim ti krono mojega srca,

jedro moje duše,

do zadnje kaplje krvi,

večnega življenja,

kraljevega,

finega,

krasnega,

a le, ko tista

zlata krona

na tvoji glavi še stoji

in še mi vlada.

Jesenska nebesa

V jesenskih nebesih

jo zagledam,

prelepo, sijočo,

polno sreče,

le v mirnih mislih je ostala,

mi dušo večno gradi,

srce poleti,

srečo globoko krepi,

zrak stoji,

naj moj angel nov dan sam,

prinese na ta svet,

praznih sanj.

Pomlad,

ko prvo cvetje zacveti,

ko drevesa zelena blestijo,

v noči visoko črne zvezde,

a jih ne dosežem,

tam stojijo,

vsaka v svoj namen,

daleč od vremen,

brez bremen.

Jeseni,

ko listje pade in umre,

nežni veter,

Korak v resnico

Ko spoznal sem resnico,

tisto zvito podlasico,

ki ji je le rep viden,

izmuzne se hitro,

stran v slepo temo,

resnica je psica na povodcu,

vedno novih barv

in odtenkov,

ko sem jo jaz spoznal,

je že pozna ura bila,

želja po njej vedno bolj nevarna,

s tem že umazana in rabljena.