Korlove superge

Sedi mi nasproti – Zajec, mlajši, precej zanemarjen možak, po izgledu bi si upal trditi, da ima v sebi dosti ciganske krvi; okoli vratu se mu bohoti debela zlata ketna, lesketa se med košatimi, skodranimi, črnimi kocinami, ki silijo izpod sprane, flanelaste srajce, pod oguljeno usnjeno jakno. Ketna spomni na pasjo ovratnico. Tudi okoli zapestja ima takšno. Nohte na tolstih prstih (ves je tolst – kot puran se mi zdi) ima pogrizene do živega, le na mezincu desne roke ima dolgega, ošiljenega in rahlo ukrivljenega navzdol – kot krempelj je videti, na mezincu ima masiven zlat prstan s črnim okrasnim kamnom. Izgleda kot konjski mešetar.
Mičo me je seznanil z njim potem, ko sem mu potarnal, da sem v nezavidljivem finančnem stanju, brez kinte: matka brez službe; stari gara cele dneve, a polovico tistega, kar zasluži, zadnje čase, pusti pri Minki v bifeju; sestra študira v Mariboru, izgubila je štipendijo – kako zvozi čez mesec? ne vem, nočem vedeti; in jaz doma – vedno brez cvenka. Ko gremo s kolegi na pivo, sem običajno na plačilni listi koga izmed njih. Počasi mi je tega dovolj! Pa še z Zalo sem se zapletel … Glih z njo! Ko greš mimo njihove hiše kar ”zasmrdi” po dnarju … a Zala, Zala diši … verjetno še bolj zaradi tistega ”smradu” njihove hiše in stvari, ki jih nosi … same drage blagovne znamke in po zadnji modi.
”Z Zalo Korenovo hodiš, jel? mi je reku Mičo,” me vprašajoče pogleda Zajec.
”No, tak bol … tu pa tam,” se sramežljivo namuznem, ”se mal podružma … ”
”Ja, ja, v resnic jo pa redn servisiraš, vem, poznam to … ” se prostaško zareži.
”Si že bil pri njih doma?”
Malo mi godi to njegovo prostaško režanje, malo pa mi je neprijetno, bolj med sramežljive fante spadam.
”Bil, ja.”
”Bogatija, ha?”
Prikimam – v mislih se mi naslika njihova lepa, zunaj in znotraj bogato, lepo, z izbranim okusom opremljena hiša. Njen stari hara – lepotni kirurg je, z zasebno kliniko, matka dela pri njemu, Zala – edinka – vsega imajo polno rit.
”Mičo prav, da rabiš dnar, da bi rad zaslužu?”
”Jap.”
Ocenjujoče me gleda: ”Lahk, veš; fajn in velk, če mi prineseš neki iz Korenove bajturine,” reče, si pomene dlani in me z dvignjenimi obrvmi zvedavo gleda naravnost v oči.
Tako, pomislim. Stisne me v prsnem košu in in v trebuhu začutim rahlo slabost.
“Zmejen. Ni blema,” bleknem – odkod zdaj to: zmejen, ni blema? jebenti! mi šine čez možgane … sem nor?!
”Kaj?” z zanimanjem vprašam
”Sliko. Portret Zaline stare mame.”
Pogledam ga z razširjenimi očmi in dvignjenimi obrvmi.
”Baba na slik ni važna, nič ne šteje – malar je važn! njegove slike zbira, ta moja stranka, zato jo hoče met! Tota in še ena mu mankata.”
“Za kolk?”
”Jurja? Jurja pa pol?”
”Jurja pa pol!” odločno rečem. V mislih preštevam bankovce po sto evrov … ena, dva, tri … devet, deset … štirinajst, petnajst, super! … in drage Korlove superge, za dvesto čukov, ki sem jih pred kratkim občudoval v izložbi, že vidim na svojih nogah … prevzame me občutek dobrega razpoloženja, telo se mi napolni z energijo in – nestrpen postanem … kar šel bi … potem se spomnim, pomislim … zaskrbi me …
”Kak?”
”Spizdi ji kluč in si nared svojga! Al pa si pripri kak okn – v kleti recimo, ko boš pr njej, ko ji boš spet servis delu,” se zareži : ”zvohi šifro alarma! ziher ga majo, pa za odklop kamer se pozanimi!!! … ne vem? – znajd se, jebenti! Ka študiraš? Računalništvo? Pa ti si iz faha, lej ga!” se spet nesramno reži.
Spet me obide radost in dober občutek: številko alarma vem – slučajno, po naključju sem jo videl, ko je tipkala, enaka je mojim zadnjim štirim na izkaznici za knjižnico: devet, osem, sedem, tri – dobro, da ji tega nisem omenil, pomislim – bi ji, pa me je nekaj zmotilo vmes, hvala Bogu! Tudi za odklop kamer imajo enako šifro, vem, odklopi jih vedno, ko sem pri njej, ne želeli, da tastari vedo, da sem tam z njo in kaj počneva … Bo šlo? … bo šlo! pomislim … Prvič, ko jih ne bo doma – večkrat gredo čez vikend v hišo na Bled …
”OK. Zmejen!” čez mizo si dava ”petko” na hitro vstanem in grem. Veselim se – nekaj novega, izzivalnega, neznanega – kot, da bom šel v Kazino se mi zdi, srce mi veselo razbija …
”Pa kmal! Se mudi,” ga slišim za sabo.
Zala mi je povedala, da gredo naslednji vikend na Bled, hiša bo prazna, premišljujem, celo nekakšno praznovanje imajo, tako, da ni variante, da se nepričakovano vrnejo. V miru bom lahko opravil in zdi se mi prav, da se rešim bremena in finančno zadiham. Ja, obremenjuje me to, za kar sem se dogovoril. Večkrat se ponoči zbudim, premišljujem, kako bom izvedel krajo – rop. Rop!? O Bog!!? … Rop, ja!!! O, jebenti!!! Kriminalec bom postal! Zaboli.
Pravzaprav sem že vse premislil, naštudiral … včasih se mi zdi enostavno, včasi pa me je strah in loteva se me panika … pa tudi slaba vest se mi že zdaj oglaša – na rezervo! To ni vredu … Ne bo težko, se mirim. Slika ni velika. No, ja, skupaj z okvirjem petdeset krat šestdeset centimetrov sem ocenil, ko sem bil nazadnje pri Zali.
Naj vzamem prevleko za povšter mi je svetoval Zajec, ko sem ga vprašal, kam in kako z njo, da na ulici ne bo opazna. Počakal me bo takoj za križiščem – v sosednji ulici, tam da ziher ni kamer. Jaz njemu sliko – on meni denar in rešen bom …
Kupil si bom superge in nekaj malenkosti, počastil frende, da se jim vsaj malo oddolžim, nekaj malega si bom prihranil … potem pa – morda se kmalu ponudi kakšna nova priložnost, z Zajcom se vedno da priti do keša, pravi Mičo … vesel sem, da me je skonektal z njim … To! … kar poskočim. Dobre volje sem. Morda še matki kupim kakšno malenkost … morda novo trenirko – ta je že vsa razvlečena in tiste Griotte, na katere je nora in se ”zadeva” z njimi, kadar jih ima … morda še Zali? Ne! ona ne rabi nič – morda jo pa povabim na pico? Večerjo? Pica bo ok … neki mešani občutki preplavijo telo, dobro razpoloženje presiha … Grem proti domu, nebo zakrijejo temni oblaki, zapiha močan severnik … Mater sem gnoj! Bom res to storil? Zali? Njenim? Sliko njene babice – večkrat jo omeni … rada jo je imela …
Malo pred domom se ulije, tečem … ko pritečem do doma sem premočen do kože …
Sobota. Danes ponoči bom šel.
Zalini so že včeraj proti večeru odšli – žal mi je, da nisem šel že včeraj ponoči. Čeprav sva bila z Zajcom že dogovorjena, sem ga skenslal … Petek – zle slutnje so me obdajale, malo sem vraževeren, priznam … Za kazen pa se mučim dlje, kot je bilo potrebno!
Iz petka na soboto vso noč ne spim, premetavam sem se po postelji, črviči me, kar naprej sem na veceju, v glavi mi brni, razbija – milijonkrat sem že vse premislil … vmes mi ne da dihati – panika … pa še slaba vest – že zdaj!!! Kaj šele bo!? Bom sploh zdržal? Pomislim, da bi odpovedal, a kaj bo potem – izgubil bom možnost zaslužka in Zajec me bo za vedno odpisal! In Mičo – ful bi bil jezen na mene! Ne! Moram! Pregloboko sem zabredel! Takšne sramote, si ne smem privoščiti!
Sobota se vleče, ne vem, kaj bi s sabo … premišljujem samo o tem, kaj me čaka zvečer. Ne morem se lotiti nobenega dela, čeprav me foter tera pospraviti klet. Ignoriram ga. Ne morem brati. Ne z matko sedeti pred ekranom. Andrej me kliče, me vabi na drink – ne grem. Preveč sem nemiren, vznemirjen, breme in strah mi gnezdita na plečih in neusmiljeno pritiskata name …
Ura je malo čez polnoč, vzamem prevleko za povšter, ki mi jo je dal Zajec in rokavice iz lateksa – vse si stlačim v žepe in grem. Ob dveh sem zmenjen z Zajcom – torej imam dovolj časa, da v miru porihtam, premišljujem. Umirjen sem – čudež! Morda zato, ker vem, da bo kmalu vse mimo. Grem mimo Zaline hiše v temi. Ravno toliko je odmaknjena od ulice in obdana z drevesi, da jo ulična svetloba le rahlo osvetljuje. Odrinem kovinska vrtna vrata – svareče zacvilijo; spreleti me po telesu. Obstojim in prisluhnem – tišina – le nekje v daljavi je slišati zvok avtomobilskega motorja ( morda je že Zajec, pomislim). V loku stečem čez zelenico, med drevesi in grmičevjem za vogal hiše – mimo vhoda ne smem, tam bi se prižgala senzorska svetilka nameščena nad vhodnimi vrati. Nadenem si rokavice iz lateksa in previdno odrinem okno, katerega sem si v petek, ko sem bil pri Zali, stekel odpret in pustil priprtega, medtem, ko je šla pakirat. Oddahnem si, doprto je. Povlečem se skozenj. Pip, pip, pip … se oglasi alarmna naprava, ko pod nogami začutim tla. S hitrostjo geparda se poženem po stopnicah v zgornjo etažo, k alarmni napravi, ta del ni zaščiten s kamerami, to vem … pip, pip, pip … devet, osem, sedem, tri – piiiiiip je zacvilila – konec – uspelo mi je … in še enkrat kamere – devet, osem, sedem, tri – pip. Sedem na tla in se naslonim na steno – moram počiti, primanjkuje mi zraka, globoko diham in gledam okoli – oči se počasi privajajo na mrak – poznam to hišo … stisne me v trebuhu … ne premišljuj! vstani! pojdi! opravi! si prigovarjam.
Slika visi v dnevni sobi med ostalimi umetniškimi slikami v višini mojih oči. Obstojim in jo gledam, gledam Zalino babico naravnost v oči … in ona gleda mene … kot živa je, se mi zdi … njene blage, mile in prijazne oči zdaj gledalo strogo, ostro in očitajoče, njene v nasmeh naslikane, nežne in ljubeče ustnice so stisnjene v črto … gleda izpod čela, ne more verjeti, da to počnem, da sem tat! Fant njene Zale je tat!!! … Ne boš!! mi govori. Bom!!! Le kaj mi bodo rekli, če ne bom?! Posmehovali se mi bodo, me poniževali, žalili – postal bom tip ”brez jajc”! V trebuhu me zvija, vso telo se mi trese, roki drgetata … Zgrabim sliko, jo snamem in s težavo navlečem nanjo prevleko za povšter … Takrat sem ga zagledal: stenski trezor se je skrival pod babičino sliko! Prilepim se nanj. Ne morem se ganiti – vabi, vabi, da ga odprem … nehaj! poberi se! zakriči nekaj v meni … Ne vem? Bi? Zakaj ne? Zakaj ne bi samo pogledal, kaj se skriva v njem? Devet, osem, sedem, tri – njegova vratca se odpro! (Kakšni bedaki so ti Koreni – za vse imajo enako šifro … naj jih izuči!) Na dnu je položeno neko papirovje, na njem škatla – verjetno z nakitom – to me ne zanima, kaj naj z njim?! In na škatli položeni trije šopi bankovcev po pet sto evrov! Vaaav! mi uide, oči kar zapečejo, srce tolče z vso močjo, sape mi zmajnkuje … oči jih ne izpustijo, kar srkajo jih vase – koliko je to? Pojma nimam! Kako naj vem!? Takšen kup denarja sem do zdaj videl le v filmih – še v banki ne! Vzemi – mi nekaj govori … bom, pomislim, a ne vse, le enih par … Tat si! Ali vzameš vse ali samo enih par, budalo! spet slišim od nekod … V žepu hlač mi zavibrira mobitel. Pogledam – Zajec me kliče. Prekinem. Ura je deset minut do dveh – kaj sem tako dolgo počel, mi ni jasno!
Zaprem vratca trezorja: devet, osem, sedem, tri – šklocne. Vzamem sosednjo sliko s stene, neko cvetje je naslikano na njej in jo obesim kjer je visela babica – trezorja ni več videti … Vzamem prevleko s sliko in grem. Odložim jo ven, skozi kletno okno. Vrnem se, vklopim alarm, kamer ne! in se zaženem v klet, proti oknu … Ne vem, kaj se je zgodilo: zgrabim za rob okna, a mi zmajnka moči, da bi se povlekel gor, skozenj, ven … visim na njegovem okvirju, s podplati kopljem po steni … pip, pip, pip … se oglaša prekleta alarmna naprava … panika, groza, razočaranje, obup, jeza … takrat pa me zgrabi za roke in me povleče ven – Zajec!
”Sm vedu, da boš neki zajebu,” sikne,” ko se nisi javu, sm vedu, da neki ni ok.”
Ležim v travi in z veliko hvaležnostjo gledam Zajca: ”Hvala ti, stari,” se mu hvaležen zahvalim.
Greva do Zajčevega avta. Zajec hodi hitro in stiska k sebi sliko v prevleki, jaz stopicam za njim … le koliko bo dobil zanjo, se sprašujem. Občutki v meni se prepletajo … Zdaj sem kriminalec – tat, pomislim … Pri avtu mi Zajec v roko potisne kuverto z denarjem, vtaknem jo v žep.
”Ne boš preštel?!”
“Ne! Ti zaupam.”
Udari me po hrbtu: “Seveda, tak je prav, pob! Js sm pošten lopov,” resno reče.
Jaz sem pošten lopov, pomislim in pred očmi zagledam tiste tri šope denarja … na smeh mi gre, vesel sem, da se jih nisem dotaknil … in da trezorja ne omenim Zajcu.
Zavijem mimo izložbe s supergami, še so tam, v ponedeljek grem ponje, pomislim.
Ne grem! si premislim. Počakal bom nekaj dni, da vidim, kaj bo, pa da se zadeva poleže, premišljujem …
Zale nekaj dni nisem videl, tudi poklical je nisem in tudi ona ni poklicala mene … slab občutek imam v zvezi z njo … slaba vest me najeda. Ko pomislim nanjo, me zaboli trebuh. Ne bi smel okrasti njih … sploh ne bi smel krasti … kradel sem! poti nazaj ni … bil bi vesel, če bi bila … a je ni!
Čez dan se nekako zamotim, čeprav nisem čisto tapravi (matka me kar naprej sprašuje če sem vredu, če je kaj narobe, na živce mi gre, nervira me!) … ponoči pa me še bolj kot čez dan preganjajo slabi občutki in slaba vest … marsikaj se mi naslika v mislih, vse v črni barvi …

Po dobrem tednu srečam Zalo. Na nogah že imam Korlove superge.
”Si slišu!? v bajto so nam vloml?! Prejšn vikend, ko smo bli na Bledu.”
”Ne!? Ne seri! O sranje! Kok?”
”Policaji pravjo, da je bil verjetno en, ki nas pozna, ki ga poznamo, ki je že bil pr nas v hiši … kr bliz, da nam je …”
”Eh!! Ne verjamem,” rečem z ogromnim cmokom v grlu … boleč krč mi stisne trebuh in oblije me pot – čutim ga, izpod las se mi spusti čez zatilje … lica mi zažarijo – čutim rdečico, roke postanejo vlažne, tresejo se …
Zala me gleda naravnost v oči, niti trene ne z njimi … v meni vre! Ostani miren! Ne pokaži nič … pojma nima, se tolažim … ne pomaga. Moram razčistiti, moram rešiti stvar, pomislim … Ji naj priznam, naj vsem povem? Se rešim bremena? Ne! Ne morem – s sabo bi povlekel Zajca, Miča … in še koga … Nikoli! Ne bom povedal, ne bom priznal!! Nikoli!
Še vedno me gleda. Vprašujoče …
”Zala … menda je ne misliš … da … ?”
Gleda me, molči, oči ji počasi zdrsnejo k mojim lepim, črnim Korlovim supergam in se prilepijo nanje … V črevesju me še bolj začrviči, treboh mi zgrabi boleč krč, slabo mi je in pred očmi mi zaplešejo rumene zvezdice pomešane s črnimi pikami – dihaj, dihaj globoko, ne smeš se sesuti – konec je s tabo, če omedliš …
Pokimam ji z narejeno užaljenostjo in potrtostjo, se obrnem in odidem …
Grem, na hrbtu čutim njen žgoč pogled … s svojimi novimi Korlovimi supergami stopim na pasji iztrebek … besen sem!