Klama

Očitno sem se izmazal. Toda dozdelo se mi je, da se nekdo dela norca iz mene. Z desne proti levi – že to se mi je zdelo čudno – so se namreč na steni vrstile žive slike znanih ljudi, in to dvojne: spredaj v barvah, v ozadju, z zamikom v desno, pa črno-bele. Le kdo naj bi spravil skupaj tak film in mi ga spustil pred nos?

Pojavila se je Barbara … O, Barbara, dobro zgleda … Smehljala se mi je, lepa reč, kot da se ne bi bilo nič zgodilo, kot da si nisem zaradi nje že puške nastavil, kot da nisem shujšal za dvajset kil, ko me je dala na hladno … Zdaj pa vsa sladka …

Malo sem se zasanjal, tako da sem nekaj figur kar prezrl, ko me je pritegnil obraz prfokse z realke, Julke Marinšek; komaj sem se spomnil imena. Zagledal sem tisto lepo spodbudno petko na razprti dlani in hkrati zaslišal njen komentar: »Matemat’ka ti gre, si pa neznansko raztresen …« Kar je čist res …

»Vadit’ bo treba, vadit’ …« se je oglasil Kampelj, medtem ko je preigraval na tipkah stari šanson. Ej, dobr špila, res … prva klasa… »Bravo, Kampelj, bravo, wou-wou!« sem mu pritegnil. Mi pa ni šlo v račun, kako da je poprijel za rog, istrski rog … Zvenelo je prav arhaično, domala groteskno. V čem je poanta …?

Vskočil je Slavc in mi pomahal. Z njim je tud neki narobe … tako na pogled … »Čau, Edi, jaz sem ‘passé’, he, kamni so pa še živi …« Glas mu je odnašalo, kot bi prihajal od daleč, iz etra. »Eno skulptur’co sem ti dolžan,« je komaj še dihnil. »Ja prav, kar pr’nes’, bom že kam postavil!« – »Ne gre, ne morem,« je šibko pojasnil. »Aja če ne moreš, pa nič. Pa drugič,« sem ga pomiril.

Ob novi podobi sem kar otrpnil. Ne me basat … a zdaj pa še fotr … Od kod se je vzel … Pa kar gnjavil bi še … »Pust’ me pr’ gmah, fot’r, nobene trenirke ti nisem ukradel!« sem ga že v startu ustavil in mu jih naložil še za nazaj: »Ja ja, oči ‘mam po mam’, po teb’ pa nit’ kinte … Kar nehaj s tem svojim prstom!« Požugal mi je in izginil.

»Ohoho, rita mala,« sem se raznežil; verjetno sem kar fizionomijo spremenil. Bil sem je vesel, a rekel sem le: »Kako, kaj počneš?« – »Bemti foti, bemti!« je s pestmi kot obsedena udarjala po kolenih in še enkrat pribila: »Bemti!« – »No vidiš, da znaš …, da veš, kaj hočeš …« sem jo pohvalil. Jaz pa …, menda,  dežurn krivc … kot zmerom …

Zlepa jih ni bilo konca – teh mimobežnih obiskov. Gužva, kot na pogrebu … ti rečem … To sploh ni nobena publika … To je navadna povorka …

Šarc me je gnal, naj se zagrizem, naj odpravim škarje pri prsnem slogu. »Tempo – tempo – tempo!« je ploskal in vpil z roba bazena. »Hrbtno al’ pa mrtvaka,« sem mu na koncu predlagal. Obljubil sem mu rekord, vendar po-tem, po-tem, po-tem, ko zares splavam. A z eno nogo nikakor ne gre, kot bi si želel …

»Zora puca, bit će dana … Puzaj!« me je teral Vučić. Puzam, puzam … druže kapetane … »Bitola, sakam te …« sem si dal duška. In sledila je pohvala. V imenu Odbora za kulturne dejavnosti mi jo je izročila tov. Vika Špik … Tovarišice sicer nisem poznal, sem se pa spomnil kanglice za mleko, v kateri sem, baje, nosil sporočila, in žice tudi … Bambino, so mi rekli Lahi …

Takoj ko sem botro zagledal, sem se spomnil na birmo in na uro, ki mi jo je dala. »Ura čas nam bije točna …« Naprej …? Itak gre naprej … Pa sem jim zrecitiral cel očenaš. Vsi so mi prikimavali, češ kako lepo vzgojen poba. Še pošteno sem se prekrižal, križ-kraž – kralj Matjaž, in smel seči po potici …

Spomnil sem se na en vic in ga povedal Kovaču, če se je že oglasil. Predlagal sem mu: »Dolenc,« kakšna karikatura … »bo na naslovki, naslov pa: In hlev mu je z rilci natlačen …« – »O, to je pa Koseski,« je uganil in se zarežal. »Prav nič ni smešno,« sem ga ustavil, »naklada bo sicer poskočila, midva pa direkt’ v arest!« Ne gre brez kosti, ha-ha-ha … Zamislil se je.

Le še tistega bimba iz operative, ki se je lotil pritoževati čez moj projekt, se je manjkalo. Kar zahlastal je: »Šteng-šteng, štenge so se podrle!« – »Možno,« sem mu prisluhnil, »ne prve ne zadnje!« In mu pojasnil: »Vse se lahko podre, če šparaš pri izvajalcih … Kdaj boš pa račun plačal?« – »Sam’ tih’ bod’!« je zarjul, me z levo pomeril, z desno nastavil pest in ubrisal …

V trenutku se mi je stemnilo. Je to vse …? »A-h!« sem še enkrat butnil na površje in izpljunil: »Ne še! Še ne.«

»Na-slednji, na-slednji …« sem poklical … kot v čakalnici za drugi svet. »O, Vinko … kako, kaj poveš,« sem ga vprašal. Mislil sem si, da on pač ne bo zatežil, ta mila duša, pa sem se uštel. Takoj me je hotel potegniti v svojo špuro: »Slišal sem en mili glas …« – »Aha … Kako se flaše odpira!« Asfalt se mu bo pokonc postavil … Kakšni dribci se spravljajo name …!

Ja, ampak babe me kar ne spustijo … Vpadla je Genovefa. Prepričan sem bil, da sva že zdavnaj zmenjena, ona bi pa kar še … kar nekaj. Malo sem jo potolažil: »Seveda, seveda … razumem …« Sploh je ne razumem … nje pa res ne … Njen rdeč hribček mi je pa le ostal v spominu … A raje sem bil kar tiho. Niti omenil ji nisem, da sem ‘de facto’ prebekslal k Jadranki, pazi! k Jandranki K., da je ne bi razburil …

Ups. Tiste baretke pač ne bi zgrešil. Sem se ga prav razveselil. A on bi še naprej plozal … Ma daj, Mile, nimam več časa za vse te debate … Sem videl tvoje srce … pobiral tvoje ostanke … zdaj boš pa ti men, luzer, nakladal … »Ne grem v piramido, ni govora … Jaz sem tukaj in zdaj!« sem mu odločno povedal. Zdaj ‘mam drugačne plane …

Evo ga … Ravno ob pravem času se je narisal. Pri priči sem ga napadel: »Ej, Joco, kje je moj čoln?!« Pogledal me je, kot da ne ve za noben čoln, kot da sploh prvič sliši kaj takega. »Ne zezaj, kje je ključ od čolnarne?« Rekel mi je, da visi na vratih, da visim na nitki … nekaj takega… »Čoln rabim, samo čoln rabim, pa veslo,« sem ga zaprosil.

»Razmočeno veslo – tèžko lebdi – na gladini.« Ta je pa huda … »Krajnc, ne mori me s temi haikuji …« Res sem jih imel polno glavo, pa kar ni odnehal. »Primi veslo in ga posadi!« sem ga ustavil. Prijel je za veslo, ga obrnil z lopato navzdol in ga zapičil v zemljo.

Usekalo me je, najprej v prsnem košu, potem pa še … »Ma-ma!« sem morda zastokal. O ho ho, lej lej … glej ga zmaja … v totalu … na koga se spravlja …! To je ta, ja … dr. Kost – Kost  – Kostjukovsky, protibolečinska … hiperbarična komora … larifari … dvojna špijonka … za Trumpa, za Maota … Nindže, nindže … so me naskočile … Jim bom že pokazal … mesarji …