Kačji pastir

KAČJI PASTIR

»Svetloba bi lahko bila malo boljša,« je zamrmral, ko je stal pred velikim ogledalom v ozkem hodniku. Premaknil se je, da  bi se videl še iz profila. Šele tedaj je opazil, da se v ogledalu ne vidi čevljev, zato je dvignil najprej levo nogo in na svetlobi preveril ali je čevelj čist in dovolj zloščen. Na desnem si je zategnil vezalko, se ponovno sklonil in še na levem preveril ali je vezalka res dobro zavezana. Malce zasopel se je vzravnal in se spet zastrmel v svojo podobo.  Zadovoljen nasmeh se mu je razlil čez obraz… Iz hlačnega žepa je potegnil tanke bele rokavice in si jih pazljivo nadel.

Težko je čakal ta dan. Doslej je delal le v zanikrnih lokalih, kjer je zadoščalo, da si je preko svojih zlizanih kavbojk in razvlečenih majic zavezal črn predpasnik dvomljive čistoče. Potem pa do poznih nočnih ur :« Simon, prinesi že , Simon,  kot po navadi, Pa kje se skrivaš, Še želva je hitrejša od tebe«. Da bi pa kdo dal napitnino, pijandure zanikrne! Zanalašč je slabo splakoval kozarce!

Šefi pa, kot po pravilu, nikoli niso vedeli kdaj je konec meseca. « A je že mesec naokoli?! Joj ravno moram registrirati avto, saj razumeš, ne? Boš pa že počakal kakšen teden !?«

Barabe kapitalistične!! Tisti,  Pri belem pitonu, še vedno ni napraskal dovolj drobiža zanj. Uf, s kakšnim užitkom mu je prejšnji teden zarinil nožiček v zadnjo levo gumo njegovega črnega benfla, ko je po naključju naletel nanj na nekem parkirišču!

Potem pa, Pri nagnjeni kupici, preboj!  Nekajkrat je, še sam ne ve zakaj, nekemu gostu  skuhal prav res dobro, močno kavo, nato je beseda preskočila, in sedaj je tu. Znan hotel, utečen sistem dela, izkušen kader. Dolgoletni vodja strežbe  v Modrem salonu tega hotela,  prijatelj ljubitelja močne kave, je prav v njem videl perspektiven hotelirski kader. Hiter izobraževalni tečaj, kar zoprn, mora priznati, nekaj nasvetov drugih natakarjev in, seveda, uniforma!

Ko bi me sedaj videla!  je zasanjano  zrl v svojo podobo. V uniformi si je bil preprosto všeč. Že v otroštvu je sanjal o uniformi. Takrat sicer res ne ravno o natakarski, vendar se svet spreminja… letalstvo je dandanes tako v krizi!

Njene zajedljive pripombe « niti zasluženega denarja ne znaš izterjati, v  tiste luknje od lokalov še stopila ne bi, še poštene kave ne znaš skuhati« so  nenadoma zgubile ostrino.

» Ha, s kavo je pa zadela!! Ob prvi priliki ji bom povedal,« se je privoščljivo zasmejal.

Nestrpen klic enega od natakarjev, ga je odtrgal od ogledala. Pognal se je proti Modremu salonu, kjer je vodja strežbe ravno razporejal delo. Z nizom miz, ki so mu bile dodeljene, je bil zadovoljen. Je prav videl? Se niso ostali natakarji ob tem rahlo namuznili? Nervozo, ki se ga je polotevala, je zatrl s krčevitim prepletom prstov rok za hrbtom. Rokavice so zadušile pokljanje členkov. Svojo sloko postavo je, s  poudarjeno  elegantnimi koraki, prestavil k vhodnim vratom v Modri salon. Prvi gostje prihajajo …

»Ivek, a si mi to broško podaril za 25. ali 30. obletnico poroke?« je vprašala medtem, ko je iz šatulje z nakitom izvlekla broško v obliki kačjega pastirja. Kar velika srebrna broška z zelenkastim odbleskom na razprtih krilih, bi se lepo podala k črni večerni obleki, malce dolgočasnega kroja…

Spet si ni mogla kaj, da ne bi negodovaje prhnila ob imenu tega bitja. Zakaj kačji pastir? Ali je že kdo, prosim lepo, videl, da bi tej leteči lepoti sledilo krdelo, čreda, trop, ali kako bi se že reklo večjemu številu kač?! Odločno je zamahnila z roko, ob nadležni pomisli,  da bi njen Ivek z izbiro prav te broške simbolično namigoval na pastirja ene od primerkov teh plazilcev. Ah kje pa! Njen Ivek je estet, pravi estet, ki sta ga povsem prevzeli popolna simetrija in krhkost tega primerka živalstva. Ivek bi rekel  primerek favne, se je nežno okarala. Zamišljeno je zrla v svojo podobo v ogledalu, in z broško v roki drsela od vratnega izreza proti levi rami. Tik ob rami se je ustavila. Drzna bo, se je odločila, in jo, prav tam pazljivo pritrdila. Gibko se je napotila proti predsobi.

»Ivek, kar taksi sem naročila, da ne bo treba iskati parkirnega prostora«, je zažgolela.

Tega večera se je že dolgo veselila. Rada se lepo obleče, izbere ustrezen nakit, a je zadnje čase, tako  malo priložnosti, je premlevala na zadnjem sedežu taksija. Z vzdihom se je zazrla v noge, ki  so  že, nevajene ozkih salonarjev, rahlo opozarjale nase. V garderobi je opazila, da je večina gostov Modrega salona že prišla. Kar oddahnila si je… Od nekdaj namreč rada vzbudi pozornost, ko vstopi v prostor, in za pravi učinek mora seveda biti v prostoru,  čim več ljudi. S pogledom je na vhodu zaman iskala dolgoletnega vodjo strežbe, a se ni pustila zmesti. Prva miza ob oknu je bila, kot se za zadnji večer v letu spodobi,  svečano pogrnjena za dva…

Zaenkrat je vse potekalo odlično. Razen ene, so bile vse mize, za katere je bil zadolžen, že zasedene. Gostje so prijetno kramljali, iz visokih kozarcev srkali penino, s katero jim je postregel, prebirali jedilnike, tu pa tam je kateri od moških pokimal proti  drugemu omizju ali pa je katera od žensk zaplahutala z roko proti drugemu koncu diskretno osvetljenega Modrega salona.

Nekoliko preglasen in hreščeč »gospodič natakar«, ki se je razlegel od ene od miz za katere je bil zadolžen, je vzbudil njegovo pozornost. Urno je pristopil k starejši gospe z velikim metuljem na rami.

»Kakšen odnos do stalnih gostov pa je to, gospodič natakar?!« ga je glasno okarala, ko se sklonil k njej. »Že vsa leta z gospodom Ivekom nazdraviva z martinijem in ne s penino«, je povišala glas in se ozrla okoli, kot bi iskala potrditev.

Malce zmedeno  je ošvrknil prazen stol nasproti nje, potem pa se je hitro zbral, vzel oba kozarca in se napotil proti baru. Hitro je ošvrknil ostala omizja in si oddahnil. Drugi gostje temu nepotrebnemu izpadu domišljave gospe očitno  niso posvečali pozornosti.

» Je gospod Ivek zavrnil penino?«, se je posmejala mlada barmanka.

»Ne, neka domišljavka baje ne nazdravlja s penino in  zahteva dva martinija. Gospoda še nisem videl« jo je presenečeno pogledal.

»Še!«, se je zasmejala in frcnila v vsak kozarec z že pripravljeno pijačo zeleno olivo in mu ju izročila. »Boš že še videl!«

Pograbil je pladenj in mrzlično razmišljal kaj je smrklja mislila s tistim » boš že še  videl«. Na vhodu v Modri salon, je s pladnjem  skoraj zadel mlado žensko oblečeno v drzno  kratko obleko rdeče barve. S pogledom je ošvrknil njene vitke noge obute v visoke škornje srebrne barve  z vrtoglavo peto. Sunkovito se je obrnila. Vanj so se zasrepele temne oči, obtežene z umetnimi trepalnicami, kričeče rdeče ustnice pa so vanj siknile: »Pazi kje hodiš, štor zagamani!«

Preden bi se spozabil in ji kaj zabrusil, jo  je mlajši moški objel okoli pasu in jo, z » no, no malo bolj prijazno, muci«, odpeljal v notranjost Modrega salona. Prekleto, pa ravno za mojo mizo, ju je spremljal z očmi. Pomisel, da bo  s tema dvema imel še probleme, se je izkazala za vizionarsko…

Serviral je martini in pri tem skrbno pazil, da ni oplazil tistega kovinskega metulja na rami zadirčne gospe. Kakšen čudaški okus za nakit ima, ta gospod Ivek, je pomislil. Sam ni vedel zakaj, ampak nekako je čutil, da ji ga je izbral prav on.

» Oh, kako ste pohiteli in tudi na olivi niste pozabili!«, je, na njegovo presenečenje, zažgolela gospa, dvignila kozarec, nazdravila proti še vedno odsotnemu gospodu Iveku in naredila droben požirek.  Mrzlično je v mislih listal po priročniku v poglavju »nagovarjanje gostov« vendar  še preden mu je kaj primernega prišlo na misel, je že zaslišal glasen:

» Halo, a sva midva zrak ali kaj?!«

» Ne vpij no tako,  Mihela », jo je miril mladenič, ki ji je sedel nasproti.

» A morda vpijem? Erik, samo pozornost, ki nama pripada terjam. Toliko sva vredna kot stara šoja okoli katere že pol ure pleše natakar. Ampak ti, ti si seveda ponižno tiho!«

» Ne gre za ponižnost, ampak za primerno obnašanje«, jo je miril in nekoliko v zadregi pogledoval po salonu. Na srečo je bila starejša gospa zatopljena v zabadanje olive v martiniju in je tisto »staro šojo« preslišala.

» Ti boš meni očital neprimerno obnašanje! Kdaj si pa bil nazadnje v takem lokalu, da bi vedel kakšno je primerno obnašanje, a?!« kar ni odnehala.

» Vsaj primerno sem se oblekel, pa sebe poglej!« mu je nenadoma prekipelo.

Gostje so se začeli nemirno presedati in pogledovati proti njemu.

Pravilno moram ukrepati, preden mi ta dva primitivca uničita kariero, je panično pomislil. Še vedno je namreč slišal vodjo strežbe, da je ta silvestrski večer preizkusni kamen. Pohitel je do njune mize in se obrnil h moškemu, ki se mu je zdel prijaznejši:

»Sta za zlato ali srebrno penino?«

» Kaj si mislil z mojo obleko?« je zasikala ne da bi ga pogledala.

Zdelo se mu je še najbolje, da ju pusti in jima prinese tisto penino. Saj tako ne ločita med srebrno in zlato, si je rekel. Odhitel je proti baru in s kotičkom očesa opazil, da je gospod Ivek popil martini in spet nekam izginil, gospa pa si je dala nekaj opraviti s tistim metuljem.

Ko se je vrnil s penino je zadovoljen opazil, da sta se umirila. Naslednjih nekaj minut je bil popolnoma osredotočen na razdeljevanje predjedi. Odlično je opravil, le gospa s tisto nemogočo broško je spet komplicirala. Zase je zahtevala vegetarijansko predjed, gospod Ivek pa je bil zadovoljen z mesno. Pa kako za vraga ga vedno zgreši! Ko je prinesel predjed ga spet ni bilo za mizo. No, ne bom sedaj mislil še na njegovo prostato, se je opomnil in postregel še mladi par. Komaj je postavil krožnik na mizo pa je ženska zavreščala:

» Pa kdo ti je naročil, da mi prineseš vegi predjed? A si me kaj vprašal?«

»Mislim, da ste to naročili, mlada dama«, je bil prijazen in upal, da jo bo »mlada  dama« pomirila.

» A,  misliš, ti teslo nesposobno?! Posvečaš se stari vešči s propelerjem na rami, več kot je primerno, meni pa prineseš kar ti pade pod roko!«

Začutil je, da se mu potna sraga spušča po hrbtu. Nekaj gostov, je že gledalo proti tej mizi, drugi so se očitno delali, da niso slišali nič. Moj bog, kaj naj storim, je panično razmišljal in s kotičkom očesa ujel, da mu gospa z broško razburjeno maha.

V sekundi je bil pri njeni mizi. » Že leta sva stalna gosta v tem salonu. Razumeli boste, mladi gospodič, da tudi sekunde več ne bova prenašala teh nesramnosti. Prosim, poračunajte z  gospodom Ivekom«, je hrupno odsunila stolico ter odvihrala iz salona. Oba krožnika s predjedmi sta bila prazna, vendar gospoda Iveka ni bilo za mizo. Zmedeno se je oziral po salonu.

Gostje so bili razburjeni, nekateri so  glasno komentirali obnašanje mlade ženske. To jo  je očitno le podžgalo, da se je obrnila k spremljevalcu:

»No, a slišiš te malomeščanske riti, kako se znašajo nad mano?! In to samo zato, ker si, teslo  natakarsko,  ni zapomnil niti kaj sva mu naročila«, je vreščala.

Komaj se je zadržal, da ni planil do nje, in ji glasno povedal kaj si misli o njeni obleki, šminki in obnašanju, ko je s kotičkom očesa ujel, da je v Modri salon vstopil vodja izmene z varnostnikom. Prav rad bi slišal, kateri del poglavja iz priročnika o ravnanju s strankami je uporabil. Očitno pa je bil uspešen. Moški se je zdel v zadregi, ženska je vsem prisotnim namenila še nekaj sočnih, vendar sta mu sledila iz salona.

Sam se je trudil ostati čim bolj neopažen. Osredotočil se je na zlaganje praznih krožnikov na servirni voziček. V salonu je še uspel zadrževati občutek, ki ga je prežemal še maloprej pred ogledalom. Žal bo vsega kmalu konec…S korakom, obteženim s turobnimi mislimi, je potisnil voziček v kuhinjo.  Večina natakarjev in vodja strežbe so bili že tam.

» No, tista dva sta pa popestrila večer!  Bojim se, da bo mladenič preostanek tega leta preživel sam«, je začel vodja.

» Presenetljivo dobro se je odrezal, a ne ?« je na njegovo presenečenje nadaljeval.

Dvignil je pogled in zagledal dobrovoljne obraze sodelavcev. No, mogoče pa…ni še utegnil razviti misli do konca, ko je vodja nadaljeval:

»Saj si z gospodom Ivekom poračunal, ne?«

Prisegel bi, da je zaslišal tiho hahljanje, a se ni oziral na to.

» Oprostite, vendar gospoda Iveka še videl nisem! Gospa s kovinskim metuljem na rami ga je nekajkrat omenila, a vsakič, ko sem bil pri njuni mizi, njega ni bilo!«

»Torej boste letos vi gospod Ivek!« je bil odločen vodja strežbe. Hahljanje je bilo že glasnejše.

» Ampak, sploh ne razumem«! je zmedeno pogledoval proti sodelavcem, ki jim je bil očiten vir zabave.

» Vam nihče ni povedal?« ga je nejeverno pogledal.

»Povedal kaj?« je zdaj že izgubljeno pogledoval okoli.

»Torej ga odrešimo muk. Kmalu bo čas za glavno jed«, se je nasmejal vodja strežbe.

» Na kratko. Gospa Vanda in gospod Ivek sta bila dolga leta naši stalni stranki, skoraj maskoti hotela. Pred nekaj leti pa je gospod umrl, gospa pa še vedno živi v dvojini. Vsako leto prideta na silvestrsko večerjo, pravzaprav le na aperitiv in predjed. Ker gre za staromoden par, se seveda ne spodobi, da plača dama. Prvo leto smo si strošek razdelili, potem pa sem se domislil…

Nadaljevanje niti ni bilo potrebno. Spomnil se je pripombe barmanke, ki jo je sedaj seveda razumel, pogled na sodelavce pa je bil tudi dovolj zgovoren.

»Dobrodošel v kolektivu«, ga je lopnil po hrbtu vodja strežbe. Rudarji imajo skok čez kožo, zate bo dovolj le skok do blagajne! Pa še to – tista broška na rami gospe Vande. Ne gre za metulja, ampak kačjega pastirja. Drugo leto spet prideta. «

Kar naj, mu je odleglo. Pripravljen bom.