Hišica za sanje

Počasi sem se sprehodila po moj bivši kuhinji – takšna je kot je bila, ko sem jo zapustila. Z dlanjo grem nežno po pultu … čez kuhalno ploščo – koliko večerij sem skuhala na njej za prijatelje, sem pomislila.
Ustavim se ob stekleni vitrini s kozarci: še vedno so tu – kozarci na pecljih z lasersko gravuro, katere sem nekoč kupila v Pragi in majhen slonček iz oniksa z dvignjenim rilčkom iz Innsbrucka.
Na polici ob njej je tudi še vedno star Grundigov moder tranzistor – ta se je nekajkrat selil z mano: iz mamine hiše v prvo stanovanje, iz prvega stanovanja v drugega, iz drugega na otok, na morje, v hišo – on je ostal, jaz sem odšla … Prižgem ga … hrešči … zasučem gumb za iskanje radijskih postaj … piska, hrešči, cvili …
Od zunaj zaslišim pogovor ljudi. Hitro stopim k oknu in pogledam ven: Madžari se po stopnicah približujejo vhodnim vratom: ona, on, njuni otroci in še nekdo – nepremičninska agentka, ki mi je hišo prodala njim …
Zgrozim se. Roko potisnem v žep, zatipam ključ, ključ, ki ga ne bi smela imeti, stisnem ga v pest, da se mi njegovi zobci do krvi zarinejo v dlan.
Zgrabi me panika. Kako naj se izmuznem ven, da me ne bodo videli? Zaslišim škrtanja njihovega ključa v ključavnici od zunaj … stiska me v prsih, duši … še malo, še malo …

Zbudim se. Skočim pokonci. Pižama se mi lepi na telo, tudi lasje so mokri. Obraz je poten, kakor da bi si ga zmočila z vodo. V trebuhu me stiska. Obdaja me tema. Kje sem? Sem tam, v hiši, so to le moraste sanje?
Ne, tu sem! Hiše na morju ni več.
Zgrozim se in zajame me žalost.
Na Madžare z jezo pomislim. Kupili so mojo hišo. K vragu vse skupaj!, vzdihnem z nekim čudnim olajšanjem … proti robu stopam, kjer vlada depresija – poznam jo – hudičevko!
Tako srečna sem bila tam. Stopim v kuhinjo in si natočim kozarec mrzle vode. Lepo je bilo, premišljujem, ko gledam skozi kuhinjsko okno na prazno ulico. Mesto spi. Le potepuški maček steče čez cesto. Dolg dan je pred mano, pomislim.

Jutro. Stojim na balkonu. Sveže je še. Zrak diši po morju, rožmarinu, smilju, žajblu, pomarančah, limonah – po sreči.
Sonce je svoje prve žarke, od zadaj, poslalo čez streho hiše na mesto pod njo, pod mano, v zaliv, kjer se morje ljubeče dotika obale. V njem je zasidranih veliko belih jadrnic, z velikimi razprtimi jadri.
Tam daleč, ob robu, na desni – celina – dolga veriga gorovja se z zeleno dotika morja; proti nebu je bela, izgleda zasnežena.
Z dlanmi objemam skodelico iz angleškega Dunoon porcelana, poslikano z drobnimi ptički. Počasi srebam mlečno kavo in premišljujem le eno: kako srečna sem – ničesar ne potrebujem, le ta zrak, ta pogled, to skodelico kave.
V trenutku zapiha močna tramontana. Mrši mi lase, mi zastira pogled, da ničesar več ne vidim. Tisti drobni ptički z moje skodelice prestrašeno začivkajo, zakričijo, odletijo čez streho proti borovemu gozdu za hišo in tiste jadrnice iz zaliva: tramontana jih dvigne v zrak in jih nosi nad strehami hiš – proti meni – po zraku grozeče plujejo navzgor.
Hočem zbežati, a ne morem – ohromela sem; hočem kričati, a me nekaj močno stiska za vrat – ne dovoli, da bi spustila glas iz sebe.
Na terasi, za hišo bi morala biti, ne tu, na balkonu … a tam so Madžari, videli bi me … ne smem biti tu! Ne, ne bi smela …

Odprem oči. Slab občutek imam. Neprijetno mi je. Občutek krivde. Kaj sem kriva? Zakaj v sanjah hodim tja? Ne bi smela. Ni več moje. Tuje je.
Sanje – svet med svetovoma – šepet onstranstva in prisluh realnosti. Nimajo meja, nimajo ovir …
Telo me boli. Glava je bistra. Kako dolgo še?, kdaj se bo nehalo?
Pomislim na tisto jutro: stala sem na balkonu in občudovala pogled z njega: mesto spodaj, zaliv s pristanom; sosednje otočje v daljavi, odeto v prosojno meglico, bele, kamnite vrhove gorovja ob morju na celini …
Spomnila sem se tistega dne, ko je snežilo. Snežilo na morju! V pižami in bosimi nogami sem stopila na balkon, potem sem stekla na teraso – tam bi morala večkrat biti, sem si očitala, na balkonu, ne tolikokrat na terasi …
A tisto jutro je bilo že prepozno – hiša je bila prodana. Madžari so jo kupili, vse nepremičnine naprodaj na otoku kupujejo Madžari in Rusi. Mojo so kupili Madžari – bogati, s kovčkom gotovine so prišli na banko, odplačali moj dolg, dobili mojo hišo. Lepotno kliniko imajo v Debrecenu, na vzhodu Madžarske … presneto!
Zakaj se jezim nanje? Hvaležna bi jim morala biti. Želeli so si jo – mojo hišo. Ne bodo je podrli in zgradili nanovo, še predelali je ne bodo, takšna bo ostala, takšno hočejo kot je in vse v njej! In rešili so me, rešili finančnega bremena. Zabredla sem – presneti denar, prekleti čas!
Tisto jutro sem jih čakala – samo ključe sem jim še dala in šla …

Terasa. Tam, kjer je kamnita miza s kamnitimi klopmi in pisanimi blazinami, bom naredila bazen. Hiša in terasa nista več moji in ni pomambno, kako bo, čeprav bazen ni potreben, saj je morje povsod okrog!
Kopljem, s težkim krampom. Sonce žge, zrak stoji. Vroče mi je, teče iz mene. Vsakič se zaiskri, ko s krampom udarim v kamen. Jama je velika, črna, ni ji videti dna.
Lotim se dreves ob njej: s sekiro posekam mimozo, tamarisko, limonovec, že sem hotela zasekati v staro zgrbančeno oljko, ko me nekaj ustavi. Ne! Nekaj let je bila le suh zgrbančen štrcelj. Šele, ko sem jo hotela odstraniti s terase je zaživela. Postala je lepo zeleno oljčno drevo, deblo je ostalo suho, zvito, razpočeno, a pognala je veje, na široko in proti nebu in vsako leto je dala veliko oliv. Na eni njeni veji visi moja ptičja hišica, polna je drobnih ptic – nekje sem jih že videla – premišljujem … ne spomnim se – čivkajo, lačne so, nič semen ni v njej, le lačne ptice. Zmedena sem. Žalostna. Kje naj dobim hrano zanje? Takrat jih zaslišim, vidim jih, po stopnicah prihajajo … ne bi smela biti tu, me spreleti, ne bi smela kopati po njihovi terasi in ne skrbeti za njihove ptice …
Gleda me, sovražno in jezno. Ja, jeza in sovraštvo hodita vedno skupaj. Nova lastnica; majhna in čokata je in niti malo privlačna – Madžarka!, pomislim. Stopim proti njej, veliko manjša je od mene, a močnejša izgleda; zgrabim jo za ramena in sunem v jamo – pade, v zadnjem trenutku me zgrabi za obleko, nisem pričakovala in me potegne s seboj … padava, padava, globoko – ona kriči z močnim, moškim glasom, jaz sem tiho – zevam, kot riba odpiram usta, imam občutek, da se utapljam na zraku, na vso moč se trudim, da bi zakričala – ne morem!, stiska me v prsih.

Imela sem ptičjo hišico. Iz železa in litega železa, okroglo, z valovitim robom, na katerega sta bila pritrjena dva drobna kovinska ptička, s streho in obešenko na sredi nje. Obesila som jo na eno izmed košatih vej stare oljke na terasi za hišo. Nikoli v njej nisem videla ptice, a hrano zanje, drobne različne semenke sem vsak drugi dan natrosila vanjo – izginjale so, verjetno so ptice hodile zobati ponoči, v miru, v hladu.
Veliko časa sem preživela na terasi za hišo. Tam sem brala, slikala, pletla, premišljevala in gledala ptičjo hišico, in si želela, da bi vsaj enkrat v njej videla ptico zobati semenke.
Ni je bilo.

Potem so prišli, tisto jutro. Vzeli so ključe, takoj, ko smo se še enkrat skupaj sprehodili čez hišo. Niti kave mi niso ponudili. Želela sem si – spiti še skodelico, preden grem, se v mislih posloviti, z očmi še enkrat obiti mojo kuhinjo.
Šla sem. Žalostna, razočarana – spet. Ko sem šla mimo terase, mi je pogled ušel med veje stare oljke. Zagledala sem jo – ptičjo hišico in v njej drobno ptico, ki je zobala semenke: z drobnim kljunčkom je kljunila, pobrala drobno seme, ga pojedla, prestrašeno pogledala naokoli, malo postala in spet kljunila …
Obstala sem.
”Lahko, prosim, vzamem ptičjo hišico? Plačala vam jo bom.” Sem kar izstrelila v novo lastnico.
”Ne!”Je odločno rekla,”hišice ne dam! Videno – kupljeno!”
Kot rezina ostrega noža je vsaka njena beseda zarezala v moje srce. Bolelo je. Najraje bi na glas zajokala, a nisem – toliko ponosa sem še imela v sebi.
A tisto drobno ptico sem videvala vso pot do trajekta – pospremila me je.

V dlani sem stiskala ključ. Vem, morala bi jim ga dati, a jim ga nisem. Zlagala sem se, da sem jim dala vse. Tako dobro sem se počutila s to lažjo takrat in zdaj.
Pogledala sem naokoli, preden sem pohitela po stopnicah proti vhodnim vratom; njihovega avtomobila pred hišo ali kje v bližini ni bilo videti.
Kar po dve stopnici sem preskakovala in ko sem prišla do vhodnih vrat, sem jih hitro odklenila, vstopila v predsobo, jih zaprla za sabo in obstala: zaprla sem oči in v nosnici vlekla vonj svoje hiše, vonj svojega doma. Kar stala sem in si z njim polnila pljuča in glavo – nikoli ga ne smem pozabiti, sem si rekla.
Tako, kakor včasih sem čutila – moj dom.
In zunaj je začel padati sneg – zdaj Madžarov sigurno ne bo, sem hodijo le poleti, ko je toplo. V miru sem lahko tu, v hiši, doma, nikogar ne bo. Copati so me čakali, na istem mestu kot sem jih nazadnje sezula. Nataknila sem si jih – tako udobni in topli so bili.
Zakurila bom v peči, toplo bo, lepo in skuhala si bom čaj … že dolgo se nisem počutila tako dobro – umirjeno in srečno …
Takrat pa so se sunkovito odprla vrata dnevne sobe, pravzaprav je bila zdaj tam terasa s kamnito mizo in drevesi in med vrati je stal on – Madžar. Visok in močan je bil, pravi hrust, jezno in grdo in niti malo prijazno, me je gledal. Prestrašila sem se in znašla sem se v veliki zadregi, iz katere se nisem znala izmotati. Iztegnila sem roko, razprla dlan ter mu ponudila ključ. Pograbil ga je in v madžarskem jeziku začel kričati name; nič nisem razumela in pred obrazom mi je žugal s stisnjeno pestjo, da sem čutila rahel veter.
Strah me je bilo in spet sem začutila kot, da se utapljam, utapljam na zraku – dušilo me je. Hotela sem pobegniti ven, a nisem našla vrat. Pred mano se je pojavilo veliko brezno, na dnu katerega so v kalni vodi plavali morski psi z na široko odprtimi gobci – zdrsnilo mi je in začela sem padati … globoko. Njegovo kričanje se je spremenilo v glasen, zloben, privoščljiv smeh, ki ga nisem mogla več poslušati. Z dlanmi sem si, medtem, ko sem letela nekam globoko, prekrila ušesa.

Prebudila sem se. Na ulici je bilo hrupno. Smetarji so v zgodnjih urah praznili zabojnike s smetmi. Mislila sem na sanje …
Skuhala sem si kavo in se zavlekla nazaj v posteljo – utrujena sem bila – od sanj, od vsega.
Vzela sem računalnik in začela brskati po spletu – iskati primernega človeka – razlagalca sanj in rešitelja hkrati.
Kar ponujali so se tisti iz zasebnih ambulant, ki se začnejo na ”psi … ”, psihiatri, psihoterapevti, psihologi … ne!, ti niso zame!
Potem sem ga našla, v Beogradu – izobraževal se je v Rusiji, v Sibiriji, pri Šamanih. Ukvarja se s parapsihologijo, okultizmom, belo magijo, včasih tudi s črno – strokovnjak na področju sanj – moj rešitelj, sem bila prepričana.
Nakazala sem mu denar, ter mu napisala obširno sporočilo s podrobno razlago položaja, v katerem sem se znašla, sanj in želja, ter mu ga poslala.
Večkra na dan sem, nekaj dni zapored, preverjala prejeta sporočila in nestrpna čakala na odgovor.
Ni ga bilo.
Tudi njegovega profila na spletu nisem več našla in tudi njegov bančni račun in elektronski naslov sta izginila.
Jaz pa sem še vedno sanjala.
Še vedno sem v sanjah skrivaj hodila po hiši, si ogledovala stvari, jih jim kradla. Jim prisluškovala pri vratih, jih opazovala skozi okna kadar so bili v njej in kot galeb ali kot krokar krožila nad streho hiše, nad teraso, nad krošnjami dreves, ter čakala čudež, za katerega sem v sebi dobro vedela, da ga nikoli ne bo.

Po dolgem času, po več kot letu dni, sem nek pozen večer spet prišla na otok. Prvič, odkar sem jo izgubila. Nastanila sem se v hotelu na drugem koncu otoka.
Tisto noč nisem spala; nemirna sem bila, in strah me je bilo: bom zmogla?, bom zmogla pogledati hišo?
Takšna je, kot je bila, mi je nazadnje rekla prijateljica, ki je dopustovala na otoku.

Takšna je bila kot takrat, ko sem jo nazadnje videla: kamnita, z balkonom, s francoskimi okni, zastrtimi s temno zelenimi naoknicami – zaprta so bila – hiša je bila prazna. Madžarov ni bilo. S težkimi nogami, z velikim knedelom v grlu in še večjim bremenom na plečih, sem stopala po stopnicah, eno po eno, vmes sem večkrat postala; proti terasi, proti vhodu v hišo.
Pred vhodom je še vedno kovinski stol z naslonjalom v obliki srca, na katerega sem odlagala stvari, ki sem jih prinesla iz trgovine, da sem lažje odklenila vrata. In na tleh lonec s cvetočo rožo, pod katerega sem včasih skrila ključ; kadar sem za kratek čas kam skočila, pa se mi ga ni dalo nositi s seboj.
Nasmehnila sem se. Prevzelo me je domotožje.
Stopila sem do vrat na teraso – zaklenjena so bila – jaz jih nikoli nisem zaklepala. Stala sem ob njih, gledala čez ograjo in se z očmi sprehodila po: kamniti mizi, klopi, rožah, veliki agavi, bogenviliji, s še nekaj živo vijoličnimi cvetovi in drevesa: mimozo, tamarisko, pomarančevec, limonovec in staro oljko – takrat sem jo zagledala: ptičjo hišico, ki je še visela na eni izmed njenih vej. Nisem premišljevala. Dvignila sem nogo, se močno prijela za ogrodje ograje in jo preplezala. Kako mi je uspelo? – ne vem!, se povzpela v krošnjo drevesa, snela ptičjo hišco in jo odnesla domov.

Prekleto dober občutek je bil!

Zdaj je tu – v moji dnevni sobi. Na vrhu knjižne omare jo imam.
Lepo jo je videti.
Večkrat postojim pod njo in jo gledam.
Takrat se mi zazdi, da na obrazu čutim nežno pihanje maestrala, ki s sabo nosi vonj po morju, rožmarinu, smilju, žajblu, pomarančah, limonah – po sreči.
Na njenem valovitem robu sta še vedno tista dva majcena kovinska ptička – v njej pa so se, namesto različnih drobnih semenk, raztrosile moje sanje.