Lenart Zajc

Lenart Zajc

Začela bova v času, ko je mali Lenart začel doživljati svet z lastnimi občutji. Kakšen šolar je bil? Razumljivo je, da ste bili že v otroštvu na nek način oplojeni z žlahtnim besedjem, ker ste sin velikana slovenske poezije.

Osnovno šolo sem imel rad kot prostor druženja s sošolci in sošolkami, kot prostor igre: frnikole, tapkanje, metanje kovancev, vse to je človeku popestrilo sicer suhoparen in praviloma dolgočasen šolski dan. So pa seveda te igre sfižili učitelji s svojimi nesmiselnimi pravili. Kolikokrat nam je hišnik zaplenil frnikole, ali ali sličice, s katerimi smo tapkali, češ da gre za igre na srečo, ki so menda prepovedane! Nesmiselna pravila in prazna, na strahospoštovanju utemeljena avtoriteta učiteljev so mi kot otroku nedvomno kvarila veselje do šole. Sčasoma se je strahospoštovanje pred avtoriteto umaknilo preziru, sledilo je izzivanje, iskanje meje. Nekje pri trinajstih letih, v sedmem razredu (danes osmem) sem se seznanil s punkom, od tu dalje pa so padle zadnje linije spoštljivosti do učiteljskega kadra. Učitelji so postali le še figure, s katerimi moram shajati do konca pouka, nikakor pa ne več vir znanja. Sicer sem bil po uspehu sodeč v redu učenec, nikoli odličen, vendar v redu, se pravi prav dober.

Vaša mladeniška sila vas je gnala v nemirnost, celo tako daleč, da so vas odslovili iz današnje Gimnazije Poljane – takrat je pač imela dolgo, lahko bi rekel komplicirano ime. Vretje v vas je pač zahtevalo drugačno dimenzijo.

Hja, omenjen odnos do osnovnošolskih učiteljev se je prenesel na srednješolske profesorje, ki so seveda še bolj kot osnovnošolski gradili svojo avtoriteto na strahospoštovanju dijakov. Torej, če se nisi uklonil, ti bomo tako ali drugače zagrenili življenje. Seveda so šle stvari naprej po svoji poti, v prvem letniku sem bil disciplinsko prestavljen iz A turnusa v B turnus, kar pa je bila svojevrstna nagrada, saj so bili profesorji tu bistveno znosnejši. Dostikrat v hecu rečem, da je bilo to približno kot bi nemškega vojaka med drugo svetovno vojno premestil iz Stalingrada v Pariz. Da ne omenjam, da sem pristal v čudovitem razredu, med najboljšimi sošolci, ki si jih lahko zamislim, v razredu, kjer je kraljevala zabava. Seveda ni bilo dolgo, da smo si prišli navzkriž z ravnateljem, ki nas je vzel na piko in se odločil, da bo z našim discipliniranjem vzpostavil red. Sošolca je prestavil v A turnus, mene je izključil v zadnji konferenci, četrtega letnika … ampak, ker sem se takrat, za spremembo z večino profesorjev dobro razumel, so mi dovolili opraviti zaključne izpite še pred iztekom šolskega leta, da sem šolo končal sočasno s sošolci. Namreč, ne glede na vse uporništvo in nemir sem se ves čas zavedal, da brez končane šole ne gre.

Takratna subkulturna scena je navrgla nekaj prodornih ljudi, med njimi ste sami zavzemali vidno mesto. Kako danes vidite tista leta, ko se je nekaj spočenjalo, a ne še spočelo.

Čas punka v Ljubljani in Sloveniji je bil za družbene spremembe bistveno pomembnejši kot se mu danes posveča pozornost. Namreč ni šlo le za mladostno uporništvo neke generacije, povezano s starševskemu ušesu neprijetno glasbo, ki bi bilo primerljivo z uporništvom v odraščanju vsake generacije. Punk kot tak je utemeljen na preziru in rušenju avtoritete, ter družbeno zapovedanih vrednot. Punk preizprašuje dogme in jim nastavlja zrcalo. Jugoslavija pa je bila zgrajena točno na avtoriteti, zapovedanih vrednotah in enoumnemu dogmatskemu komunizmu. Seveda ni šlo za trd komunizem, kakršen je vladal, na drugi strani železne zavese, vendarle so bile tu točke, ki se jih ni smelo preizpraševati, punk pri nas pa je to dogmo ne le preizpraševal, celo norčeval se je iz nje, zato smo mu lahko hvaležni za marsikatero spremembo. Tu ne govorim o revolucionarnih družbenih spremembah, govorim predvsem o spremembah na ravni osebne zavesti posameznikov in to ne le tistim, ki so bili sami vpleteni v to subkulturo, saj je subkultura delovala na premik celotne družbene zavesti.

Šolo sta vendar končali, se vpisali najprej na pravo, potem pa zgodovino in filozofijo. Vseskozi pa je v vas najbrž tlel pisatelj.

Pravo je bil nekakšen izhod v sili, ko res nisem vedel, kaj naj točno bi počel nekoč sam s sabo. V tistem času me je bistveno bolj pestila bližnja prihodnost, in sicer leto v JLA. Na srečo se je izkazalo, da so bile skrbi odveč, da služenje vojske sploh ni nekaj groznega. Pač, človek se prilagodi, obenem pa dela po svoje in se ne sekira. Morda sem imel srečo, da sem se v gimnaziji naučil, da se avtoritetam vseeno ne gre neposredno zoperstavljati in da je njih v vojski boljša drža, ki bi jo umestil nekam med Švejka, Yossariana (Kavelj 22) in junake Kirstovih romanov. Če temu dodam še obiske svojega takratnega dekleta, zdajšnje žene, vsakih štirinajst dni, ter kup novih tipov iz bivše Jugoslavije, ki so vstopili v moje življenje, bi lahko rekel, da je bila to precej zabavna izkušnja. Jasno pa je po njej sledila streznitev, ki se ji reče življenje. Za pravo sem hitro ugotovil, da me sploh ne zanima, še nekoliko vztrajal iz čiste ihte, potem pa presedlal na študij zgodovine in filozofije.

Svoj študijski kapital ste unovčevali na več načinov; poučevali ste, inštruirali, hkrati pa nedvomno snovali literarne, popularno rečeno projekte. In rodil se vam je prvenec. Leta 1998 vam je mladinska knjiga izdala roman 5 do 12, v katerem je precej avtobiografske materije. Na nek način pa ponuja uvid v snovateljske probleme pisateljevanja v osemdesetih letih. Kakšni so bili občutki, ko ste knjigo prijeli v roke, jo polistali, jo povonjali …

Seveda, neopisljiv občutek. Evforičen, poln adrenalina; zdelo se mi je, da se mi je življenje odprlo na novo: da sem končno na tisti poti, kjer sem si želel biti in vse ostalo ni imelo več pravega smisla; moral sem naprej po tej poti in pisati.

Po prvencu ste se resneje zagnali v pisanje. Sledil je dnevniški roman Zguba, šele nato ste napisali tudi v formi kratke proze zbirko Zgodbe iz teme. In ne samo to, usmerili ste se tudi v povsem realni svet služenja denarja: komerciala, svetovanje, pisane reklam, direktorstvo, uredništva – skratka, bogata paleta dejavnosti poleg pisanja. Boj za in z eksistenco. In od kod potem energija še za nadgrajevanje literarne produkcije.

Seveda je potrebno živeti, in žal slovenski knjižni trg sam po sebi tega ustvarjalcu ne ponuja. Avtorski honorarji so smešno nizki, štipendije so patetične tako po pogojih doseganja kot po zneskih; če sem hotel pisati in živeti, tako kot mi je všeč, sem potreboval delo. Torej, zaradi mojega dela pisanje nikoli ni bilo ogroženo, je pa res, da me ravno zaradi pisanja nikoli ni zanimala kakšna druga kariera, oziroma ambicija, ki bi me motivirala, da bi se držal neke karierne poti.

Ta je okronana z najnovejšo trilogijo, ravno te dni dopolnjeno s tretjo knjigo: Odred, Pošast, Rana. Upovedna materija se napaja iz NOB – ja. Kaj vas je prepričalo, oziroma, kaj vas je poklicalo k takemu pisanju?

Kot sem že na hitro omenil, me je vojna literatura vedno privlačila, seveda sem si želel nekoč napisati vojni roman. Pa vendar sem to misel ves čas odrival na stran, pač druga svetovna vojna in NOB sta bila obdelana po dolgem in počez s strani tistih, ki so jo doživeli. Kdo bi lahko sploh pisal o tem potem, ko sta svoje zgodbe povedala Kocbek in Zupan? Šele, ko so se v to temo začeli spuščati tudi nekateri avtorji, rojeni leta po vojni, ko sem si ogledal nekaj odličnih filmov in televizijskih serij po vojni rojenih režiserjev, sem vedel, da ni ovire, da se te teme ne bi lotil tudi sam. Navdih sem črpal iz spominov narodnega heroja Staneta Semiča – Dakija, iz zgodb, bratov mojega deda Viktorja, ki mi jih je pripovedovala babica, iz zgodb o bratih mojega očeta, ki sta padla v partizanih in mnogih drugih partizanskih in vojnih zgodb, ki sem jih pivnal vase kot otrok.

Kar pa me je k pisanju najbolj motiviralo, je bilo raziskati vpliv vojne, sodelovanj v vojni, na posameznika. Kako je te mlade ljudi, danes bi rekli otroke, tiste, ki vojno preživijo seveda, vojna zaznamovala in spremenila.

Seveda ne moreva mimo vašega znanega očeta, ki je dal slovenstvu tisto novo poetiko, ki je zmogla preseči stabilno vzdihljivost in jamraštvo. Kolikšen vpliv ima ta zavest, da ste sin slavnega očeta, na vaše vpenjanje v orbito slovenske literarne produkcije.

Spomnim se, kako sva se z Danetom, ko se bil še nekje v začetku osnovne šole sprehajala po Golovcu nad Ljubljano. V tistem času mi je šlo na živce, da je moral hoditi v službo, namesto da bi bil z mano in sem ga seveda spraševal, zakaj ni raje doma in le piše. Ne spomnim se točno, kaj mi je rekel, vendar z odgovorom, verjetno smiselnim, nisem bil zadovoljen. Vem pa, da sem mu odvrnil: »Če bom jaz kdaj pisatelj, bom življenje preživel doma ob svoji družini.«

Zdaj bi rekel, da je treba paziti, kaj si človek želi, ker želje se lahko uresničijo. Seveda se ne pritožujem ne nad svojim življenjem, še manj nad potjo, ki sem si jo izbral. Včasih je težavna, včasih človek ne zveže začetka meseca s koncem, ampak, takšno je pač življenje, nobeno ni idealno in z rožicami postlano, saj če bi bilo, bi bil to nepopisen dolgčas. 

Ste tudi sami poskusili pisati pesmi?

Kot najstnik sem v dnevnik napisal tri pesmi in jih zadržal zase. Verjetno sta moja žena in moj prijatelj Gorazd edina, ki sta jih prebrala, sicer pa drugače nikoli nisem želel pisati poezije, vedno me je zanimala predvsem zgodba.

 Na nek način le nosite dediščino žlahtnega poeta in nadaljujete z literarno brstljivostjo. Pa se zaustaviva v proznem ustvarjanju. Mnogi pisatelji imajo neke rituale pri ustvarjanju. Kakšne imate vi; kdaj pišete?

Običajno zjutraj. Ko ustvarjam zgodbo vstajam ob štirih in pišem nekje do sedmih. To je čas, ko se zgodba sestavlja kar sama od sebe; misel teče v premočrtnem teku in besede se zlivajo na ekran. Potem imava z ženo zajtrk, včasih se nama pridružita hčeri, če seveda vstaneta. Po zajtrku se vrnem za delovno mizo in običajno nekaj ur igram računalniške igrice, sprehodim psa. Nekje okrog poldne se vrnem k napisanemu in začnem s popravki in potem razmišljati o nadaljevanju. Tako nekako naj bi šlo to, ampak včasih gre pa tudi čisto drugače.

 Kolikokrat svoja dela pregledate, črtate, tudi morda kaj zavržete.

Običajno, ko delam zgodbo, pišem le naprej in naprej; morda se vrnem toliko, da dodam kaj, kar da smisel na novo nastalemu. Ko pridem do konca, grem še enkrat skozi zapisano: črtam, popravljam, dodajam, potem gre zgodba v mapo in jo pustim mesec ali dva pri miru, preden se znova vrnem k njej. Zdaj se začno veliki popravki, brisanje in spremembe; saj šele zdaj, z nekaj distance; ko je ustvarjalno navdušenje mimo, lahko vzpostavim kritičen odnos do zapisanega. Ko sem približno pregledal, dam stvar v branje ženi, in če ona pravi, da je v redu, dam naprej prijateljem, šele nato uredniku: od tu dalje pa se začne tisto napornejše delo s popravki, pogajanja z urednikom, kaj bi bilo treba spremeniti in tako dalje. Sicer sem pa do zdaj popolnoma izbrisal dva romana, ker mi nista bila všeč in nekaj kratkih zgodb iz istega vzroka.

 Nedvomno je vaša ustvarjalna potenca v stabilni rasti. Zagotovo imate še kakšen načrt, bi ga zaupali?

O načrtih raje ne govorim veliko, ker me dozdajšnja izkušnja uči, da ko jih človek obelodani, jih običajno ne uresniči. Lahko pa le namignem, da sem velik ljubitelj gledališča.

 Ker ste tudi kar precej politično vznemirjeni in dejavni, bi vprašal: Kako vidite rast naše demokracije in tkanje elit? Zdi se, da počasi padamo v začaranost, v očaranje z lažnimi obljubami in strategijami kapitala.

Tu sem realist. Živimo v času, ki je tak kot pač je in ga kroji kapital; politika že dolgo nima več te moči, da bi se povzpela nad spone kapitala; lahko le sklepa kompromise, pa to ne le pri nas, tako je po vsem svetu. In le grozljivo vprašanje časa se zdi, kdaj se bo kapital znebil politike kot vmesnega člena in sam prevzel oblast v roke. Ravno zaradi tega se mi zdi podpora demokraciji in aktivno državljanstvo nujna, saj je zadnja bariera pred lovkami kapitala oziroma korporacij, ki stojijo za njim. Osebno se mi zdi slovenska demokracija in slovenska politika daleč od slabe. Seveda je deloma skorumpirana, seveda je tu veliko predstav za javnost, ki v zakulisju nimajo nobenega pomena, ampak vendarle mislim, da smo trenutno na znosni poti, daleč od odlične, ampak vendarle znosni. Super bi bilo, če bi se iz dnevne politike umaknilo vzdušje navijaštva nogometnih stadionov; odlično bi bilo, ko bi se politika distancirala od te naše boleče zgodovine druge svetovne vojne in jo prepustila zgodovinarjem in ustvarjalcem: še bolje bi bilo, ko bi vsakodnevno obdolževanje in zmerjanje zamenjale dejansko dobre zgodbe, ki bi prinašale rezultate in bi se tekmovalni duh umaknil sodelovalnemu, ne glede na to, kdo vodi vlado. To so pač šibke točke naše politike, ampak občutek imam, da gre lahko na bolje. Ko bi lahko umaknili še vsevednost slehernikov na družbenih omrežjih, bi bilo odlično.

 Kako vidite stanje slovenske knjige danes. Koliko je bilo že povedanega, koliko napisanega, prostaško rečeno, naflancanega, ampak knjigi ni bolje, še boleha. Zavedajoč se, da je globalizacija strasten lijak, ki teši zgodbarsko radovednost tudi v angleščini, pa se morda premalo zavedamo jezikovnega stebra, ki podpira nacionalno zgradbo.

Trgu dominira peščica uveljavljenih založb, ki izdajo preveč knjig letno, da bi jim lahko namenile dostojno promocijo. Knjige enostavno pridejo iz tiskarn in se znajdejo na knjižnih policah, o njih pa malokdo ve, da so sploh izšle, obenem pa se založbam niti ni potrebno pretirano truditi okrog prodaje, saj imajo dobesedno sklenjen prodajni krog: država (delno) financira knjigo in država financira najpomembnejšega kupca za odkup te knjige – knjižnice. Založba torej točno ve, koliko knjig mora natisniti, da jih bo razprodala končnemu kupcu, s presežkom, ki bi se morda znašel na domačih knjižnih policah bralcev, pa se jim ni treba niti ukvarjati. Pač, marketing je predrag, da bi bilo vredno tvegati in iskati boljše prodajne poti, ker ustaljeni način deluje dovolj dobro za vse, razen seveda za natisnjeno knjigo, ki sameva na policah knjižnic, ker zanjo ne ve nihče. Trenutno ni videti, da bi imela katerakoli založba ambicijo preseči takšno prakso.

 In za konec, kako vidite stanje literarne kritike pri nas. Sam zagovarjam tezo, da ta še ni povsem razvita, ker v javno dostopnih ocenah skorajda ni negativne kritike literarnih del – povsod naletimo na strokovno podprto hvalo; na nek način je to strokovno reklamiranje del. In seveda cel kup nagrad, kjer gre po večini za domeno domenjenih.(Morda javno najbolj prepoznavna, Kresnik)

V Sloveniji bi težko govorili o konsistentni literarni kritiki, saj o knjigah pišejo večinoma mladi zanesenjaki, ki pa praviloma kmalu izginejo. Verjetno si najdejo bolj stabilne vitre prihodka, ker redkokateri medij dejansko zaposli literarne kritike. Na ta način izgubijo možnost konsistentnega delovanja in spremljanja razvoja avtorja skozi dela in čas, oziroma širše primerjave avtorjev. No, tako pridemo do pisanja obnov in literarno podprtih pozitivnih kritik s ščepcem skepticizma in negativizma, ki kritiku zagotavlja, da mu bodo pritrjevali tudi tisti, ki jim knjiga morda ne bi bila všeč.

Hvala gospodu Lenartu Zajcu za prijazne odgovore. Vprašanja sestavil urednik, Bojan Bizjak