Izhod

J. se je zamaknil v senco in si oddihoval. Potegnil je denarnico iz zadnjega žepa kavbojk, že malce razcefranih in umazanih. Preštel je drobiž in uvidel, da si lahko še privošči eno kavo. Mahnil jo je čez trg in se razgledoval po parkiranih avtomobilih. Oko se mu je ustavilo na opečnatordečem majhnem fiatu. Ja, takega je vozila, se je začel spominjati, takega. Imela je modro rutko in dolge svetle lase. Bila je v trendu in ljubila je mačke. Postal je nekaj časa ob avtu in pustil spominski brozgi, da se mu je nasuvala v peklino dneva. In sva šla na izlet. Peljala sva se do neke opuščene kmetije, ki sem jo želel fotografirati. Smejala se je in se metala po zreli junijski travi. Potem sem skušal ujeti njen obraz v travah, ga fotografsko ovekovečiti, pa se mi ni prav nič posrečilo. Z jesenjo je odšla, ostala je njena modra rutka, ki je še vsebovala nekaj njenega parfuma, njenega vonja po odličnosti in nečimrnosti. To je bil samo poskus neke lepote, neke tihe želje, ki te lahko odpihne. Njen nasmeh je moreča zarja in njeno telo je tkivo upanja za nove ploditve. Ja, pa nisem bil zaljubljen, res ne, le erotično zagledan, je J. domislil in se le odpravil čez trg. Usedel se je v lagodno zgoščenost senc. Imelo ga je, da bi si naročil pivo in natakarju, ki ga je že dobro poznal, pojamral, da trenutno nima dovolj denarja, da pa mu bo ta teden zagotovo plačal. Pa si je le naročil kavo in tri deci hladne vode. Samotne oči je popasel po dolgočasnih oknih na trgu. Gledal je mimoidoče. Zdelo se mu je, da vsa mladost pluje mimo njega. Postajalo mu je neprijetno in vroče. Čutil je, kako se mu znoj nabira med prsti na nogah, v neudobnih, močno ponošenih supergah. Za njegovim hrbtom sta sedela dva novodobna podjetnika in si izmenjevala neke suhoparne podatke o procentih in dobičkih, pa o novih naložbah. Pomislil je, da bi tudi on lahko letal naokoli ves zlikan in poln holesterola. Premetaval je postano vodo po ustih in si umišljal, da bi lahko šel na morje. Kar tako, stopil bi ob cesto in začel štopati. Zdaj, ko jih imam že nekaj čez trideset, se je zgrozil in se popraskal po redki bradi. Spopad hotenj in volje, se mu je utrnilo. Iz žepa si je izbezal mobilca in poklical M. Povedala mu je, da jo danes ne bo, da, da ima obveznosti. Plačal je kavo in se vzdignil.

Mesto je kipelo. Sprehajal se je po prometni ulici in si nekaj požvižgaval. Zdaj sem kralj lastnih sanj. Konj sem, ki bo predirjal nebesa in bo s kopiti natisnil nove zvezde. Mar nisem svoboda v krogu, mar nisem luč na pokopališču nekega hotenja. K babici bi lahko šel, se je domislil. Zdaj najbrž sedi na vrtu in bere. Toliko bere in moli. Na stara leta moli. Prej pa je pljuvala skozi okno, če je zagledala župnika. Pripovedovala mi je, da je moral za kazen ribati stopnice v župnišču in da ji je kuharica večkrat naročala naj ji prinese sveža jajca, ker so doma imeli veliko kokoši. Župnik pa da jo je kar naprej spraševal, kako je z očetom, če še hodi na partijske sestanke, če doma preklinja, če še tako pije. Pa mu je vse povedala, prav se. Da jo je ata pretepel, ker je zvedel, da hodi v cerkev, da poje v cerkvenem otroškem pevskem zboru. Župnik pa jo je kar naprej rotil, naj vsaj mamo prepriča, naj vendar hodi k maši. In ko se je pripravljala na birmo, jo je župnik lopnil z molitvenikom po glavi, ker ni znala vseh odgovorov. Takrat ga je zasovražila. Pa se je Gospod nemara pokesal. Povabil jo je v obednico, ji obrisal solze in ji rekel, da ima angelski obrazek. Ponudili so ji kos štrudla in hruškov kompot, ki pa je imel preveč cimeta. Zdaj pa vneto moli in hodi v župnišče k nekemu krožku … Nažiga, nažiga, je J. pomislil in zavil v predmestje. Mestni avtobus mu je ušel. Pljunil je za njim in se stisnil v skromno senco postajališča. Med ključi v žepu je našel še dva kovanca. Počakal bom drug avtobus in se odpeljal k babici, se je odločil. Domov ne smem, ne več. Odkar sta izvedela, da sem pustil službo, sta kar pobesnela. Stari mi je rekel, da sem težak, zajeban tip, ki ni vreden socialne podpore. Saj jo nimam, bedak stari, ker sem sam pustil službo in se nisem prijavil na zavodu za zaposlovanje. Bom že preživel. Nekaj časa bo šlo s prihranki, potem, potem bom podgana, je J. pomislil in si pogladil goste brke. Oziral se je naokrog. Postajališču se je bliža tolsta gospa ovešena z nakupovalnimi vrečkami. Najbrž bo tudi ta šla v predmestje, v tisti dolgočasen niz vrstnih hišic, kjer se je naselil nekdanji proletariat. Ko je prišla blizu, je zavohal vsiljiv sprej, ki se je nekorektno pomešal s težkim vonjem potu. Videl je, da ima gospa povsem mokri podpazduhi in slišal je njeno težko dihanje. Ej, draga gospa, tudi vam so zaklenili izhod v kapitalistični raj, kaj, se mu je utrnilo. Paprike, same paprike v vrečkah, je opazil. Najbrž jih bo vlagala, je pomislil. Seveda, zdaj so poceni. Vonj vloženih paprik, kje je že to? In tisti velik lonec za vkuhavanje kozarcev in krpe in sopara v stari kuhinji, v še bolj starem bloku, kjer smo sanjali svoje sodobne sanje.  Plazili smo se v mrak in skušali živeti srečno družinsko življenje, s starim golfom, ki je rjavel na parkirišču zadaj za bloki, kjer smo si naredili tudi majhno igrišče in smo razbijali steklenice, če je tako naneslo. Zdaj pa smo samo mestne sence … Prgišče sanj bi daroval za dober obrok. Le kaj bo babi danes kuhala? Včasih mi pove, da je mama prav rada pojedla kakšen puding, ki ni bil njej namenjen. Naravnost nora, da je bila na pudinge, pa prav na jagodnega, ja prav jagodnega,da je rada jedla. In ob nedeljah da je skoraj moral biti.  Puding, kdaj sem nazadnje jedel puding, se je J. zamišljal in gledal bežanje sivih hiš. Avtobus je ustavljal in odlagal utrujena telesa v predmestju. Še dve postaji in bom tam, se je spomnil. Počasi je vstal in se zagledal v velik rdeč napis »izhod.« Da, izhod, tu je izhod, le v mojem življenju … ga je spet stisnilo. Vzgojen je bil v pretiranega redoljuba, pa se mu je zdaj zdelo, da se mu svet trga v nekoristne koščke. S potlačenim obrazom je stopil v samotno ulico. Gledal je zanemarjene vrtove in nekaj starih parkiranih krip. Tu je usahnilo navdušenje, je pomislil. Pljuval je levo in desno in gledal dol na tla. Peklina sonca mu je sedala na tilnik. Potnjava ga je še bolj zalivala. Upam, da ima babi kakšno steklenico piva. Spet bo rekla, da se nacejam s scalnino, od katere bom dobil velik trebuh in ne bom za na bazen. Tale naša babi, ta pa ve, kaj je estetika, to pa.  Samo kako je oblačila dedka. Ubožec, včasih je bil ves zapet in nadišavljen kot kakšen trgovski potnik. In kolikokrat sem se mu smejal, ko si je strogo zlikane hlače zapenjal s ščipalkami, spodaj nad čevlji, in se potem kobacal na staro kolo, kadar je odhajal na svoja balinanja. Včasih me je vzel s seboj in mi kupil oranžado. O njegovih frakeljčkih pa sem moral molčati. Smrdel je po scalnini in po žganju. In ko sem šel po stopnicah, sem slišal vrlo babi, kako mu jih napenja. Prepirčkala sta se, ampak nič usodnega. No, saj sem vedel. Babi sedi na vrtu, malce dremlje, se mi zdi, je J. ugotavljal, še enkrat bogato pljunil in se naslonil na vrtno ograjo. Zažvižgal je tja čez, pa nič. Babi je kar kinkala, z naočniki v naročju, pri nogah pa je imela cel kup revij. Spet je zažvižgal. Tokrat je dvignila zaspan obraz, otresla z glavo in si popravila povsem bele lase. Pomencala si je oči, zazehala in skrbno zagrnila revijo. »Ti, no, naprej,« mu je zaspano rekla. »Kar vzelo me je. Soparno je in nizek tlak je najbrž. Pravijo, da bodo nevihte, da bo neurje,« je zažebrala.

Odprl je cvileča vrata in stopil na vrt. Takoj ga je zapletla v čenčanje. Vse je hotela vedeti, kje je hodil, kaj je jedel, koliko je spil, in če je že dobil novo službo.

»Ni izhoda,« je mlahavo odgovoril in se sesedal v starem vrtnem naslanjaču. »Pivo bi spil,« je še navrgel, upajoč, da jo babi ima.

»Dedci, dedci,« je rekla in požugnila s krevljastim prstom. »Nacejali bi se in blebetali, delali pa nič. Zdaj si še mlad in močan, pa boš že našel novo možnost. Pa še nekaj ti rečem, dragi J. Žensko, žensko si najdi. Takole, takole pa res ne moreš mlahadrati naokoli. Žensko, dragi J. ,« je zarotniško rekla in se le vzdignila. Prijela se je za križ in se odzibala v hišo.

»Ma babe,« je J odmahnil z roko in spet malomarno pljunil med rože, katerim se je poznala skrbna nega.

V babičinih očeh je videl meglo, nek čuden izhod. Pil je že drugo pivo in se ji na široko izpovedoval. Povedal ji je, da so ga v službi maltretirali, da mu niso plačevali nadur, da so bile tečne babe in tečna šefica; taka možača, ki je imela vedno prav in je grizla svinčnike od jeze. J. naj bi ji v vsem ustregel, vse naj bi ponaredil, tudi hišniška dela, če je bilo treba. Še za dopust se je moral kregati z njo. Pa mu je zabrusila, da on nima familije, da ga ne rabi… Krava neumna, je J. pomislil. Babičine oči pa so ga še kar naprej vsrkavale in ga vlekle v neke čudne pokrajine, kjer je na tisoče izhodov, rdečih, velikih. Lepe luči so onkraj …

Lahko bi šel skozi priučene tunele pijanstva, lahko bi se poslanjal po lokalih, letal za cenenim užitkom in okušal pokozlana jutra. Sprehodil bi se skozi nove svetlobe in na koncu bi bil velik napis IZHOD! Babi, kaj pa ti veš, kaj je zamorjenost ob jutrih, ko ni ničesar več, niti v zrcalu te ni; gledaš in gledaš, pa se ne vidiš. J. se je vzdignil, da bi se malo sprehodil po vrtu. Gledal je gredice in dolgo stal nad solato. Lepe glave so bile videti sveže in skrbno zalite. Kar nenadoma ga je prijelo, da bi jedel solato z jajci, veliko skledo solate z jajci. »Babi, pa bi mi naredila solato z jajci,« je rekel in se prijel za križ. Otipaval si je ledja, ker je prejšnji dan dolgo sedel pred računalnikom in ga je vse bolelo.

»Solato z jajci?« se je babi začudila. »No, če že hočeš, pa bom,« je rekla in nejevoljno odkimala.

Skrbno je pomazal skledo s kruhom, pocmokal in gledal Marijin kipec na oknu, zdraven pa lepo vazo rož in kupček položnic. Sonce se je vpijalo v turkizno barvo steklene vaze. Zdelo se mu je, da se mu Marija smehlja, da ga vabi v svetove, kjer bo povsem varen in bo umirjen. Pograbil je zobotrebec in še kar gledal kipec. In taka Marija bi prišla v park in se usedla na klop. Tolažila bi golobe in vse izgubljence, ki so zgrešili svoj izhod.

»Le glej Marijo, le glej jo! Lahko bi postal veren in bi šel kdaj k maši. Moral bi se naučiti poštenega življenja! Kar glej jo! Ona ti prinaša lepoto, ona je dobra, ona te bi znala potolažiti, le moliti bi se moral naučiti,« je babi zavzdihnila in skrbno pospravila skledo in drobtinice.

»Babi, to ni zame. Moj bog je najbrž zgubil stik z menoj. Bova že našla zvezo, morda v drugem življenju. Jaz vem, da se bom reinkarniral, da se bom spet rodil; babi res se bom,« je J. zaletavo rekel in trdo zagrizel v zobotrebec in pocedil nekaj sline.

»Kaj pa govoriš. Bog ti bo že varno spravil dušico, ne boj se. Saj molim tudi zate, res. In v nedeljo bom šla na romanje. Pa bi bilo prav, če bi šel tudi ti,« se je babi razgrevala.

»Babi, jaz bom imel svoja romanja. In ko bom prišel na konec, bo na nebu pisalo z velikimi rdečimi črkami EXIT,« je J. rekel in se zasmejal.

»Trapaš, samo trapaš. Zdaj ti že piva škodi,« se je babi ujezila.

Še nekaj časa sta se takole dražila. Potem je J. dvignil težko telo in ga nesel v mestne labirinte. Do noči je iskal izhod iz sebe. Ko je končno prišel domov, je na vratih pisalo z oranžnimi kričečimi črkami: ZAZISLNI IZHOD!