Ob treh in pet

Pozno je. Spravim se v posteljo. Že nekaj časa imam nov jogi – veliko trši je od prejšnjega, a tudi neizmerno ”mehak” – posesa me vase, če se utrujena uležem nanj.

Naporen dan je bil, vroč, soparen in po svoje – precej tečen.

Zjutraj sem zmedena in malo jezna tavala po tržnici: iskala sem mlado, svežo špinačo; možakarja z najboljšimi domačimi kurjimi jajci, štročji fižol, katerega cena je krepko prerasla ceno mesa; želela sem kupiti vipavske breskve, pa jih je ”dama” pred mano otipavala in v tistih bolj zrelih pustila odtis svojih prstov – minila me je lušta po njih; potem me je poklicala prijateljica, poosebljena negativa – nič na tem svetu ji ni prav. Ko sem jo poslušala, sem imela občutek, kakor da bi mi po slamici, zapičeni vame, izsesava še zadnje atome energije.

Utrujena sem. Ti dnevi so res naporni.

In potem še tisti incident v samopostrežni trgovini; ko je fantič z ulice, poznam ga, hotel ukrasti vrečko karamelnih bonbonov! Pa so ga ujeli!
In soseda, da ji zgornja, z balkonom nad njenim, s strupom zaliva njene rože, da ji ne rastejo … za višnjo na torti – še sestra: kaj vse mi je natrosila!

Ja, naporen dan je bil … že sama vročina me vedno bolj zdeluje, težko jo prenašam, predolgo že traja, potem pa še …

Ne spomnim se, kdaj sem si tako zelo želela dežja kot zdaj. Sanjarim o mirnem deževnem dnevu – v postelji, s knjigo in piškoti ga bom preživela …

Spanec mi že leze pod kožo in prve sanje se mešajo med misli, ki jih s težavo spuščam mimo, potem, se ena ustavi – ne morem je spustiti naprej: misel na jutrišnji dan!

”Da ne boš pozabila!”, je rekel, ko sva se zmenila za kavo.

Le kako bi! Misel nanj se vsak dan pomudi v meni – kot sončni žarek je, ja, nekaj lepega je v tej misli …

Star je. Stari smo vsi, se namuznem.
Križ ga daje, koga ne?, malo zvit hodi, a še vedno je visok – eleganten … In kuštrav, le da so njegovi lasje zdaj sivi in njih sivina sili tudi v njegove oči; prežene tisto nebeško, neskočno modrino v katero sem se nekoč potapljala in jo neko poletje lovila v morskih valovih na Hvaru.
Ja, lep je, še vedno je lep. Lep starec. Lepo oblečen. Lepo diši; ja, še diši in njegov vonj vsebuje deleček izgubljene mladosti, mladostne ljubezni – zavonjala sem jo. Nima tistega značilnega vonja mož njegovih let in njegova koža, malo pegasta, svilnata, ni kot tanko povoskano usnje starcev. Občutila sem jo, zadnjič, ko sva se srečala in je svoje lice prislonil k mojemu.

Dolgo ga nisem videla; do pred nekaj dnevi. Slučajno sva se srečala na pragu lekarne – zapuščal jo je s polno vrečko zdravil, jaz pa sem šele prišla ponje. Po kratkem klepetu me je povabil na kavo. Tako mladostno in radoživo sem se počutila, kot že dolgo ne.

Ja, že dolgo se nisva videla.
Kar izginil je v nekem času, kot ukradeni biseri iz zlatarne. Spomin nanj je bil živ, ves čas, velikokrat sem pomislila nanj. Zdaj je spet tu. Vdovec da je, in tudi jaz sama …

Prijetna toplota mi zleze čez telo, ko se spomin zasidra v tistem dnevu pred veliko leti, ko sem ga prvič videla. Marec je bil; ne, nisem pozabila … prihajal mi je nasproti – iz šole sem šla, on pa v šolo: visok, malo upognjen je bil, kot se je takrat za velike fante spodobilo; v ”Riflerkah” iz Trsta in semiš rjavi jakni; čez ramo mu je visela siva platnena torba in ga ob vsakem koraku udarjala v bok; popisana s kemičnim svinčnikom z imeni deklet, raznimi simboli, največji je bil simbol miru, ki je bil ustvarjen za jedrsko razorožitev za mir.
Kmalu potem sem imela priložnost, da sem si torbo od blizu dobro ogledala in med ostala imena nanjo napisala tudi svoje ime, narisala srček in z drobnimi, sramežljivimi črkami napisala: ”I love you”, ja, to se je takrat z lahkoto pisalo.

In takrat sem se prvič zaljubila: v njegovo modrino v očeh; kuštrave, svetlo rjave lase, najlepši fantovski nos, najbolj sladke, lubeče ustnice z najlepšim nasmehom na svetu …

Pomislim na njegove roke, dlani, spomnim se semiš traku, ovitega okoli njegovega zapestja … dlani … božajo me po obrazu, vratu, zdrsnejo za zatilje in me potegnejo bližje k sebi, obraz zarijem v njegovo ramo, vonjam ga, globoko vdihujem njegov vonj, zadrhtim …

Misli se prepletejo s spancem, objema me, vedno močneje … spomini … ponesejo me na prodnato plažo na Hvaru, nedaleč od nasadov oljk … ne vem: ali mislim, premišljujem, ali se spominjam? Ali sanjam, že spim?

Lebdim.

Nekje vmes … ko začutim hledne konjice koščenih prstov na prsnem košu; dotikajo se me, najprej pritiskajo narahlo, potem močneje!
Zgrabijo me: za pljuča?, za srce? Bolečina se širi počasi, a boleče, po venah na arterije, na mišice, kosti; drobovje se mi skrči v velikost posušene fige, se mi zdi.
Začutim hlad. Dih je leden, vedno bolj počasen, izginja – lovim ga, zvijem se v klopčič, boli … misli postanejo kot ledene rože na steklu v zimskem jutru.
Potem jo začutim, prilepljeno ob telo. Spet je prišla naokrog, večkrat pride, vroča je kot žerjavica – žge me od zunaj, od znotraj zmrzujem!
Njene dlani drsijo po mojem telesu; čutim njene koščene prste, njeno koščeno telo ob mojem, njen zadah, zadaj, v zatilju … in moje prsi – sunkovito se dvigujejo, polne so, kakor prsi doječe matere tik pred tem, ko podoji otroka – pečejo me, bolijo …

Ne zdaj! dahnem.

Počasi sedem, odprem oči – tema je, niti soj ulične svetilke se ne prebije skozi zavese v spalnici.
Bolščim v temo.
Prisluškujem.
Bolečina je skoraj izginila, le kot v tančico je še vanjo ovito moje telo.
Še je tu. Čutim njen hlad, slišim šelestenje – poznam ta občutek, poznam ta zvok …
Ne slišim, a čutim valovanje zraka: vrata se neslišno odprejo, zaprejo – odšla je.
Oddahnem si.

Prižgem luč. Ura je tri in pet minut – ob tej uri sem se rodila. Nasmehnem se – ne vem, zakaj.

Vstanem ob osmih.
Minilo je, pomislim.
Dobre volje sem, dobro se počutim: nič ne boli, nič ne stiska, ne tišči – super sem, na kavo grem.
Ob devetih se oblečem, uredim in grem.
Ob desetih sem v kavarni, kjer sva dogovorjena.
Naročim kavi – vsak čas bo prišel, vem, nikoli ni zamujal …
Čakam. Počasi srebam svojo – s spenjenim mlekom in pol vrečice sladkorja in vmes pogledujem k vhodu.
Minute tečejo – dolge so … zamuja … petnajst, dvajset … nemir se me loteva …
Zazvoni telefon. Dvigne me njegovo ime na zaslonu. Kakor da bi sonce posijalo v kot kavarne, kjer sedim in ga čakam, srce poskoči in nasmeh mi sprosti napete mišice na obrazu: na poti je, sporočil bo, da prihaja … razveselim se.

Zaslišim tuj glas. Kri mi zaledeni, tiste hledne koščene roke mi objamejo telo … ne bo ga, ob treh (in pet?) je odšel, mi govori … besede se razbežijo, oči zapečejo … kavarna zapleše v krogu … vdihni – izdihni – vdihni – mi šepne nek glas …

Čez čas pogledam njegovo kavo, spenjeno mleko je izginilo; hladna je, pomislim in v ustih začutim tisto njeno ostudno grenkobo.