Obisk

Nočem. Beseda nabija v možganih kot kovaški norec, ki neusmiljeno udriha po vročem železu.

Žena me je že pred tednom spomnila. Takšne so, z nami ravnajo kot z otročički, ki sami še na kahlico ne znajo splezati. Že navsezgodaj, ko sem zvit pred ogledalom preučeval kraljestvo sivih dlak na hrbtu in deblastih nogah, ki oznanjajo moj nezadržni lov na abrahama. Te dni se ona večkrat spomni nate kot jaz. Kaj je povzročilo to spremembo ne vem saj te je cenila približno toliko kot garje na njenem perzijskem mačku. Morda je za ta zasuk krivo to, da te ne obiskujem več tako pogosto kot poprej. Po tistem, sem bil stalno pri tebi. Usedel sem se in ti ob pivu ure pripovedoval o tem in onem. S časom je to druženje postalo muka in sedaj že tedne prej čutim kepo v želodcu.

Ti tega ne razumeš. Nikoli nisi imel jajc, da bi karkoli spremenil. Kdo pa si, da si jemlješ pravico in me obsojaš. Vedno ko pridem k tebi z jasnim, mladostnim pogledom strmiš vame, kot angel skrit v tančici vesolja. Že stokrat sem se ti opravičil, ker tisti dan nisem bil dosegljiv. Imel sem pač razgovor za službo in sem pozneje odšel še na pijačo z direktorjem, da sva podebatirala o moji morebitni prihodnosti v njegovem podjetju. Začenjal sem na novo in ti si me hotel povleči nazaj. Nisem se prodal kot misliš, spremenil sem se. Nisem mogel vztrajati na poti, ki je bila že vnaprej obsojena na neuspeh, nemir in samopohabo.

Ogledalo me tepe s podobami, ki mi niso všeč. Na hitro se obrijem in počešem lase čez rahlo plešajoče teme. Oblečem se v udobna oblačila, nič uradnega, kravata lahko danes počaka doma. Tvoje mnenje o njih mi je znano; so orodje zatiralcev, homofobov in priskutnežev za prisleparjanje spoštovanja oz., še huje; povzročajo akutno obliko filistrstva in manka smisla za humor, ki se skupaj s kisikom zaradi svilnate zanke ne more nemoteno privleči do možganov. Zate nianse niso nikdar obstajale, svet je bil čudovito črno bel.

Usedem se v novo Toyoto Avensis, v 30.000 EUR vloženih v varnost potnikov in zavist sosedov. Brazgotine, ki jih je na zadnjem sedežu pustilo nedeljsko hčerkino bruhanje, se bodo poznale še lep čas. Otroci ne delajo razlik med usnjem in skajem, so za popolno demokracijo izbljuvkov.

V sobotnem jutru so ceste proti deželi presenetljivo prazne. Ljudje žulijo vsak svoj kavč in živce drug drugemu v toplem zavetju svojih stanovanj. Po poldrugi uri vožnje parkiram v senci kostanja.

V rodnem kraju se razen pestrejše ponudbe bureka in kebaba ni spremenilo nič. Napotim se skozi zarjavela železna vrata, ki luknjajo obnemogel zid okrog tvojega domovanja. Sezujem se. Peščena zrnca se zabadajo v pomehkužena stopala. Ko stopam proti tebi nekaj kepo iz želodca brcne naravnost v grlo. Zvrti se mi in naslonim se na cipreso. Sveča se zakotali po pesku, pred noge zgrbljeni starki. “A si v redu?” Vpraša zaskrbljeno. Ustnice s težavo priviham v nekaj podobnega nasmešku. “Nič mi ni. Vročina pa to …”