Najbolj intimen
O čem razmišljam? … Tarla.
Zadnje dni mi poleg ustaljenih blodenj skozi glavo šibajo rezila misli nate. Tudi letos me nisi obiskala ob novem letu. Ampak po tem, kar sem ti naredil, je povsem razumljivo. Celo sprejemljivo. Pa … jaz te še kar čakam.
Čakam, da se ponovi vzhičeno popoldne, da se prelije v drhtavi večer. Čakam, da prideš v avlo naše grajske norišnice, da me objameš, me brezčasno spajaš vase, da se mi zvečer v srcu podstrešne sobe izpiše najbolj sladka pesem, da jo neseva na bukolično ravan v maniri:
Metulji češejo pašo poletja.
Vse tiho, vse širno, vse mirno.
Svit utripa s tvojo golo lepoto.
Petje gre v radost jezernih valov.
Sediva pod vejo papirnate breze,
v mahu intimnega duha.
Tako prozorno ti rdijo lica,
tvoj smehljaj pripre oči z milino.
Zavedno za vedno …
Stopava v sedmo sled obljube,
sprejeta med sladkosti keliha gora,
še kar objeta v trohice dotikov,
napojena z mirom izžete sle.
Zavedno za vedno.
Ovčka zatava v mehkobi do naju,
poboža trenutek, občutek miru.
So ptički, metuljčki, trebuščki …
ves lišpek sveta zapiha na najino dušo …
A-STE-VI-RESNI???
Mislim, pastirica hiperglikemijo kuha!
Vidiš Tarla? Ne vem, kaj je to. Ne vem, kaj me daje. Predvsem se bojim, da ti tovrstna poetika ne bi bila všeč in PREDVSEM … ta patetika se mora nehati! Od tvojega izginotja samo še bledim, bledem, blodim in buljim v bledo makijo realnosti. Imel sem te tukaj, prepričan sem, da si bila v moji begunjski sobi in ne le v topoumnih deluzijah. Dva ljubka zarukanca v sijaju žaltave večerne svetlobe. Imel sem te tu, a v sanjarijah sva šla dlje:
Sredi žgočega pletja sem te ponesel na samoto Lavrentinskih gora, v osamljeno dolino, s hišico ob zeleno-modrem jezeru. Gola si mimo mene plavala v kristal gladine. Želel sem se izliti v jezero s tabo, s konturo tvojega plemenitega telesa. Dala si mi vedeti, da ti ugaja, ko se najini koži božata v valovju svilne vode. Ponudile so se mi tvoje ustnice in poljubil sem te s tlečo silo, razgreto tišino. Na vso moč si se z rokama zvlekla v naju, v zavetje dveh teles, kjer sva si lastila neskončnost.
Zatem naju je dišeča cedra povabila v krinko koče, kjer sem te vzneseno stisnil v les, te oboževal in nekako nezavedno s tabo polebdel v toplino srebrne prhe, v vročino tuša … ta se je ognjevito razdivjal čez naju. In sva se razdajala, razdvajala, in so se mi prsti razpirali preko tvojih bokov in sta te roki v čutnem sunku dvignili, da sva dihala otipljivi ples meglic. In je v ozadju pritajeno zaječalo najino ugodje, in sem te ljubil na vseh poteh utripa tvojega drhtečega vratu in sem se spajal z vrtnicami tvojih lic in sva si snela vajeti razuma, silovito sva se zavrtela prek vrhuncev v dušo sinje popolnosti. Vsa krhka, razgaljenih čustev sva obstajala objeta pod kapljami tople sreče.
Pozen popoldan je presegal besede in polegla sva ga v tišino papirnate breze (ta obstaja). S kuliso modrih metuljev sva se počasi rahljala v žgolečo melodijo sivih penic (tudi te obstajajo). In venec gora nama je bil iskrena priča, krasitelj posvečenega trenutka, obredni šaman za poroko z nečim večjim od naju.
In res
je od nekod zatavalo jagnje
in res
sva ga nahranila s toplino dotika
in res
me je v trebuhu zajelo neznano drhtenje
in res
me je napolnila karamela občutij
in res
… je bilo pretirano.
In?
Tudi zato sem naju ubil … tam … v tisti mučni sobi v Begunjah. Pa tudi zaradi žgočega trenutka, ko ti je zavibriral najbolj intimen del telesa – tvoj pametni telefon. Ja. Nek … Tristan je blipnil na ekranček z vprašanjem: “Si še pri norcu? :)”
Mmmater!!!
Kdo je Tristan???
Tarla in Tristan.
Tristan in Tarla.
Zveni za odtenek bolj epsko kot pa
Tarla in Simon.
Uh.
To me najbolj razbesni!
———
Za dušo: Begunje, 7. januar 2025
———
———