Morda se nisva nikoli več srečala
Z višin pretekle sreče
si se spuščala,
odeta v bron poletja
nad menoj.
Leto najinih praznin
je dosanjalo trenutek,
brisalo nemire,
bes v preži,
zamolčane solze.
Najine oči
so se igrale
med odsevanjem
spominov na skrivnost
oddaljene ljubezni.
Sanjavo sem zaplapolal
s pogledom vate,
v mehkobe
tihih peruti
tvoje svilene miline.
V obrisu drgetave lepote
je srce skočilo čez utripe;
obstalo je v preteklih slikah,
ki so se le sanjale,
se niso odigrale.
Mogoče …
niti nisva trajala kaj dlje od
mimobežnega;
mogoče se zato izgubljam
med spomini srečanj in
v nedolžnosti objemanja.
Verjetno pa …
spomine le sanjarim,
in se nikoli nisva resno srečala.
Svoji duši; Lesce, 12. 5. 2021