Kepa je poletela

Snežinke so se vztrajno vrtinčile okoli ulične svetilke. Stal je nekoliko odmaknjen, naslonjen na bližnje drevo. Njegov ponošeni rjavi plašč se je zlil z razbrazdanim hrastovim lubjem in od daleč je bil pravzaprav neviden. Tako se je tudi počutil, neviden in nepotreben. V notranjem žepu plašča je čutil ovoj. Dvanajst voščilnic je bilo v njem. Vse namenjene isti osebi, s skoraj enako vsebino. Kratko, skopo, pravzaprav neosebno, čeprav je želela biti prisrčna, topla. Ker si kaj več ni upal napisati. Mogoče niti ni znal. Z besedami je bil počasen in okoren, zato pa toliko bolj spreten in močan s pestmi. Te, nikoli poslane voščilnice, so naenkrat postale težke. Zdelo se mu je, da ga dušijo. Sklonil se je, zagrabil pest snega in si z njim hladil čelo. Tam, nasproti, je prižgana televizija pošiljala v noč svetlobo in barve. In nenadoma je vstopil v prostor. Zdelo se mu je, da je prostor zažarel.« Kako je že velik, kako je lep«! ga je prešinilo. Ovoj v notranjem žepu plašča je postal še težji. Od vznemirjenja je hitro dihal in od snega, ki si ga je pritiskal na čelo je ostala le kepa. Fant je pogledal proti oknu in se nekomu zasmejal. Se mu je le zdelo, da je pogledal proti njemu? Da se mu je pogled za hip ustavil prav na njem? Za prosojno zaveso je naenkrat zagledal še eno osebo. Moški je stopil proti fantu, ga objel čez rame in skupaj sta zapustila prostor. Razumel je. Kepa, ki se mu je že topila v roki je poletela proti razsvetljenemu oknu. Ni ga dosegla. To tudi ni bil njegov namen. Nedaleč od drevesa z razbrazdanim, rjavim lubjem je padla na tla. In se razletela na tisoče koščkov, kot se je pod njegovo pestjo razletelo tisoče sanj.