Ni progresa

Ni progresa

Srečna sem. In počutim se kot pero, ki ga bo vetrič vsak trenutek odnesel iz ambulante.

“Ni progresa. Vse po starem,” je rekel in se nasmehnil.

Pričakovala sem, priznam … a ko vstopiš v to veliko sivo stavbo, te ta večna množica težko bolnih ljudi z zaskrbljenimi in prestrašenimi očmi posrka vase in strah se kot klop zarije tudi vate … dokler ne sediš na majhnem okroglem stolčku nasproti zdravnika in ne uzrež njegovega obraza, ko ga dvigne iznad izvidov.

Ja, tako dolgo že hodim tja, da skoraj ne potrebujem več njegovih besed, njegov izraz na obrazu pove vse, še preden njegova usta spregovorijo: ni progresa, ni sprememb.

Strah izgine – ni progresa – ni skrbi, ni težav in življenje spet vidiš lepo – gladko, kot gladka morska gladina, v kateri se zrcali sonce …

Zunaj me pričaka siv dan. Svinčeni oblaki visijo nad strehami hiš. Vsak čas bo začelo deževati.
Ljudje hitijo.
Meni se ne mudi.
Hodim počasi.
Vesela sem.
Zapeljala se bom v center mesta in se sprehodila po ulicah med lepimi starimi hišami, med bleščečimi izložbami. Če le ne bo deževalo. Če se ulije, pa sedem v tisto lepo in dobro slaščičarno ob reki, si naročim kos torte, spijem kavo … potem pa domov.

Močno zagrmi in po licih se mi zapeljejo prve, debele dežne kaplje. Še vedno hodim počasi.
V torbici imam zložljiv dežnik, a ne odprem ga. Obraz obrnem proti nebu in z jezikom obliznem dežne kaplje, ki se zlivajo v kotičke ustnic. Vem, da so prazne, brez okusa, a danes, danes v njih občutim kanček sladkobe. Lepo mi je …
Le nekaj korakov je še do garažne hiše, kar precej mokra sem že – ne hitim. Rada imam dež, danes ne potrebujem sonca – naj pada.

Lije.
V zraku brbota kot vrela voda v loncu. Ljudje hitijo, ozračje postaja vedno bolj naelektreno. Promet se upočasni, nastajajo zastoji. Šoferji so živčni, pritiskajo na hupe avtomobilov, izsiljujejo prednost, utripajo z lučmi. Radi bi pohiteli, a so ujeti v svojem plehu.
Stojim v koloni.
Meni se ne mudi.
Kar nekaj avtomobilov iz leve spustim predse pri izvozu iz garažne hiše, kar močno jezi voznika za mano – v vzvratnem ogledalu vidim njegov jezni obraz in slišim kričečo hupo njegovega avtomobila. Še malo, še en ovinek, pa bomo na glavni cesti, potem bo šlo.

Naj v tem dežju zapeljem v center, ali naj zavijem kar domov?
Tehtam.

Bliska.
Grmi.
Oblaki se trgajo – nevihta žurira.

Brisalci na sprednji šipi avtomobila divje švigajo sem ter tja. Stekla na notranji strani se rosijo. Brišem. Lije. Še malo. Samo še avto je pred mano, pa bom na cesti. Spelje. Tudi jaz stopim na plin – potem z vso močjo na zavoro: čez prehod za pešce se pred mano zažene premočena mlajša ženska z otroškim vozičkom pred sabo – reva, pomislim in misli mi kar pobegnejo v čas, ko sta bila še moja tako majhna, ko sem z njima v vozičku v soncu, dežju in celo v snegu hitela po opravkih; najprej z enim, potem še z drugim.

Iz spominov me zdrami tresk sovoznikovih vrat mojega avtomobila in neka mokra človeška gmota se spusti na sedež poleg mojega.
Prestrašim se!
Preden ga oči sestavijo, mi v nos udari sladek vonj cenenega moškega parfuma – v trebuhu začutim slabost, ki počasi leze navzgor.
Strmim vanj.
Kot ohromela sem: nič ne čutim, le strah se počasi kopiči v meni.
Glava je prazna.
Rada bi nekaj rekla, morda zakričala, a ne najdem moči, ne najdem besed. Samo buljim vanj: v njegov oglati obraz obdan s srednje dolgimi, ravnimi rjavimi lasmi; z nizkim, širokim čelom; ravnimi obrvmi, pod njimi udrte, majhne, svetle oči, obkrožene s temnimi kolobarji; ošiljen nos, tik nad tankimi ustnicami, ki se odpirajo, zapirajo – nekaj mi govorijo, a ne slišim.

Moker je.
Želi, da ga kam zapeljem?
Je vstopil zaradi dežja? Ali se je pred kom skril v moj avto?
Za trenutek se mi zazdi, da je prestrašen, nervozen. Kolikor le zmorem, pogledam skozi zarosena stekla, da bi koga videla, če mu kdo sledi. Nikogar ne vidim. Skrb zanj se začne prebujati v meni.
Nekaj mi govori. Slišim govorico, a še vedno ne razumem. Govori slovensko? Je tujec? Trudim se, da bi kaj razumela. Težko diham in tista mišica iz prsnega koša mi je zlezla v grlo – tam jo čutim, tam razbija, da odmeva v ohromeli tišini v ušesih.
Njegova sicer lepa oblačila so mokra, tudi lepo počesane lase ima mokre od dežja, čisto na sveže je obrit opazim in ob vratu se mu blešči debela, zlata verižica z okroglim obeskom na katerem nekaj piše.

Nekaj ni v redu, nekaj je narobe – čutim, močno čutim v sebi – instinkt – vem!

Ohromelo tišino grobo raztrga hupa avtomobila zadaj in takrat dobro zaslišim in razumem glasne besede človeka ob sebi: ”Spelji! Spelji! A slišiš!?”
Skoraj kriči!
Po telesu me spreleti in prebudi se v dreget. Stisne me od strahu in ta mi iz glave prežene še zadnjo misel v zvezi z usmiljenjem do mokrega sopotnika.
Poslušam!
Ubogam!
Zapeljem na glavno cesto, desno – v obvezno smer.
”Pelji čez križišče in ustavi na prvi avtobusni postaji za lokalni promet!” glasno ukazuje.
”Ne tu! Do konca pelji!” zakriči ko vklopim smerokaz in hočem ustaviti že kar na začetku postaje. Naredim, kot zahteva: peljem do konca in ustavim. Telo se malo umiri, roki se še vedno močno treseta, enakomerno, simetrično – kot da bi bili priklopleni na električni tok. Leva noga mi večkrat nekontrolirano trzne in mišice v obeh me bolijo.
Strah.
Strah me je in zdaj vem zakaj: on ne potrebuje pomoči, jaz jo potrebujem! … A nikjer ni nikogar …
”Ugasni avto in vklopi vse štiri žmigavce!” zakriči in me srepeče gleda.
Misli – prebujajo se – kje imam torbico? … kje imam mobitel? V žepu jakne ga imam in jakno imam na sebi. Z roko bom segla v žep in pritisnila na gumb za klic v sili; ja, je tam, nekje na robu telefona, to vem … misli mi bezljajo … si upam?, bom zmogla?

Pomislim na moža: znorel bo, ko bo izvedel! Zakaj mu nisem dovolila, da gre z mano! Sama sem hotela iti. Zakaj!? Narobe sem se odločila. Zdaj mi je žal. Prepozno!, kriči v meni.

”A ti sploh veš, kaj si mi storila!?” me razjarjeno vpraša.
Obrnjen proti meni z obrazom tako blizu mojemu, da zavonjam njegov dah po cigaretah. Jezno bolšči vame.
”Ne.” prestrašeno in ponižno dahnem – ja, zdaj me ima v svojih krempljih, čutim, dobro jih čutim v svojem telesu.
”A ne veš!?Sploh ne veš!?”
Slabo mi je.
Odkimam.
”S kolesom avtomobila si zapeljala čez mojo nogo! Čez že poškodovano, a še ne pozdravljeno nogo! In zdaj!? Zdaj sem spet na začetku! Zaradi tebe, ki ne znaš voziti!” Razburjeno sika skozi zobe, da na obrazu, kot žgoče iglice, čutim kapljice njegove sline – gnusi se mi, a ne upam si jih obrisati. Strah me je.

Zgrabi me za desno roko, ki se je oklepala volana in jo sunkovito potegne k sebi, ter jo pritisne na nart leve noge, katero je medtem rahlo dvignil in jo potisnil bližje k meni.
Na njej zagledam obuto kričečo svetlo zeleno supergo.
Z desno roko si dvigne hlačnico in mojo dlan pritisne na kožo. Roka mi dregeta, čutim gnus in slabo mi je. Goltam slino, ki se mi nabira v ustih. Bojim se, da bom bruhala.
”A čutiš? Čutiš poškodovano kost!? A vidiš kaj si mi naredila, ko si mi s kolesom zapeljala čez njo!?” Zdaj kriči, njegov obraz je popačen, zdi se mi, da bo vsak čas zajokal – obupan je …
Pod blazinicami prstov čutim poškodovano kost, ali nepravilno zaraslo tkivo.
Mislim.
Misli se mi kot v prepihu podijo po glavi … Zunaj je mokro in umazano – njegova superga pa je čista. Ni sledi umazanije. Ni odtisa umazane gume avtomobila. In koža na nogi – cela. Ni rane. Ni oddrgnine. Ni krvi. In tisto, česar se dotikam je staro. Zaraslo.
Ali pa!?
Ali pa ne.
Morda sem mu res jaz to storila. Z grozo pomislim.
Jaz sem kriva! Vedno sem jaz kriva!
Ampak!? Kaj sem naredila?
Kako je mogoče, da sem ga jaz poškodovala, da nisem nič čutila?
Ne, ne verjamem!
Potem pa – strah počasi slabi, umirjam se in – nekaj drugega se prebuja v meni: spoznanje?; prepričanje?, pogum?, moč?
Jeza!, jeza raste v meni.

”Ne, ne, to ti nisem jaz naredila, to imaš že od prej,” rečem in iztrgam dlan iz njegove roke, ter jo položim v naročje k levi, da lahko prepleteta prste med sabo – to me pomirja, pomiri.

Trenutek tišine.

Skozi zaroseno steklo s težavo vidim na drugo stran ceste. Zunaj še vedno močno dežuje. Z očmi iščem človeka. Pomislim, da bi skočila iz avta in zakričala, poklicala na pomoč; a nikogar ne vidim. Kakor da je dež skupaj z umazanijo z ulic odplaknil tudi vse ljudi v mestu …

”A tako!!?? Zdaj boš pa trdila, da si izmišljujem? Si sploh čutila, da si mi zapeljala čez nogo? Nisi, ne!? Veš koliko me bo spet stala fizioterapija? Komaj sem nogo za silo porihtal, ti!, pa si mi jo spet poškodovala! in jaz moram začeti s fizioterapijo od začetka! Si nora!? Kaj naj s tabo? Saj ne znaš voziti!! Čisto brez občutka si! Ne čutiš, če kaj povoziš!
Nevarna si!”

Mislim.
Pomislim – sem res?
V glavi mi šumi.

Denar!
Denar hoče. Če mu ga ne bom dala, mi bo zarinil nož med rebra, vem, videla sem to v filmih, ubil me bo … moja torbica je na tleh za njegovim sedežem, v njej je dnarnica in v denarnici samo petnajst evrov … in bančni kartici, na računu katere ni več kot nekaj deset evrov … Za drobiž bom umrla.

”Gospa doktor, ena zmešana ženska mi je zapelala čez nogo, čez stopalo, ja, tisto, katerega mi že tako dolgo zdravite, kaj naj naredim? … Ne, tu pri njej v avtu sem. Ni pobegnala! Ne, tu je. Da pokličem policaje? Ne vem, se bom probau zmenit z njo … Ja naj mi plača fizioterapiju …”
Z neko ”gospo doktor” govori po telefonu v polomljeni slovenščini – tega prej nisem opazila.
Denar hoče, zdaj vem. Tako živi, z izsiljevanjem, prevarami … in ne gre mu slabo, ne more biti brez denarja: lepo je oblečen, urejen, z debelo zlato verižico okoli vratu …
Goljuf je. In ni sam. Pomagače ima: ”gospo doktorico” in še koga.

”Denar mi boš dala!” reče, ko prekine pogovor z njo,” za fizioterapiju, za nekih deset sati, tolk jih rabim je rekla doktorica.”
”Nimam,” rečem umirjeno, ”pokličima policijo, uredima po uradni poti.”
”Kaaj!?? Policijo? Pa ti si nora! V tem vremenu? Ne bojo prišli! In jaz nimam časa. Daj mi denar!”
”Nimam.”
”Lažeš! Kje maš torbu?”
Z desno roko sežem za njegov sedež in si v naročje povlečem torbo. Izvlečem denarnico, jo razprem in iz nje vzamem petnajst evrov, ter mu jih ponudim.
”Na, to imam,” potisnem jih proti njemu.
”Ti si luda!” se histerično zasmeji:” Kaj naj s tem? Imaš kartico, vidim jo, pelji do bankomata in dvigni denar!”
”Prazna je. Nimam denarja.” Glas se mi zatrese. Ja, še to!, brez denarja sem, z žalostjo pomislim.
Pomislim na svojo grdo diagnozo in na čas tik pred tem – dobro sem se počutila, srečna sem bila. Ni progresa – je rekel onkolog, še zdaj ga vidim, slišim ga …
In zdaj?
Zdaj bom umrla, ker nimam denarja; verjetno z nožem med rebri … ali z nabojem iz pištole v prsih – videla sem že to – v filmih.
Telo mi spet začne dregetati.
Pogledam ga.
Gleda me s stisnjenimi očmi. Proučuje me.

Takrat pa – se prebudi v meni – tisti moj drugi Jaz; ja, pride, ko je res sila in takrat …
Evre in denarnico odložim na armaturno ploščo, z roko sežem v torbo in iz nje potegnem debelo mapo z zdravniškimi izvidi ter jo potisnem proti njemu:
”Poglej, bolana sem. Zelo. Danes sem imela kontrolo – slabo kaže, izvidi niso dobri.”
V meni zakriči: ne laži! dobri so, izvidi so krasni!, ne govori tako!
A moj drugi Jaz ne sliši, noče slišati, nadaljuje: ” Zdravim še na zasebni kliniki v Avstriji, tu mi ne morejo več pomagati, pa saj sam vidiš, kako je pri nas … nebi me bilo več, če … ” blebetaš!, spet zakriči v meni, nehaj!
” Ne moreš si misliti, koliko to stane … in sama sem, kredit na kredit jemljem …”
Lažem! Lažem! Grdo lažem, tako, da boli srce, slaba vest raste.
A vidim: presenetila sem ga, v šoku je.
Boljšči vame, s tistimi majhnimi zlobnimi očmi – malo bolj mehke so videti … sprehaja se z njimi po mojem obrazu, me ocenjuje. Nezaupljiv je še, a se mehča, se mi zdi. Celo malo sočutja in usmiljenja opazim, čeprav tega v resnici ne maram.
“Res?” vpraša z glasom, ki je drugačen od prejšnjega, bolj mehak … prijazen?
”Res,” mi med prikimavanjem skoraj prehitro uide iz ust.
”Kje?”
”Povsod,” se spet grdo zlažem – ne bi smela!, ne bi smela!, grozeče odmeva v meni …
O Bog, oprosti, odpusti mi, prosim.

Dež zunaj pojenja, celo nekaj ljudi pod dežniki, vidim v meglici skozi rosno steklo, na drugi strani ceste – hitijo … Ne potrebujem jih več, me prešine.
Pogledam ga, čakam njegovo odločitev. Pomirjena sem, le laži mi pritiskajo na vest…
Gleda me.
Njegov obraz je spremenjen: na njem opazim sledi vodenih koz; oči skoraj blage, grizlja si spodnjo ustnico, premišljuje …
Izpustil me bo, zakriči v meni, teža laži popusti …
”Dobro. Naj ti bo! Bom že kak porihtu,” dvigne desno roko in mi roteče požuga s kazalcem:” in pazi kak voziš!” reče spet s tistim strogim, ukazovalnim glasom, odpre vrata, se dvigne in zleze iz avta in zaluputne vrata. Ne vem, ali se mi je zdelo, ali je res rekel: ”Adijo.”?

Oddahnem si. Obsedim. Ima me, da bi pogledala za njim v vzvratnem ali stranskem ogledalu – ne pogledam – strah je še povsod naokoli, čutim ga še.

Vžgem avto, vklopim levi smerokaz, sprostim ročno zavoro in odpeljem. V glavnem križišču zavijem desno – zavijem proti domu.
Dežuje.
Vozim počasi.
Po licih se mi spuščajo debele solze – slane so in nekaj grenkobe je čutiti v njih …

Kakšen dan!

Morala bi na policijo, moram povedati možu, moram … pa ne bom! Dovolj imam.
V današnjem zdravniškem izvidu bo pisalo: ni progresa, ni sprememb … pa vendar – nekaj se je močno spremenilo v meni.