Lovely Green

LOVELY GREEN

Zadnji sončni žarki so oblivali vhod v galerijo in prve tri ženske, ki so izstopile prisilili, da so začele brskati po torbicah za sončnimi očali. Kako prikladno! Približala sem se  prvi, suhljati ženski pri šestdesetih, ki ji je že uspelo natakniti si  sončna očala in se je ozirala okoli. Torej ni sama. Toliko bolje!

 » O, to je pa nepričakovano dolgo trajalo, a ne ?« sem jo ogovorila.

 » Ja, res«, je odsotno zamrmrala in še vedno, med ljudmi, ki so prihajali iz galerije, nekoga iskala. Iz torbice sem vzela telefon in ga vklopila. V tem sta mi katalog in vstopnica, ki sem ju stiskala pod pazduho,  padli na tla.

 »Joj, kako sem nerodna!« sem vzkliknila.

 Skoraj istočasno sva se sklonili. Bila je spretnejša, oboje je pobrala in mi izročila, z očmi pa še kar pregledovala čedalje številčnejšo gručo pred vhodom.  Še preden sem se ji zahvalila, mi je čez ramo narahlo pokimala in pohitela za neko žensko. Me je sploh pogledala? Malce sem še postala in se počasi odpravila proti lokalu za vogalom. Minimal, kot so lokal poimenovali, je bil še skoraj prazen. Lastnik očitno prisega na minimalizem, sem pomislila, ko sem se malo razgledala.  Bele, gole stene, bleščeče bele mize z majhnimi vazami, siva tla in svetlo sivi stoli, okna  z belimi okvirji, seveda brez zaves. Rahel jazz v ozadju je izražal pričakovanje, da se bodo gosti želeli pogovarjati.

 Izbrala sem si mizo ob oknu. « Te so najprej zasedene », mi je nekoč zaupala znanka, ki je že leta natakarica. Sedla sem na enega od štirih solov, da sem bila  s hrbtom obrnjena proti vhodu. Udobnost stola me je presenetila. Kot nalašč za noge, utrujene od stopicanja po galeriji! Katalog sem odložila na mizo. Iz torbice, ki sem jo obdržala v naročju, sem skrbno izvlekla vrtnico, in jo hitro vtaknila v vazo, v kateri je samevala le neka zelena vejica. V trenutku me je preblisnilo zakaj ima tako kratek pecelj. A! Torej jo je ukradel v kakšnem lokalu. Pred leti, bi mi bila taka, pobalinska gesta še simpatična. Sedaj, pa je le bila dokaz, da se mu ni zdelo vredno, da bi mi jo kupil. In barva?! Zeleno bela. Mi je hotel z barvo kaj sporočiti? Nekje sem brala, da ima pri vrtnici vsaka barva svoj pomen. Bom preverila, čeprav se mi je zdelo bolj verjetno, da je pobral kar je pač bilo na mizi.

Nihče še ni prisedel. Kaj,  če ljudje po obisku galerije običajno hodijo v kak drug lokal, me je spreletelo. Nadela sem si brezbrižen izraz, se naslonila nazaj in opazovala cvet v vazi. Idealna za ta ambient, sem ocenila.  Vsaka druga barva bi preveč izstopala. Res škoda, da lastnik ni namenil nekaj drobiža več in na vsako mizo dal prav tako, belo zeleno vrtnico. Udobno zleknjena sem s pogledom poplesavala po lokalu. Ni mi bilo težko zamisliti si, kako bi v prostor vnesla svoj pečat. Vedno sem uživala v postavljanju in prestavljanju pohištva in predmetov na njem.

 »Nikoli se ne vrnem v enako stanovanje, kot sem ga zapustil«, se je v začetku smejal, potem mu je smeh zamrl in se spremenil v  godrnjanje, se povzpel v kričanje in nato zatonil v molk. Ta je še najbolj bolel. Pa ne samo v zvezi s pohištvom!

 » Kako si ustvarjalna«, me je hvalil, ko sem začela z lončarstvom.

 »Vesel sem, da si v naravi, čarovnica moja,«, mi je zagotavljal, ko sem se pridružila zeliščarjem.

 Potem so ga lončene posode začele motiti. Odnesla sem jih iz stanovanja.

 » Saj sva kot v lekarni!« se je zmrdoval nad vonjem sušenih zelišč in jih nekaj zmetal v smetnjak. A tečaje zeliščarstva sem še naprej redno obiskovala. Sicer ga pa tako ni zanimalo kam hodim.

»Zeliščni čaj«, sem prekinila natakarja, po tem, ko mi je naštel že vsaj ducat alkoholnih pijač. Vrtnice v vazi ni opazil. Rahlo sem premaknila vazo v levo in naredila prostor za skodelico čaja in sladkornico. Lokal se je počasi polnil.  In res! Najprej so bile zasedene mize ob oknu. Torej bodo prazni stoli pri moji mizi kmalu iskani. Pomirjena sem odprla katalog z razstave, a se nisem mogla osredotočiti na branje. V bistvu me likovna umetnost nikoli ni zares zanimala. Sodobna pa sploh ne. Prazna platna in neki divji potegi s čopiči, lepo vas prosim! Še avtor, ko platno nekajkrat obrne ne ve več kaj je na sliki zgoraj in kaj spodaj.

 Po tem, ko sem vse natančno premislila se mi je prav obisk razstave zdel najprimernejši. Poizvedovala sem marsikje. Končno sem odkrila nekaj primernega, kar se je povsem skladalo z mojim načrtom. Prijazna študentka na informacijah mi je razložila, da bo po razstavi vodil odličen kustos. Prav zaradi njega bo prišlo ogromno ljudi in ogled bo trajal vsaj tri ure. Zahvalila sem se ji za informacije in ji zagotovila, da si bom razstavo ogledala, kdaj drugič, ko bo manj ljudi. Za primer, da se klici snemajo. Nikoli se ne ve…Nikakor  nisem želela, da bi kdo kdaj sklepal, da sem kaj načrtovala.

Čaje, to moram priznati, so v lokalu izbrali skrbno. Skozi mrežico trikotne vrečke so se videli cvetovi rmana, bezge, opazila sem tudi nekaj glogovih jagod. Bolj natančno vrečke nisem  hotela pregledovati. Kot sem pogosto opazila, jo ljudje kar potopijo v skodelico, in nisem hotela izstopati. Tudi sicer mi je to tuje.

»Tako si brezbarvna« mi je zadnje čase očital. »Nezanimiva, neodločna, neprilagodljiva in še bog ve koliko ne…., vse do neznosna.

Sladkornica je bil hruškaste oblike. Lepa. Čaja  sicer nikoli ne sladkam, a to ne povem vnaprej. Zanimajo me sladkornice. Žlička je bila popolnoma ploščata. Zanimiva. V skodelici je delovala kot veslo. Zabavno. Res. Prijela sem skodelico. Fin, tanek porcelan. Malce prehitro sem odpila sem prvi požirek in se rahlo  opekla. Kot z njim, sem se posmehnila.

»Dovolj mi je životarjenja s tabo«, je rohnel po telefonu. Naj poberem tisto brezvezno lončevino in suhe trave in naj vse odnesem k mami.

Saj res! Odložila sem skodelico in pograbila torbico. Iz zunanjega žepa sem potegnila telefon in preverila sporočila. Nič. Še nič…

»Nič, a res ne razumeš nič«, je nesramno bolščal vame. »V tem stanovanju ni prostora za tri. A moram biti še bolj konkreten, kdo je tu odveč?«

Moja tihost in mirnost mu nista bili všeč. Da mu jemljeta energijo, je govoril. Ne vem, mogoče sta mu vzbujali slabo vest. Odselil se je.

Odpila sem naslednji požirek čaja. Prav čutila sem kako me sprošča in pomirja. Veliko dam na zelišča in, brez nepotrebne skromnosti lahko rečem, da o zeliščih res veliko vem.

Ko je odšel sem se počutila sproščeno. Nobenih očitkov, nobenega rohnenja več. Mir in tišina. V tem letu  miru sem lahko vse premislila. In se odločila. Neodločna pa res nisem!

Z žličko sem preverila koliko sladkorja bi sploh  lahko zajela, če bi želela sladkati čaj. Ugotovila sem , da bi, vendar  le minimalno. Poklicala sem natakarja in vprašala za knjigo vtisov. Imajo. »Minimal je res domiselno ime za ta lokal«, sem vpisala vanjo in se podpisala.

 Nato sem se spet naslonila nazaj in uživala v udobju svetlo sivega stola. V sredo sem ga počakala pred lokalom, kjer vsak dan kosi. Ob sredah kosi sam, to vem. Rekla  sem mu naj mi v petek, to je danes, prinese tiste papirje. Mirno in prijazno. Presenečenje, da sem prišla, je neuspešno skušal skriti. Se je pa z vsem  strinjal. Tudi z uro, ki sem jo določila, čeprav bo moral prekiniti sestanek in se takoj vrniti. Z mano je govoril prijazno. Ponudila sem mu, da parkira v garaži. Ne, za moj avto ga naj ne skrbi, saj ob tej uri ni v bloku skoraj nikogar. Zdel se je vesel.

« Lahko bi me poklicala, še vedno imam isto številko«, je še navrgel. Zasledila sem malce zajedljiv ton. Ni si mogel kaj. Samo skomignila sem z rameni. Že dolgo vem, da se je telefonu včasih pametno izogniti.

 Dobro ga poznam, zato sem vedela, da bo iz garaže uporabil dvigalo. Možnosti, da bi koga srečal praktično ni bilo. Na vhodnih vratih sem ga pozdravila kot običajno, ne prijazno pa tudi neprijazno ne. Rahlo sem bila zasopla, ker me je promet malce presenetil. A ni opazil.  Vstopil je, mi izročil neprozorno plastično mapo in, nekoliko v zadregi, še vrtnico.

  Vzela sem oboje in rekla:« Sediva«.

 Sedla sva si nasproti, za klubsko mizo, in se nekaj časa gledala. No, jaz sem gledala njega, on pa je nekaj tipkal v telefon.  Ne vem, če je opazil, da klubske mize, odkar se je odselil, nisem premaknila. Vsaj rekel ni nič. Čez čas sem vstala, stopila do omarice z žganimi pijačami in mu natočila v lep, kristalen kozarec.

» Izvoli », sem rekla in  mu podala kozarec. Pograbila sem mapo, sedla na prejšnje mesto in se delala da berem. On je kozarec izpraznil na dušek. Poznala sem to njegovo navado, očitno je ni spremenil.

 Malce se je nakremžil in vprašal :«Tvoj zvarek?«

Mirno sem ga pogledala, pokazala na papirje in vprašala:« Tvoj zvarek?«

Razširil je roke in se zasmejal. Njegov smeh sem slišala po dolgem času in mi je bil, priznam, prijeten.

 Razumem tudi govorico telesa, zato sem rekla:« V miru bom prebrala in ti jutri, ob isti uri vrnila.«

 »Podpisano«, sem še dodala in stopila k izhodnim vratom.

»Hvala, bom točen« sem še slišala, preden so se vrata za njim zaprla. Jaz se za rožo nisem zahvalila. Že takrat se mi je zdela na nekam kratkem peclju. Potem je šlo kot po načrtu. Pomila sem kozarec, plastično mapo dala v vrečko s plastiko, tisto pisanje raztrgala in pomešala s starimi časopisi, steklenico v vrečko s praznim kozarcem od kislih kumaric, in vse odnesla v avto. Preprosto se rada vrnem v čisto in pospravljeno stanovanje. V nekem kraju na poti do galerije sem vse odvrgla v zabojnike za ločene odpadke. Že misel, da se mi v prtljažniku premetavajo polne vrečke mi je skrajno zoprna.

Približala sem si vazo in si natančneje ogledovala cvet. Res lepa vrtnica, bela z zelenkastim robom.

»Lovely green«, sem zaslišala za seboj. »Tako je ime tej vrtnici«, je dejala gospa, ki mi ji malo prej pobrala s tal katalog in vstopnico. »Lahko prisedeva?«

Z njo je bila nekoliko mlajša ženska. Seveda sem bila navdušena. Priporočila sem  jima čaj, a sta se raje odločili za kozarček penine.

 “Ne, jaz ne bom, čaka me še vožnja domov«, sem vljudno zavrnila njuno ponudbo. Zdelo se jima je imenitno, da sem se pripeljala tako daleč na razstavo.  »Oh, saj je le dobre pol ure«, sem bila skromna. »In današnjega vodstva res nisem hotela zamuditi. To sodobno umetnost brez vodenega ogleda kar težko razumeš.«

» Ne bi se mogli bolj strinjati«, je rekla mlajša in vse tri smo se zasmejale.

Pogovor sem spretno preusmerila na vrtnice. Tu je bila glavna starejša, ki pa pomena belo zelene vrtnice tudi ni poznala. Čas je v klepetu z neznanima gospema hitro mineval. Nismo se namreč predstavile druga drugi. Jaz sem na to, za trenutek, sicer pomislila, potem pa sem se spomnila, da se leta srečujemo na avtobusu z istimi ljudmi, pa se ne predstavimo. In sem pomisel zavrgla. Pomignila sem natakarju. Ko sem v torbici iskala denarnico, sem opazila, da na telefonu utripa lučka za sporočila. Pa nisem pogledala. Lahko bi bilo preveč očitno. Kot rečeno, sem vse res dobro premislila.  Plačala sem svoj čaj in se gospema zahvalila za prijeten klepet. Starejši pa še, da mi je pobrala katalog in vstopnico pred galerijo. Da ne bi pozabila. Pri teh letih je spomin lahko že luknjičav.

V avtu sem  iz torbice mrzlično izvlekla telefon. Dve sporočili.

  Prvo –  policija. Da me niso našli doma. Zapeljal s ceste. Ni  preživel. Vzrok sicer še ni znan. V avtu je bil sam, na  sovoznikovem sedežu je bil  najden telefon. Naj pokličem.

 Drugo sporočilo z neznane številke, z eno samo besedo –  lisica. Sporočilo sem takoj izbrisala.

 Na vpliv telefona na varno vožnjo se ne spoznam, kot rečeno, se res dobro spoznam na zelišča. Vem pa, da telefon beleži kje si. Takoj sem poklicala policijo.