Motor in ljubezen

Septembrsko sonce je že risalo rdeče sledi na mirnem morju, Sandi je le za kratek trenutek zamaknjeno uzrl zlate žarke na gladini, srce mu je zatrepetalo, ko so se mu pred očmi pojavili njeni bakreni kodri. Prekleto, ta vožnja traja celo večnost, je pomislil sam pri sebi in brez slabe vesti ošinil merilnik hitrosti na svojem motorju. Leden zrak se je priplazil mimo čelade do njegovih lic in ga spomnil na prejšnjo noč; Majina nežna bleda polt na sivih svilenih rjuhah, tiste jantarjeve oči, ki so se iskrile od strasti in pričakovanja, bila je tako nezemeljsko lepa. A, vedno, ko ji je to povedal, se mu je samo smejala in se od sramu zazrla nekam v daljavo. Ravno zato se je zaljubil vanjo. Bila je tako lepa v svoji preprostosti, a hkrati tako vzvišena, ko se je potegovala za tisto, kar ji je bilo ljubo. Maja je bila drugačna od vseh deklet, ki jih je kdaj srečal. Potegnila ga je v vrtinec svoje biti z najbolj nenavadnimi temami za pogovor in najbolj zvonkim, a hkrati tako prijetnim smehom. Prvi poljub pa je dokončno zapečatil Sandijevo prepričanje, da se še dolgo ne bo zaljubil. Bilo je po nogometni tekmi, ko je zmagala domači klub, hja še ena nora lastnost; oboževala je nogomet in vse kar je bilo vezano na ta šport. Tisti večer se je adrenalin iz tribune v trenutku prelil v njiju oba. Maja je ob zadnjem sodnikovem žvižgu zaploskala, se dvignila na prste in svoje rahlo pretanke ustnice pritisnila na njegove dišeče po pivu. Kratek stik je bil nepopisen, čeprav je bila Majin namen ga samo cmokniti, sta se njuni telesi odzvali drugače. Od tistega dne sta bila tako rekoč nerazdružljiva. In danes je bil on na vrsti, da se odpelje do nje, dogovorila sta se, da razdalja ne bo predstavljala težav za njun sveži začetek. Kilometri so drveli mimo;  še malo, še malo si je v mislih prepeval Sandi. Kmalu jo bom znova držal v svojem objemu, ji navihano prešteval pegice na nosu in se ji smejal, ker ji bo nerodno. Sandi je bil zaljubljen. Sandi pa ni videl gospoda, ki je ravnokar stopil na prehod za pešče. Njegov um je bil v neki drugi dimenziji, ampak le za sekundo; tik za tem je strašno počilo. BUM!!!!

Kot v počasnem posnetku je Sandi nekje v daljavi slišal glasno hreščanje, ki se je pomešalo z zvokom neštetih razbitih steklenic. Piskalo mu je v ušesih, zakaj se vse tako čudno premika, je zbegano pomislil, nato pa ugotovil, da je hreščanje prihajalo od njega, ko je s čelado drsel po tleh, mimo prehoda, mimo znaka, mimo gospdoda na tleh..

Stotinka sekunde je bila potrebna, da se je Sandi ovedel. Brez pomišljanja je vstal, dvakrat trepnil z očmi in stekel k nenavadni gmoti na tleh.

“Gospod, gospod, ste v redu?? Me slišite?? Prosim odgovorite mi!! Počasi vas bom sedaj obrnil, gospod velja, le ne premikajte glave! Kaj sem naredil, o Bog, o Bog, Sandi je skušal umiriti grozo, ki se je razraščala v prsih, ko je previdno obrnil človeka na tleh. Bil je to star gospod z neurejeno brado med katero so se sedaj pomešale še drobne kaplje krvi. O, Bog kri!

Sandi je znova nežno potrepljal gospoda, ga pretipal in pregledal, ni videl zlomov, skrbela ga je le glava, saj je na čelu kraljevala velika ureznina.

“Mhmmmm, mmmm, le kaj se mi je zgodilo? je zbegano zamomljal starec in se skušal skobacati v sedeči položaj.

“Le mirno gospod, naj vam pogledam čelo,« je Sandi zdaj že malo bolj umirjeno ogovoril starca. Tako zelo mi je žal, gospod, bil sem preveč zamišljen, ne bi smel tako hiteti, tako zelo mi je žal! “Kako se počutite, vas kaj boli?”

“Ne bo mi hudega, mladi mož, a moje steklenice; poglej- mesece in mesece sem jih zbiral, veste pokojni ženi sem obljubil, da rabljenih steklenic ne bom nikoli metal, raje jih bom unovčil in ji kupil kakšno cvetje z dobljenim drobižem. Zdaj pa nimam več ne steklenic in niti drobiža za cvetje na njenem skromnem grobu.« Žalostno je sklonil glavo na prsa.

Sandi je bil sedaj čisto zaprepaden. Če ga je po začetni paniki  prizadelo to, da je na prehodu za pešce ravnokar nekoga povozil, ga je kar mu je starec zaupal zabolelo še prekleto bolj. Le ta je žalostno pogledal po črepinjah na tleh in se hrabro postavil na noge. “Gospod, ste prepričani, da ste v redu?« ga je Sandi v strahu znova povprašal. “Ne bo mi hudega mladi mož, a če se ti je tako mudilo in si bil z mislimi tako odsoten, upam, da je vredna tega, se je navihano nasmehnil starec.

Zdaj je bilo Sandiju nerodno. Nikoli v življenju ni imel prometne nesreče, potem pa zasanjan z mislimi v preklemanih bakrenih kodrih, povozi nemočnega starca na prehodu za pešce.

Ravno je želel znova vprašati starca kako se počuti, ko je ob njiju ustavilo reševalno vozilo. Vse se je odvilo hitro kot v filmu. Mlada medicinska sestra je počepnil k starcu, Sandija pa je reševalec pospremil k robu cestišča. Razen odrgnjenih členkov na roki, mu ni bilo nič; srčno je upal, da bo tudi stari gospod brez hujših poškodb. Niti opazil ni motorja, ki ga je odneslo precej daleč, videl je le kapljice krvi med razbitimi steklenicami na tleh.

Starca so naložili v reševalno vozilo v rekordnem času, Sandi je komaj uspel izvleči iz medicinskega osebja v katero bolnišnico ga peljejo.

Sam je obsedel vse dokler ni prišla vlečna služba. Ko so ga vprašali, kam dostavijo vozilo je preprosto navedel Majin naslov. Ni je poklical, da bi ji povedal zakaj zamuja, niti še ni bil nikdar v njenem stanovanju, še manj je vedel kako se bo Maja odzvala. Upal je, da ni ena tistih, ki začnejo vreščati. Tega sedaj res ni potreboval.

Pred očmi je nenehno imel podobo starca in njegov žalostni pogled. Niti opravičil se mu nisem, vsaj ne v pravi meri, je razmišljal Sandi sam pri sebi.

Stiskalo ga je v prsih, krivda, nemoč, žalost so ga kljuvale vse do kosti.

Maja ga je pričakala pred vhodom v blok, videla je uničen motor, njegove odrgnjene členke in samo tiho šepnila: “So vsi v redu?” Sandi jo je žalostno pogledal, si zamišljeno na prst navil njen navihan čop kodrastih las in iskreno odvrnil: “telesno mislim, da bo vse v redu, ja; čustveno pa nisem tako prepričan.”

Tistega večera sta z Majo bedela dolgo v noč, želela mu je pomagati, vendar kako pomagaš, ko ne veš kaj storiti?

Dnevi so minevali, Sandi je bil razdvojen med ljubeznijo, ki mu je divjala v prsih in krivdo, ki ga je pekla v dolgih nočeh, ko kljub Majinim toplim, bodrečim objemom ni mogel spati.

Teden je minil kot bi mignil, Sandi pa se je odločal, če bi obiskal gospoda v bolnišnici. Preganjale so ga starčeve žalostne oči, Sandiju se je zdelo, kot da se je s črepinjami na tleh, raztreščil tudi košček starčevega srca in ni vedel, kako bi lahko to popravil, vedel je le, da en obisk in šopek rož ne more biti dovolj.

Bila je sobota in Sandi se je zamišljeno sprehajal po mestnih ulicah, ko je v ulici zaslišal glasen prepir. Na pragu starejše hiše se je prikazala debelušna gospa z rožnatim predpasnikom, v naročju pa je negotovo nosila kup barvnih steklenic in se razburjala: »Vinko, sem ti že tisočkrat povedala, da ne bova več kupovala teh sokov, ker potem nimava kam z vsemi steklenicami. A, ne moreš preprosto kupiti sirup za mešat?? Čemu potrebujemo litre in litre sadnih sokov???« Iz hiše se je slišalo nerazločno momljanje, Sandiju pa se je v trenutku porodila zamisel; brez zadržkov je stopil do gospe, se nasmehnil in jo prijazno pobaral: »Dober dan gospa, se opravičujem za vsiljivost, slučajno sem uspel slišati o vaši težavi; ali imate veliko teh steklenic? Mislim res veliko?« Gospodinja ga je sumničavo pogledala, fante se ji je zdel kar na mestu, najbrž je ni kar tako povprašal za steklenice. Nasmehnila se mu je: »Ah, boš videl v mojih letih, kako potrpljenje mine. Ja tale moj mož, štirideset let sva že poročena, ljubezen je res tista prava a, veš. Najbrž se z leti začnejo tudi čudna neskladja.« Ker je hotela zaviti z rokami v nebo, bi ji dve steklenici skoraj popadali iz naročja, Sandi je zato hitro priskočil in ji pridržal kar celo malho le teh.

» No, bontona je pa še nekaj,« se je zadovoljno nasmejala dobrodušnica in ga hvaležno pogledala. Kakorkoli, moj zlati možek se je odločil, da bi pa zdaj na stara leta pil le sokove iz steklenic. Pa nič ne de, problem nastane, ko se po celem tednu pitja steklenice naberejo ravno tu pred pročeljem, potem se pa mimoidoči jezijo, češ, da smo zbiralci pa kaj vem še kaj. Veš mladenič, midva pač nisva več voznika, avto sva že zdavnaj prodala, voziva se z avtobusi, za odvoz steklenic pa morava čakati pristojne službe. Le te pa to opravijo le na vsakih štirinajst dni; zdaj pa izračunaj koliko steklenic stoji tu. Če pa je moj mož prava žolna za pitje sokov.«

Gospa se je nasmejala, Sandi pa je vneto prikimal. Tiho sta sklenila dogovor, gospa se je vrnila v hišo in se ni več nič jezila, Sandi pa se je z nasmehom odpravil proti domu.

Tisto noč je po dolgem tednu končno spal mirno.

Napredek tehnologije je Sandiju pomagal, da je izvedel kje prebiva stari vdovec z izgubljenimi steklenicami. Po prometni nesreči je le ta ostal na opazovanju eno noč, rana na čelu ni potrebovala niti šivanja. Od tistega dne je minil že mesec dni, starec pa vsak teden znova na svoj naslov prejel zabojnik v katerem je bilo vedno vsaj petdeset barvnih praznih steklenic. Ko je prejel prvo je le debelo gledal, iskal kakšno obvestilo, kakšno sporočilo, a nič. Ko so zabojniki začeli prihajati redno, se mu je posvetilo. Spomnil se je mladega fanta z zasanjanimi očmi, ki ga je bilo blazno strah.

Bil je oktober, dišalo je po bučah, pečenih kostanjih. Na mestnem pokopališču je ob skromnem grobu stal starec in v rokah držal prelepo, majhno cvetico v rdečem lončku. Rdeča barva bi bila njegovi ženi res všeč.

V oddaljenem objemu cipres je stal Sandi in prepletal svojo roko z Majino. Brez sramu in z lažjim srcem si je obrisal drobno solzo, ki mu je spolzela po licu medtem, ko je gledal starca in rožo pa je s celim svojim bitjem lahko le upal, da bo tudi sam nekoč tako kreposten človek. Ko imaš malo in imaš vse.

Zbogom starec, si je zašepetal Sandi in z Majo v objemu odkorakal v nov jutri, boljši jutri.