Mah neba
Mah neba
V soju besed
sem zaklet
ob vrbi vzdihov.
Bilo je
že več juter
ko sem molil
k telesu oddiha
preznojen
z vodo usmiljena,
da sploh še sem.
Romarji,
vsi prašni
od prahu napuha,
so šli
mimo
mojega doma;
zvonili so
z nepotrebnimi željami,
da bili bi
uslišani
v vreščavem svetu
bliskov in
sokov posmeha.
In v vitrini časa
sem videl
igrače
za mrtve duše,
ki lebdijo
nad cestami mest,
kjer se osuje
glas ljubezni
zlorabljene
za nove minulosti
že rojene
v ponvi zla.
Ni še čas,
da bi na dlani
mi ostal
samo mah neba.