Na ulici svojega otroštva
Stojim ob lijaku in odstranjujem ostanke hrane, spiram in sortiram posodo, ki jo natakarji prinašajo iz restavracije in jo nato postavljam v pomivalni stroj. Peklensko vroče je že tukaj ob lijaku, kako mora biti šele ob štedilniku in pečici. Vsi v kuhinji delamo s polno paro, čeprav je ura že več kot deset zvečer, a zdaj vendarle lahko pričakujemo postopno umirjanje, večer se počasi izteka, ljudje so potešili svojo lakoto.
Od enajste dopoldne stojim na svojem mestu, delam ene in iste gibe in zdaj, po petih zaporednih dneh enakega napora, začutim težo svojih nog in željo po tem, da ležem in se zares odpočijem. Delo je enolično, brez vsake ustvarjalne udeležbe, le rutinsko prelaganje posode, zato je še bolj ubijajoče. Na začetku sem imela težave z vonjem po najrazličnejši hrani, nekajkrat sem bruhala zaradi tega. Zdaj sem se nekako prilagodila tem vonjavam in jih kot kaže ne zaznavam več.
Nasproti te enoličnosti pa je solidno plačilo, ki mi ga je obljubil gospodar in za povrhu me ob koncu dneva čaka še napitnina, ki si jo med sabo razdelimo vsi, ki smo ta dan delali. Za ta denar sem pripravljena potrpeti še kaj hujšega kot le vonj po hrani in vročino, pa čeprav sem zdaj že tako suha, da se ob moj izgled obregajo kar vsi po vrsti.
Ko sem videla svoj odsev v velikih oknih restavracije sem se morala strinjati, da sem res dosegla dno, da ni več ničesar na meni, kar bi še lahko pogrešala. Da se ne bi videle moje suhe noge, sem si namesto kratkih hlač kupila lahke platnene dolge hlače, ki si jih moram zavezati okrog pasu, da mi ne zlezejo navzdol, saj bokov sploh nimam več in tudi prsi, ki nikoli niso bile velike, so zdaj skoraj izginile. Kratka fantovska pričeska daje še večjo moč velikim temnim očem in visokim ličnicam na mojem koščenem obrazu. Izgledam kot mlad fant, nič ženskega ni več na meni, nobene mehkobe. Bela delovna halja mi je prevelika, a manjše niso našli.
Prva pomočnica glavnega kuharja, kličemo jo Mirela, starejša dobrodušna gospa, ki je po malem mama za vse, mi vsak večer skrbno pripravi prigrizek in ga položi predme na mizo, ko se po končanem delu zberemo in počakamo, da se razdeli napitnina. A se mi upira, s težavo pojem nekaj malega. Če že spravim kaj vase, potem je to par rezancev posutih s parmezanom ali pa si vzamem samo košček kruha, morda zraven tudi sir.
Mirelo zelo skrbi zame. Ko sem pred dnevi nenadoma izginila od pomivalnega stroja in me je našla na stranišču z zardelimi očmi in skremženim obrazom, je vedela da sem spet bruhala in mi je na vsak način poskušala dopovedati, da moram sama preprečiti, da se mi to še naprej dogaja. Na začetku, dokler nisem razumela vseh njenih besed v hrvaščini, sem jo samo gledala in na koncu bolj po občutku kot pa zato, ker sem vedela kaj govori, odgovorila, da naj ne skrbi zame, da bom že nekako.
Vsi dnevi se končajo približno enako. V kuhinji in lokalu mora biti vse urejeno in počiščeno, potem lahko gremo. Večina se jih odpelje z avtom, dva se vozita z motorjem in ena od kuharic s kolesom. Edino jaz se odpravim peš proti svojemu domu, proti svoji mali sobici.
Res je majhna, v njej je prostora komaj za posteljo, ozko omaro, majhno mizo in stol. Čez skoraj celo steno na koncu postelje je okno, ki gleda na sivo zunanjost sosednjega bloka. Na nasprotni strani sobe čez hodnik je kopalnica, tudi ta v mikro izvedbi, toliko da se vanjo stlači školjka, tuš in lijak. Odpira se z drsnimi vrati, drugače se je ne bi dalo zapreti, ko enkrat stopiš vanjo. Uporabljata jo še dva stanovalca, ki imata v najemu sosednji sobici v istem nadstropju.
Nocoj sem res utrujena, ne vem kako bom zmogla še en delovni dan, kajti šele pojutrišnjem smo prosti. En dan v tednu, to je ob torkih, je restavracija zaprta.
Iščem izgovor, da bi se izognila kopalnici pred spanjem, pa ga ne najdem.
Odpravim se v svoje zatočišče. Ko stopim v sobo prižgem luč, sezujem sandale in preden kar oblečena ležem na posteljo, luč spet ugasnem.
Moje misli se vrtijo in nenadoma ugotovim, da sem se znašla na ulici svojega otroštva.
Z Zalo in Ireno igramo košarko proti fantom iz iste ulice in dobro nam gre. Fantje so stari enako kot me, a so manjši in jih vedno premagamo. Tudi danes ni nič drugače. Sredi največje vneme zaslišim klice z okna našega stanovanja v manjšem bloku ob igrišču.
»Adelina, takoj domov, večerja te čaka in domača naloga tudi,« slišim očeta, ki pravzaprav ni moj pravi oče, kako nestrpno pričakuje, da bom izpustila žogo in stekla domov.
»Zala, ne čakaj, meči, prosto imaš,« vneto priganjam Zalo in se delam, da ne slišim klicev. In Zala zadene, družno vse tri zakričimo, saj že vohamo svojo zmago. Le še štiri točke nam manjkajo in jo imamo v žepu, kajti igramo do enaindvajset z razliko dveh točk. Vsa razigrana spet zadenem koš in poskakujem od zadovoljstva, ko ponovno zaslišim klice z okna, tokrat je nestrpnost v glasu še bolj razločna.
Zala me z žogo v roki zaskrbljeno priganja: »Daj, zmigaj se domov …«
Meni pa se ne gre domov, nočem iti, zavlačujem. Mama se iz službe vrne šele čez kakšno uro in nočem biti z očetom sama v stanovanju.
Potem vseeno poberem svojo majico, ki sem jo odložila na klopco in se vsa zardela v lica od adrenalina in gibanja, odpravim domov. Pozvonim in počakam, da mi oče odpre vrata. Že po tem kako se vrata odpro vem, da se mi ne obeta nič dobrega. Ne pogledam ga v oči v upanju, da se bom tako izognila temu, kar običajno sledi njegovi slabi volji in poskušam iti mimo njega v kuhinjo. Takrat me zgrabi za ramo, odpre vrata moje sobe in me potisne vanjo. Tokrat me čaka nekaj posebnega, še ne doživetega. Res je jezen. Možgani mi ne delujejo več, telo ostane samo, izselila sem se iz njega.
V kopalnici si spiram usta.
Postane mi slabo.
Prvič bruham.
Mama pride čez kakšne pol ure, ne vem natančno, izgubila sem občutek za čas. Ležim v postelji in prisluškujem glasovom. Z zaprtimi očmi za zaprtimi vrati sobe vidim, kako jo objame in poljubi, kako mu ona vrne poljub. Skupaj gresta do kuhinje in se pogovarjata.
Mama vpraša, kje sem. Pravi, da že spim, da sem utrujena od košarke na igrišču.
Mama odpre vrata v spalnico in stopi do postelje. Naredim se da spim, diham mirno in globoko. Mama popravi odejo in me poboža po glavi. Solze mi silijo izpod vek, a jih zadržim dokler se vrata za njo ne zaprejo. Potem najdejo pot po mojih licih.