Ljubezen pri svetilniku

Misli so mi zbežale. V poplavi spominov je majhna, toda svetla točka. Na trenutke jo jasno vidim in tisti topli val me spet oblije. Spet lebdim, plavam, letim. V svetlobi te točke zagledam sebe. Tisti dan sem spet prišla k svetilniku. Neka nevidna moč me je gnala, pogon na neskončno neverjetnost. Nikjer ni bilo nikogar, vendar je vsa pokrajina pričala o neki prisotnosti. Bila sem sama sredi galaksije. Ni bilo nemogoče, samo zelo neverjetno, možnost z neskončnimi ničlami, da tam sredi rumenega smilja zagledam tebe. V ljubezni ni načrtov. Vse se zgodi samo, nenačrtovano in preko preglobokih upanj in sanj. Ko sva se pozdravila in objela, sem čutila kombinacijo ponosa in sreče. Besede, ki so že dolgo čakale, da jih povem, so nekam poniknile, niso hotele vsega pokvariti. Zame je bilo eno tistih presenečenj, ki se ti zgodijo samo enkrat v življenju in so neponovljiva. Zate, le bežno srečanje, pač obema je všeč ta svetilnik.

Bil je eden tistih trenutkov, ki bi ga spravila v steklenico, da bi ga obdržala do konca življenja in bi mi ga nihče ne mogel vzeti. Poskušam opisati, zabeležiti ta trenutek, vendar se ne da. Niti se ga ne da izmeriti s časom. Ne obstajajo take besede, iščem jih po slovarju, nobena ni prava. Nadzemeljska strast je med dvema ali pa je ni. To se čuti v drobovju, ne toliko v glavi. Nekje pod grodnico. V moji glavi so nekakšne vibracije. Ustvarila sem jih sama. Pobarvala sem jih z najlepšimi barvami in zdaj mi valovijo vsaka s svojo valovno dolžino naravnost v srce.

Največ je vredno tisto, kar se ne da opisati z besedami. Kako naj odložim krila s katerimi sem lahko letela, razrežem prhuti, ki so me dvigale od tal in me nosile skozi temo, mi pustile, da je sijalo polnočno sonce. Otepala sem se in otepala, da bi raztrgala, odgnala privid moje zgodbe pa mi spet ni uspelo. Naselila se je vame in me ni spustila. S svojo grenko sladko bolečino mi je usmerjala korak, da sem hrepenela tja. Nehote in že odločeno, da ne, sem spet strmela na prazno cesto odišavljeno z odtisi stopinj v blatu poleg svojih. Spet sem se prepustila in zopet in zopet me je odneslo. Zvila sem svoj prapor, pomahala razumu in plula proti vetru vedoč, da ne bom prišla daleč. Svetilnik je utripal, kazal pot, a ga nisem ubogala. Zdelo se mi je spet in spet, da vidim še eno lučko tam v daljavi.

Dan spoznanja. Pravzaprav po svoje srečen dan, zdaj vsaj vem. Mu pač ni mar zame.

Zavest, da si, mi zadostuje. Pričakovanja itak vse pokvarijo. Hrepenenje, ki ni hrepenenje, ampak le enostransko pričakovanje, vedno prinese razočaranje. In takrat si rečem, naj mi je lepo, itak se ne bo nič zgodilo. Ta, naj mi je lepo, lebdi nekje v zraku sladko kot meglica, poživljajoče čakanje na neke boljše čase, nedorečene, oddaljene. Zanje imam prevečkrat razne srečne scenarije, izdelane do potankosti. S smiljem in z oltarjem na skali, s svetilnikom v ozadju, z Bajago, ki igra na kitaro in odobravanje vseh zbranih. Otepam se, da bi raztrgala, odgnala privid moje zgodbe, pravljice o sreči, kjer si jaz pripovedovalka želim srčne toplote, hrepenenja po nedosegljivem, po vsem, kar nasprotuje hladnemu razumu.

Vse enkrat mine, mine in se spet pojavi. Med minevanjem pa ostajajo svetle luči v temnih predorih in tisti občutek, ko točno veš, da bo tudi predora enkrat konec.

Svetel je košček lune in drobne lučke na jamboru jadrnice, ki spokojno počiva v jati na morju, ki ga zlahka zamenjaš za olje, gosto, mehko in pomirjajoče.

Morda pa so tisti oblaki tako črni le zaradi tega, ker je sonce za njimi že prenizko.

En klik do tebe, ki ti je vseeno zame in nič ne slutiš. Žal postaja nemogoče preprečiti škodo, ki bo nastala ob poseganju v verjetnostne in ne verjetnostne račune, s tole napisano zgodbo. Zavedam se, da bo, puf, izginila vsa čarobnost hrepenenja s tem dejanjem. Vem najlepše je hrepenenje, ko se zgodi sreča, je že mimo. A kot pravim, je žal nemogoče, v tem trenutku mi je lepo, tako lepo, da boli. Metulj je s krilom, premočno zamahnil.