Kam so izginili lešniki

Živali Na bregu so od nekdaj živele v zlatem miru. Najraje so se brigale vsaka zase in za svoj zarod. Saj ne da se kdaj niso zravsale za kak prazen nič, a so se hitro pobotale in se razšle po svojih poteh. 

Toda vselej ni šlo brez težav. Kdaj pa kdaj je katera že napravila kaj takega, da je vznemirila druge. Tako se je kukavica neke pomladi domislila in začela podtikati jajca drugim pticam. Spletati gnezda je izguba časa! je grulila sama pri sebi, in le zakaj bi po cele dneve čepela na jajcih, če se lahko spreletavam. 

Še isto pomlad so zasačili lisico, kako se je zavlekla v prazno jazbino, da bi na varnem skotila. Ko se je jazbec vrnil domov in videl, kaj se dogaja, je zarenčal in dal tako vedeti, da mu nikakor ni prav. Eh, se bom že kako znašel, si je dopovedal, vsaj dokler se mladi ne speljejo … 

Čez potok, ki je tekel pod bregom, se je s polja pognal zajec, da bi v gozdu poiskal kak sočen poganjek. Merjasec, ki se je ravno za silo odžejal, je globoko zahropel in se še dolgo usajal: Tako se pa nismo zmenili! Ne bo mi še ta pritepenec odžiral priboljškov … Kar naj se pobere, nadloga! 

Včasih se je zgodilo kaj zares nenavadnega – kakor takrat, ko je skovir ponoči opazil, da se v sračjem gnezdu nekaj leskeče. Zahukal je tako glasno, da je zbudil vse od kraja. Zjutraj si je, kdor je le mogel, ogledal to čudo. Kragulj je ocenil, da ima sraka v gnezdu pravcato zlato jajce. Le kje ga je staknila!? so se čudili tisti v drevju in oni na tleh. 

Pod noč se je tam oglasil še stari jež. Aha, drevesni škratje, ki prežijo med vejevjem, imajo spet prste vmes! je gladko posumil. »Enkrat, ko sem bil še mlad in neumen,« je povedal, »sem privlekel domov rajsko jabolko: na zunaj je zlato žarelo, znotraj je bilo pa tako trpko, da mi je smrček skupaj povleklo. Dobro so mi jo takrat zagodli, zelenci!« 

Še bolj zapleten je bil problem v zvezi lešniki. »Pomagajte, lešnikov ni!« je dvignila vik in krik veverica. »Le kam so izginili lešniki?« Trdila je, da je jeseni v hrastovo duplo skrila pet lešnikov. »Saj ne gre za piškavih pet lešnikov,« je vsakomur razlagala, »imam jih dovolj na zalogi. Ampak tisti so bili posebni, vsak druge barve! Hranila sem jih po enega za vsakega od veveričkov – za rojstni dan. S čim naj jih zdaj presenetim? Z zlatimi jajci?!« je pihala od jeze. »Kdo stika po duplih? Zelenci že ne. Brigajo njih jajca in lešniki!« 

Zdaj se je jež, ki je kinkal v svojem klobčiču, počasi pretegnil. »Če daste kaj name,« se je spet razgovoril, »predlagam, da stvar kar razčistimo. Povprašajmo modrega škrata za mnenje. Naj on poizve … Enkrat, se spomnim, se je kar dobro izkazal pri nečem podobnim.« 

»Pa dajmo!« so se strinjale živali. Zbrale so se pod bukvijo, ki se je od starosti še komaj držala pokonci. Med njenimi koreninami so domovali modri škrati, najbolj bistroumni daleč naokoli. Vseh sedem bledičnih bradačev, kolikor jih je bilo, je na njihov klic zlezlo na plano. 

»Kaj se dogaja?« je vprašal najmlajši, tisti z najkrajšo brado. »Kako vam lahko pomagamo?« 

Vsevprek so letele pritožbe, eden čez drugega so se drli. Modri škrat, tisti z najdaljšo brado, je z nogo trikrat udaril ob tla in dvignil glas: »Tako se ne da pogovarjati! Naj vsak zase pove svojo zgodbo, potem bomo pa videli, kaj in kako.« 

Vpletene so večkrat navzkrižno zaslišali: kukavico in srako, srako in kragulja, kragulja in skovirja, skovirja in srako … lisico in jazbeca, merjasca in zajca … In veverico. Škrat je vedel, da je za druge težko biti pameten, zato je vse skupaj dobro pretehtal. Tale lisica … napravila je prekršek, to res, toda kaj drugega ji je preostalo, kot da se v stiski zateče v jazbino, če je bila že prazna. Zakaj je pa jazbec ni vrgel čez prag? Zdaj je zadeva seveda zastarana … Merjasec pa tudi – od kod mu trditve, da je zajec sploh kaj zagrešil? Potok je v dobrobit vsem … je razpredal. Vsak ga sme preskočiti, če se mu zahoče … 

Še bolj si je škrat razbijal glavo zaradi zlatega jajca. Kukavica se rada izogne obveznostim, to se ve, ni pa rečeno, da bi katero od svojih jajc podtaknila ravno sraki. Resda so kukavičja jajca lahko vsakršne barve, ne pa zlata! Zlatih v naravi menda sploh ni … je razmišljal. Za srako se pa tudi ve, k čemu je nagnjena. Večkrat so jo že zalotili, kako znaša v gnezdo do malega vse – da se le sveti. To že … 

Sredi noči je v bukovi krošnji čudno završalo. Drevesni škratje? se je nasršil. Malo za tem je od zgoraj pred njega priletelo svetleče se jajce. Pobral ga je in z njim večkrat zamahnil ob ušesu. Pa saj to je klopotec, je uganil, se mi je kar zdelo! Ne bom se ukvarjal s preležanim jajcem, nima smisla … je zaključil, in toliko da ga ni z vso močjo nekam treščil. 

Prav tako mu ni dalo miru, kam naj bi izginili lešniki. To bo pa trd oreh! se je zavedal. Težko bo kaj pametnega dognati, ko pa ni pravih dokazov … Toda nič pametnejšega se ni domislil, kot da objavi razpis. Naročil je, naj po bregu in tja čez potok razglasijo, da tistega, ki razreši to zagonetko, čaka nagrada: kaj drugega kot – zlato jajce. 

Prišlo je do vsesplošnega preiskovanja. Kam so izginili lešniki? Kam so izginili lešniki? je klopotalo podnevi in ponoči. 

Dolgo ni prišlo škratu nič novega na ušesa. Potem pa le, nekega dne, ko je že skoraj obupal, je tja pod bukev pririnil krt. 

»Saj me sploh ne zanima, vprašam pa le lahko,« se je obotavljal. »Kaj vi morda raziskujete tisto o lešnikih, češ da so izginili?« 

Škrat skoraj ni mogel verjeti, da se je klobčič začel odvijati. 

»Tako je. Vsaka sled nam prav pride,« je krta spodbudil k besedi. 

»Resda sem slep in da bolj slabo slišim, pa vendar mi nič ne uide,« je začel krt. »Tako da … lahko vam povem, da je tistih pet lešnikov še zmerom tam, kamor jih je veverica skrila,« mu je zagotovil, »ne sicer v duplu, kot pravi, ampak pod hrastom – tja jih je zakopala. Sam sem bil priča!« mu je prisegel. »Najbrž so še dobri, bi pa stavil, da niso prav nič posebnega. Takole na otip bi rekel, da so čisto navadni … Veverica je barvno slepa, če še ne veste! Ne loči rdeče od plave.« 

Barvno slepa? se je začudil škrat. »Na to ne bi pomislil,« je rekel in se oddahnil. Kajti še zadnji primer je bil s tem vendarle rešen. 

»Zdaj pa nagrada …« se je slovesno obrnil h krtu. 

»Kar imejte tisto jajce,« ga je zavrnil krt, »ali pa ga pošljite v grmovje! Ne more biti drugega kakor klopotec.« 

Ko so Na bregu izvedeli, kako se je vse skupaj končalo, so proslavili. »Pravica skazica!« so vzklikali. Le veverica se je trmoglava še dolgo pritoževala. »Kam so izginili lešniki? Kam so izginili lešniki?« je ponavljala, ko se je poganjala z veje na vejo. 

Napisala Majda Čelik